III
JANEZ SVETIN NA MORJU

Celih devetnajst dni so se vozili po morju, preden so prišli na Francosko, ker jim je veter nagajal. Nekega dne je bila barka v nevarnosti, da se utopi. Strašno vreme se je prignalo po morju, grozen vihar je gnal valove, visoke ko hribje: barka se je gugala ko zibel. Brodniki so kleli in se rotili, ker vihar ni hotel ponehati. Takrat še ni bilo velike nevarnosti; ko pa se je barka popolnoma postrani nagnila, so vsi brodniki obledeli, začeli moliti in vse svetnike na pomoč klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v barki, tudi Svetin, kateri se je ves tresel; še nikoli ni tako zvesto molil ko takrat. Še njegov gospodar Teodor Eskeles -- tako je bilo ime tistemu velikemu trgovcu iz Tulona -- je rekel Svetinu: "Fant, ti si še morebiti nedolžen; vemo, da Bog nedolžne rajši usliši; moli, moli, da nas Bog obvaruje, če ne, bo vsega konec." Svetin komaj odgovori, od strahu ves boječ: "Gospod, saj molim ves čas, kar hudo vreme trpi, da bi me le Bog uslišal."

Črna noč je pokrila nebo in morje; popolnoma se je stemnilo. Drugega se ni videlo ko blisk, ki je strašno švigal okoli barke; drugega se ni slišalo kakor grozno bučanje vetrov in neznansko treskanje, ki je na morju še veliko hujše kakor na suhem. Vsi brodniki so zdaj izgubili upanje, popadali po kotih in se pripravljali k smrti. Dejali so: "Zdaj ni več pomoči. Vrvi in platna nam je vihar potrgal, ne vidimo več, kam barka leti. Priletela bo na kako skalo, se gotovo razbila in naš konec je blizu." Vsi od prvega do zadnjega so zdihovali. Tudi Svetin se je že k smrti pripravil in še s posebnim zaupanjem zdihoval k Materi božji in jo za pomoč prosil.

Ravno o polnoči je bilo, ko je vihar začel pojemati; megle so se jele razpotegovati, spet se je razjasnilo; barka se je spet sama poravnala in morje se je upokojilo. Brodniki so to kmalu čutili, v njih srcih se je obudilo upanje. Spravijo se na noge in potegnejo hitro za vrvi, kar jih ni bilo potrganih. Ob dveh čez polnoči je bilo morje popolnoma tiho in hudo vreme je minilo brez vse nesreče, samo nekaj težkih reči, ki so jih po gospodarjevem povelju v vodo pometali, so izgubili.

Svetin še ni nikoli videl, veliko manj pa skusil takega straha; nikoli še ni bil v taki nevarnosti, pa tudi potem, ko je hudo vreme minilo, ni videl ne občutil tolikega veselja kakor takrat v barki. Gospodar barke je ukazal nove vrvi in nove rjuhe nategniti, potem je poklical vkupaj vse brodnike in druge ljudi, kar jih je bilo v barki. Vsi so morali poklekniti, tudi sam je pokleknil in očitno zahvalil Boga, da jih je obvaroval v taki nevarnosti in jih pri življenju ohranil. V tisti smrtni nevarnosti na morju je Svetin trdno obljubil, da ne bo nikoli v nobeno krivico privolil, ampak vselej zvesto in pošteno ravnal, naj se mu godi, kakor hoče. To obljubo je tudi ves čas svojega življenja držal.