VIII
JANEZ SVETIN IZPUŠČEN, LUDVIK BODIN UMORJEN

Konec drugega meseca so se sodniki zadnjikrat zbrali in očitno sodili Ludvika Bodina. Ljudje so celo zvedeli, da bo tisti dan obsojen, da mu bo obsojenje oznanjeno. Zato je grozovitno veliko ljudi skupaj prišlo iz radovednosti, kako se bo sodba iztekla in kakšna kazen bo Bodinu prisojena. Ko so bili vsi sodniki zbrani, pripeljejo v sodnico Bodina, obloženega s težkimi verigami, na rokah in na nogah vklenjenega. Višji sodnik ga vpraša, rekoč: "Ludvik Bodin, je vse to res, kar si povedal, kakor si priznal svojo pregreho?" Bodin odgovori: "Vse res, vse potrdim." Sodnik pravi: "Ali spoznaš in veruješ, da si kazni vreden?" Ludvik odvrne: "Spoznam, naložite mi jo, kakor spoznate, da je prav; rad jo bom prestal in pretrpel, da bi le na onem svetu ne prišel v večno trpljenje." Sodnik še zadnjič vpraša: "Je tvoj sovražnik Svetin nedolžen?" Bodin pravi: "Popolnoma nedolžen je, veliko krivico sem mu storil, ker sem ga v smrtne bridkosti pripravil in mu toliko žalosti in trpljenja nakopal. Pa ni več moj sovražnik, moj prijatelj je. Prosim vas, moji sodniki, dovolite mi vsaj toliko, preden umrjem, da Svetina še enkrat vidim in ga za odpuščanje prosim."

Veliki sodnik zdaj vstane in s pisanjem v roki reče: "Ludvik Bodin, vstani sedaj," zakaj dokler ga sprašujejo, hudodelnik sedi, "in poslušaj svojo obsodbo!" Nato bere: "Ludvik Bodin je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato je po postavah k smrti obsojen. Ker je pa to tatvino storil svojemu gospodarju in dobrotniku, potem, ker je storil to pregreho zato, da bi svojega bližnjega v nesrečo spravil, mu bo najprvo leva roka, potlej desna in zadnjič glava s sekiro odsekana."

Tri dni mu je bilo dovoljeno k smrti se pripravljati. Premoženje pa, kar ga je imel, je bilo vse Svetinu prisojeno, ker je po nedolžnem tak strah prestal. Vse ljudstvo je zavpilo: "Prav je, prav! Naj pogine hudobni Bodin, naj živi nedolžni Svetin!"

Ko se je sodba nad Bodinom končala, oznani služabnik deželske pravice, rekoč: "Kdor hoče slišati obsodbo še enega jetnika, naj malo počaka." Ljudje, vsi radovedni, čakajo, da bi videli tistega, ki ga mislijo soditi. Čez nekaj časa pripeljejo vojaki vklenjenega, pred dvema mesecema k smrti obsojenega Svetina. Vsi gledalci so bili veseli in so večkrat zavpili: "Dolgo naj živi nedolžni Svetin!" Postavili so ga na visok oder, da bi ga vsak lahko videl.

Veliki sodnik vstane in reče: "Glejte nedolžnega Janeza Svetina! Nedolžnost se je nad njim pokazala; pravi hudodelnik se je našel, ta pa je bil po krivici k smrti obsojen. Očitno je zdaj za nedolžnega spoznan, očitno izpuščen. Vzemite mu proč železje, katero je tako dolgo po nedolžnem nosil!" Hitro ga očitno odklenejo. "Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo je po nedolžnem revščino užival. Peljite ga s častjo v hišo njegovega dobrotnika."

Preden Svetina odpeljejo, prosi Ludvik Bodin, da bi z njim še eno samo besedo govoril. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: "Prosim te, odpusti mi, odpusti mi tako krivico! Nisem vreden odpuščanja, pa če ne zavoljo mene, zavoljo Boga mi odpusti!" Svetin ga objame in pravi: "Bog naj ti odpusti jaz ti vse iz srca odpustim, jaz na vse pozabim in prosil bom zate Boga, da stanovitno prestojiš, kar ti je prisojenega." Ločila sta se in oba jokala.

Svetina so s častjo v kočiji odpeljali v hišo njegovega gospodarja. Veliko ljudi ga je spremilo. Bodina pa so čez tri dni umorili. Od strahu od bridkosti in od strašnih bolečin je rjul kakor divja zver, ko so mu roke drugo za drugo odsekali, tako da se je vsem smilil. Vendar je na Boga zmeraj zaupal in njegovo ime klical tako dolgo, da mu je bila glava odsekana.

Stari Teodor pa je izbral Svetina, da bi mu povrnil tolike bridkosti, ki jih je moral po nedolžnem trpeti, za svojega zeta in mu izročil vse svoje veliko premoženje in mu obljubil svojo hčer Kristino v zakon dati. Poroke pa Teodor prej ni dovolil, kakor da obletnica mine.