VIII
PO ŠKOFU PAVLU NAJDE KAREL BARON GAP SVOJO MATER

Škof Pavel gre v cerkev, opravi z veliko pobožnostjo sv. mašo in še potem dolgo v cerkvi moli. Ko odmoli, gre domov še druge dolžne duhovske molitve opravit, tovarišema pa ukaže v cerkvi biti, potem pa po mestu iti kaj pogledat. Ves zamaknjen v molitvi škof sam moli v sobici. Kar zasliši blizu desete ure okoli gostilničarjeve hiše veliko ječanje, zdihovanje in vpraševanje. Pogleda pri oknu, kar vidi veliko revnih, bolnih in slabošnih, kateri so okoli hiše hodili in pobiti drug drugemu pripovedovali: "Ni je danes naše Kordule, ni je danes!" Škof Pavel ne ve, kaj to pomeni. Radovedno komaj čaka, da tovariša domov prideta, in hitro reče Karlu: "Pojdi in oštirja vprašaj, kaj pomeni, da danes toliko revežev okoli pohaja in po nekaki Korduli vprašuje." Nato gre oštir s Karlom k škofu in mu pravi: "Nič ni čudnega to. Vsako nedeljo jih toliko pride okoli desete ure prosit vbogajme neko gospo, po imenu Kordulo. Ona je zelo dobrodelna. Daje rada revežem, pomaga bolnikom, veliko dobrega stori. Ob deseti uri se vsako nedeljo pripelje v cerkev in se pri nas vselej malo pomudi, da revežem razdeli. Dobro uro od tukaj je graščinica, kjer ona gospoduje in tako tiho pobožno živi, da je vsem lep zgled. Danes je pa zjutraj k maši prišla in se kmalu vrnila, mora že kaj posebnega opravila doma imeti. Reveži so jo zamudili, zato zdaj po nji vprašujejo."

Karel zvesto posluša oštirjevo pripovedovanje in ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše, od kod je. Oštir pravi: "Nič več ne vem povedati kakor to, da je vdova, ime pa ji je Kordula. Nihče je drugače ne imenuje kakor naša mati Kordula. Pri sebi ima nekako služabnico ravno te starosti. Obe živita vkup kakor dve prijateljici, molita in ubogim veliko pomagata. Pred več leti je graščinico kupila k veliki sreči vsem revežem našega kraja. Z Ilirskega je sem prišla in svojo zvesto služabnico, tudi vdovo, že s sabo pripeljala."

Karel pravi nato k škofu Pavlu: "Milostljivi gospod škof, dovolite mi, da grem obiskat tako dobro gospo, rad bi jo videl in poznal, ker toliko revežem pomaga. Zdaj šele vem ceniti in častiti dobrodelne ljudi, ker sem skusil, kako dobro dene človeku v nadlogah, če najde dobrotljivega pomočnika." Škof Pavel reče: "Prava in dobra je tvoja misel. Ne samo ti, tudi jaz grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, da jo gremo razveselit. Pa, oštir, povejte mi," pravi škof, "ali bi pa gospa Kordula rada videla, ko bi jo mi trije prišli obiskat?" "O, rada," pravi oštir, "veliko veselje ji bo to; še vsakega kmečkega človeka prijazno sprejme, kaj bi vas ne! Dobro vem, da jo boste zelo razveselili."

Po kosilu ukaže škof Pavel napreči in peljati do graščine gospe Kordule. Dejal je: "Danes, ker je praznik, ne gremo naprej; drugega opravka nimamo, lahko gremo tedaj obiskat dobrodelnico in malo kraje ogledamo."

Škof Pavel in oba tovariša se pripeljejo do gradiča gospe Kordule, kateri stoji na gričku. Tam stopijo iz kočije in gredo peš proti gradu mimo vrta, ki je bil pred gradom ograjen. Grede vidijo na vrtu blizu pota sedeti na klopi priletno ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa jokala. Škof jo s prijazno besedo povpraša: "Žena, bi nam povedali, ali so gospa Kordula doma?" Žena hitro vstane, ker prej ni nikogar videla, si hitro oči obriše, gre in škofu roko poljubi, ker je po oblačilu videla, da je duhovni. Ponižno odgovori: "Doma so gospa Kordula, doma." Škof: "So sami?" Žena: "Niso sami, gospod in gospa z dvema otrokoma sta pri njih, pa nobenega ne poznam. Odjedli so, zdaj nekaj igrajo, meni pa so rekli na vrt iti, češ da me dve uri nič ne potrebujejo." Škof: "Kaj ste vi gospejina služabnica?" Žena: "Sem že dolgo let." Škof: "Zakaj pa jokate? Kaj je gospa tako huda?" Žena: "O, Bog varuj! Saj ne jokam, le žalujem, dasiravno mi je dobro; gospa me ima ne kakor služabnico, ampak kakor prijateljico, vse mi zaupa, vse me vpraša, zato ker ve, da sem skrbna za vsako delo. Zdihujem pa zavoljo drugih bridkosti." Škof: "Pojdite in vprašajte gospo, ali jo smemo obiskati, ker smo tujci z Dunaja in nič z njo znani."

Žena gre hitro v grad pravit, da bi trije gospodje z Dunaja radi prišli gospo obiskat, eden med njimi je škof, zlat križ ima na vratu. Gospa Kordula reče: "Teci hitro dol in reci jim da jih lepo prosim, naj pridejo precej gori." Škof Pavel gre s tovarišema v grad, služabnica jim pokaže stanovanje. Ko v hišo pridejo, se po navadi drug drugemu priklonijo in pozdravijo, potem reče škof Pavel: "Ne zamerite, žlahtna gospa, da vas prihajamo obiskat, čeravno se ne poznamo. Praznik je danes, ne spodobi se potovati; z Dunaja prihajamo, do L. gremo, danes počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, da vas prihajamo obiskat. Jaz sem škof v I., ta dva sta moja tovariša, prihajata še iz bolj daljne dežele. Reveža sta, zato sem ju jaz k sebi v kočijo vzel; domovanja iščeta, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu."

Gospa Kordula je bila vsa vesela; prosila jih je, da so posedli, in ukazala prinesti vina, kruha, masla in redkve in je rekla: "Velika čast mi je, da se tako daleč ponižate, milostljivi gospod škof, in pridete k meni in me ubogo, žalostno in zapuščeno vdovo obiščete. V srce me to veseli. Pa ne zamerite, milostljivi gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime."

Škof Pavel odgovori: "Pavle mi je ime; pišem se Svetin, z Ilirskega sem doma." Potem reče: "Plemenita gospa, vašega drugega imena ne vem kakor Kordula, smem vas sprašati, kako se še vam pravi?" Gospa Kordula odgovori malo nerada, ker svojega pravega priimka še nikomur ni povedala. Vendar reče: "Več let sem že vdova, moj mož je bil na vojski ubit in zdaj sem od vseh zapuščena."

Karel, ki je gospe Korduli ravno nasproti sedel, jo je vedno ogledoval in srce se mu je treslo. "Oh," je rekel sam pri sebi, "moja mati je bila ravno taka; kako zelo ji je ta gospa podobna, le samo preveč je suha; moja mati je bila debela." Karel je bil ves zmeden in rdeč, kar besede ni mogel spregovoriti. Potem se vendar srčnega stori, se ponižno prikloni in reče: "Žlahtna gospa Kordula, kajne, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v prvem boju umorjen, in vaš sin je bil Karel, ki je sam radovoljno k Francozom šel, dasiravno ste mu vi to zelo branili, in je potem na Rusovskem zmrznil?"

Gospa Kordula vsa obledi in pravi: "Oh, kaj vi veste o mojem Karlu? Povejte mi, kje je zmrznil, kje je zakopan? Kupit pošljem njegove kosti ali pa sama grem ponje, da bo vsaj mrtev zraven mene prebival. ker te sreče nimam, da bi ga še živega videla. Oh moj Karel, oh moj Karel!" je vzdihovala na glas gospa Kordula. "Zakaj me nisi ubogal, saj sem ti naprej povedala, da se ti bo kaj takega zgodilo."

Karel se zdaj ni mogel več premagati, ker je za gotovo vedel, da je gospa Kordula njegova mati. Solze se mu udero, glasno zajoka, vstane in gre k svoji materi, potem jo objame in poljubi, rekoč: "Oh, ljuba moja presrčna mati! Ne žalujte, ne žalujte! Glejte, jaz sem vaš Karel, vaš sin, vaš neubogljivi sin!"

Kordula se začudi, ne verjame, da bi ta njen sin bil. Oh, kako bi to bilo mogoče, da bi ta bil njen sin Karel? Karel odpne kamižolo in vzame izza vrata tablico s podobo gospe Kordule in jo da svoji materi, rekoč: "Glejte, mati, vašo podobo, ravno tisto, katero ste mi dali tisti dan, ko sem se od vas ločil. Vedno sem jo na vratu nosil in vselej se na vas spomnil, kadar sem tablico pogledal."

Kordula pogleda podobo, jo spozna in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride in se ove, so bile njene prve besede: "Karel, moj ljubi sin, oh, kako sem srečna, da te še enkrat vidim! Dobrotljivi, usmiljeni Bog, kako neskončno si vendar dober! Uslišal si moje molitve, ozrl si se na moje zdihovanje, dal si mi sina, ki sem ga že zdavnaj objokovala in mislila, da je že črvom za jed. Bodi hvaljen in vekomaj čaščen, usmiljeni Bog, ker si danes mojo žalost v tako veselje spremenil! Tvoje dobrote, o Bog, skušam danes posebno, torej je moje srce polno hvaležnosti."

Ko se srce, od veselja in čutenja take sreče, na katero nobeden ni mislil, vse vžgano, potolaži, reče Karel ves vesel in poln otroške ljubezni do svoje matere: "Ljuba moja mati! Bog nas je dolgo let skušal z nadlogami, z nesrečami in z mnogimi bridkostmi. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati. On, dobrotljivi nebeški oče, je videl našo potrpežljivost, uslišal je naše zdihovanje in nam danes tako veselje storil. Sinoči že je bilo moje srce zelo veselo, ne da bi bil vedel zakaj, danes pa poznam in čutim. Ljuba mati, vem, da se vam je vsa leta, kar sva bila ločena, hudo godilo; najhuje pa vam je bilo, ker niste o meni nič slišali in zvedeli. Vendar se je veliko huje meni godilo. Pri reki Berezini, kjer je več sto Francozov, Lahov in Nemcev potonilo, ko so nas Rusi podili, se je most podrl; čez nismo mogli, toliko je bilo mrličev v vodi, da se je skoraj voda zajezila. Živi so po mrtvih čez lazili. Strah je še misliti na tisti dan, kaj smo trpeli pri tisti vodi Berezini. Tudi jaz sem bil že blizu smrti. Pahnili so me v vodo tisti, ki so za nami pridrli in pred Rusi bežali. Vsak je hotel prej čez vodo priti in bežati. Plavati sem sicer nekoliko znal, vendar lačen in slab nisem mogel naprej; videl sem, da je zdaj moja zadnja ura prišla. Moj tovariš, s katerim sva bila vedno zvesta prijatelja, kateremu sem večkrat kaj dal, dokler sem denarjev dosti imel, je k sreči videl, kako v vodi pojemam. Skoči v vodo in me srečno iz vode izvleče in pred smrtjo obvaruje. Ko na suho prideva, sem se mu zahvalil in sem rekel: "Kaj pomaga, ker si me otel pred smrtjo v vodi, zdaj pa naju bodo Rusi pobili, kateri so komaj trideset stopinj od naju." Dobri tovariš mi reče: "V Boga zaupajva, on naju bo obvaroval in pri življenju ohranil. Vrziva vse orožje od sebe in pojdiva Rusom naproti prosit, da naju pri življenju puste." Storila sva, kakor je rekel, in Rusi so naju dali z drugimi vred v temne, globoke jame rudo kopat, kjer se nama je grozno hudo godilo, vendar sva Boga hvalila, da sva pri življenju ostala. V najinih nadlogah sva drug drugega tolažila in vedno Boga prosila, da bi se naju usmilil in nama to srečo dodelil še kdaj domov priti. Moj ljubi tovariš in zvesti prijatelj me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jaz njemu. Po več letih je Bog najino prošnjo, najine molitve uslišal. Rešena sva bila oba obenem iz rusovske sužnosti, izpuščena sva bila domov. Glejte, mati, blizu doma sem že bil, ne daleč od Dunaja, in sem že tako oslabel, da mi več ni bilo mogoče naprej. Ves slab in zdelan, spotan in lačen sem omedlel, tako da se nisem zavedel. Moj ljubi tovariš me ni zapustil, po bratovsko je zame skrbel, dobrih ljudi prosil, da so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo moral na poti umreti. Glejte, ta zvesti prijatelj, ta moj dobri tovariš, je Bazilij Hudon, katerega tukaj z mano pri mizi vidite."

Kordula, vsa ginjena na to pripovedovanje, mu je rekla po francosko, ker je znala tudi dobro govoriti: "O zvesti varuh mojega sina, kakšno plačilo vam bom dala za taka dobra dela ali kako se bom zadosti hvaležno izkazala? Bog vam vse to poplačaj, jaz toliko dobrot, ki ste jih mojemu sinu storili, ne morem povrniti." "O dobra gospa Kordula," odgovori Francoz, "zadosti sem plačan, ko vidim vas in vašega sina tako srečna in tako vesela, da sta se našla in spet zdrava drug drugega dobila. Bog daj, da bi tudi jaz svoji materi tako veselje storil. Kar sem vašemu sinu storil, je bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj mene zavoljo tega. Dolžnost je bila to krščanska in hvaležnost do vašega sina me je vezala, da ga ne zapustim. Tudi on je meni življenje otel, ker ni hotel povedati, da sem pravi Francoz, ampak je le Rusom pravil, da sem njegov tovariš. Njegov ilirski jezik me je pri življenju ohranil, saj je Karel precej z Rusi govoriti znal in tako sebe in mene pri življenju ohranil, ker je Rusom vedno pravil, da sva bila prisiljena se z Rusom vojskovati."

Karel naprej tako govori materi Korduli: "Drugi moj in mojega tovariša dobrotnik so Le-ta pričujoči, visoke časti vredni gospod škof Pavel. Oni so nama pomagali, naju preskrbeli, naju k sebi vzeli in zdaj še sami naju k vam pripeljali."

Nato mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno roko primeta in jo s solzami v očeh hvaležno poljubujeta. "O dobri duhovni oče," je rekla mati Kordula, "kako vam moreva zadosti hvaležna biti, kako dobrote povrniti? Bog naj vam obilno povrne! Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobra dela milosti storite. Saj je sam Jezus rekel: karkoli boste revežem storili, hočem tako zaračunati, kakor da bi bili meni storili. Ker vam drugega ne morem povrniti, vas prosim, višji duhovni oče, vsaj to veselje nam storite, da nekaj dni pri nas ostanete. Vkupaj hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil mora pri nas ostati in potem, če bo hotel iti v svojo domovino, ga bom jaz dala peljati do doma in z vsem ga hočem preskrbeti, ker vreden je tak kristjan žlahtnega srca."

Škof Pavel in Francoz Bazilij sta dovolila pri gospe Korduli tri dni ostati; zatorej pošljeta voznika s kočijo nazaj v mesto, naj oštirju pove, da jih tri dni ne bo nazaj, da bodo pri gospe Korduli ostali. Po tem vozniku se je kmalu razoznanilo po mestu in okoli, da je mladi baron Karel, sin gospe Kordule, domov prišel; zato so reveži in drugi znanci prišli Korduli srečo voščit in mladega Karla gledat. Da je gospa Kordula to veselo zgodbo bolj vredno obhajala, je ukazala drugi dan dobro in izbrano kosilo napraviti in je zraven povabila veliko prijateljev in prijateljic. Poleg tega je napravila drugo veliko kosilo za vse reveže tistega kraja in jim ukazala dati obilno jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunaj grada. Vsi ljudje so dejali: "Glejte, vendar Bog že tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje. Koliko dobrega je storila gospa Kordula, koliko revežem pomagala. Zraven je zmeraj zdihovala za svojim sinom; zdaj pa je srečno prišel, v taki žlahtni tovarišiji je našel dobro mater in dobra mati je čez toliko let našla svojega sina. Pobožno živeti vselej prav pride."