Paragraph

  1 2 |         poštenega boja ž njim so se bali ravno tako kakor pozneje
  2 2 |       pozneje Štempiharja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal,
  3 3 |         pa sedel cesar Janez, ki se je ravno peljal v Trst.
  4 3 |          bilo časa dolgo ozirati se; še odkriti se ni utegnil,
  5 3 |     dolgo ozirati se; še odkriti se ni utegnil, temveč prime
  6 4 |          da naj konje ustavi. Ko se to zgodi, vpraša silnega
  7 7 |                            Krpan se naglo izmisli in reče: "
  8 8 |                            Na to se cesar začudi in pravi: "
  9 9 |                            Krpan se ne umišlja dolgo, ampak
 10 9 |         ki ve, kaj pravi: "Bojim se, da bi od mraza ne razpokali;
 11 10|     dalje pravi: "Anti veš, kako se taki reči streže. Kaj pa,
 12 11|                            Krpan se malo zareži in pravi: "Vem,
 13 11|          so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod,
 14 12|        si misli: To velja, da bi se zapomnilo, -- in veli pognati. ~
 15 13|        po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride na Dunaj
 16 13|        ni upal nadenj; toda kdor se je skusil ž njim, gotovo
 17 13|  Lejte-si no! Kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti? Usmrtil
 18 13|        ne morete pametovati, kaj se je godilo predlansko zimo
 19 16|       res," pravi cesar, "precej se mora ponj poslati." ~
 20 17|         pa vse čisto ovédeli, da se zopet napravlja po kupčiji.
 21 17|         Pridejo tedaj nadenj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst.
 22 17|          jih je petnajst. Ali on se jih ni ustrašil; pisano
 23 17|         podplate pokazali. Ravno se je to vršilo, kar se v četver
 24 17|       Ravno se je to vršilo, kar se v četver pripelja nova,
 25 17|        sel, ki je vse videl, kar se je godilo, in naglo reče: "
 26 18|         petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvalo Bogu;
 27 18|           hvalo Bogu; samo enega se tudi ne bom." ~
 28 19|        ki gotovo ni vedel, zakaj se meni od soli, reče na to: "
 29 19|        zapri kobilo v konják, pa se hitro pražnje obleci, pojdeva
 30 24|                            Krpan se začudi in pravi: "Cesar? --
 31 26|    pridom utešilo ter jako dobro se mu je zdelo do vsega, kar
 32 26|         v konják, gre v kočo ter se pražnje obleče, da bi ga
 33 26|        cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje, ven priteče in
 34 27|      lazili kakor mravlje, kadar se jim zapali mravljišče. ~
 35 29|       junaka pod sabo, kateri bi se ne bal velikana. Šel se
 36 29|          se ne bal velikana. Šel se je ž njim skusit; ali kaj
 37 29|      drugim, tako njemu. Do zdaj se še nihče ni vrnil iz boja." ~
 38 30|        kakor imajo navado, kadar se pripelja kdo cesarske rodovine.
 39 30|        dni dan za dnevom, da naj se nikomur in nikoli ne oglasi,
 40 30|        oglasi, samo tačas, kadar se bo pripeljal tak in tak
 41 30|       tak in tak človek. Tako so se veselili Krpana na Dunaj.
 42 30|          Krpana na Dunaj. Kaj bi se ga pa ne? Presneto jim je
 43 30|          Krpan je kar zijal, ker se mu je vse tako grobo zdelo.
 44 31|         več ko dve leti, kar sva se videla. No vi ste še zmerom
 45 31|        zmerom lepo zdravi, kakor se na vašem licu vidi." ~
 46 32|       deš ti, kaj bo iz tega, če se kako kaj ne preonegavi?
 47 35|          vse vedo; na vsem svetu se pa vse dobi; pa bi se ne
 48 35|      svetu se pa vse dobi; pa bi se ne dobil tudi junak nd Brdavsa?
 49 35| peklensko ga bom premikastil, da se mu nikdar več ne bodo vrnile
 50 36|     križevem potu v cerkvi. Kako se ga boš pa lotil?" ~
 51 37|                              Nič se ne bojte," pravi Krpan; "
 52 37|        to je moja skrb. Ne bojim se ne meča ne sulice ne drugega
 53 39|                           Krpanu se je to vele malo zdelo; polič
 54 39|        spoznal, da takemu truplu se morajo večji deleži meriti;
 55 40|         na prsi, čelade in kakor se imenuje to in ono; Krpan
 56 40|         zona, ko to vidi; vendar se stori srčnega in vpraša: "
 57 41|    igrača; to ni za velikana, ki se mu pravi Brdavs, pa tudi
 58 42|                            Cesar se čudi in pravi: "Če to ne
 59 44|          nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj
 60 44|         je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan
 61 44|         ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima
 62 44|     hodili gospoda poleti hladit se. Cesar, ki mu je bil zmerom
 63 45|        Krpan z Vrha pa, ne da bi se bal, odgovori: "Kar je,
 64 45|         niste druge pokazali, če se bam te tako smili? Kaj bo
 65 46|    vendar ga je skrbelo, kako bi se izgovoril pred cesarico.
 66 46|       ali konja nimam. Saj menda se ne bova peš lasala?" ~
 67 48|      jezo pogoltne in reče: "Kar se tiče Brdavsa, to ni igrača,
 68 48|          grma zapodil vrabca, ki se boji vsakega ocepka in kamna.
 69 48|         vsi ljudje vselej držali se svojih besedi tako, kakor
 70 48|        svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, ako me Bog ne
 71 48|        pa bi nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda
 72 48|         v sitnost. Dunajčanje bi se smejali, vi pa rekli: 'Poglejte
 73 50|      Krpan odgovori: "Po tem, da se mi ne bo dal za rep čez
 74 51|        cesarico, svarim te, vari se, da te kateri ne ubije;
 75 52|      noči pa o svetem Telesu; to se je menda cesarju posebno
 76 53|           Če niso ti zate, moraš se peš bojevati. Ti nisi pravdanski
 77 57|                         Cesar pa se razhudi, rekoč: "Zdaj pa
 78 57|        pa mene delaš bebca! Vari se me, Krpane! Moja roka je
 79 58|        svojega bližnjega; meniva se raje od Brdavsa, ki še zdaj
 80 61|        iz mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval. Martina
 81 61|          imel velike, tako da so se skoraj po tleh za njim vlekle;
 82 61|          iz domače volne; vendar se nobenega ni bal; celo sam
 83 62|         začne s hrohotom smejati se in reče: " Ali je to tisti
 84 63|     misel ni, dolgo čakati, mudi se mi domov za peč; tvoje besede
 85 64|                          Velikan se nekoliko začudi, ko to sliši.
 86 65|        kmet; saj ne zna bojevati se, kakor gre junakom. ~
 87 66|       urno podstavi svoj kij, da se meč globoko zadere v mehko
 88 66|          dva in pa svojih grehov se malo pokesaj; izpovedal
 89 66|          malo pokesaj; izpovedal se ne boš več, nimam časa dolgo
 90 66|        časa dolgo odlašati, mudi se mi domov za peč; znaj, da
 91 67|  mesarico ter mu odseka glavo in se vrne proti mestu. ~
 92 69|                           Krpanu se je to kaj dobro zdelo, da
 93 69|     dosegel toliko čast in držal se je na svoji kobilici, kakor
 94 69|          šel v gostje vabit. Saj se je tudi lahko; še tu med
 95 71|        kakor je lepa, potlej naj se le skrije moja babnica pred
 96 71|        ona zbolela na potu. Tako se mi je sitno zdelo, da vam
 97 71|          Raje bi bil imel, da bi se mi bili utrgali v cerkvi
 98 71|        imela že trideset, ko sva se jemala -- težka tedaj ni
 99 71|        svetu prenašati! In ko bi se zdaj na cesti nama spet
100 71|        pa meni? Od tukaj do Vrha se pot vleče kakor kurja čeva.
101 71|           cika coka s konjem. Če se to prav do dobrega vse premisli,
102 71|      zanje; ali kar Bog dá, tega se človek ne sme braniti." ~
103 72|       gospodje! Grdo je tako, da se mora kmet za vas bojevati!
104 72|      veljali. Pa saj vem: kar so se obabili možje, je vsaka
105 72|        vsaka baba neumna, katera se omoži! Res je, Krpan, otel
106 72|           potlej pa stori, kakor se ti zdui. In ker zdaj nimamo
107 73|      prav kakor takim gre! Krpan se je pa držal, da je bil skoraj
108 73|        vremenu podoben. Kakor bi se za Mokrcem bliskalo, tako
109 73|          velika prijatelja, zato se počasi predrzne in reče
110 77|       pasa ali pe še dalj, ko bi se ne očedil vsak teden dvakrat;
111 77|      treba, mene pa Dunaju! Zdaj se pa takisto dela z mano?
112 77|        na tem svetu kakor to, če se kaj da, potlej pa očita!
113 77|          miš na rep privezal, da se potlej vrti sama okrog sebe,
114 77|         bom drugo naredil, kakor se nikomur ne zdi! Deske si
115 77|       boste morali natlačiti; pa se ga ne bodo še vrabci dolgo
116 77|        bom s pogačo pital, kadar se s kom kregam! Kar ga bolj
117 79|       vsa, že vidim, da ne. Tega se tedaj ne menimo, da bi jaz
118 79|     ostal. Saj tudi kobilica, ki se ji pravi kozica, ni vajena
119 79|        zmerom ob suhi krmi. Doma se je pasla po gozdu, na potu
120 80|     posebej služabnika. Minister se oglasi: "Cesarost, veste
121 80|      prevzel njegovo službo? Nič se ne ve. Zvitorepec je; debel
122 81|    dvakrat pa ne bom. Smejalo bi se malo in veliko meni in moji
123 85|         To je bilo tačas, ko ste se vi peljali v Jeruzalem." ~
124 87|   Angleško sol sem prenašal. Saj se nisem bal pravzaprav ne
125 87|   kočijaža. Pa taka je le: kadar se človek zasukne s pravega
126 87|         naj bo še tako močan, pa se vendar boji, če veja ob
127 91|          da je imena vredno. Kaj se zna? Morda bodo postavači
128 91|      pripovedovavke in pesmi, da se bo govorilo, ko ne bo ne
129 91|        naj stori, kakor če; meni se ne bo s tem ne prikupil
130 93|                  Minister Gregor se je kislo držal, branil se
131 93|        se je kislo držal, branil se pa le ni, kar so mu veleli;
132 93|         mu veleli; zakaj cesarja se vendar vsak boji. Kadar
133 95|                Cesar mu dé: "Nič se ne boj; to bom že poravnal
134 95|         le misliš iti; priklonil se je že dan ter noč se bliža." ~
135 95|   priklonil se je že dan ter noč se bliža." ~
136 96|        pa tudi zavoljo mošnjička se ne bom krčil. Kaj se ve,
137 96|   mošnjička se ne bom krčil. Kaj se ve, kaj zadene človeka v
138 96|         bom ostajal čez noč, ako se vam ne zamerim skozi to.
139 96|          nikjer. S kočijažem sva se hitro vozila in toliko vem,
140 97|       naj mu roko poda. Minister se ni branil; ali vendar je
141 98|     besede pred cesarjem: "Ko bi se spet oglasil kak Brdavs
142 98|         kdo drug, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri Sveti