V
FRANCE SVETIN NAJDE SVOJEGA SINA

Z groznim veseljem gre Svetin s svojim generalom proti morju; tam ga čaka barka, ki ga bo peljala v domačo deželo. Malo časa sta se še pomudila v mestu Novi Jork, da se je general pri svojih prijateljih poslovil. Prvi dan velikega travna sta šla v barko. Veter je bil pravi, brodniki napno jadra. Kakor ptica gre barka proti francoski deželi.

Svetin še zadnjikrat pogleda Ameriko in vzdihne: "Dve leti in dva meseca sem srečno prestal sužnost. Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kateri me je rešil iz rok amerikanskega gospodarja. Hvaljen bodi, dobrotljivi nebeški oče! Zdaj se peljem spet po nevarnem morju proti svoji domači deželi. O Bog, varuj me pred nesrečami!"

Celih petdeset dni je bil Svetin na morju v barki pri svojem generalu. Devetnajsti dan meseca rožencveta se pripeljeta do francoske dežele. Iz barke gresta v mesto Haver in se peljeta potem po suhem, ker sta se oba naveličala voziti po morju, da prideta v mesto Tulon. Tam je general sklenil do smrti ostati. Svetinu pa reče general: "Ti ostaneš pri meni in boš z mano pri mizi jedel, dokler se ti bo ljubilo pri meni živeti. Zdaj ne boš več moj služabnik, ampak moj prijatelj; ti si mi življenje obvaroval, vselej ti bom hvaležen. Če boš pa hotel v svojo domačo deželo iti, ti bom dal toliko denarjev, da boš lahko živel."

Medtem je bilo v mestu Tulon imenitno ženitovanje. Veliki trgovec, stari Teodor, je možil svojo hčer in k tej imenitni ženitnini so prišli vabit tudi generala M., Svetinovega gospoda. General pravi: "Rad grem k vašemu ženitovanju, toda drugače ne, kakor če sme z mano priti tudi moj služabnik France Svetin; pa ne, da bi pri mizi stregel ampak da bi pri mizi z menoj vred sedel. Zakaj čeravno je bil služabnik, je bil moj največji dobrotnik." Stari Teodor je v to rad privolil, ker sta bila z generalom velika prijatelja.

To ženitovanje so obhajali ravno na veliki šmaren. Veliko imenitne gospode se je vkup zbralo. Vsi so Teodoru voščili srečo in tudi nevesti Kristini. Vsi so bili veseli in dobre volje, samo Svetin je zraven svojega generala sedel ves zamišljen in ga vsa gostarija ni razveselila, ker je bil s svojimi mislimi več pri svojih ljudeh kakor pa pri svatih.

General je pripovedoval svatom vse zgodbe svojega življenja, kako se mu je na Španskem hudo godilo in kako mu je zvesti Svetin življenje otel. Zato so Svetina vsi svatje spoštovali in tudi na njegovo zdravje pili.

Pozneje vstane eden izmed svatov, prime kupico v roko in pravi: "Naj živi tudi Ilirija, kjer je naš ženin doma!" Na te besede zardi France Svetin od veselja in misli: Glejte, ženin je tudi Ilirijan kakor jaz; kdo mora neki to biti? Svetin vpraša tiho svojega generala, kako se ženin piše. General pravi: "Piše se Svetin kakor ti." Svetin bi bil rad ženina vprašal, odkod je doma, pa se ni upal zavoljo gospodov, ki so bili okoli njega.

Pozneje, ko so bili svatje že vinjeni in se jeli sem ter tja sprehajati, je dobil Svetin priložnost, da je z ženinom samim govoril. Takole ga je vprašal: "Morebiti sva midva blizu vkup doma, ki imava oba eno ime. Povejte mi vendar, od kod ste vi prav doma?"

Ženin odgovori: "Blizu mesta L. sem doma, kjer je bila sloveča suknarija." Svetin vpraša ženina: "Imate še starše?" Ženin nato vzdihne in solze se mu udero po licih, pa hitro si jih obriše in pravi: "Očeta nisem nikoli poznal, na vojsko so morali, ko sem bil dve leti star. Mater sem moral zapustiti v devetem letu in nikoli več nisem nič o njih slišal. Bog ve, ali so še živi ali ne. Očetu je bilo ime France, materi Neža; tudi brata sem imel, Pavla po imenu, pa tudi o njem nisem nikoli več nič slišal. Toliko vem, da je za pastirja služil."

Po teh besedah je France Svetin spoznal, da je ravno ženin njegov sin, pa ni vedel, kako bi se bil dal spoznati. Zato prosi ženina, da bi se smel z njim v kaki skrivni sobici pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakom rad pogovarjal. Pelje ga v lepo sobico, usedeta se na mehke stole in ženin pravi: "No, oče, kaj bi radi z menoj skrivaj govorili?"

France Svetin začne od prevelikega veselja na glas jokati in pravi: "O, Bog, kako si ti vendar dober! Veliko bridkosti in trpljenja sem moral prestati; vse sem pretrpel, čast Bogu, in zdaj me doseže tako veselje. Ti si moj sin Janez in jaz sem tvoj oče France Svetin. Kdo bi bil mislil, da te bom tukaj in pa v takem bogastvu našel!"

Ženin ostrmi, gleda, se čudi, ne verjame. Svetin pa zaviha rokava in pokaže v kožo zarezana znamenja z rdečo barvo. Na desni roki je imel zarezano "France Svetin", na levi roki pa "Neža Trpinc". Ženin se spomni, da ima na rokah ravno taka znamenja zarezana, katera mu je mati še majhnemu naredila. Takrat je spoznal, da je to res njegov oče. Zaviha rokava in pokaže očetu, da je res njegov sin.

Oče in sin sta se objela in oba od veselja na glas jokala, tako da so slišali svatje in prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ko so zvedeli, da je nekdanji generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili grozno veseli. Vsi so zdaj ženinovega očeta zelo spoštovali in ga častili. V kot za mizo so ga posadili in ga po gosposko gostili.

Med svati je bil tudi ženinov prijatelj, Basil po imenu, ki je bil pri velikih vojskah in daleč po svetu. Ko so vsi drug drugemu pripovedovali zgodbe svojega življenja, začne tudi on svoje prigodbe razlagati, kako se mu je po daljnih deželah godilo, in pravi: "Dve najbolj veseli zgodbi sem doživel svoje žive dni: zdaj in pred nekaj leti na Štajerskem v neki graščini, kjer sta dva sina naenkrat našla vsak svojo mater, dasi se nista nadejala. Svojo mater je našel mladi baron Karel Gap; gospa tiste graščinice je bila njegova mati. Neki škof Pavel Svetin mu je bilo ime, je ravno pri tisti gospe našel svojo mater ki je bila dekla. O koliko veselja smo obhajali takrat in se gostili! Škof je šel potem v svojo škofijo in svojo mater s sabo vzel, meni pa denarjev dal, da sem zložno domov prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašega rodu, ker je bil ravno tega imena."

Škofu Pavletu pišejo iz Tulona in ga vprašajo, od kod je doma. Kmalu pride odgovor in tako so za gotovo zvedeli, da je škof Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in drug drugemu pripovedovali svoje čudne, žalostne in vesele zgodbe. Škofova mati je kmalu potem umrla, vendar je še doživela, da je zvedela o svojem možu in svojem sinu Janezu, zdaj velikem in bogatem trgovcu v velikem mestu Tulonu na Francoskem. France Svetin, že star, je vendar še nekaj let veselo in srečno živel pri svojem sinu Janezu in videl lepo rasti in rediti svoje vnuke. S starim Teodorom, Janezovim tastom, sta bila vedno prijatelja in sta se večkrat pogovarjala o nekdanjih rečeh. General M., tudi star, jih je večkrat obiskal in z njimi delil veselje.

Tako so Svetinovi ljudje, to je vsa njegova hiša, lepo v edinosti in božjem strahu živeli in veliko srečo imeli. France Svetin je doživel blizu sedemdeset let, potem je sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga imeli radi in ga častili s tako častjo, kakršna se staršem spodobi.

Tako da Bog včasi že na tem svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči vedno Bogu zvest ostane.