IV
FRANCETA SVETINA ODPELJEJO V AMERIKO IN PRODAJO

Barka, v kateri je bil Svetin sužni jetnik, je srečno priplavala v Ameriko in pristala pri velikem mestu, ki se mu pravi Novi Jork. Precej drugi dan je gospodar barke ukazal peljati sužnje v mesto in jih postaviti na semenj. Vse so prodali, tudi Svetin je zdaj dobil novega gospodarja. Svetinov gospodar, imeniten Amerikanec, je bil dober in usmiljen. Blizu mesta Novega Jorka je bil lep, velik vrt. Vprašal je Svetina, potem ko ga je kupil, ali zna kaj vrt obdelovati. "Gospod," mu odgovori Svetin ponižno, "v mladih letih sem imel z vrtnim delom opravka, več let sem pomagal vrt obdelovati. Torej se bom sčasoma spet lahko temu delu privadil."

Gospodar mu reče: "Prav! Če boš priden in zvest delavec na mojem vrtu, ti ne bo krivice. Ne bom te imel kakor sužnega, ampak kakor domačega. Če sem te ravno kupil, ne boš čutil, da si suženj, če boš priden in zvest. Jaz imam usmiljeno srce, dobro ti bo pri meni, če boš pošteno in zvesto ravnal. Če boš pa kaj napak delal, ti povem, da boš čutil težo moje srditosti." S tem je šel s svojim novim gospodarjem.

Svetin si je vse prizadeval, da bi ohranil prijaznost svojega gospodarja. Zato je pridno obdeloval vrt in ga tako oskrbel, da je storil svojemu gospodarju veliko veselja. Gospodar je videl, da je Svetin zvest in priden; zato ga je pustil samega po vrtu in mu tudi še dovolil, da je šel vsako nedeljo in vsak praznik v mesto k sv. maši, če bo le o pravem času prišel nazaj. To je bilo Svetinu čez vse veselje, ker že več let ni bil pri maši. Kolikokrat je Svetin rekel: "Bog je vendar dober, ker mi je dal tako dobrega in usmiljenega gospodarja. Pri njem bom, dokler bom živ, ker vem, da svoje domačije nikdar več ne bom videl." Dve leti sta minili, kar je bil Svetin pri tem gospodarju, in vesel je bil, da je v daljnih krajih dobil tako dobrega človeka, da ve, kako gre s človekom ravnati.

Nekega dne pride z gospodarjem po vrtu se sprehajat imeniten, prileten gospod; bil je francoski general M., pa po gosposko oblečen. Z gospodarjem se pogovarjata po francosko, kar je Svetin dobro razumel. Prideta bliže Svetina in ogledujeta rože, ki so bile lepo oskrbovane. Svetin utrga lepo rožico in jo poda tujemu gospodu s temi ponižnimi besedami: "Gospod, če se vam ne zamerim, vzemite to rožico od mene; z veseljem vam jo podam, da vas le še živih vidim."

Gospod pogleda Svetina, po sužnje slabo oblečenega in od žalosti vsega revnega, in ga vpraša: "Kaj me poznaš?" Svetin odgovori: "Kajpada vas poznam, general M. Kaj vi mene več ne poznate, ki sem vas otel na Španskem, ko sem vas čez vodo spravil, da vas Španjoli niso ustrelili?"

Gospod se zavzame in pravi: "Ti si, France Svetin! Za božjo voljo, kako si ti semkaj prišel?" Svetin ni imel časa pripovedavati, kar je njegov gospodar gospoda hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel: "O, gospod, če je mogoče, pomagajte mi!"

Ko pride general M. s Svetinovim gospodarjem v hišo, mu reče: "Gospod, prosim vas, dovolite mi, da z vašim sužnim vrtnarjem še malo govorim." Imenitni Amerikan se začudi in pravi: "Tak gospod, kakor ste vi, general, in od francoskega kralja sem zavoljo imenitnih opravil poslan, se boste s takim hlapcem (sužnjem) pogovarjali!" General reče: "Imam mu nekaj posebnega povedati." Nato gospodar hitro pokliče Svetina in mu ukaže iti h generalu, sam gre stran.

Ko je bil zdaj Svetin sam z generalom, ravno tistim, ki mu je pred nekaj časom življenje obvaroval, začne jokati. Nič drugega ni mogel govoriti z generalom kakor te besede: "O, gospod, če je mogoče, pomagajte mi!" General ga potolaži in mu reče: "Ne boj se, nisem pozabil, ne, kaj si ti meni storil. Sam Bog je mene sem pripeljal, da tebe rešim. Le potrpi še dva meseca, potem bo moje opravilo pri koncu in spet pojdem na Francosko. Odkupil te bom od sužnosti, naj velja, kolikor hoče."

Svetin je zdaj lahko trpel svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje, da bo skoraj rešen. Dva meseca mineta, kar pride general k Svetinovemu gospodarju se poslavljat in prosi, da bi mu izpustil vrtnarja Svetina. Gospodar reče: "Tega sam močno potrebujem, ker mi veliko opravi. Če bi ga pa vendarle radi imeli, vam ga dam, toda drugače ne, kakor da mi daste zanj sto tolarjev." General mu precej odšteje sto tolarjev in pokliče Svetina, da mu pove, da je zdaj odkupljen in da pojde nazaj v svojo domačo deželo. Kdo si more zadosti misliti Svetinovo veselje, ki ga je zdaj občutil v svojem srcu. Hvali Boga, ki tako očetovsko zanj skrbi in ga dobrotljivo rešuje iz nesreče.

Medtem je general Svetinovemu gospodarju vse dopovedal, kako ga je v grozni smrtni nevarnosti otel in mu otel in mu ohranil življenje. Preden gresta, pokliče gospodar Svetina in mu reče: "Glej, sto tolarjev sem zate dobil. Pa ker si tak pošten in dober človek, jih tebi vse dam. Vzemi jih imej jih za popotnico in hodi srečno v svojo domačo deželo!"