III
FRANCETA SVETINA NA MORJU UJAMEJO IN V AFRIKO ODPELJEJO

Nezapopadljivo je bilo veselje, katerega je zdaj Svetin občutil. Najbolj ga je veselilo in mu v srcu posebno tolažbo dajalo, da je človeka in pa še svojega oblastnika otel in ga pred smrtjo obvaroval. Veselilo ga je, da ga je cesar tako povišal in ga postavil za konjika častnega reda. Še bolj pa ga je veselilo, da je imel upanje kmalu priti v svojo domačo deželo in da je bil zdaj z vsem preskrbljen, da mu ne bo treba pomanjkanja trpeti in se po svetu okoli klatiti. "Oh, kako sem srečen," je rekel sam pri sebi, "da mi je Bog toliko dobrega storil in me v tolikih hudih nevarnostih obvaroval! Zdaj se tolažim, da bom še kdaj videl ljubo domačo deželo. Šel bom iskat svoje žene in dveh fantičev, če še katerega pri življenju najdem. Veliko jim bom vedel povedati in jim marsikak lep nauk dati. O Bog, daj mi še tega doživeti!"

Časna, posvetna sreča je pač goljufna; velikokrat človek misli, da jo že v rokah ima, pa mu uide in namesto nje ostane bridkost in žalost. Tako je bilo zdaj s Svetinom; mislil je, da bo kmalu domov prišel in v miru užival, kar je zaslužil, pa ni revež vedel, kaj ga čaka.

Po suhem ni bilo varno pošiljati generalovega blaga za njim, ker so Španjoli pri cestah skriti vedno prežali, da so Francozom blago pobrali in škodo delali, kolikor so mogli. Torej je moral Svetin nekaj časa čakati, da se je več reči nabralo, katere je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči so speljali k morju, jih znosili v barko in tako po morju poslali na Francosko. Svetin je šel na barko z blagom svojega generala, pa je bil ves žalosten in pobit, kakor da bi se mu bilo zdelo, da vožnja po morju ne bo srečna. Na barki je bilo tudi več vojakov, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes so bili tudi drugi popotni. Prvi dan je bila vožnja po morju srečna; vsi so bili veseli, ker so se tolažili, da bodo skoraj prišli na svoj dom in zapustili španjolsko deželo, katero so grozno sovražili.

Svetin je bil vendarle žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti. Tovariši so ga vprašali, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: "Morje je goljufno, Bog ve, kaj se utegne še z nami zgoditi, preden pridemo na suho." Drugi so ga tolažili in dejali: "Glej, morje je pokojno, daleč že nimamo do doma, jutrišnji dan osorej bomo že pri kraju." Svetin pa je bil vendarle ves zamišljen in se ni za nobeno stvar brigal, kakor natihoma je molil: "O Bog, moje srce je nepokojno. Vselej sem slišal, da je vožnja po morju nevarna; obvaruj me še zdaj, ker sem že toliko dobrot od tebe prejel."

Drugi dan zjutraj ob sedmih, Svetin je ravno molil, so začeli brodniki, ki so bili vrh barke, žalostno kričati: "Tolovaji, tolovaji! Izgubljeni smo, blizu so že." Na to kričanje priteče poglavar barke, gleda in gleda, pa ves bled in plašen postaja; spoznal je, da so res morski tolovaji. To so taki tolovaji, kateri imajo velike, z groznim orožjem obložene barke. Po morju se vozijo in iščejo bark, katere po kupčijah gredo ali pa kako drugo blago peljejo. Kadar katero najdejo ali doidejo, vse pobero, blago in ljudi. Blago razdele med seboj, ljudi prodajo v sužnost.

Ravno to se je zgodilo z barko, ki je bil Svetin na njej. Tolovaji so jo došli, jo ustavili in, ker se jim ni nihče zoperstavil, so vse blago pobrali, ga v svojo barko prenesli ljudi povezali in jih na dno barke zaprli. Bilo je ljudi s Svetinom vred 120. Peljali so jih v Afriko, do mesta, ki se mu pravi Alžir. Tam so jih peljali zvezane z barke in jih gnali naravnost na prodaj. Prodali so jih vse, tega draže, onega ceneje, kakršne starosti in moči je bil človek; bolnike pa so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen gospodar.

Grozno hudo se godi sužnjem v tistih krajih, ker neusmiljeni tirani ne delajo po človeško, ampak po živinsko. Zvečer jih živini enako zapro v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh v mrazu ležati. Komaj si zarja napoči, že pride priganjač, kateri jih z vpitjem, s kletvijo in tepenjem priganja k težkemu delu, ki ga morajo opravljati do trde noči, ne da bi se kaj oddihnili. Tako žalosten je stan sužnjev, da se mu morajo smiliti, kdorkoli jih vidi. Zavoljo najmanjše reči, če je prav ne opravijo, so grozno tepeni. Po petsto palic dobijo nekateri po podplatih, da imajo vse razbeljene noge, in vendar jih gonijo neusmiljeni priganjači, da morajo težko nositi kamenje ali vodo ali druge reči. Neusmiljeno delajo z revnimi sužnji, tako da vsak želi umreti in komaj čaka smrti. Jesti dobe zjutraj malo in spet zvečer malo črnega kruha, pustega in grenkega. Brez vse tolažbe, brez pomoči so v oblasti neusmiljenih Turkov ki jih grdo zaničujejo in pretepajo. Tudi duhovne tolažbe nimajo ti reveži, ker nimajo ne mašnika ne božje službe. Pred nekaj časi mrtvih sužnjev kristjanov še zakopavali niso, ampak so mrtve vrgli psom, da so jih raztrgali. Rešiti se iz take hude sužnosti je težko, ker hočejo za vsakega sužnja veliko denarjev, če ga kdo hoče odkupiti.

Vse to je moral Svetin malo manj ko dve leti trpeti. Več njegovih tovarišev je že od žalosti in trpljenja pomrlo. Svetin je vedno Boga prosil, da bi mu dal zdravje in moč, da bi vse voljno pretrpel. Svetin je bil tudi v sužnosti priden in zvest, zato je tudi toliko bolje imel, da ga je gospodar bolj upošteval, mu bolj zaupal, da mu ni bilo treba vedno vklenjenemu biti. Hiša Svetinovega gospodarja ni bila daleč od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko bi mogel kdaj zagledati barko, da bi ga odpeljala in rešila iz tolikih nadlog. Nekega dne se je primerilo, da je bil prav sam na njivi ostal, najdlje oddaljeni od hiše. Dan se je nagnil, storila se je tema. Svetin ugleda proti morju, mika ga, da bi jo potegnil in ušel. Dolgo časa premišljuje, kaj bi storil: "Zdaj lahko uidem," pravi sam pri sebi, "noč je, pogrešili me ne bodo tako brž. Pa kam čem iti? Ne poznam kraja ne Ljudi. Kamor pridem, me bodo popadli in morebiti še huje z mano delali. Vendar naj se mi godi, kakor hoče, huje mi ne more biti, kakor mi je." To izgovori in zbeži v temoti in hiti proti morju.

Pet ur je hodil po gozdu in po grezih, da je do jutra prišel k morju, a ni se upal pokazati živemu človeku zavoljo strahu, da ga ne bi prijeli in nazaj gnali k poprejšnjemu gospodarju. Vsak gospodar v tistih krajih ima namreč pravico sužnja umoriti, če ga ujame uhajalca. Sužnji pa se vsi po obleki poznajo. Ves plašen priteče Svetin proti morju še pred dnem. Kar zagleda barko, hiti tja in prosi, da bi ga v barko vzeli. "Za božjo voljo vas prosim," pravi, "pomagajte mi, usmilite se me, uhajalec sem, hudo se mi je godilo; povem po pravici."

Gospodar barke se hitro oglasi: "Ne boj se, le k nam pojdi, nič ti ne bo hudega!" Potegnejo ga v barko. Svetin je bil vesel in je mislil: Srečen sem, da sem zadel precej k tako dobrim ljudem. Pa kako kratko je bilo njegovo veselje! Ko v barko pride, se ustraši, ker vidi, da je prišel ravno takemu možu v roke, ki je prišel ljudi skupljevat in jih potem v drugem, daljnem kraju z dobičkom prodajat. Svetina so pahnili med že kupljene sužnje na dno barke. Ker je bil pa sam prišel in ni bil plačan, zato ni bil kakor drugi vklenjen. Drugi dan so že odrinili z barko, ki je peljala čez dvesto sužnjev na prodaj v Ameriko. Dva meseca so bili na vodi in večkrat v smrtni nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje revne tovariše tolažil. Rekel jim je: "Božja volja je to; trpimo voljno! Bog nam bo po smrti dal boljše, srečnejše življenje."