| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Fran Levstik Martin Krpan z Vrha IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Paragraph
501 80| Cesarost, veste kaj? Vaš norec Stehàn je umrl; včeraj smo 502 58| raje od Brdavsa, ki še zdaj nosi glavo. Pošljite mi hitro 503 20| jaz ga pa menim s sabo nositi, koder bom tovoril in dokler 504 6 | I kaj pa nosiš v tovoru?" cesar dalje vpraša. ~ 505 77| bi gotovo segla brada že noter do pasa ali pe še dalj, 506 2 | V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. 507 17| kar se v četver pripelja nova, lepa kočija. Iz nje stopi 508 72| veljali. Pa saj vem: kar so se obabili možje, je vsaka baba neumna, 509 71| utrgali v cerkvi naramnici obe kmalu, takrat ko bi ravno 510 44| ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je 511 69| ve, na kateri grm bi jo obesil, da bi jo videlo več ljudi. ~ 512 40| silen človek. Cesarja skoraj obide zona, ko to vidi; vendar 513 68| mu pride naproti, pa ga objame pričo ljudstva, ki je vpilo 514 26| gre v kočo ter se pražnje obleče, da bi ga pred cesarjem 515 19| konják, pa se hitro pražnje obleci, pojdeva na Dunaj do cesarja." ~ 516 79| morda pa je trobast! Moje obnašanje ni za vsa, že vidim, da 517 48| čeprav od jeze popokajo vsi obrekovalci, ki me mrazijo pri vas. 518 73| ne bilo? Prebito jih je obrenkala; prav kakor takim gre! Krpan 519 73| očmi izpod srditega čela; obrvi so mu pa sršele ko dve metli. 520 46| toporišče mesarici, potem pa obseka pol sežnja dolg ter na enem 521 49| Cesar je kar obstekel, poslušajo modrost Martinovih 522 63| peč; tvoje besede so mi obudile v srcu živo željo do svoje 523 74| reče: "Veste kaj? Bog vas obvari! Pa nikar kaj ne zamerite!" ~ 524 13| vsakega je umoril, kogar je obvladal. -- To je cesarju začelo 525 77| pe še dalj, ko bi se ne očedil vsak teden dvakrat; pa bo 526 66| zdaj pa le hitro izmoli en očenašek ali dva in pa svojih grehov 527 48| vrabca, ki se boji vsakega ocepka in kamna. Koliko junakov 528 77| črnega in belega; nekaterega očeta vino sem pil: ali nikjer, 529 77| če se kaj da, potlej pa očita! Kdor noče dati, pa naj 530 77| zavoljo mesa in vina moram očitke požirati? Že nekatere matere 531 73| bliskalo, tako je streljal z očmi izpod srditega čela; obrvi 532 5 | Ta mu dá odgovor: "Krpan mi pravijo; doma 533 66| ga velikan more izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, potegne 534 3 | časa dolgo ozirati se; še odkriti se ni utegnil, temveč prime 535 91| bo s tem ne prikupil ne odkupil. Ampak vendar je vsak delavec 536 66| boš več, nimam časa dolgo odlašati, mudi se mi domov za peč; 537 67| vzame počasi mesarico ter mu odseka glavo in se vrne proti mestu. ~ 538 66| vzdigne meč, da bi že o prvem odsekal sovražniku glavo; ali ta 539 47| misliš, primi ga, pa mu odstrizi glavo, ako si za kaj, da 540 98| cesarjem: "Ko bi se spet oglasil kak Brdavs ali kdo drug, 541 34| Menim da, ko bi jo le mogli! Oh, ali ni ga, mislim, pod 542 94| zavoljo tega nikakršnih ohodkov; ne lazim rad okoli gosposke! 543 44| kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, 544 40| sabolje, meče, jeklene oklepe za na prsi, čelade in kakor 545 77| da se potlej vrti sama okrog sebe, doseči je pa vendar 546 39| pogač, z maslom in jajci oméšanih; vino je imel pa na pravici, 547 17| prijel prvega in druge ž njim omlatil, da so vsi podplate pokazali. 548 72| vsaka baba neumna, katera se omoži! Res je, Krpan, otel si 549 40| in kakor se imenuje to in ono; Krpan izbira in izbira, 550 44| kaj pa to delaš? Da te bes opali! Ne veš, da cesarica raje 551 91| klobukom, ako vam bom kdaj kaj opotikal, dokler bom tovoril!" ~ 552 71| drugače: naložil sem jo v oprtni koš, koš pa na pleči ter 553 71| Nesla sva bila z Marjeto v oprtnih košéh enkrat grozdje v Trst. 554 44| reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ 555 40| Ko prideta v orožnico, to je v tisto shrambo, 556 72| več, menda ne bo napak, če osedlaš imenitno svojo kozico, ki 557 58| do brade, da bi ga malo oskubla in zlasala. Ampak pustimo 558 80| je umrl; včeraj smo imeli osmi dan za njim, Bog mu daj 559 71| vajene od petih zjutraj do osmih zvečer cika coka, cika coka 560 96| lovi ga! Pri vas pa ne bom ostajal čez noč, ako se vam ne zamerim 561 90| Midva ne bova v sovraštvu ostala, ne, če Bog da, da ne. Minister 562 71| menda bo najbolje, da vam ostane cesarična, meni pa vdovstvo, 563 2 | je bilo pa že tistikrat ostro prepovedano. Pazili so ga 564 91| Poslušajte me tedaj! Moje otepanje z Brdavsom vem, da je imena 565 66| pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi 566 17| mejači so bili pa vse čisto ovédeli, da se zopet napravlja po 567 77| gotovo ne bo imel; ampak iz ovsene slame si ga boste morali 568 3 | pa saj ni bilo časa dolgo ozirati se; še odkriti se ni utegnil, 569 3 | in krog. Držala je samo ozka gaz, ljudem dovoljna, od 570 3 | zelnika. Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici nekoliko 571 39| vse videl in, ker je bil pameten mož, tudi precej spoznal, 572 81| meni in moji zarobljeni pameti, ko bi to naredil. -- Zdaj 573 71| videl. Če je tudi še tako pametna, kakor je lepa, potlej naj 574 13| Cesarost, ali več ne morete pametovati, kaj se je godilo predlansko 575 47| širokoustiš. Kdaj bom jaz papež v Rimu? Takrat, kadar boš 576 79| ob suhi krmi. Doma se je pasla po gozdu, na potu pa ob 577 30| prideta na cesarski dvor, ki pavijo, da je neki silo velik in 578 2 | tistikrat ostro prepovedano. Pazili so ga mejači, da bi ga kje 579 77| brada že noter do pasa ali pe še dalj, ko bi se ne očedil 580 91| deželsko gosposko; pa tudi svoj pečat morate udariti, da bom brez 581 63| do svoje koče in do svoje peči; ali poprej vendar ne pojdem, 582 62| bi raje bil ostal doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare 583 13| je vabil kakor nekdanji Pegam vse junake našega cesarstva 584 29| ki ga je globoko v srce pekla sramota, da bi ne imela 585 35| uboren človek, ali tako peklensko ga bom premikastil, da se 586 3 | cesar Janez, ki se je ravno peljal v Trst. Krpan je bil kmečki 587 85| bilo tačas, ko ste se vi peljali v Jeruzalem." ~ 588 44| njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. " 589 92| dejal je: "Gregor, vzemi pero, pa zapiši, kakor je Martin 590 91| skladali pripovedovavke in pesmi, da se bo govorilo, ko ne 591 89| magistrovanja z vami komaj za polno pest? Z eno samo roko vas porinem 592 44| ki mu je bil zmerom za petami, brž priteče in zavpije: " 593 71| take mehkote niso vajene od petih zjutraj do osmih zvečer 594 38| sira, rekoč: "Na, Krpan, pij pa jej! Potlej pojdeva orožje 595 77| nekaterega očeta vino sem pil: ali nikjer, tudi pri vas 596 17| Ali on se jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prijel prvega 597 96| hvala vam bodi najpopred za pisemce, da ga bom v zobe vrgel 598 97| ali vendar je bil zavoljo pisma ves zelen od jeze. ~ 599 77| Golem: 'Ali ga bom s pogačo pital, kadar se s kom kregam! 600 91| vsak delavec vreden svojega plačila, to sem v cerkvi slišal. 601 73| čudno pri srcu! Še cesar je plaho od strani gledal, cesar! 602 71| v oprtni koš, koš pa na pleči ter sem koračil mastito 603 55| vpraša cesar, "ki si ž njo plesal po snegu?" ~ 604 25| vojščakov in gospode je že pobil; pa smo rekli: ,Če ga živ 605 46| pomaga zvoniti, ko je toča že pobila; pa vendar ga je skrbelo, 606 63| velikanstvo in za vse krvave poboje. Prijezdi bliže, da si podava 607 48| mojo težo pred velikanom počenil na vse štiri noge, vam v 608 97| služabnika, potlej mu je roko podal, pa tudi Gregorju velel, 609 63| poboje. Prijezdi bliže, da si podava roke; nikoli si jih nisva 610 73| bil skoraj hudemu vremenu podoben. Kakor bi se za Mokrcem 611 44| ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti 612 80| Krpan, to si je nekam jako podobno. Kaj menite? Morda bi le-ta 613 17| njim omlatil, da so vsi podplate pokazali. Ravno se je to 614 3 | v stran, da bi je voz ne podrl. Menite, da je Krpana to 615 93| Martin, ali prodaš meni pogače in vino, pa kar je še drugih 616 77| na Golem: 'Ali ga bom s pogačo pital, kadar se s kom kregam! 617 20| Krpan ga neverno pogleda in odgovori: "Kdor če iti 618 48| se smejali, vi pa rekli: 'Poglejte ga, še konja mi je izpridil!'" ~ 619 17| Zdaj pa že vem, da sem prav pogodil. Ti si Krpan z Vrha od Svete 620 38| Vse to je bilo cesarju pogodu, in brž veli prinesti polič 621 48| malo srdit, pa vendar jezo pogoltne in reče: "Kar se tiče Brdavsa, 622 63| peči; ali poprej vendar ne pojdem, da tebi vzamem glavo. Pa 623 48| človek majhen. Zdaj pa le pojdite, greva, da konja izbereva. 624 52| ga nimate za moje sedlo! Pojdiva k drugim." ~ 625 66| bi zopet slišal zvon, ki poje na Vrhu pri Sveti Trojici." ~ 626 52| cesarju posebno pod nos pokadilo. Potem reče Krpan: Tukaj 627 8 | in pravi: "Ako so brusi, pokaj so pa v vrečah?" ~ 628 43| to reče oni: "Veste kaj? Pokažite mi, kje je katera kovačnica!" ~ 629 66| pa svojih grehov se malo pokesaj; izpovedal se ne boš več, 630 62| to tisti Krpan, ki so ga poklicali nadme tako daleč, tam z 631 46| mesarici, potem pa obseka pol sežnja dolg ter na enem 632 94| Krpan odgovori: "Poldrugo mošnjo pa še kakšno krono 633 44| kamor so hodili gospoda poleti hladit se. Cesar, ki mu 634 89| magistrovanja z vami komaj za polno pest? Z eno samo roko vas 635 66| potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel 636 77| teden dvakrat; pa bo kdo pometal z mano? Kdo je pome poslal 637 13| Pristopi tedaj z veliko ponižnostjo, kakor gre pred tolikim 638 16| pravi cesar, "precej se mora ponj poslati." ~ 639 58| kobilo; ali pa naj grem sam ponjo. Toda potlej ne vem? -- 640 70| mojo edino hčer, imaš na ponudbo, ako nisi še oženjen." ~ 641 72| izvedele. Ko sliši, da cesar ponuja Krpanu svojo hčer v zakon, 642 48| storil bom, čeprav od jeze popokajo vsi obrekovalci, ki me mrazijo 643 1 | med sabo. Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi senci na 644 95| Nič se ne boj; to bom že poravnal sam brez tebe. Ná mošnjo; 645 54| glavo, če ni drugače; da ne poreko Dunajčanje z Brdavsom vred, 646 89| pest? Z eno samo roko vas porinem čez svetega Štefana streho, 647 26| toliko, kolikor vam kamen poriniti čez lužo, ki jo preskoči 648 80| taki imajo za vsako reč posebej služabnika. Minister se 649 44| gre na cesarski vrt in poseka mlado, košato lipo iznad 650 77| pometal z mano? Kdo je pome poslal kočijo in štiri konje? Vi 651 17| Poslali so veliko, lepo kočijo po 652 16| cesar, "precej se mora ponj poslati." ~ 653 70| Ko pridejo v cesarsko poslopje vsi knezi, vojskovodje in 654 74| Krpan ga pa nič ne posluša, temveč zadene si na desno 655 49| Cesar je kar obstekel, poslušajo modrost Martinovih ust, 656 72| je tudi ni bilo zraven, poslušala pa je za vrati, kakor imajo 657 91| Kaj se zna? Morda bodo postavači še celo skladali pripovedovavke 658 77| nad leseno mizo; pa bom postavil sredi dvorišča kolibo in 659 77| nisem in ne bom dobil take postrežbe, kakršna je v Razdrtem pri 660 71| meni? Od tukaj do Vrha se pot vleče kakor kurja čeva. 661 76| Cesar poteče za njim: "Čaki no! Daj si 662 50| ne bo dal za rep čez prag potegniti." ~ 663 9 | v slamo zavil in v vrečo potisnil." ~ 664 45| svojo rabo, kakršnega v boju potrebujem." ~ 665 78| Cesar pravi na to: "Martin, potrpi no! Vsaj ne bodi tako neučakaven. 666 39| drugo za bregom. On tedaj použije, ko bi kvišku pogledal ter 667 71| sitno zdelo, da vam na morem povedati! Raje bi bil imel, da bi 668 90| Cesar pravi: "Le ti meni povedi, če bi morda še kaj rad. 669 15| drugi tudi ne, tako vam povem." ~ 670 1 | na klopi pravil naslednjo povest: ~ 671 49| njim. Ko prideta v konják, povpraša: "Po čem bodeš pa konja 672 94| mošnjo pa še kakšno krono povrhu, vem, da je lepo vredno, 673 71| bila; ali kamor sem prišel, povsod so me vprašali, kakšno kramo 674 81| prišlo na misel! Kmalu bi bil pozabil, kar imam že dolgo na jeziku. 675 72| Cesarica pa še zdaj ni bila pozabila košate lipe nad kamnito 676 72| lepo počasi proti Vrhu. Pozdravi mi tamkaj vse Vrhovščake, 677 98| Vrhu pri Sveti Trojici. Pozdravil bom pa že Vrhovščake in 678 3 | Bilo je pozimi in sneg je ležal krog in 679 30| Krpan z Vrha! Ali me še poznaš?" ~ 680 59| Cesar, ko to sliši, urno pošlje na Vrh po Krpanovo kobilico. 681 2 | ga kje nehotoma zalezli; poštenega boja ž njim so se bali ravno 682 77| mesa in vina moram očitke požirati? Že nekatere matere sem 683 59| vendar nihče ne potegne do praga, nikar že cez prag!" ~ 684 53| se peš bojevati. Ti nisi pravdanski človek! Vem, da ga nimam 685 77| kdo bi mislil, da lipove pravde še zdaj ni kraja ne konca? 686 87| kadar se človek zasukne s pravega pota, naj bo še tako močan, 687 39| oméšanih; vino je imel pa na pravici, kolikor ga je mogel. ~ 688 1 | v lipovi senci na klopi pravil naslednjo povest: ~ 689 25| Dunaj hud velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče 690 41| pa tudi ne za mene, ki mi pravite Krpan. Kje imate kaj boljega?" ~ 691 72| imenitno svojo kozico, ki praviš, da je kobilica, pa greš 692 54| Ta je pa že prazna!" pravi Krpan. "Jaz imam 693 72| ki sam dobro veš, da so prazne ena in druga. Pa tudi vas 694 89| stoji sredi mesta! Nikar praznih besed ne razdirajte!" ~ 695 73| bi jih pa tudi ne bilo? Prebito jih je obrenkala; prav kakor 696 66| zadere v mehko lipovino; in preden ga velikan more izdreti, 697 73| prijatelja, zato se počasi predrzne in reče mu: "Krpane, le 698 27| bilo je vse mesto črno pregrnjeno; ljudje so pa klavrno lazili 699 71| skozi vse leto visi kaj prekajenega na ražnju. Samo to ne vem, 700 51| Le skusi! Ali daravno si, prekanjeni tat, storil mi dovolj sitnosti 701 26| Če ni drugega kakor tisti prekleti Brdavs, poslušajte, kaj 702 44| treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa 703 60| krotak, pa kobilice ni nihče premaknil z mesta; vsakega je vrgla 704 77| dvorišče in, ako jih bo premalo, potlej bo pa drevje zapelo. 705 35| ali tako peklensko ga bom premikastil, da se mu nikdar več ne 706 71| se to prav do dobrega vse premisli, menda bo najbolje, da vam 707 15| Če ne bo Krpan Brdavsa premogel, drugi tudi ne, tako vam 708 96| še nisem videl, kar sol prenašam, akoravno sem že na Reki 709 3 | kobilico in tovor ž njo pa jo prenese v stran, da bi je voz ne 710 26| cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje, ven priteče in sede v kočijo 711 32| tega, če se kako kaj ne preonegavi? Sina mi je ubil, lej!" ~ 712 26| poriniti čez lužo, ki jo preskoči dete sedem let staro; samo 713 13| že vso največjo gospodo! Presneta reč vendar, da mu nihče 714 3 | kakor komu drugemu stol prestaviti. ~ 715 11| napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod, upam si nesti dve 716 39| je vendar molčal, kar je preveliko čudo. Kaj pa je hotel? Saj 717 36| Da si močan, tega si me preveril; ali pomisli ti: on je orožja 718 80| Kaj menite? Morda bi le-ta prevzel njegovo službo? Nič se ne 719 94| saj imam priče, da ste vi prevzeli vse sitnosti, ki bodo prišle 720 94| okoli gosposke! Pa saj imam priče, da ste vi prevzeli vse 721 68| pride naproti, pa ga objame pričo ljudstva, ki je vpilo na 722 68| zdaj le od daleč gledali, pridero k njemu, tudi sam cesar 723 26| Krpana je to s pridom utešilo ter jako dobro se 724 77| pa dokler bom imel kaj prigrizniti. Ampak to vam pravim: samo 725 30| brž je zavpila o Krpanovem prihodu, kakor imajo navado, kadar 726 73| ker sta bila vedno velika prijatelja, zato se počasi predrzne 727 17| ustrašil; pisano je pogledal in prijel prvega in druge ž njim omlatil, 728 60| učeni, kako velja v strah prijeti konja, bodisi hud ali pa 729 95| grada, če le misliš iti; priklonil se je že dan ter noč se 730 91| meni se ne bo s tem ne prikupil ne odkupil. Ampak vendar 731 47| zmogel velikana. Če misliš, primi ga, pa mu odstrizi glavo, 732 88| človek; državi dela škodo. Primite ga, zaprimo ga!" ~ 733 38| cesarju pogodu, in brž veli prinesti polič vina pa kruha in sira, 734 30| samo tačas, kadar se bo pripeljal tak in tak človek. Tako 735 77| pa bomo videli, kaj boste pripeljali z Vrha od Svete Trojice! 736 59| Krpanovo kobilico. Ko jo pripeljejo na Dunaj, Krpan reče: "Zdaj 737 13| hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride na Dunaj strašen 738 91| postavači še celo skladali pripovedovavke in pesmi, da se bo govorilo, 739 44| dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je 740 92| minister Gregor pa nikakor ni pritegnil. Ali cesar ga ni poslušal, 741 96| Morda mi utegne še na hvalo priti. Vselej pravijo: bolje drži 742 77| kakor bi mački miš na rep privezal, da se potlej vrti sama 743 94| prevzeli vse sitnosti, ki bodo prišle prvič ali drugič iz tega, 744 71| takrat ko bi ravno bil sveče prižigal. Ni bilo drugače: naložil 745 3 | stotov soli; kar mu naproti prižvenketa lep voz; na vozu je pa sedel 746 94| da je lepo vredno, ko bi prodajal brat bratu. Pa naj bo, no, 747 71| me vprašali, kakšno kramo prodajam. To je presneto slaba krama, 748 93| cesar Krpanu: "Martin, ali prodaš meni pogače in vino, pa 749 96| Samo še nekaj bi vas rad prosil, ko bi mi dali človeka, 750 40| meče, jeklene oklepe za na prsi, čelade in kakor se imenuje 751 91| ne vas ne mene kosti ne prsti, če ne bo magister Gregor 752 70| knezi, vojskovodje in vsa prva gospoda s Krpanom, spregovori 753 66| vzdigne meč, da bi že o prvem odsekal sovražniku glavo; 754 94| sitnosti, ki bodo prišle prvič ali drugič iz tega, dobro 755 90| Minister Gregor, ti ga pa le pusti! Že jaz vem, kako je!" ~ 756 93| ti dam; ti boš pa blago pustil. Kdo bo to prenašal z Dunaja 757 58| oskubla in zlasala. Ampak pustimo šale takim ljudem v napotje, 758 20| Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal 759 45| imeti les nalašč za svojo rabo, kakršnega v boju potrebujem." ~ 760 72| imajo ženske navado, ki bi rade vse izvedele. Ko sliši, 761 18| Trojice tudi. Ali kaj pa bi radi? Če mislite zavoljo soli 762 71| nisem več," odgovori Krpan; "rajnica je umrla, druge pa nisem 763 77| menda veste, kako je dejal rajnik Jernejko na Golem: 'Ali 764 74| temveč zadene si na desno ramo kij, na levo pa mesarico, 765 77| vaš bog ali kaj? Tak les raste za vsakim grmom, Krpana 766 89| Nikar praznih besed ne razdirajte!" ~ 767 61| kadar je kakšno prav žaltavo razdrl. ~ 768 77| postrežbe, kakršna je v Razdrtem pri Klinčarju. Ni grjega 769 57| Cesar pa se razhudi, rekoč: "Zdaj pa že vidim, 770 1 | Močilar mi je časi kaj razkladal od nekdanjih časov, kako 771 9 | Bojim se, da bi od mraza ne razpokali; zato sem jih v slamo zavil 772 35| hudobne želje, po Dunaju razsajati; če Bog dá, da je res!" ~ 773 89| dolgopetec, ki ste suhi kakor raženj; ki je vas in vašega magistrovanja 774 71| visi kaj prekajenega na ražnju. Samo to ne vem, kako bo. -- 775 71| babnica pred njo v vseh rečeh. Dobrote, res, da je navajena, 776 92| zapiši, kakor je Martin rekel!" ~ 777 96| prenašam, akoravno sem že na Reki bil, tudi v Kopru, na Vrhniki 778 87| Takrat, veste, vam nisem bil resnice povedal, kar mi je še zdaj 779 71| vleče kakor kurja čeva. Koša revež nimam, kobilica ima pa samo 780 47| širokoustiš. Kdaj bom jaz papež v Rimu? Takrat, kadar boš ti zmogel 781 30| se pripelja kdo cesarske rodovine. Bilo je namreč naročeno 782 57| Vari se me, Krpane! Moja roka je dolga." ~ 783 44| je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni 784 63| Prijezdi bliže, da si podava roke; nikoli si jih nisva poprej; 785 44| vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. " 786 40| kjer imajo orožje, namreč: sabolje, meče, jeklene oklepe za 787 77| govorjenja. Ker ste me pa sami ustavili, ne bodite hudi, 788 77| se potlej vrti sama okrog sebe, doseči je pa vendar ne 789 26| preobuje, ven priteče in sede v kočijo ter naglo zdrčita 790 3 | prižvenketa lep voz; na vozu je pa sedel cesar Janez, ki se je ravno 791 26| lužo, ki jo preskoči dete sedem let staro; samo varite, 792 77| slišal, ka-li? Meni bi gotovo segla brada že noter do pasa ali 793 77| posekal, kar mi bo prišlo pod sekiro, bodisi lipa ali pa lipec, 794 1 | popoldne mi je v lipovi senci na klopi pravil naslednjo 795 3 | časih je to vse drugače, seveda; saj imamo, hvalo Bogu, 796 58| tem dalja, pa vendar ne seže velikanu še celo do pasa 797 44| bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; 798 46| mesarici, potem pa obseka pol sežnja dolg ter na enem koncu jako 799 40| orožnico, to je v tisto shrambo, kjer imajo orožje, namreč: 800 4 | Ko se to zgodi, vpraša silnega moža: "Kdo pa si ti?" ~ 801 10| Cesar, ki mu je bil menda silni možak všeč, dalje pravi: " 802 30| dvor, ki pavijo, da je neki silo velik in jako lep. Tam stoji 803 62| krvav, kakor je sam cesarjev sin in sto drugih!" ~ 804 38| prinesti polič vina pa kruha in sira, rekoč: "Na, Krpan, pij 805 77| krač; tako blago res ni siromak; ali kaj pomaga! Prodati 806 71| zbolela na potu. Tako se mi je sitno zdelo, da vam na morem povedati! 807 48| noge, vam v sramoto, meni v sitnost. Dunajčanje bi se smejali, 808 91| Morda bodo postavači še celo skladali pripovedovavke in pesmi, 809 15| prestavil, kakor bi nesel skledo na mizo? Če ne bo Krpan 810 63| Bogom še spravljen, urno skleni, kar imaš; moja misel ni, 811 39| in ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom 812 37| s čim ga bom, to je moja skrb. Ne bojim se ne meča ne 813 91| morate udariti, da bom brez skrbi nosil angleško sol po svetu. 814 71| je lepa, potlej naj se le skrije moja babnica pred njo v 815 51| Cesar pravi: "Le skusi! Ali daravno si, prekanjeni 816 13| nadenj; toda kdor se je skusil ž njim, gotovo je bil zmagan. 817 29| velikana. Šel se je ž njim skusit; ali kaj pomaga! Kakor drugim, 818 60| Skušali so jahači in konjarji in 819 77| bo imel; ampak iz ovsene slame si ga boste morali natlačiti; 820 9 | razpokali; zato sem jih v slamo zavil in v vrečo potisnil." ~ 821 47| njim, ti pa veliko čast in slavo za njim!" ~ 822 69| med nami, če kdo kakega slepca ali belouško ubije, še ne 823 21| Služabnik mu pravi: "Nikar ti ne misli, 824 80| bi le-ta prevzel njegovo službo? Nič se ne ve. Zvitorepec 825 71| Bog dá, tega se človek ne sme braniti." ~ 826 58| Krpan pa mu v smehu odgovori: "Če je s tem dalja, 827 48| sitnost. Dunajčanje bi se smejali, vi pa rekli: 'Poglejte 828 81| bebec, dvakrat pa ne bom. Smejalo bi se malo in veliko meni 829 62| sovražnika, začne s hrohotom smejati se in reče: " Ali je to 830 77| ali kaj pomaga! Prodati ne smem; z Dunaja na Vrh pa tudi 831 72| ako hočeš. Prodati pa ne smeš cepêra, ne tukaj ne na potu. 832 80| Zvitorepec je; debel je; smešen tudi, jezičen ravno tako; 833 45| pokazali, če se bam te tako smili? Kaj bo pa? Drevo je drevo! 834 63| pride kdo z jezo v srcu pred sodni stol." ~ 835 34| ali ni ga, mislim, pod soncem jujaka, da bi vzel Brdavsu 836 90| kaj rad. Midva ne bova v sovraštvu ostala, ne, če Bog da, da 837 66| da bi že o prvem odsekal sovražniku glavo; ali ta mu urno podstavi 838 39| pameten mož, tudi precej spoznal, da takemu truplu se morajo 839 72| pa vse domu na Kranjsko spraviti, ako hočeš. Prodati pa ne 840 63| odgovori: "Če nisi z Bogom še spravljen, urno skleni, kar imaš; 841 70| prva gospoda s Krpanom, spregovori najprvo sam cesar in pravi: " 842 96| mi dali človeka, da bi me spremil do ceste. Mesto je veliko; 843 29| je globoko v srce pekla sramota, da bi ne imela krona junaka 844 48| na vse štiri noge, vam v sramoto, meni v sitnost. Dunajčanje 845 13| pa ni bil mož usmiljenega srca; ampak vsakega je umoril, 846 40| to vidi; vendar se stori srčnega in vpraša: "No, boš kaj 847 48| Krpan je bil malo srdit, pa vendar jezo pogoltne 848 73| je streljal z očmi izpod srditega čela; obrvi so mu pa sršele 849 81| Cesarost, nekdaj ste me bili srečali s kobilico v snegu, kajne?" ~ 850 99| Srečno hodi!" pravi cesar, minister 851 39| janjca, tri kopune, in ker sredice ni jedel, skorje štirih 852 73| srditega čela; obrvi so mu pa sršele ko dve metli. Da te treni, 853 73| gledal, cesar! Pa vendar, ker sta bila vedno velika prijatelja, 854 68| Krpanu, dokler bo Dunaj stal!" ~ 855 72| Še dandanes bi lipa lahko stala, pa tudi velikan več ne 856 61| vlekle; na glavi je nosil star klobuk širokih krajev, na 857 62| pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere, ako jo še imaš, 858 26| preskoči dete sedem let staro; samo varite, da me ne boste 859 54| izleče nobeden vaših junakov, stavim svojo glavo, če ni drugače; 860 80| Bog mu daj nebeško luč! Stehan in Krpan, to si je nekam 861 80| Cesarost, veste kaj? Vaš norec Stehàn je umrl; včeraj smo imeli 862 64| roko. Krpan mu jo pa tako stisne, da precej kri izza nohtov 863 3 | svoji kobilici nekoliko stotov soli; kar mu naproti prižvenketa 864 60| ki so učeni, kako velja v strah prijeti konja, bodisi hud 865 3 | tovor ž njo pa jo prenese v stran, da bi je voz ne podrl. 866 73| srcu! Še cesar je plaho od strani gledal, cesar! Pa vendar, 867 13| pripeti, da pride na Dunaj strašen velikan, Brdavs po imenu. 868 30| velik in jako lep. Tam stoji straža vedno pri vratih noč in 869 89| porinem čez svetega Štefana streho, ki stoji sredi mesta! Nikar 870 73| Mokrcem bliskalo, tako je streljal z očmi izpod srditega čela; 871 10| Anti veš, kako se taki reči streže. Kaj pa, da si konjiča tako 872 70| nadloge in nesreče. Nimam take stvari v cesarstvu, da bi dejal: 873 61| krajev, na sebi pa debelo suknjo iz domače volne; vendar 874 51| sitnosti pred cesarico, svarim te, vari se, da te kateri 875 71| takrat ko bi ravno bil sveče prižigal. Ni bilo drugače: 876 48| pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne pomisli, 877 52| namreč: o veliki noči pa o svetem Telesu; to se je menda cesarju 878 18| mislite zavoljo soli kaj, svetujem, da mirujete; petnajst jih 879 87| vas ne vašega kočijaža. Pa taka je le: kadar se človek zasukne 880 77| mene pa Dunaju! Zdaj se pa takisto dela z mano? In pa še zavoljo 881 72| proti Vrhu. Pozdravi mi tamkaj vse Vrhovščake, posebno 882 95| bom že poravnal sam brez tebe. Ná mošnjo; tu je pa še 883 63| poprej vendar ne pojdem, da tebi vzamem glavo. Pa ne zameri! 884 30| vpitje, precej ve, kdo je, in teče mu naproti, pa ga pelja 885 77| ko bi se ne očedil vsak teden dvakrat; pa bo kdo pometal 886 2 | stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih 887 52| veliki noči pa o svetem Telesu; to se je menda cesarju 888 71| trideset, ko sva se jemala -- težka tedaj ni bila; ali kamor 889 48| Nočem takega, da bi pod mojo težo pred velikanom počenil na 890 2 | angleško sol, kar je bilo pa že tistikrat ostro prepovedano. Pazili 891 66| kobilice, potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi 892 61| tako da so se skoraj po tleh za njim vlekle; na glavi 893 46| ne pomaga zvoniti, ko je toča že pobila; pa vendar ga 894 2 | silen človek. Bil je neki tolik, da ga ni kmalu takega. 895 70| kar želiš, ker si zmogel tolikega sovražnika in otel deželo 896 96| Vrhniki in v Ljubljani; ali tolikih ulic ni nikjer. S kočijažem 897 13| ponižnostjo, kakor gre pred tolikim gospodom, in pravi: "Cesarost, 898 46| Krpan tedaj naredi najprvo toporišče mesarici, potem pa obseka 899 3 | temveč prime brž kobilico in tovor ž njo pa jo prenese v stran, 900 13| biti kos!" Tako je cesar toževal, kočijaž ga je pa slišal. 901 61| kobilico, pa jezdi iz mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval. 902 20| iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal od 903 73| sršele ko dve metli. Da te treni, kako je bilo vsem okoli 904 39| krači, dve četrti janjca, tri kopune, in ker sredice ni 905 71| nadloga vendar imela že trideset, ko sva se jemala -- težka 906 71| tako majhna kakor deklina trinajstih let -- pa jih je nadloga 907 79| kdor ni grbast, morda pa je trobast! Moje obnašanje ni za vsa, 908 13| godilo predlansko zimo blizu Trsta?" ~ 909 39| precej spoznal, da takemu truplu se morajo večji deleži meriti; 910 32| ne preonegavi? Sina mi je ubil, lej!" ~ 911 35| junak nd Brdavsa? Kakor sem uboren človek, ali tako peklensko 912 60| konjarji in vsi tisti, ki so učeni, kako velja v strah prijeti 913 91| pa tudi svoj pečat morate udariti, da bom brez skrbi nosil 914 21| Nikar ti ne misli, da šale uganjam." ~ 915 62| Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega 916 77| kom kregam! Kar ga bolj ujezi, to mu zabelim.' zdaj pa 917 13| kaj bo, če se Brdavs ne ukroti? Usmrtil mi je že vso največjo 918 96| v Ljubljani; ali tolikih ulic ni nikjer. S kočijažem sva 919 23| več ne veš, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico 920 2 | Štempiharja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli 921 9 | Krpan se ne umišlja dolgo, ampak urno odgovori 922 80| kaj? Vaš norec Stehàn je umrl; včeraj smo imeli osmi dan 923 71| odgovori Krpan; "rajnica je umrla, druge pa nisem iskal. Sam 924 13| da bi dejal: nihče si ni upal nadenj; toda kdor se je 925 48| junakov pa imate, da bi si upali nádenj? Zapomnite si, cesarost, 926 11| tiče prestavljanja, gospod, upam si nesti dve taki kobili 927 25| ga bo.' Lej, ti si zadnje upanje cesarjevo in dunajskega 928 86| vem, kakor za svojo zadnjo uro." ~ 929 13| zmagan. Velikan pa ni bil mož usmiljenega srca; ampak vsakega je umoril, 930 62| naglo, dokler mi je srce še usmiljeno. Če me zgrabi jeza, ležal 931 13| če se Brdavs ne ukroti? Usmrtil mi je že vso največjo gospodo! 932 49| poslušajo modrost Martinovih ust, in potem gre ž njim. Ko 933 4 | veli kočijažu, da naj konje ustavi. Ko se to zgodi, vpraša 934 77| govorjenja. Ker ste me pa sami ustavili, ne bodite hudi, če sem 935 96| vrgel vsakemu, kdor me bo ustavljal na cesti; pa tudi zavoljo 936 25| Tak je, da ga nihče ne ustrahuje. Dosti vojščakov in gospode 937 17| petnajst. Ali on se jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prijel 938 36| Kdo bi bil cesarju bolj ustregel kakor te besede! Le nekaj 939 96| človeka v neznanju? Morda mi utegne še na hvalo priti. Vselej 940 3 | ozirati se; še odkriti se ni utegnil, temveč prime brž kobilico 941 26| Krpana je to s pridom utešilo ter jako dobro se mu je 942 71| bil imel, da bi se mi bili utrgali v cerkvi naramnici obe kmalu, 943 13| Brdavs po imenu. Ta je vabil kakor nekdanji Pegam vse 944 69| kobilici, kakor bi šel v gostje vabit. Saj se je tudi lahko; še 945 36| pomisli ti: on je orožja vajen iz mladih dni; ti pak si 946 79| ki se ji pravi kozica, ni vajena zmerom ob suhi krmi. Doma 947 71| vsi, da take mehkote niso vajene od petih zjutraj do osmih 948 89| in vašega magistrovanja z vami komaj za polno pest? Z eno 949 26| dete sedem let staro; samo varite, da me ne boste vodili za 950 2 | vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih 951 91| sem v cerkvi slišal. Če je vaša draga volja, dajte mi tedaj 952 31| lepo zdravi, kakor se na vašem licu vidi." ~ 953 54| katere ne izleče nobeden vaših junakov, stavim svojo glavo, 954 80| Vaš norec Stehàn je umrl; včeraj smo imeli osmi dan za njim, 955 71| ostane cesarična, meni pa vdovstvo, čeravno pravzaprav dosti 956 42| zate, sam ne vem, kako bi? Večjega in boljega nimamo." ~ 957 39| takemu truplu se morajo večji deleži meriti; zato so mu 958 35| Krpan, "da vsi ljudje vse vedo; na vsem svetu se pa vse 959 87| močan, pa se vendar boji, če veja ob vejo udari." ~ 960 87| vendar boji, če veja ob vejo udari." ~ 961 39| Krpanu se je to vele malo zdelo; polič vina takemu 962 97| podal, pa tudi Gregorju velel, da naj mu roko poda. Minister 963 93| branil se pa le ni, kar so mu veleli; zakaj cesarja se vendar 964 77| vrabci dolgo bali, nikar že velikani! Mislil sem iti brez besedice 965 37| meča ne sulice ne drugega velikanovega orožja, ki vsemu še imena 966 63| vedel ne zate ne za tvoje velikanstvo in za vse krvave poboje. 967 58| dalja, pa vendar ne seže velikanu še celo do pasa ne, nikar 968 52| dvakrat v letu, namreč: o veliki noči pa o svetem Telesu; 969 72| imel glave, ko bi vi kaj veljali. Pa saj vem: kar so se obabili 970 91| dajte mi tedaj pismo, ki bo veljavno pred vsako duhovsko in deželsko 971 71| čudo, ki bi zbolela; saj vemo vsi, da take mehkote niso 972 26| bilo sram. Ko se preobuje, ven priteče in sede v kočijo 973 78| ne pojdeš od naše hiše, verjemi da ne! Saj sem jaz gospodar, 974 30| in tak človek. Tako so se veselili Krpana na Dunaj. Kaj bi 975 31| ko dve leti, kar sva se videla. No vi ste še zmerom lepo 976 77| malo in dosti ne; pa bomo videli, kaj boste pripeljali z 977 69| grm bi jo obesil, da bi jo videlo več ljudi. ~ 978 59| Moje kobilice, kakor je videti slaba, vendar nihče ne potegne 979 4 | Cesar, to videvši, veli kočijažu, da naj konje 980 44| sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno 981 44| kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki 982 71| nas tudi skozi vse leto visi kaj prekajenega na ražnju. 983 66| od daleč naproti. Brdavs visoko vzdigne meč, da bi že o 984 59| Krpan reče: "Zdaj pa le vkup dunajski junaki, kjer vsa 985 71| Od tukaj do Vrha se pot vleče kakor kurja čeva. Koša revež 986 61| se skoraj po tleh za njim vlekle; na glavi je nosil star 987 76| nas vari; saj menda nisi voda!" ~ 988 26| samo varite, da me ne boste vodili za nos!" To reče in brž 989 77| Krpana pa ni za vsakim voglom, še na vsakem cesarskem 990 61| Prišel je čas voja z velikanom; bilo je ravno 991 70| cesarsko poslopje vsi knezi, vojskovodje in vsa prva gospoda s Krpanom, 992 25| nihče ne ustrahuje. Dosti vojščakov in gospode je že pobil; 993 91| slišal. Če je vaša draga volja, dajte mi tedaj pismo, ki 994 92| Cesar je bil precej pri volji; minister Gregor pa nikakor 995 61| debelo suknjo iz domače volne; vendar se nobenega ni bal; 996 96| S kočijažem sva se hitro vozila in toliko vem, kod sem prišel, 997 29| O, Brdavs, Brdavs!" Vpije malo in veliko, možje in 998 68| objame pričo ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: "Krpan je nas 999 30| za nohti! Ko cesar sliši vpitje, precej ve, kdo je, in teče 1000 71| sem prišel, povsod so me vprašali, kakšno kramo prodajam.