V
JANEZ SVETIN V JEČI

Nekega dne se je stari Teodor napravi po kupčijah v neko mesto, dva dni hoda od Tulona, in si je pripravil v škatlico petnajsto zlatih cekinov, takih ki eden velja 17 goldinarjev 57 krajcarjev, ker ravno toliko je moral nekemu trgovcu plačati za blago. Zvečer je bilo vse prpravljeno, drugi dan zgodaj je mislil Teodor odriniti. Škatlico s cekini je spravil v miznico in šel spat.

Drugi dan se napravi, pokliče še nekatere služabnikov k sebi, da jim naroči, kako naj ravnajo, medtem ko njega ne bo doma; posebno je več reči naročil Svetinu in Ludviku. Konji so ga že čakali napreženi pred hišo. Ko vse opravi, reče: "Zdaj grem, še škatlico s cekini bom vzel, da plačam blago, ki sem ga že prejel." Pa kako se zavzame, ko odpre miznico; škatlice s cekini ni bilo. Išče in išče, ni je najti. Vpraša Ludvika, vpraša Svetina, kje bi bili cekini, pa nobeden nič ne ve. Stari Teodor se jezi in pravi: "Le nobenega ni bilo sinoči pri meni. Preden sem šel spat, sem cekine v to miznico dal in zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vendarle ni, v zemljo se niso vdrli, nekdo jih mora imeti."

Ne da bi Teodor komu kaj rekel ali koga dolžil, pošlje Ludvika v vojašnico in prosi častnika, da naj precej pride s šestimi vojaki deželske pravice, kakor so jim Kranjci "štrikarji" rekli, Francozi pa jim pravijo žandarmi. Ko vojaki pridejo, reče Teodor častniku: "Dobro vam bom plačal, poskrbite, da se tat najde; nocoj ponoči mi je bila ukradena škatlica, polna cekinov." Lastnik ukaže hitro obstopiti hišo in varovati, da nihče ne ven ne noter ne pojde, in pravi: "Zdaj bomo najprej doma vse preiskali; če se najdejo, bomo tatu kmalu imeli; če nič ne najdemo, ga bomo sledili drugod, ne bo daleč."

Preden začnejo preiskovati, pokliče Teodor vse svoje služabnike, ženske in moške, kar jih je imel pri hiši, in jim reče: "Med vami so ukradeni cekini. Vdaj se, kdor jih je vzel nič hudega se mu ne bo zgodilo, očitno obljubim. Še je čas, pripoznaj, kdor jih ima dokler ne začnemo iskati! Pri katerem jih najdemo, gorje mu bo; saj veste, kako grozne in ostre so naše postave za tako nezvestobo." Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče dalje: "Nerad vidim, da bi kdo iz moje hiše moral biti očitno kaznovan. Še je čas, vsakega še posebej povprašam, če ve kaj za cekine." Od prvega do zadnjega so odgovorili drug za drugim: "Jaz sem nedolžen."

Zdaj začno preiskovati, vsak je moral odpreti svojo skrinjo, vojaki so zvesto iskali. Ko pridejo do Svetinove skrinje, zmečejo vsa oblačila ven, kar, glejte, na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup udari in pravi: "Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? Jaz jih nisem vzel." Vsi so se prestrašili in užalostili ker so Svetina radi imeli in šteli za zvestega. Žandarmi so ga precej vklenili in odpeljali v ječo.

Več ko pol leta je Svetin zdihoval v temni ječi, obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Sodniki so ga velikokrat izpraševali in očitno sklepali, kako in koliko kazni bi mu prisodili. Na Francoskem je bila in je še zdaj navada vsakega hudodelnika očitno soditi, da vsak sme iti poslušat. Pri vsakem spraševanju in sklepanju Svetin ni drugega odgovoril kakor te besede: "Gospodje, sodite me, kakor hočete, nedolžen sem; cekine ste res v moji skrinji našli, kako pa so noter prišli, ne morem vedeti; zvedelo se bo gotovo, če prej ne, na sodni dan; vzel jih nisem nikoli." Sodniki ga pregovarjajo, naj obstoji, naj pripozna, kazen bo manjša; veliko huje bo, če bo zmerom tajil in se nedolžnega delal. Svetin je na to vselej rekel: "Sodite me, kakor hočete, nedolžen sem." Svetina so v ječi ostro držali, pa ni bil tak kakor drugi jetniki, da bi bil rotil, preklinjal in hudo privoščil svojim sovražnikom, ampak pridno je molil in vedno zdihoval, rekoč: "Dobrotljivi Bog, ti vidiš moje srce, samo tebi je znana moja nedolžnost. Tvoja volja naj se zgodi nad menoj." Taka srčna molitev in nedolžno srce je Svetina trdnega storilo, da je hudo ječo voljno trpel in srčno pričakoval svoje obsodbe.