DRUGI DEL

I
JANEZ SVETIN PEK V TRSTU

Neki mokar, ki je poln voz moke v Trst na prodaj peljal, je vzel s seboj fantiča Janeza, ki ga mati Neža Svetinka ni mogla več prerediti. Mokar je mislil: fantič je bister, zna brati in pisati; tudi nekoliko laško zna žlobudrati; morebiti ga kam pripravim, da mi bo hvalo vedel. Ko v Trst privozi, pride kmalu pek, kateri obenem vso moko kupi. Potem v smehu vpraša mokarja: "Prodate tudi fanta, ki je na vozu? Zelo mi je všeč." Pek je mislil, da je fant mokarjev sin. Kakor nalašč so bile mokarju te besede, zato brž reče: "Mož beseda! Rad vam ga dam. Ni moj fant to, ampak sin neke revne vdove, ki ga ne more več prerediti. Vzel sem ga s seboj, da bi ga kam pripravil. Če vam je resnica ga vzeti, boste dobro delo storili in fant vam bo hvalo vedel." Pek nato fanta z veseljem k sebi vzame in ga uči pekovskega rokodela.

Kmalu se je Janezek v Trstu privadil. Gospodar in gospodinja ter vsi so ga radi imeli, ker se je k vsakemu delu znal pripraviti in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, pa vendar tega ni imel, kar je najbolj želel; zato je bil zmerom tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljah in praznikih v kakem samotnem kraju zdihoval in jokal. V začetku so vsi menili, da fant po domu joka, da mu je dolgčas. Čez nekaj časa ga gospodar vpraša: "Janezek, ti je še zdaj dolgčas, se ti toži po domu ali kaj ti je, ker si zmeraj žalosten?" Fant odgovori: "Nič mi ne manjka, dobro mi je, le tega nimam, kar najbolj želim, pa se ne upam prositi." "Le povej, če se more, ti bom storil, zato ker rad ubogaš." Janez odgovori: "V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil; premalo znam, pa še to bom pozabil." Gospodar mu prijazno reče: "Fantič, prav všeč mi je to. Ne bodi žalosten zavoljo tega! Če boš zmerom tako rad ubogal kakor do zdaj, boš tudi v šolo hodil. Vsak dan te vendar ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljah in praznikih pojdeš pa vselej v nedeljsko šolo. Čez pol leta bom domačim fantom učitelja v hišo vzel, in če boš priden, boš tudi ti smel včasi zraven poslušati kar se bodo učili."

Kdo bi bil bolj vesel ko Janez pri teh besedah. Vesel skoči, gospodarju roko poljubi in se mu zahvali. Od zdaj je bil Janez zmerom vesel in dobre volje. Precej prvo nedeljo je v šolo šel in zvesto pazil na vse, kar je v šoli videl in slišal. Učitelj ga je kmalu spoznal in ga zato večkrat očitno hvalil in ga drugim za zgled dajal. Med vsemi drugimi rečmi, ki se jih je Janezek v šoli učil, mu je bilo najbolj všeč računanje. Grozno ga je veselilo, kadar v šoli drugi fantje niso mogli narediti računa, on pa ga je urno storil, če je bil še tako težak. Tudi svojemu gospodarju je Janez vse račune narejal, kadar je moko ali druge reči kupoval.

Kadar je Janezek čas imel, ni norčij uganjal kakor njegovi tovariši, ampak bukvice je v roke vzel in kaj dobrega bral. Zato ga je tudi gospodar rad imel, ker je videl, kako zvest in priden fant je in pa vedno doma. Največji dobiček pa je imel Janez od tega, ker se je le doma držal, da se je obvaroval pred zapeljivostjo hudobnih tovarišev. Marsikateremu tovarišu, ki ga je kam vabil, je odgovoril: "Ne grem, obljubil sem ubogati mater, ki so mi večkrat prepovedali v tovarišijo hoditi in so mi dejali: Fant, obdrži v glavi te besede: Po hudobni tovarišiji glava boli."

Neko nedeljo so imeli pri Janezovem gospodarju veliko gostarijo, zato ker so pekovskega fanta, ki se je izučil -- bil je Janezov tovariš -- v pekovsko bratovščino vzeli. Pili in jedli so in dobre volje so bili ves popoldan. Janez pa se je skrivaj ukradel, vzel bukvice in šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno bilo; zato se usede ne daleč od ceste na brežičku in morje premišljuje. Mislil je sam pri sebi: Toliko vode; kar oči peljejo, ni drugega ko voda. Kaj je neki onstran vode? Ali so tudi tam ljudje kali?

Ko Janez tako morje premišljuje in božjo previdnost pod drevesom hvali, priteče kodrast pes tudi pod drevo v senco in se zraven Janeza uleže. Janez zagleda, da je pes nekaj rdečega v gobcu prinesel. Janez psa hitro spodi in koder spusti, kar je prinesel. Bila je lepa štirioglata mošnjica iz žlahtnega rdečega usnja, kakršne imajo le gospodje navado pri sebi nositi, da pisma ali kake druge tenke reči hranijo. Janez jo odpre, pa kako se začudi, ko najde notri dvanajst bankovcev po tisoč goldinarjev, šest po petsto goldinarjev in še več drugih pisem, katerih ni poznal. Zraven je bil tudi grozno lep zlat prstan; kamenci so se lesketali, da se mu je bleščalo.

Janez Svetin vse to pregleduje in misli: "O revež, kdorkoli si to izgubil! Želim, prej ko je mogoče, najti tistega, kateri je izgubil, da mu nazaj dam." Tudi skušnjave so ga začele motiti; huda misel je prišla v glavo, ki mu je natihoma rekla: "Spravi in tiho bodi, saj te nihče ne vidi; denarjev imaš zdaj zadosti, dokler boš živ. Zvedeti pa se ne more, ker živ človek za to nič ne ve." Nato Janez proti nebesom pogleda, se hitro na Boga spomni in sam sebi odgovori: "Res da me nihče ne vidi, pa vidi me Bog, pred Bogom ne morem nič skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga mogel z mirno vestjo uživati? Ne, ne, ne obdržim ne krajcarja. Nikdar ne bom pozabil materinega nauka, ki so mi ga večkrat rekli: "Fant, kadar kaj najdeš, ne misli, da je tvoje; daj nazaj! Zvedi, čigavo je, daj oznaniti, gospodar se bo kmalu dobil. Tako boš pred Bogom in pred ljudmi pošten ostal." Janez je tako hitro skušnjave premagal, materin nauk mu je bil dober pripomoček. Lepo mošnjico spravi v žep in gre počasi domov z resničnimi željami, da bi najdeno nazaj dal.

Vesel gre Janez Svetin ob morju proti domu; ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekega lepo oblečenega gospoda, ki hodi ob morju gori in doli, zdaj naprej, zdaj nazaj, ves zamišljen. Njegov obraz je bil prepaden in bled; ves je bil v žalost utopljen, da je bil mrliču podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora nekaj grozno skrbeti, ker je tako zelo žalosten. Zato stopi k njemu in mu prijazno reče: "Gospod, ne zamerite, da vas vprašam: Kaj se vam je hudega zgodilo, da ste tako žalostni?" Gospod bi morebiti v svoji sreči pekovskega fanta še pogledal ne bil in mu ne dal odgovora. Nesreča in nadloga pa tudi prevzetnega in visokega človeka ponižnega stori. Zato gospod globoko zdihne in reče: "Oh, kaj me vprašuješ, ker mi ne moreš pomagati." Janez naravnost odgovori kakor prej nedolžen in nepokažen mladenič: "Gospod, če vam jaz ne morem pomagati, vam Bog lahko pomaga." Te besede nedolžnega mladeniča so šle žalostnemu gospodu do srca in ga nekoliko zbistrile v Boga zaupati. Prej je bil gospod le v posvetne skrbi, v barantije in kupčije zamaknjen. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne mislil.

Nato pravi gospod: "Prav govoriš. Res je, da mi Bog lahko pomaga, toda prevelika je moja nesreča, ne morem je preživeti. Ravno zdaj pregledujem in premišljujem, kje bi v morje skočil in se utopil. Konec je mojega življenja, meni ni več živeti."

Janez Svetin srčno stopi k žalostnemu gospodu in reče: "Gospod. lepo vas prosim, ne storite tega. Če ste nesrečni na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti? Kaj ne veste, da vam ta greh ne bo ne na tem ne na onem svetu odpuščen? Zakaj hočete upanje na božjo milost izgubiti in obupati? Ne veste, da po hudem vremenu spet lepo sonce sije? Če se vam zdaj hudo godi, vam bo že Bog spet srečo dal. Bog pošilja nesreče, da nas z njimi opominja, naj na njega ne pozabimo. Le trdno v Boga zaupajte in on, dobrotljivi oče, vam bo vse to v vašo srečo obrnil."

Pri teh besedah gospod ostrmi in fanta debelo gleda. Čez nekaj časa reče: "Fant, danes si ti moj angel varuh. Tvoje besede so me potolažile. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo trgale in z mojo dušo, Bog ve, kaj bi bilo, ko bi ti meni ne bil tako v srce govoril. Ubogal bom preprostega fanta, ne bom se utopil, naj se mi godi, kakor hoče. Žlahtno je tvoje srce, o ljubeznivi fant! Povej mi, čigav si, hvalo ti bom vedel, torej ti hočem tudi svojo nesrečo povedati. Glej, jaz sem bil bogat, pri kupčiji sem si opomogel. Ravno po kupčijskih opravkih sem danes zjutraj šel in vzel s seboj skoraj vse premoženje v rdeči mošnjici. Ko pridem do kupčije, o strah, sežem v žep, ni je bilo nikjer mošnjice; urno se vrnem, tečem nazaj iskat, iščem in iščem, pa je ne najdem. Več ko desetkrat sem že danes to pot storil, pa vse zaman."

Janez je zdaj spoznal, da je ta pravi gospodar najdene mošnje, vendar je noče prej pokazati, da reče gospodu: "Morebiti vam morem zvedeti tistega, ki jo je našel. Povejte mi, koliko je bilo notri!" Gospod pravi: "Bilo je notri dvanajst bankovcev po tisoč goldinarjev, šest po petsto, druga pisma so bila pa dobivna ali menjavska pisma, ki se po nemško veksel imenujejo, tolike vrednosti, da ti ne morem izreči. Zraven je bilo pet zlatih cekinov in grozno lep, drag prstan s takimi žlahtnimi kamenci, da je veliko vreden. Ko bi kdo meni vse to nazaj prinesel, mu rad tisoč goldinarjev dam; če pa bi še več hotel, bi tudi rad dal, kolikor bi si sam zmislil." Janez, ki je zdaj zatrdno spoznal, da je to pravi gospodar najdene mošnje, spodobno reče: "Gospod, ali vam nisem prav pravil, da le v Boga zaupajte in si nič žalega ne storite? Glejte, kako kmalu vas Bog potolaži!" S temi besedami potegne mošnjo iz žepa, rekoč: "Ali je to tista vaša izgubljena mošnja?"

Gospod jo ugleda in zavpije: "Moja, moja!" in od veselja mu skoraj težko pride. Gospod objame fanta, od veselja joka in pravi: "Pošteni fant! Koliko hočeš, da ti dam zdaj, ker si mi toliko dobrega storil? Le povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj si izbereš. Tisoč goldinarjev sem sam obljubil, pa ti moraš več vzeti. Ti si me otel nesrečne smrti." Janez nato reče: "Veseli me, da sem dobil pravega gospodarja in dal tistemu premoženje, čigar je. Ne vzamem pa nič, nič, ko bi me ne vem kako silili."

Zdaj se gospod šele prav čudi, da fant nič daru noče in da se tako trdno brani; zato ga vpraša: "Fant, povej mi, zakaj vendar nič nočeš od mene vzeti, ko si mi toliko dobrega storil?" Fant Janez ob kratkem odgovori: "Zakaj bom od vas jemal, ker nisem nič zaslužil. Da sem vam nazaj dal, kar sem našel, to je bila moja dolžnost. Vesel sem, da sem se tujega blaga kmalu znebil. Če sem pa s tem kaj vam pomagal, ker sem vas malo na Boga spomnil, mi bo že Bog poplačal, vašega denarja pa nočem. Hvalite Boga za to srečo, ne mene, Bog vas je hotel skusiti. Meni tudi ni nič treba," pravi fant nadalje. "Jesti in piti imam, obleko mi napravijo, pri dobrih ljudeh sem, radi me imajo."

Ko gospod vidi, da fant nič daru vzeti noče, vzame mošnjo v roke, jo odpre in pravi: "Fant, vsaj to mi povej, kako ti je ime in priimek, kaj si in kje si." Fant pravi: "Janez mi je ime, pišem se Svetin, pekovski fant sem pri peku pred rdečim mostom v Trstu." Gospod vse to s svinčnikom zapiše in Janezu en cekin v žep porine in gre. Janez pa reče: "Bog vas obvaruj!"