| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Fran Levstik Martin Krpan z Vrha IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Paragraph
1 96| videl, kar sol prenašam, akoravno sem že na Reki bil, tudi 2 10| možak všeč, dalje pravi: "Anti veš, kako se taki reči streže. 3 72| obabili možje, je vsaka baba neumna, katera se omoži! 4 71| potlej naj se le skrije moja babnica pred njo v vseh rečeh. Dobrote, 5 71| je presneto slaba krama, babo po svetu prenašati! In ko 6 45| niste druge pokazali, če se bam te tako smili? Kaj bo pa? 7 57| bebec ali pa mene delaš bebca! Vari se me, Krpane! Moja 8 77| sem jel kruh, črnega in belega; nekaterega očeta vino sem 9 39| ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci 10 69| če kdo kakega slepca ali belouško ubije, še ne ve, na kateri 11 71| Trojici spet nismo zgolj berači; pri nas tudi skozi vse 12 89| sredi mesta! Nikar praznih besed ne razdirajte!" ~ 13 48| vselej držali se svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, 14 77| velikani! Mislil sem iti brez besedice govorjenja. Ker ste me pa 15 98| kij in mesarico, in to so bile njegove zadnje besede pred 16 13| vendar, da mu nihče ne more biti kos!" Tako je cesar toževal, 17 73| Kakor bi se za Mokrcem bliskalo, tako je streljal z očmi 18 13| je godilo predlansko zimo blizu Trsta?" ~ 19 95| se je že dan ter noč se bliža." ~ 20 63| krvave poboje. Prijezdi bliže, da si podava roke; nikoli 21 58| ž njimi dražijo svojega bližnjega; meniva se raje od Brdavsa, 22 49| konják, povpraša: "Po čem bodeš pa konja poznal, je li dober 23 77| me pa sami ustavili, ne bodite hudi, če sem vam katero 24 71| ne bom dejal, ker je od bogate hiše doma; pa saj na Vrhu 25 63| mu odgovori: "Če nisi z Bogom še spravljen, urno skleni, 26 13| cesar pa tudi ni imel tako boječih ljudi, da bi dejal: nihče 27 61| travnik, kjer se je Brdavs bojeval. Martina je bilo čudno gledati: 28 37| Nič se ne bojte," pravi Krpan; "kako ga 29 45| svojo rabo, kakršnega v boju potrebujem." ~ 30 96| hvalo priti. Vselej pravijo: bolje drži ga, kakor lovi ga! 31 86| Cesar: "Bosa je ta! V Trst sem šel; za 32 77| ka-li? Meni bi gotovo segla brada že noter do pasa ali pe 33 58| do pasa ne, nikar že do brade, da bi ga malo oskubla in 34 71| dá, tega se človek ne sme braniti." ~ 35 94| lepo vredno, ko bi prodajal brat bratu. Pa naj bo, no, pri 36 94| vredno, ko bi prodajal brat bratu. Pa naj bo, no, pri vas 37 26| kaj vam pravim! Petnajst Brdavsov za malo južino, to je meni 38 34| soncem jujaka, da bi vzel Brdavsu glavo!" ~ 39 39| bil Krpan, ima drugo za bregom. On tedaj použije, ko bi 40 7 | Kresilno gobo pa nekaj brusov sem naložil, gospod!" ~ 41 91| magister Gregor dal drugače v bukve zapisati. Pa naj stori, 42 66| domov za peč; znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal zvon, 43 63| imaš; moja misel ni, dolgo čakati, mudi se mi domov za peč; 44 76| Cesar poteče za njim: "Čaki no! Daj si dopovedati! Bog 45 61| Prišel je čas voja z velikanom; bilo je 46 1 | Močilar mi je časi kaj razkladal od nekdanjih 47 1 | kaj razkladal od nekdanjih časov, kako so ljudje živeli in 48 93| govoril, da bo prav. Mošnjo cekinov ti dam; ti boš pa blago 49 73| streljal z očmi izpod srditega čela; obrvi so mu pa sršele ko 50 40| jeklene oklepe za na prsi, čelade in kakor se imenuje to in 51 72| hočeš. Prodati pa ne smeš cepêra, ne tukaj ne na potu. Kadar 52 48| sem obljubil, storil bom, čeprav od jeze popokajo vsi obrekovalci, 53 71| cesarična, meni pa vdovstvo, čeravno pravzaprav dosti ne maram 54 94| Samo da jaz ne bom imel pri cesarici zavoljo tega nikakršnih 55 71| najbolje, da vam ostane cesarična, meni pa vdovstvo, čeravno 56 62| zemlji krvav, kakor je sam cesarjev sin in sto drugih!" ~ 57 29| Ravno danes je umoril cesarjevega sina, ki ga je globoko v 58 25| Lej, ti si zadnje upanje cesarjevo in dunajskega mesta." ~ 59 77| vsakim voglom, še na vsakem cesarskem dvoru ne, hvalo Bogu! Darove 60 70| Ko pridejo v cesarsko poslopje vsi knezi, vojskovodje 61 13| Pegam vse junake našega cesarstva v boj. Ali cesar pa tudi 62 72| Res je, Krpan, otel si cesarstvo in tudi Dunaj si otel; zato 63 3 | ker takrat še ni bilo tako cest kakor dandanes. V naših 64 79| po gozdu, na potu pa ob cestah!" ~ 65 96| človeka, da bi me spremil do ceste. Mesto je veliko; hiš je, 66 3 | saj imamo, hvalo Bogu, cesto do vsakega zelnika. Nesel 67 39| na Dunaju: dve krači, dve četrti janjca, tri kopune, in ker 68 17| se je to vršilo, kar se v četver pripelja nova, lepa kočija. 69 71| se pot vleče kakor kurja čeva. Koša revež nimam, kobilica 70 37| Krpan; "kako ga bom in s čim ga bom, to je moja skrb. 71 17| kočo: mejači so bili pa vse čisto ovédeli, da se zopet napravlja 72 96| ali to ni dano vsakemu človeku, da bi vselej vedel, kje 73 53| Cesar odgovori čméren: "Če niso ti zate, moraš 74 77| nekatere matere sem jel kruh, črnega in belega; nekaterega očeta 75 27| Dunaj, bilo je vse mesto črno pregrnjeno; ljudje so pa 76 42| Cesar se čudi in pravi: "Če to ne bo zate, 77 62| doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere, ako 78 39| deleži meriti; zato so mu pa dajali od tega časa dan na dan, 79 77| Bogu! Darove pa spet take dajate, da človek ne more do njih; 80 91| Če je vaša draga volja, dajte mi tedaj pismo, ki bo veljavno 81 58| smehu odgovori: "Če je s tem dalja, pa vendar ne seže velikanu 82 29| veliko, možje in žene. "Ravno danes je umoril cesarjevega sina, 83 96| tudi na desno; ali to ni dano vsakemu človeku, da bi vselej 84 51| Cesar pravi: "Le skusi! Ali daravno si, prekanjeni tat, storil 85 77| cesarskem dvoru ne, hvalo Bogu! Darove pa spet take dajate, da 86 91| angleško sol po svetu. Če mi to daste, naj bom ves malopridnež, 87 77| potlej pa očita! Kdor noče dati, pa naj ima sam! Pa tudi, 88 95| Cesar mu dé: "Nič se ne boj; to bom 89 71| dobrim ljudem pa všeč. Vašega dekleta sem že videl. Če je tudi 90 71| je bila tako majhna kakor deklina trinajstih let -- pa jih 91 91| odkupil. Ampak vendar je vsak delavec vreden svojega plačila, 92 39| takemu truplu se morajo večji deleži meriti; zato so mu pa dajali 93 26| za nos!" To reče in brž dene sol s kobile, kobilo pa 94 77| kakor se nikomur ne zdi! Deske si bom znesel na dvorišče 95 26| čez lužo, ki jo preskoči dete sedem let staro; samo varite, 96 66| kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat in 97 32| slišal od velikana? Kaj deš ti, kaj bo iz tega, če se 98 70| tolikega sovražnika in otel deželo in mesto velike nadloge 99 91| veljavno pred vsako duhovsko in deželsko gosposko; pa tudi svoj pečat 100 30| že štirinajst dni dan za dnevom, da naj se nikomur in nikoli 101 49| bodeš pa konja poznal, je li dober ali ne?" ~ 102 35| na vsem svetu se pa vse dobi; pa bi se ne dobil tudi 103 39| kolikor hoče kateri, zgolj dobrih jedi. Ali kmečki človek, 104 71| bilo meni napak, Bogu in dobrim ljudem pa všeč. Vašega dekleta 105 77| lipec, hudolesovina ali dobroletovina, nad kamnito ali nad leseno 106 71| babnica pred njo v vseh rečeh. Dobrote, res, da je navajena, tistega 107 46| potem pa obseka pol sežnja dolg ter na enem koncu jako debel 108 57| me, Krpane! Moja roka je dolga." ~ 109 89| odgovori: "Kdo me bo? Morda vi dolgopetec, ki ste suhi kakor raženj; 110 13| zmerom tovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride 111 61| sebi pa debelo suknjo iz domače volne; vendar se nobenega 112 72| poslušaj! To moraš pa vse domu na Kranjsko spraviti, ako 113 76| za njim: "Čaki no! Daj si dopovedati! Bog nas vari; saj menda 114 77| potlej vrti sama okrog sebe, doseči je pa vendar ne more. Petdeset 115 69| to kaj dobro zdelo, da je dosegel toliko čast in držal se 116 51| prekanjeni tat, storil mi dovolj sitnosti pred cesarico, 117 3 | je samo ozka gaz, ljudem dovoljna, od vasi do vasi, ker takrat 118 91| cerkvi slišal. Če je vaša draga volja, dajte mi tedaj pismo, 119 58| drugega dela, kakor da ž njimi dražijo svojega bližnjega; meniva 120 77| konca? Ali je bilo tisto drevesce vaš bog ali kaj? Tak les 121 77| bo premalo, potlej bo pa drevje zapelo. Vse bom posekal, 122 72| veš, da so prazne ena in druga. Pa tudi vas naj bo sram, 123 3 | Bilo mu je, kakor komu drugemu stol prestaviti. ~ 124 15| Krpan Brdavsa premogel, drugi tudi ne, tako vam povem." ~ 125 94| ki bodo prišle prvič ali drugič iz tega, dobro me poslušajte!" ~ 126 36| menda še nisi videl nikoli drugje kakor na križevem potu v 127 3 | sneg je ležal krog in krog. Držala je samo ozka gaz, ljudem 128 48| bi le vsi ljudje vselej držali se svojih besedi tako, kakor 129 47| za kaj, da bo imela moja država mir pred njim, ti pa veliko 130 88| prepovedano? To je nevaren človek; državi dela škodo. Primite ga, 131 91| ki bo veljavno pred vsako duhovsko in deželsko gosposko; pa 132 25| zadnje upanje cesarjevo in dunajskega mesta." ~ 133 59| Krpan reče: "Zdaj pa le vkup dunajski junaki, kjer vsa je še kaj! 134 74| levo pa mesarico, stopi k durim in reče: "Veste kaj? Bog 135 66| hitro izmoli en očenašek ali dva in pa svojih grehov se malo 136 30| tako prideta na cesarski dvor, ki pavijo, da je neki silo 137 77| mizo; pa bom postavil sredi dvorišča kolibo in tako dolgo bom 138 77| Deske si bom znesel na dvorišče in, ako jih bo premalo, 139 60| gomilo. "Bes te lopi!" reče eden in drug. "Majhno kljuse, 140 70| hočeš; celo Jerico, mojo edino hčer, imaš na ponudbo, ako 141 66| zdaj pa le hitro izmoli en očenašek ali dva in pa svojih 142 72| dobro veš, da so prazne ena in druga. Pa tudi vas naj 143 44| podobna; imela je največ enakosti z mesarico. Ko to izgotovi, 144 18| nisem bal, hvalo Bogu; samo enega se tudi ne bom." ~ 145 46| obseka pol sežnja dolg ter na enem koncu jako debel kij, pa 146 44| rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso 147 61| velikanom; bilo je ravno svetega Erazma dan. Krpan vzame kij in 148 3 | krog. Držala je samo ozka gaz, ljudem dovoljna, od vasi 149 3 | Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici nekoliko 150 72| tudi velikan več ne imel glave, ko bi vi kaj veljali. Pa 151 68| ki so do zdaj le od daleč gledali, pridero k njemu, tudi sam 152 61| bojeval. Martina je bilo čudno gledati: njegova kobilica je bila 153 60| mesta; vsakega je vrgla na gnojno gomilo. "Bes te lopi!" reče 154 77| dejal rajnik Jernejko na Golem: 'Ali ga bom s pogačo pital, 155 60| vsakega je vrgla na gnojno gomilo. "Bes te lopi!" reče eden 156 44| hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi 157 30| mu naproti, pa ga pelja v gornje hrame. Čudno lepo je tam, 158 78| verjemi da ne! Saj sem jaz gospodar, veš!" ~ 159 25| ustrahuje. Dosti vojščakov in gospode je že pobil; pa smo rekli: , 160 72| tudi vas naj bo sram, vas, gospodje! Grdo je tako, da se mora 161 13| Usmrtil mi je že vso največjo gospodo! Presneta reč vendar, da 162 13| kakor gre pred tolikim gospodom, in pravi: "Cesarost, ali 163 73| spet v svoje hrame. Vseh gospodov je bilo jako sram. Kaj bi 164 94| ohodkov; ne lazim rad okoli gosposke! Pa saj imam priče, da ste 165 91| vsako duhovsko in deželsko gosposko; pa tudi svoj pečat morate 166 69| kobilici, kakor bi šel v gostje vabit. Saj se je tudi lahko; 167 23| Na to zopet govori sel: "Kar sem ti povedal, 168 93| lej! S cesarico bom že jaz govoril, da bo prav. Mošnjo cekinov 169 91| pripovedovavke in pesmi, da se bo govorilo, ko ne bo ne vas ne mene 170 72| morem ti dobrega reči -- da govoriš take besede, ki sam dobro 171 77| Mislil sem iti brez besedice govorjenja. Ker ste me pa sami ustavili, 172 79| krmi. Doma se je pasla po gozdu, na potu pa ob cestah!" ~ 173 95| nocoj tako še ne pojdeš iz grada, če le misliš iti; priklonil 174 79| nekaj nad sabo: kdor ni grbast, morda pa je trobast! Moje 175 72| bo sram, vas, gospodje! Grdo je tako, da se mora kmet 176 71| enkrat grozdje v Trst. Nazaj grede mi je bila pa ona zbolela 177 97| mu je roko podal, pa tudi Gregorju velel, da naj mu roko poda. 178 66| očenašek ali dva in pa svojih grehov se malo pokesaj; izpovedal 179 58| hitro po kobilo; ali pa naj grem sam ponjo. Toda potlej ne 180 77| hudi, če sem vam katero grenko povedal; saj menda veste, 181 48| majhen. Zdaj pa le pojdite, greva, da konja izbereva. Nočem 182 72| praviš, da je kobilica, pa greš lepo počasi proti Vrhu. 183 77| Razdrtem pri Klinčarju. Ni grjega na tem svetu kakor to, če 184 68| ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: "Krpan je nas otel! Hvala 185 69| ubije, še ne ve, na kateri grm bi jo obesil, da bi jo videlo 186 48| ni igrača, kakor bi kdo z grma zapodil vrabca, ki se boji 187 77| Tak les raste za vsakim grmom, Krpana pa ni za vsakim 188 30| zijal, ker se mu je vse tako grobo zdelo. Cesar ga vpraša: " 189 71| Marjeto v oprtnih košéh enkrat grozdje v Trst. Nazaj grede mi je 190 72| ne! Lipo si mi izpridil; hčere ti pa ne dam! Ljubeznivi 191 71| kaj takega nakretilo, vaši hčerki in pa meni? Od tukaj do 192 96| ceste. Mesto je veliko; hiš je, kolikor jih še nisem 193 44| da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni 194 44| so hodili gospoda poleti hladit se. Cesar, ki mu je bil 195 99| Srečno hodi!" pravi cesar, minister 196 44| iznad kamnite mize, kamor so hodili gospoda poleti hladit se. 197 13| je pa zmerom tovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, 198 62| svojega sovražnika, začne s hrohotom smejati se in reče: " Ali 199 44| imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in 200 30| ne? Presneto jim je bila huda za nohti! Ko cesar sliši 201 73| držal, da je bil skoraj hudemu vremenu podoben. Kakor bi 202 77| sami ustavili, ne bodite hudi, če sem vam katero grenko 203 96| ne zamerim skozi to. Že hudo me ima, da bi spet enkrat 204 48| na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne pomisli, da je Bog 205 35| nikdar več ne bodo vrnile hudobne želje, po Dunaju razsajati; 206 77| bodisi lipa ali pa lipec, hudolesovina ali dobroletovina, nad kamnito 207 3 | vse drugače, seveda; saj imamo, hvalo Bogu, cesto do vsakega 208 40| prsi, čelade in kakor se imenuje to in ono; Krpan izbira 209 45| Drevo je drevo! Jaz pa moram imeti les nalašč za svojo rabo, 210 71| je umrla, druge pa nisem iskal. Sam ne vem, kako bi vendar, 211 51| kateri ne ubije; konji so iskri." ~ 212 48| pojdite, greva, da konja izbereva. Nočem takega, da bi pod 213 70| in pravi: "Zdaj si pa le izberi! Dam ti, kar želiš, ker 214 41| V čem si bom pa izbiral?" odgovori Krpan. "To je 215 38| jej! Potlej pojdeva orožje izbirat." ~ 216 44| nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, 217 40| vpraša: "No, boš kaj kmalu izbral?" ~ 218 66| in preden ga velikan more izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, 219 44| enakosti z mesarico. Ko to izgotovi, gre na cesarski vrt in 220 46| ga je skrbelo, kako bi se izgovoril pred cesarico. Krpan tedaj 221 73| Cesarica je to izgovorila, pa je šla precej spet v 222 71| sem koračil mastito ž njo! Izhajal bi že bil; saj Mretačka 223 53| bi ga ti, zagovédnež, ne izlekel!" ~ 224 7 | Krpan se naglo izmisli in reče: "I kaj? Kresilno 225 66| reče: "No, zdaj pa le hitro izmoli en očenašek ali dva in pa 226 44| poseka mlado, košato lipo iznad kamnite mize, kamor so hodili 227 73| tako je streljal z očmi izpod srditega čela; obrvi so 228 66| grehov se malo pokesaj; izpovedal se ne boš več, nimam časa 229 62| jo je Bog dal. Pojdi mi izpred oči, da te videl ne bom, 230 67| To izreče, pa vzame počasi mesarico 231 72| ženske navado, ki bi rade vse izvedele. Ko sliši, da cesar ponuja 232 64| tako stisne, da precej kri izza nohtov udari. ~ 233 60| Skušali so jahači in konjarji in vsi tisti, 234 52| tistega, ki ga je sam cesar jahal samo dvakrat v letu, namreč: 235 39| belih pogač, z maslom in jajci oméšanih; vino je imel pa 236 3 | na vozu je pa sedel cesar Janez, ki se je ravno peljal v 237 39| Dunaju: dve krači, dve četrti janjca, tri kopune, in ker sredice 238 39| kopune, in ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, 239 39| hoče kateri, zgolj dobrih jedi. Ali kmečki človek, kakor 240 39| vsi malojedni zato, ker jedo, kadar hoče in kolikor hoče 241 38| rekoč: "Na, Krpan, pij pa jej! Potlej pojdeva orožje izbirat." ~ 242 40| namreč: sabolje, meče, jeklene oklepe za na prsi, čelade 243 77| Že nekatere matere sem jel kruh, črnega in belega; 244 71| imela že trideset, ko sva se jemala -- težka tedaj ni bila; 245 70| ti je, če jo hočeš; celo Jerico, mojo edino hčer, imaš na 246 77| veste, kako je dejal rajnik Jernejko na Golem: 'Ali ga bom s 247 62| usmiljeno. Če me zgrabi jeza, ležal boš na zemlji krvav, 248 62| Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovražnika, začne 249 61| mesarico, zasede kobilico, pa jezdi iz mesta na travnik, kjer 250 80| debel je; smešen tudi, jezičen ravno tako; vse krščanstvo 251 81| pozabil, kar imam že dolgo na jeziku. Cesarost, nekdaj ste me 252 79| Saj tudi kobilica, ki se ji pravi kozica, ni vajena 253 34| ni ga, mislim, pod soncem jujaka, da bi vzel Brdavsu glavo!" ~ 254 35| pa bi se ne dobil tudi junak nd Brdavsa? Kakor sem uboren 255 29| sramota, da bi ne imela krona junaka pod sabo, kateri bi se ne 256 13| kakor nekdanji Pegam vse junake našega cesarstva v boj. 257 59| Zdaj pa le vkup dunajski junaki, kjer vsa je še kaj! Moje 258 65| zna bojevati se, kakor gre junakom. ~ 259 39| zdelo; polič vina takemu junaku; pa je vendar molčal, kar 260 26| Petnajst Brdavsov za malo južino, to je meni toliko, kolikor 261 77| nisem še zadosti slišal, ka-li? Meni bi gotovo segla brada 262 98| Ko bi se spet oglasil kak Brdavs ali kdo drug, saj 263 69| še tu med nami, če kdo kakega slepca ali belouško ubije, 264 77| bom dobil take postrežbe, kakršna je v Razdrtem pri Klinčarju. 265 3 | je Krpana to kaj mudilo kali? Bilo mu je, kakor komu 266 26| meni toliko, kolikor vam kamen poriniti čez lužo, ki jo 267 48| se boji vsakega ocepka in kamna. Koliko junakov pa imate, 268 44| mlado, košato lipo iznad kamnite mize, kamor so hodili gospoda 269 80| imel ključe od cesarske kase, ker taki imajo za vsako 270 54| Jaz imam doma kobilico, katere ne izleče nobeden vaših 271 47| Pojdi, pa vzemi konja, katerega hočeš. Saj vem, da le širokoustiš. 272 77| bodite hudi, če sem vam katero grenko povedal; saj menda 273 77| Dunaja na Vrh pa tudi ne kaže prenašati! Pa jaz bom drugo 274 93| Minister Gregor se je kislo držal, branil se pa le ni, 275 27| pregrnjeno; ljudje so pa klavrno lazili kakor mravlje, kadar 276 44| roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo 277 77| kakršna je v Razdrtem pri Klinčarju. Ni grjega na tem svetu 278 80| minister Gregor, ki je imel ključe od cesarske kase, ker taki 279 75| Na te besede prime za kljuko, pa kakor da bi hotel iti. ~ 280 60| reče eden in drug. "Majhno kljuse, velika moč!" ~ 281 61| na glavi je nosil star klobuk širokih krajev, na sebi 282 91| malopridnež, kolikor me je pod klobukom, ako vam bom kdaj kaj opotikal, 283 1 | mi je v lipovi senci na klopi pravil naslednjo povest: ~ 284 70| v cesarsko poslopje vsi knezi, vojskovodje in vsa prva 285 26| To reče in brž dene sol s kobile, kobilo pa v konják, gre 286 11| upam si nesti dve taki kobili dve uri hoda in tudi še 287 63| srcu živo željo do svoje koče in do svoje peči; ali poprej 288 17| četver pripelja nova, lepa kočija. Iz nje stopi cesarski sel, 289 87| pravzaprav ne vas ne vašega kočijaža. Pa taka je le: kadar se 290 96| tolikih ulic ni nikjer. S kočijažem sva se hitro vozila in toliko 291 4 | Cesar, to videvši, veli kočijažu, da naj konje ustavi. Ko 292 23| predlansko zimo kobilico kočiji s pota? Oni gospod na vozu 293 96| hitro vozila in toliko vem, kod sem prišel, kakor bi bil 294 20| pa menim s sabo nositi, koder bom tovoril in dokler bom 295 13| ampak vsakega je umoril, kogar je obvladal. -- To je cesarju 296 77| postavil sredi dvorišča kolibo in tako dolgo bom ležal, 297 48| vsakega ocepka in kamna. Koliko junakov pa imate, da bi 298 77| pogačo pital, kadar se s kom kregam! Kar ga bolj ujezi, 299 3 | kali? Bilo mu je, kakor komu drugemu stol prestaviti. ~ 300 77| pravde še zdaj ni kraja ne konca? Ali je bilo tisto drevesce 301 46| sežnja dolg ter na enem koncu jako debel kij, pa gre pred 302 44| nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega 303 60| Skušali so jahači in konjarji in vsi tisti, ki so učeni, 304 71| zvečer cika coka, cika coka s konjem. Če se to prav do dobrega 305 10| reči streže. Kaj pa, da si konjiča tako lahko prestavil? Res 306 96| sem že na Reki bil, tudi v Kopru, na Vrhniki in v Ljubljani; 307 39| dve četrti janjca, tri kopune, in ker sredice ni jedel, 308 71| koš pa na pleči ter sem koračil mastito ž njo! Izhajal bi 309 44| eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" 310 44| najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; 311 43| Pokažite mi, kje je katera kovačnica!" ~ 312 79| kobilica, ki se ji pravi kozica, ni vajena zmerom ob suhi 313 72| če osedlaš imenitno svojo kozico, ki praviš, da je kobilica, 314 71| vleče kakor kurja čeva. Koša revež nimam, kobilica ima 315 72| še zdaj ni bila pozabila košate lipe nad kamnito mizo na 316 44| cesarski vrt in poseka mlado, košato lipo iznad kamnite mize, 317 71| bila z Marjeto v oprtnih košéh enkrat grozdje v Trst. Nazaj 318 39| dokler je bil na Dunaju: dve krači, dve četrti janjca, tri 319 77| lipove pravde še zdaj ni kraja ne konca? Ali je bilo tisto 320 61| nosil star klobuk širokih krajev, na sebi pa debelo suknjo 321 71| prodajam. To je presneto slaba krama, babo po svetu prenašati! 322 71| povsod so me vprašali, kakšno kramo prodajam. To je presneto 323 36| bruse in kresilno gobo po Kranjskem; sulice in meča menda še 324 72| To moraš pa vse domu na Kranjsko spraviti, ako hočeš. Prodati 325 96| zavoljo mošnjička se ne bom krčil. Kaj se ve, kaj zadene človeka 326 77| pogačo pital, kadar se s kom kregam! Kar ga bolj ujezi, to mu 327 44| in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki 328 36| videl nikoli drugje kakor na križevem potu v cerkvi. Kako se ga 329 79| ni vajena zmerom ob suhi krmi. Doma se je pasla po gozdu, 330 29| sramota, da bi ne imela krona junaka pod sabo, kateri 331 94| Poldrugo mošnjo pa še kakšno krono povrhu, vem, da je lepo 332 60| konja, bodisi hud ali pa krotak, pa kobilice ni nihče premaknil 333 70| vojskovodje in vsa prva gospoda s Krpanom, spregovori najprvo sam 334 30| mraz; in brž je zavpila o Krpanovem prihodu, kakor imajo navado, 335 59| sliši, urno pošlje na Vrh po Krpanovo kobilico. Ko jo pripeljejo 336 25| pa smo rekli: ,Če ga živ krst ne zmore, Krpan ga bo.' 337 77| nekatere matere sem jel kruh, črnega in belega; nekaterega 338 38| veli prinesti polič vina pa kruha in sira, rekoč: "Na, Krpan, 339 62| jeza, ležal boš na zemlji krvav, kakor je sam cesarjev sin 340 63| tvoje velikanstvo in za vse krvave poboje. Prijezdi bliže, 341 80| jezičen ravno tako; vse krščanstvo ga nima takega!" ~ 342 17| da se zopet napravlja po kupčiji. Pridejo tedaj nadenj ter 343 71| Vrha se pot vleče kakor kurja čeva. Koša revež nimam, 344 39| On tedaj použije, ko bi kvišku pogledal ter naglo vstane. 345 46| Saj menda se ne bova peš lasala?" ~ 346 27| pregrnjeno; ljudje so pa klavrno lazili kakor mravlje, kadar se 347 94| tega nikakršnih ohodkov; ne lazim rad okoli gosposke! Pa saj 348 48| nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je 349 54| Dunajčanje z Brdavsom vred, da lažem." ~ 350 80| podobno. Kaj menite? Morda bi le-ta prevzel njegovo službo? 351 13| cesarju začelo iti po glavi: "Lejte-si no! Kaj bo, kaj bo, če se 352 30| hrame. Čudno lepo je tam, še lepše kakor v cerkvi. Krpan je 353 77| dobroletovina, nad kamnito ali nad leseno mizo; pa bom postavil sredi 354 31| odgovori on; "saj ni več ko dve leti, kar sva se videla. No vi 355 49| bodeš pa konja poznal, je li dober ali ne?" ~ 356 31| zdravi, kakor se na vašem licu vidi." ~ 357 77| sekiro, bodisi lipa ali pa lipec, hudolesovina ali dobroletovina, 358 77| tudi, kdo bi mislil, da lipove pravde še zdaj ni kraja 359 1 | nedeljo popoldne mi je v lipovi senci na klopi pravil naslednjo 360 66| meč globoko zadere v mehko lipovino; in preden ga velikan more 361 72| izpridil; hčere ti pa ne dam! Ljubeznivi moj mož, menda da ti je 362 96| v Kopru, na Vrhniki in v Ljubljani; ali tolikih ulic ni nikjer. 363 32| Cesar pravi: "Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse 364 68| naproti, pa ga objame pričo ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: " 365 60| na gnojno gomilo. "Bes te lopi!" reče eden in drug. "Majhno 366 17| Pridejo tedaj nadenj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali 367 36| cerkvi. Kako se ga boš pa lotil?" ~ 368 96| pravijo: bolje drži ga, kakor lovi ga! Pri vas pa ne bom ostajal 369 80| njim, Bog mu daj nebeško luč! Stehan in Krpan, to si 370 26| kolikor vam kamen poriniti čez lužo, ki jo preskoči dete sedem 371 77| njih; to je ravno, kakor bi mački miš na rep privezal, da 372 89| raženj; ki je vas in vašega magistrovanja z vami komaj za polno pest? 373 48| da je Bog velik, človek majhen. Zdaj pa le pojdite, greva, 374 60| lopi!" reče eden in drug. "Majhno kljuse, velika moč!" ~ 375 66| izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, potegne Brdavsa 376 39| slišal, da gospoda so vsi malojedni zato, ker jedo, kadar hoče 377 91| mi to daste, naj bom ves malopridnež, kolikor me je pod klobukom, 378 71| bo. -- Nesla sva bila z Marjeto v oprtnih košéh enkrat grozdje 379 61| kjer se je Brdavs bojeval. Martina je bilo čudno gledati: njegova 380 49| obstekel, poslušajo modrost Martinovih ust, in potem gre ž njim. 381 39| skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci oméšanih; vino 382 71| na pleči ter sem koračil mastito ž njo! Izhajal bi že bil; 383 40| orožje, namreč: sabolje, meče, jeklene oklepe za na prsi, 384 44| Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi 385 66| se meč globoko zadere v mehko lipovino; in preden ga velikan 386 71| zbolela; saj vemo vsi, da take mehkote niso vajene od petih zjutraj 387 79| da ne. Tega se tedaj ne menimo, da bi jaz tukaj ostal. 388 58| dražijo svojega bližnjega; meniva se raje od Brdavsa, ki še 389 39| truplu se morajo večji deleži meriti; zato so mu pa dajali od 390 46| naredi najprvo toporišče mesarici, potem pa obseka pol sežnja 391 67| odseka glavo in se vrne proti mestu. ~ 392 73| obrvi so mu pa sršele ko dve metli. Da te treni, kako je bilo 393 13| Minilo je potem leto in nekateri 394 47| da bo imela moja država mir pred njim, ti pa veliko 395 18| zavoljo soli kaj, svetujem, da mirujete; petnajst jih je bilo, pa 396 18| Ali kaj pa bi radi? Če mislite zavoljo soli kaj, svetujem, 397 77| je ravno, kakor bi mački miš na rep privezal, da se potlej 398 36| ti: on je orožja vajen iz mladih dni; ti pak si prenašal 399 44| na cesarski vrt in poseka mlado, košato lipo iznad kamnite 400 60| Majhno kljuse, velika moč!" ~ 401 1 | Močilar mi je časi kaj razkladal 402 49| kar obstekel, poslušajo modrost Martinovih ust, in potem 403 39| na pravici, kolikor ga je mogel. ~ 404 58| nazaj? -- -- Bogu je vse mogoče!" ~ 405 72| ti pa ne dam! Ljubeznivi moj mož, menda da ti je kri 406 81| se malo in veliko meni in moji zarobljeni pameti, ko bi 407 77| bom ležal, dokler bo sod moker, pa dokler bom imel kaj 408 73| podoben. Kakor bi se za Mokrcem bliskalo, tako je streljal 409 39| takemu junaku; pa je vendar molčal, kar je preveliko čudo. 410 39| spoznal, da takemu truplu se morajo večji deleži meriti; zato 411 77| ovsene slame si ga boste morali natlačiti; pa se ga ne bodo 412 91| gosposko; pa tudi svoj pečat morate udariti, da bom brez skrbi 413 13| pravi: "Cesarost, ali več ne morete pametovati, kaj se je godilo 414 2 | bilo mar; ampak nosil je od morja na svoji kobilici angleško 415 96| na cesti; pa tudi zavoljo mošnjička se ne bom krčil. Kaj se 416 4 | to zgodi, vpraša silnega moža: "Kdo pa si ti?" ~ 417 10| ki mu je bil menda silni možak všeč, dalje pravi: "Anti 418 27| pa klavrno lazili kakor mravlje, kadar se jim zapali mravljišče. ~ 419 27| mravlje, kadar se jim zapali mravljišče. ~ 420 30| in zimi, naj bo še tako mraz; in brž je zavpila o Krpanovem 421 9 | pravi: "Bojim se, da bi od mraza ne razpokali; zato sem jih 422 48| popokajo vsi obrekovalci, ki me mrazijo pri vas. Da bi le vsi ljudje 423 71| Izhajal bi že bil; saj Mretačka je bila tako majhna kakor 424 3 | Menite, da je Krpana to kaj mudilo kali? Bilo mu je, kakor 425 95| poravnal sam brez tebe. Ná mošnjo; tu je pa še pismo. 426 48| pa imate, da bi si upali nádenj? Zapomnite si, cesarost, 427 71| trinajstih let -- pa jih je nadloga vendar imela že trideset, 428 70| otel deželo in mesto velike nadloge in nesreče. Nimam take stvari 429 62| Krpan, ki so ga poklicali nadme tako daleč, tam z Vrha od 430 71| dobrega vse premisli, menda bo najbolje, da vam ostane cesarična, 431 93| pa kar je še drugih reči? Najlaže bo tako, lej! S cesarico 432 96| odgovori: "Lepa hvala vam bodi najpopred za pisemce, da ga bom v 433 44| Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač 434 44| orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico. Ko 435 13| ukroti? Usmrtil mi je že vso največjo gospodo! Presneta reč vendar, 436 44| kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi 437 71| cesti nama spet kaj takega nakretilo, vaši hčerki in pa meni? 438 45| Jaz pa moram imeti les nalašč za svojo rabo, kakršnega 439 71| In ko bi se zdaj na cesti nama spet kaj takega nakretilo, 440 69| je tudi lahko; še tu med nami, če kdo kakega slepca ali 441 58| pustimo šale takim ljudem v napotje, ki nimajo drugega dela, 442 17| čisto ovédeli, da se zopet napravlja po kupčiji. Pridejo tedaj 443 11| za vse štiri, ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, 444 71| mi bili utrgali v cerkvi naramnici obe kmalu, takrat ko bi 445 73| ti molči; midva bova že naredila, da bo prav!" ~ 446 93| boji. Kadar je bilo pismo narejeno in zapečateno, pravi cesar 447 32| zdravje, ko pa drugo vse narobe gre! Saj si že slišal od 448 30| rodovine. Bilo je namreč naročeno že štirinajst dni dan za 449 63| Pa ne zameri! To mi je naročil moje gospod, cesar; jaz 450 1 | lipovi senci na klopi pravil naslednjo povest: ~ 451 77| slame si ga boste morali natlačiti; pa se ga ne bodo še vrabci 452 17| Krpana. To je bil ravno tačas natovoril nekoliko soli pred svojo 453 71| rečeh. Dobrote, res, da je navajena, tistega ne bom dejal, ker 454 78| neučakaven. Ti ne pojdeš od naše hiše, verjemi da ne! Saj 455 13| nekdanji Pegam vse junake našega cesarstva v boj. Ali cesar 456 3 | tako cest kakor dandanes. V naših časih je to vse drugače, 457 35| bi se ne dobil tudi junak nd Brdavsa? Kakor sem uboren 458 80| dan za njim, Bog mu daj nebeško luč! Stehan in Krpan, to 459 1 | to reč med sabo. Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi 460 2 | ga mejači, da bi ga kje nehotoma zalezli; poštenega boja 461 80| Stehan in Krpan, to si je nekam jako podobno. Kaj menite? 462 77| moram očitke požirati? Že nekatere matere sem jel kruh, črnega 463 77| kruh, črnega in belega; nekaterega očeta vino sem pil: ali 464 13| Minilo je potem leto in nekateri dan. Krpan je pa zmerom 465 81| dolgo na jeziku. Cesarost, nekdaj ste me bili srečali s kobilico 466 13| imenu. Ta je vabil kakor nekdanji Pegam vse junake našega 467 1 | je časi kaj razkladal od nekdanjih časov, kako so ljudje živeli 468 71| Samo to ne vem, kako bo. -- Nesla sva bila z Marjeto v oprtnih 469 70| mesto velike nadloge in nesreče. Nimam take stvari v cesarstvu, 470 11| prestavljanja, gospod, upam si nesti dve taki kobili dve uri 471 78| potrpi no! Vsaj ne bodi tako neučakaven. Ti ne pojdeš od naše hiše, 472 72| obabili možje, je vsaka baba neumna, katera se omoži! Res je, 473 88| da je prepovedano? To je nevaren človek; državi dela škodo. 474 20| Krpan ga neverno pogleda in odgovori: "Kdor 475 14| Cesar vpraša nekoliko nevoljen: "Kaj neki?" ~ 476 47| lipe še zmerom nekoliko nevšečen, pravi: "Pojdi, pa vzemi 477 96| ve, kaj zadene človeka v neznanju? Morda mi utegne še na hvalo 478 92| volji; minister Gregor pa nikakor ni pritegnil. Ali cesar 479 94| pri cesarici zavoljo tega nikakršnih ohodkov; ne lazim rad okoli 480 35| bom premikastil, da se mu nikdar več ne bodo vrnile hudobne 481 58| takim ljudem v napotje, ki nimajo drugega dela, kakor da ž 482 52| Potem reče Krpan: Tukaj ga nimate za moje sedlo! Pojdiva k 483 71| Vrhu pri Sveti Trojici spet nismo zgolj berači; pri nas tudi 484 45| Kar je, to je. Zakaj pa mi niste druge pokazali, če se bam 485 63| podava roke; nikoli si jih nisva poprej; nikoli si jih ne 486 17| pripelja nova, lepa kočija. Iz nje stopi cesarski sel, ki je 487 73| kako je bilo vsem okoli njega čudno pri srcu! Še cesar 488 61| Martina je bilo čudno gledati: njegova kobilica je bila majhna, 489 98| mesarico, in to so bile njegove zadnje besede pred cesarjem: " 490 80| Morda bi le-ta prevzel njegovo službo? Nič se ne ve. Zvitorepec 491 77| dajate, da človek ne more do njih; to je ravno, kakor bi mački 492 58| drugega dela, kakor da ž njimi dražijo svojega bližnjega; 493 54| kobilico, katere ne izleče nobeden vaših junakov, stavim svojo 494 44| naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je 495 77| da, potlej pa očita! Kdor noče dati, pa naj ima sam! Pa 496 48| greva, da konja izbereva. Nočem takega, da bi pod mojo težo 497 52| v letu, namreč: o veliki noči pa o svetem Telesu; to se 498 95| tu je pa še pismo. Saj nocoj tako še ne pojdeš iz grada, 499 30| Presneto jim je bila huda za nohti! Ko cesar sliši vpitje, 500 64| stisne, da precej kri izza nohtov udari. ~