Paragraph

  1 1 |                      Močilar mi je časi kaj razkladal od nekdanjih
  2 1 |    Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi senci na klopi
  3 2 |      Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krpan,
  4 2 |      močan in silen človek. Bil je neki tolik, da ga ni kmalu
  5 2 |        ni bilo mar; ampak nosil je od morja na svoji kobilici
  6 2 |      kobilici angleško sol, kar je bilo pa že tistikrat ostro
  7 2 |   pozneje Štempiharja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal,
  8 3 |                            Bilo je pozimi in sneg je ležal
  9 3 |          Bilo je pozimi in sneg je ležal krog in krog. Držala
 10 3 |      ležal krog in krog. Držala je samo ozka gaz, ljudem dovoljna,
 11 3 |         dandanes. V naših časih je to vse drugače, seveda;
 12 3 |       do vsakega zelnika. Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji
 13 3 |    prižvenketa lep voz; na vozu je pa sedel cesar Janez, ki
 14 3 |        sedel cesar Janez, ki se je ravno peljal v Trst. Krpan
 15 3 |      ravno peljal v Trst. Krpan je bil kmečki človek, zato
 16 3 |       jo prenese v stran, da bi je voz ne podrl. Menite, da
 17 3 |        voz ne podrl. Menite, da je Krpana to kaj mudilo kali?
 18 3 |        kaj mudilo kali? Bilo mu je, kakor komu drugemu stol
 19 10|                    Cesar, ki mu je bil menda silni možak všeč,
 20 11|        hoda in tudi še dalj, če je treba." ~
 21 13|                          Minilo je potem leto in nekateri dan.
 22 13|     leto in nekateri dan. Krpan je pa zmerom tovoril po hribih
 23 13|    velikan, Brdavs po imenu. Ta je vabil kakor nekdanji Pegam
 24 13|       upal nadenj; toda kdor se je skusil ž njim, gotovo je
 25 13|        je skusil ž njim, gotovo je bil zmagan. Velikan pa ni
 26 13| usmiljenega srca; ampak vsakega je umoril, kogar je obvladal. --
 27 13|        vsakega je umoril, kogar je obvladal. -- To je cesarju
 28 13|        kogar je obvladal. -- To je cesarju začelo iti po glavi: "
 29 13|    Brdavs ne ukroti? Usmrtil mi je že vso največjo gospodo!
 30 13|         ne more biti kos!" Tako je cesar toževal, kočijaž ga
 31 13|       cesar toževal, kočijaž ga je pa slišal. Pristopi tedaj
 32 13|       morete pametovati, kaj se je godilo predlansko zimo blizu
 33 15|      odgovori: "Tisti Krpan, ki je tovoril s kresilno gobo
 34 15|        in brusi, ne veste, kako je kobilico v sneg prestavil,
 35 17|       lepo kočijo po Krpana. To je bil ravno tačas natovoril
 36 17|      ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali on se jih
 37 17|         jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prijel prvega
 38 17|     podplate pokazali. Ravno se je to vršilo, kar se v četver
 39 17|      nje stopi cesarski sel, ki je vse videl, kar se je godilo,
 40 17|         ki je vse videl, kar se je godilo, in naglo reče: "
 41 18|       da mirujete; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal,
 42 23|         Kar sem ti povedal, vse je res. Ali več ne veš, kako
 43 23|        pota? Oni gospod na vozu je bil cesar, pa nihče drug,
 44 25|      cesar! Le poslušaj. Prišel je zdaj na Dunaj hud velikan,
 45 25|       ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče ne ustrahuje.
 46 25|      Dosti vojščakov in gospode je že pobil; pa smo rekli: ,
 47 26|                          Krpana je to s pridom utešilo ter
 48 26|    utešilo ter jako dobro se mu je zdelo do vsega, kar je slišal,
 49 26|       mu je zdelo do vsega, kar je slišal, in reče tedaj: "
 50 26|     Brdavsov za malo južino, to je meni toliko, kolikor vam
 51 27|       Ko prideta na Dunaj, bilo je vse mesto črno pregrnjeno;
 52 28|       Krpan vpraša: "Kaj pa vam je, da vse žaluje?" ~
 53 29|     možje in žene. "Ravno danes je umoril cesarjevega sina,
 54 29|         cesarjevega sina, ki ga je globoko v srce pekla sramota,
 55 29|         ne bal velikana. Šel se je ž njim skusit; ali kaj pomaga!
 56 30|    cesarski dvor, ki pavijo, da je neki silo velik in jako
 57 30|         bo še tako mraz; in brž je zavpila o Krpanovem prihodu,
 58 30|         cesarske rodovine. Bilo je namreč naročeno že štirinajst
 59 30|       se ga pa ne? Presneto jim je bila huda za nohti! Ko cesar
 60 30|    sliši vpitje, precej ve, kdo je, in teče mu naproti, pa
 61 30|        gornje hrame. Čudno lepo je tam, še lepše kakor v cerkvi.
 62 30|     lepše kakor v cerkvi. Krpan je kar zijal, ker se mu je
 63 30|         je kar zijal, ker se mu je vse tako grobo zdelo. Cesar
 64 32|      kaj ne preonegavi? Sina mi je ubil, lej!" ~
 65 33|         Glavo mu bomo vzeli, pa je!" ~
 66 35|        razsajati; če Bog dá, da je res!" ~
 67 36|    kakor te besede! Le nekaj ga je še skrbelo; zato pa tudi
 68 36|    preveril; ali pomisli ti: on je orožja vajen iz mladih dni;
 69 37|         bom in s čim ga bom, to je moja skrb. Ne bojim se ne
 70 38|                          Vse to je bilo cesarju pogodu, in
 71 39|                       Krpanu se je to vele malo zdelo; polič
 72 39|    polič vina takemu junaku; pa je vendar molčal, kar je preveliko
 73 39|        pa je vendar molčal, kar je preveliko čudo. Kaj pa je
 74 39|       je preveliko čudo. Kaj pa je hotel? Saj menda je že slišal,
 75 39|      Kaj pa je hotel? Saj menda je že slišal, da gospoda so
 76 39|        Ali kmečki človek, kakor je bil Krpan, ima drugo za
 77 39|         ter naglo vstane. Cesar je vse videl in, ker je bil
 78 39|      Cesar je vse videl in, ker je bil pameten mož, tudi precej
 79 39|         časa dan na dan, dokler je bil na Dunaju: dve krači,
 80 39|         in jajci oméšanih; vino je imel pa na pravici, kolikor
 81 39|       pa na pravici, kolikor ga je mogel. ~
 82 40|       Ko prideta v orožnico, to je v tisto shrambo, kjer imajo
 83 40|         vse v rokah zdrobi, ker je bil silen človek. Cesarja
 84 41|   izbiral?" odgovori Krpan. "To je sama igrača; to ni za velikana,
 85 43|     Veste kaj? Pokažite mi, kje je katera kovačnica!" ~
 86 44|       sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj
 87 44|  pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri
 88 44|       ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se
 89 44|         najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama
 90 44|      obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor
 91 44|        to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega
 92 44|  nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico.
 93 44|         hladit se. Cesar, ki mu je bil zmerom za petami, brž
 94 45|       bi se bal, odgovori: "Kar je, to je. Zakaj pa mi niste
 95 45|      bal, odgovori: "Kar je, to je. Zakaj pa mi niste druge
 96 45|         smili? Kaj bo pa? Drevo je drevo! Jaz pa moram imeti
 97 46|        da ne pomaga zvoniti, ko je toča že pobila; pa vendar
 98 46|         že pobila; pa vendar ga je skrbelo, kako bi se izgovoril
 99 48|                           Krpan je bil malo srdit, pa vendar
100 48|        laž na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne pomisli,
101 48|      hudoben ter ne pomisli, da je Bog velik, človek majhen.
102 48|        Poglejte ga, še konja mi je izpridil!'" ~
103 49|                           Cesar je kar obstekel, poslušajo
104 49|      čem bodeš pa konja poznal, je li dober ali ne?" ~
105 52|          še celo tistega, ki ga je sam cesar jahal samo dvakrat
106 52|       pa o svetem Telesu; to se je menda cesarju posebno pod
107 54|                              Ta je pa že prazna!" pravi Krpan. "
108 57|        se me, Krpane! Moja roka je dolga." ~
109 58|        mu v smehu odgovori: "Če je s tem dalja, pa vendar ne
110 58|       ne bilo nazaj? -- -- Bogu je vse mogoče!" ~
111 59|       dunajski junaki, kjer vsa je še kaj! Moje kobilice, kakor
112 59|       kaj! Moje kobilice, kakor je videti slaba, vendar nihče
113 60|      premaknil z mesta; vsakega je vrgla na gnojno gomilo. "
114 61|                          Prišel je čas voja z velikanom; bilo
115 61|      čas voja z velikanom; bilo je ravno svetega Erazma dan.
116 61|       mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval. Martina
117 61|         Brdavs bojeval. Martina je bilo čudno gledati: njegova
118 61|       gledati: njegova kobilica je bila majhna, noge je imel
119 61|   kobilica je bila majhna, noge je imel velike, tako da so
120 61|        za njim vlekle; na glavi je nosil star klobuk širokih
121 61|       ni bal; celo sam cesar ga je rad poslušal, kadar je kakšno
122 61|       ga je rad poslušal, kadar je kakšno prav žaltavo razdrl. ~
123 62|       smejati se in reče: " Ali je to tisti Krpan, ki so ga
124 62|     žalil svoje žene, ako ti jo je Bog dal. Pojdi mi izpred
125 62|          pa le naglo, dokler mi je srce še usmiljeno. Če me
126 62|      boš na zemlji krvav, kakor je sam cesarjev sin in sto
127 63|      glavo. Pa ne zameri! To mi je naročil moje gospod, cesar;
128 65|       pravi, ampak misli si: ta je hud in močan; pa kaj bo --
129 65|        močan; pa kaj bo -- kmet je kmet; saj ne zna bojevati
130 68|       objame pričo ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: "Krpan
131 68|       vpilo na vse grlo: "Krpan je nas otel! Hvala Krpanu,
132 69|                       Krpanu se je to kaj dobro zdelo, da je
133 69|       je to kaj dobro zdelo, da je dosegel toliko čast in držal
134 69|         toliko čast in držal se je na svoji kobilici, kakor
135 69|      šel v gostje vabit. Saj se je tudi lahko; še tu med nami,
136 70|          da bi dejal: ne dam ti je, če jo hočeš; celo Jerico,
137 71|        odgovori Krpan; "rajnica je umrla, druge pa nisem iskal.
138 71|        dekleta sem že videl. Če je tudi še tako pametna, kakor
139 71|     tudi še tako pametna, kakor je lepa, potlej naj se le skrije
140 71|         rečeh. Dobrote, res, da je navajena, tistega ne bom
141 71|       tistega ne bom dejal, ker je od bogate hiše doma; pa
142 71|  grozdje v Trst. Nazaj grede mi je bila pa ona zbolela na potu.
143 71|     zbolela na potu. Tako se mi je sitno zdelo, da vam na morem
144 71|         bi že bil; saj Mretačka je bila tako majhna kakor deklina
145 71|        trinajstih let -- pa jih je nadloga vendar imela že
146 71|       kakšno kramo prodajam. To je presneto slaba krama, babo
147 72|      kamnito mizo na vrtu; zato je tudi ni bilo zraven, poslušala
148 72|       bilo zraven, poslušala pa je za vrati, kakor imajo ženske
149 72|      tudi ona in pravi: "Ne boš je imel, ne! Lipo si mi izpridil;
150 72| Ljubeznivi moj mož, menda da ti je kri v glavi zavrela -- ne
151 72|       sram, vas, gospodje! Grdo je tako, da se mora kmet za
152 72|        kar so se obabili možje, je vsaka baba neumna, katera
153 72|    neumna, katera se omoži! Res je, Krpan, otel si cesarstvo
154 72|     svojo kozico, ki praviš, da je kobilica, pa greš lepo počasi
155 73|                        Cesarica je to izgovorila, pa je šla
156 73|   Cesarica je to izgovorila, pa je šla precej spet v svoje
157 73|      svoje hrame. Vseh gospodov je bilo jako sram. Kaj bi jih
158 73|       tudi ne bilo? Prebito jih je obrenkala; prav kakor takim
159 73|       kakor takim gre! Krpan se je pa držal, da je bil skoraj
160 73|        Krpan se je pa držal, da je bil skoraj hudemu vremenu
161 73|       za Mokrcem bliskalo, tako je streljal z očmi izpod srditega
162 73|        metli. Da te treni, kako je bilo vsem okoli njega čudno
163 73|        čudno pri srcu! Še cesar je plaho od strani gledal,
164 77|         kdo pometal z mano? Kdo je pome poslal kočijo in štiri
165 77|         take postrežbe, kakršna je v Razdrtem pri Klinčarju.
166 77|     zdaj ni kraja ne konca? Ali je bilo tisto drevesce vaš
167 77|      človek ne more do njih; to je ravno, kakor bi mački miš
168 77|         sama okrog sebe, doseči je pa vendar ne more. Petdeset
169 77|  povedal; saj menda veste, kako je dejal rajnik Jernejko na
170 79|    Krpan odgovori: "Vsak človek je tak, kakršnega je Bog dal;
171 79|        človek je tak, kakršnega je Bog dal; vsak ima nekaj
172 79|        kdor ni grbast, morda pa je trobast! Moje obnašanje
173 79|    zmerom ob suhi krmi. Doma se je pasla po gozdu, na potu
174 80|    pristopi minister Gregor, ki je imel ključe od cesarske
175 80|     veste kaj? Vaš norec Stehàn je umrl; včeraj smo imeli osmi
176 80|          Stehan in Krpan, to si je nekam jako podobno. Kaj
177 80|        Nič se ne ve. Zvitorepec je; debel je; smešen tudi,
178 80|        ve. Zvitorepec je; debel je; smešen tudi, jezičen ravno
179 81|            Zdaj pa dobro, da mi je prišlo na misel! Kmalu bi
180 82|                    Cesar: "Bilo je tako, bilo!" ~
181 85|                      Krpan: "To je bilo tačas, ko ste se vi
182 86|                    Cesar: "Bosa je ta! V Trst sem šel; za Jeruzalem
183 87|         resnice povedal, kar mi je še zdaj žal. Angleško sol
184 87|        vašega kočijaža. Pa taka je le: kadar se človek zasukne
185 88|    minister Gregor: "Ne veš, da je prepovedano? To je nevaren
186 88|      veš, da je prepovedano? To je nevaren človek; državi dela
187 89|       ste suhi kakor raženj; ki je vas in vašega magistrovanja
188 90|         pusti! Že jaz vem, kako je!" ~
189 91|     otepanje z Brdavsom vem, da je imena vredno. Kaj se zna?
190 91|        ne odkupil. Ampak vendar je vsak delavec vreden svojega
191 91|         sem v cerkvi slišal. Če je vaša draga volja, dajte
192 91|         malopridnež, kolikor me je pod klobukom, ako vam bom
193 92|                           Cesar je bil precej pri volji; minister
194 92|      poslušal, ampak šele dejal je: "Gregor, vzemi pero, pa
195 92|    vzemi pero, pa zapiši, kakor je Martin rekel!" ~
196 93|              Minister Gregor se je kislo držal, branil se pa
197 93|         vendar vsak boji. Kadar je bilo pismo narejeno in zapečateno,
198 93|     meni pogače in vino, pa kar je še drugih reči? Najlaže
199 94|    kakšno krono povrhu, vem, da je lepo vredno, ko bi prodajal
200 95|        brez tebe. Ná mošnjo; tu je pa še pismo. Saj nocoj tako
201 95|        misliš iti; priklonil se je že dan ter noč se bliža." ~
202 96|         spremil do ceste. Mesto je veliko; hiš je, kolikor
203 96|     ceste. Mesto je veliko; hiš je, kolikor jih še nisem videl,
204 96|         da bi vselej vedel, kje je." ~
205 97|                        Cesar mu je obljubil svojega služabnika,
206 97|   svojega služabnika, potlej mu je roko podal, pa tudi Gregorju
207 97|        se ni branil; ali vendar je bil zavoljo pisma ves zelen