IX
ŠKOF PAVEL NAJDE SVOJO MATER

Drugi dan, bil je ravno binkoštni ponedeljek, je škof Pavel v cerkvi, ki je blizu gradu bila, s privoljenjem župnika tiste fare opravil očitno božjo službo, pri kateri so vsi skupaj konec maše zapeli hvalo pesem. Ko so prišli domov, so zajtrkovali in si drug drugemu pripovedovali, kako se jim je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti. Vsem skupaj je Bog danes novo veselje pripravil. Medtem je bilo kosilo gotovo. Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili. Vse je bilo pripravljeno. Poklicani k mizi, preden se usedejo, na glas molijo; škof Pavel je naprej molil; ni si tega pomišljeval, ali bi glasno molil ali ne, ker pri gospodi ni navada pred jedjo in po jedi glasno moliti. Škof Pavel kar moli in drugi so za njim molili. Potem se k mizi usedejo, jedo in se o mnogih rečeh pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili. Kmalu potem prinese Neža, stara zvesta služabnica in prijateljica gospe Kordule, novo, dobro jed na mizo. Gospa ji reče: "Glej, Neža, kako sem srečna, ker sem spet sina dobila, za katerega nikoli nisem mislila, da ga bom videla; iz vsega srca tudi tebi tako srečo privoščim; želim, da bi tudi ti kdaj tako veselje uživala." Neža na to nič ne odgovori, ampak globoko zdihne. "Ne žaluj, ljuba moja Neža!" ji reče gospa; "dva sina imaš, torej se bo lahko zgodilo, da enega najdeš."

Ko škof Pavel to sliši, se obrne h gospe Korduli in ji reče: "Žlahtna gospa, povejte mi, odkod je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete. Prav, prav znana se mi zdi; že sem jo večkrat ogledoval od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim in ne vem zakaj."

Gospa reče: "Z Ilirskega je, blizu L. doma, kjer je bila nekdaj suknarija. Moža so ji mladega na vojsko vzeli in zdaj dolgo let nič o njem ne sliši. Zapustil je dva fantiča, dala ju je v službo, ker ju ni mogla sama preživeti. Tudi o nobenem nič ne ve, kje je kateri ali kako se mu godi. Pri meni je že dolgo let, rada jo imam, zato ker je pridna, zvesta in pobožna. Druga drugo sva tolažili in skupaj molili."

Pri teh besedah je škofa zelena in rdeča prehajala; drugega ni mogel reči ko te besede: "Zdaj vsaj vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas, gospa," pravi škof, "da pokličete Nežo k mizi in da mi dovolite ji kako veselje storiti."

Gospa kar pozvoni, in kakor bi mignil, je bila Neža pri mizi in gospa ji reče: "Pojdi, tukaj ti gospod škof hočejo nekaj povedati."

Škof Pavel se prikloni vsem povabljenim, rekoč: "Ne boste mi zamerili, da se tukaj očitno pri mizi s služabnico pogovarjam." Vsi so rekli: "Prav je!"

Potem reče škof Neži: "Ljuba moja, povejte mi, kako je bilo vašemu možu ime!" Neža odgovori: "Franc Svetin." Škof: "Koliko otrok sta imela?" Neža: "Ne več ko dva fanta in pa dvojčka sta bila; potem je mož moral iti na vojsko in ni ga bilo več nazaj." Škof: "Kako je bilo fantoma ime in kam sta prišla?" Neža: "Prvi je bil Janez, drugi je bil Pavel. Janeza je neki sosed v Trst odpeljal, potem Bog zna, kam je prešel. Pavleta sem dala krave past; prišel je neki gospod, ga s seboj vzel in od takrat ni več glasu o njem."

Pri teh besedah je škof Pavel za gotovo spoznal, da je Neža njegova prava mati. Več se ni mogel zatajevati, vstane, jo objame s solznimi očmi, rekoč: "Ljuba moja presrčna mati! Glejte, kakor je Bog dal včeraj vaši dobri gospe Korduli tako srečo in veselje uživati, ker je našla svojega sina, ravno tako veselje je Bog danes vam pripravil pa tudi meni. Jaz sem vaš sin Pavle, katerega ste krave past dali. Ne žalujte več, ne zdihujte, moja dobra mati! Lahko vam bom zdaj obilno povrnil, kar ste z menoj trpeli in zame skrbeli. Hvalite Boga, ki je uslišal moje in vaše molitve!"

Neža se začudi, vsa bledi, ne ve, ali je resnica ali so sanje, in reče: "Oh, to ne more biti, kako bi bili vi moj sin?" Škof Pavel zaviha rokave in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rdečo barvo v kožo zarezano "Franc Svetin". Potem pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano "Neža Trpinc".

Ko Neža to zagleda, spozna, da je ravno tisto znamenje, katero je ona sama Pavletu še otroku naredila. Zdaj je spoznala, da je škof Pavel njen pravi sin. Od prevelikega veselja je Neža omedlela in nezavedna padla na tla. Odnesti so jo morali na posteljo, pa z dišečimi mazili so jo kmalu spravili k sebi. Po praznično so jo oblekli in k mizi se je morala usesti, dasiravno se je branila. Ko je prišla k mizi, so se vsi povabljeni grozno veselili in se čudili, da sta dva sina našla vsak svojo mater, ne da bi bil kateri mislil. Ni ga bilo ne prej ne potlej takega veselja v tistem gradu.

Celih osem dni so še potem vkup ostali, se veselili z gostijami, drug drugemu svoje zgodbe pripovedovali in Boga hvalili, ki jim je toliko veselja že na tem svetu dal dočakati.

Osmi dan so se ločili, pa težavna je bila ločitev, vsem so bile solze v očeh. Škof Pavel je rekel: "Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivemu Bogu in dal nam bo tudi srečo, da se bomo na onem svetu spet našli, kjer se ne bomo nikoli več ločili."

Francozu Baziliju je dala gospa Kordula toliko denarja, da je bil do svojega doma obilno preskrbljen, ker je bil tako zvest tovariš Karlov. Ko ga Kordula od sebe pusti, mu reče za odhodnjo: "Bog vam daj tudi najti svojo in ji toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karel storil. Če boste tako srečni, da jo boste živo in zdravo našli, pišite mi, da bom deležna vašega veselja."

Francoz se prikloni zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti, kako bo doma sprejet, in gre. Karel ga spremi. Ko se ločita, se objameta in obema tečejo solze. Tako je prava resnična prijaznost dve srci sklenila, da sta bili v nesreči in sreči ko prava brata.

Škof Pavel vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi; tudi gospa Kordula prisede in jo do velike ceste spremi. Težko se je Neža ločila od svoje dobrotnice Kordule. Obe sta jokali, preden sta se ločili. Neža ni mogla drugega reči kakor te besede: "Žlahtna gospa, moja dobrotnica, ne morem se vam zadosti zahvaliti za tolike dobrote, ki ste mi jih storili. Molila bom za vas, da se kdaj v nebesih snidemo."

Tako je šel Francoz iskat na Francosko svojega domovanja, škof Pavel pa se je peljal s svojo materjo po drugi poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je pri sebi imel, lepo zanjo skrbel in jo spoštoval.