bold = Main text
    Paragraph                                  grey = Comment text

  1 1     |           svetem Martinu. Napotiva se na Dolenjsko jaz in moj
  2 1     |           vsakemu človeku všeč, da se njegovo ime raznaša po knjigah
  3 3     |                          Iz Litije se pride najprvo v Šmartno,
  4 3     |     prevelika, pa čedna vas, da bi se lahko imenovala trg. Do
  5 3     |          Šmartno za hrbtom, precej se začno stiskati hribje od
  6 3     |         celo kočija sem dol, kadar se gospoda iz dolenjskih graščin
  7 5     |         junaške pesmi. Naselile so se med nami, posebno v Gorenjcih,
  8 5     |           taka. Minila je doba, ko se je skladalo in pelo. Kar
  9 5     |           je skladalo in pelo. Kar se ni še do zdaj nabralo, poslej
 10 5     |            do zdaj nabralo, poslej se ne bo dobilo več dosti izvirnega.
 11 6     |      revnega osebénjka. Za nami so se dvigali ono stran Save beloglavi
 12 6     |         slovečemu pisatelju v čast se imenuje še zdaj ena soba:
 13 7     |          in tam raztresene. Vidijo se tukaj že prvi nogradje in
 14 7     |          že prvi nogradje in vesel se čutiš, da si na Dolenjskem;
 15 7     |       mrzlimi snežniki. Temu kraju se pravi na Libergi. Tik pota
 16 8     |                         Kolovoznik se je obrnil kmalu spet navkreber
 17 9     |             Radivoj odgovori: "Saj se precej pozna, da ni kmetova,
 18 9     |           gozde so imeli. Ali kako se je ravnalo! Povénil je,
 19 9     |           naj segnije na mestu, če se mu je le zdelo, da klada
 20 9     |       izpodrobiti. Ravno tako grdo se je pri nas delalo. Dejali
 21 9     |          na kupilu kuhati in greti se skoraj vsa spodnja dolenjska
 22 10    |  Modrovanju svojega prijatelja sem se jako začudil, baba pa še
 23 11    |                  Vprašam je: "Kako se tukaj pravi?" ~
 24 14    |           popotne, jemali jim, kar se je zatélo, pa tudi pobijali
 25 14    |    slovenski zemlji je navadno, da se meče na tako mesto, kjer
 26 14    |         umrl, vejica ali kamen ter se govori: 'Bog se usmili tvoje
 27 14    |          kamen ter se govori: 'Bog se usmili tvoje duše!' Lepo
 28 14    |           tvoje duše!' Lepo je, da se miluje še po smrti človek,
 29 14    |  popotovanje do neznane dežele, ki se je boji vsak: bogat in siromak,
 30 14    |           sploh trdi in veruje, da se ne sme raznesti ali zapaliti
 31 16    |                               Hrib se je prevalil. Kakor je bilo
 32 16    |         hrib ilovo prst z drobečim se, belim laporjem. Hosta je
 33 16    |        zmanjka vsega drevja. Odpre se pred nami dolenjska dežela.
 34 16    |         mraza váruje, pred nami pa se na obe strani prijazno dviguje
 35 17    |      pridemo do prve zidanice. Ker se je ravno praznoval svetega
 36 18    |         kaj ima baba za bregom, pa se k nama obrne: ~
 37 19    |                              Menda se tudi gospodoma ne bo storilo
 38 20    |           kakor suha hruška. Trdno se je držal stare noše, zato
 39 20    |           bolj visoko. Veselil sem se časi že od daleč, ako je
 40 20    |        dežja in sonca; veselil sem se rdeče opasice in čevljev,
 41 20    |            ga da tamkaj delati. Mi se trdoglavo držimo starih
 42 20    |            mož!' Rad bi vedel, ali se Ločanje še nosijo tako,
 43 20    |           še nosijo tako, kakor so se nekdaj. Imeli so hlače do
 44 21    |          Taro, ki ni čakala, da bi se ji dvakrat velelo. V hramu
 45 24    |        nikoli ne bom pozabil, kako se je živelo tiste čase! Pil
 46 24    |           drobiža iz petice, tekmá se ni rado sešlo. Zdaj se je
 47 24    |       tekmá se ni rado sešlo. Zdaj se je pa vse predrugačilo: ~
 48 28    |                            Hostnik se oglasi: "Bojec, ne bodi
 49 29    |        Dolenjec ne posluša rad, če se povzdiguje drugo vino pred
 50 31    |            ti semkaj pogledi, kako se je moje ubrisalo! Kje imaš
 51 31    |            pa ne vem takega, da bi se bil mošt grenca branil tako
 52 32    |           komu bolj dobri. Po jedi se grlo nekako zaželi mokrote.
 53 33    |               Hvalila sva, daravno se je upiralo, ker je bilo
 54 33    |          bilo še dopoldne; pa tudi se je nama zdelo premlado.
 55 33    |           rad kakor jeseni, nikoli se mu ga tako malo ne smili.
 56 33    |             pa ne bom rekel, da bi se jim tudi smešno ne zdelo,
 57 33    |         živó pivcev; glasne besede se slišijo notri do sogornih
 58 36    |         Pri nas je malo hiš, da bi se ne delili." ~
 59 38    |            več radi ne dadé ženiti se na sam vinjak." ~
 60 40    |       jeseni je plastíti, spomladi se koli, obrezuje in koplje
 61 40    |       nazadnje je pa trganje. Tega se res ne boji nihče, pa vendar
 62 42    |           pa čas okopavati, gotovo se ne oglasi nihče zimskih
 63 45    |         sem dežja prosil, zdaj sem se ga bal, posebno v strahu
 64 46    |            kaj mi govorimo, menila se je le s pijačo in ugrizačo.
 65 46    |          Taro in reče: "Tara, tebi se dobro godi. Me pa vlečemo
 66 47    |           kokotanje. Raztaknile so se po brajdah in po trtju.
 67 47    |           Tara jim je pomagala, da se ni vedelo, kdo bolj vpije,
 68 47    |            babe ali kure. Paglavec se je pa smejal, tudi mi si
 69 47    |      ojesce in najstarja med njimi se zaroti, da nikdar več ne
 70 48    |     Mrtoláz pravi: "Baba, le zgubi se, kamor češ; jaz bom odnašal,
 71 48    |       kakor ti." Z nobeno rečjo bi se ji ne bilo bolj ustreglo
 72 48    |          pa ne povem katera. Bojim se, da mi bo kaj nagodíla,
 73 49    |                          Ali hitro se oglasi Mrtoláz: "Koga bo
 74 51    |          odgovori Končina: "Kaj bi se to menil, kar ni besede
 75 53    |           mladem zarodu, starci pa se še trdno držijo svoje stare
 76 53    |    izobraženja, gotovo želi, da bi se zatrle prazne vere; pa vendar
 77 55    |            je že previnski. Ali on se oglasi nama: "Quoque ego
 78 55    |            pa nisem." Začudlla sva se mu, daravno je tako slabo
 79 55    |       obesil na kljuko in poprijel se šivanke. Ali kadar je vrhá
 80 55    |         sem doslužil," veli, "zdaj se pa tu po hribih šiváje ukvarjam
 81 55    |          otepljem z revščino. Tako se godi vsakemu, kdor išče
 82 56    |                          Zahvaliva se gorniku za pijačo ter hočeva
 83 56    |     nikakor ni dal od sebe. Skoraj se je bilo treba skregati,
 84 56    |         treba skregati, preden sva se mu izpulíla. Tudi Mrtolazu
 85 56    |     Mrtolazu ni bilo pogodu. Kislo se je držal, čeprav ni vedel
 86 56    |          sva imela s sabo in tedaj se obrnemo zopet navzdol po
 87 57    |           na kozarec vina; toda on se je le naju držal, akoravno
 88 57    |     ženskih in slišal sem, kako so se po imenu klicale. V teh
 89 57    |           Konrad, Lojz, ravno tako se marsikateri moški imenuje:
 90 57    |              Kaj," pravi mož, "ali se ne bojiš, da bi te Bog udaril
 91 57    |          med nami v navadi? Dokler se bo meni mezinec gibal na
 92 57    |            naj mu bo ime!" In tako se je tudi zgodilo. ~
 93 58    |          prav zalih hiš. Zasuknemo se iz te vasi na desno cesto
 94 59    |         smo prišli do graščine, ki se ji pravi Turen. Bila je
 95 60    |                Ne prav dolgo potem se je pot na Čatež zopet krebri
 96 60    |          krebri obrnil. Mrtoláz pa se je menil po nemško in zmerom
 97 60    |           ne konča tako hitro, ako se ga je polotil. Nagovarjal
 98 60    |         vincu na čast. "Že sam sem se prtil ž njo." pravi, "pa
 99 60    |          nimamo kaj peti, stare so se pozabile, novih ni!" ~
100 61    |                                 Da se mi ne zameri, ako govorim
101 61    |      prekosil. Zabrenčal je, kadar se je lotil, vsak praznik in
102 61    |      vendar si ni mogel kaj, da bi se ne bi trikrat poročil. Prepevajo
103 61    |         trikrat poročil. Prepevajo se nekatere njegove še zdaj
104 62    |           zatorej tudi niso, da bi se iž njih učil jezika ali
105 62    |        narodnimi, toda najsmešneje se pogrešajo, ker jih Korytko
106 62    |            resnici podobno, ker so se mu zdele prekosmate. Ljudstvo
107 62    |         Prvi vbada učene poete ter se glasi : ~
108 66    |            šaljivosti. Pripoveduje se, kako mu je bilo enkrat
109 66    |            poskočnico. Dobrépoljci se ustavijo in vlečejo na uho,
110 67    |       izmed njih sem poznal. Reklo se mu je Bravínec, in bil je
111 69    |           je sam več ne poje - zdi se mu prehudobna - drugi je
112 69    |    siromaka preganjal in lovil, ko se je po hostah in brlogih
113 71    |               tam je muzicíral,~pa se je ferdérbal,~ker je prešvah
114 73    |          šale. S takim pisanjem bi se ljudstvo najlaže budilo,
115 73    |         najlaže budilo, najlaže bi se mu dajalo veselje do knjig.
116 73    |        veselje do knjig. Seveda bi se moralo pisati v domači besedi,
117 73    |          vredno tvoje pero, naj bi se obesilo v kako cerkev ali
118 73    |    razpotje za večen spomin, da bi se nad njim izgledovali pozni
119 73    | izgledovali pozni rodovi in čudili se njegovi kreposti, kakor
120 73    |            njegovi kreposti, kakor se tudi mi še zdaj čudimo velikemu
121 73    |            Crngrobu. Mogoče je, da se ti plazi vse to po možganih,
122 74    |            sama Dušna paša! Ne sme se oponašati, da Slovenec brati
123 74    |           ampak za mladi zarod, ki se mora učiti. Trudimo se zanamcem
124 74    |          ki se mora učiti. Trudimo se zanamcem v korist, da bi
125 74    |          tako biti predrzen, da bi se prvi pripognil in kamen
126 74    |      dobili knjižico v vas, in brž se je vrstila od hiše do hiše;
127 74    |           hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo pozimske večere,
128 74    |       menijo pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu
129 74    |     dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se reči, da je bila ta knjiga
130 74    |           narodna; škoda je le, da se ni tiskala drugič, ker je
131 74    |            naprodaj; še med ljudmi se redko nahaja. Tudi Robinzonova
132 74    |           pisava pomaga bukvam, da se prikupijo ali odkupijo.
133 74    |         sam razumeti. Iz tega, kar se je opomnilo do zdaj, vidimo
134 74    |          smo v veliki zadregi, kar se tiče snovi, katero naj bi
135 74(**)|                          Ta knjiga se pravzaprav imenuje: Sreča
136 75    |        omikane osebe. Zdelo nam bi se gotovo preomledno, ako bi
137 75    |            našem novojeziku čudile se Prešernovim visokomislim
138 75    |          smeh nam bi uhajal, ko bi se gospodičem prilizovale s
139 78    |           gledišče imeli, morda bi se naredile kake vesele igre
140 78    |        samih oračev in mlatičev bi se tudi naveličali kmalu. Kotzebue
141 78    |           so mu očitali Nemci: kaj se pa more velikega zgoditi
142 78    |        gledišča, ako bi vedel, kaj se govori, kaj se počenja.
143 78    |          vedel, kaj se govori, kaj se počenja. Igrali so pred
144 79    |       slovenskega življa. Vzeti bi se moral kak veljaven domačin
145 79    |     veljaven domačin in k njemu bi se vrstile druge manj pomenljive
146 79    |            vojaških begunov, ki so se potikali po hribih in šumah.
147 80    |           turških bojev. Takrat so se obnašali Slovenci bolj samostojno
148 80    |            dosti, a moža ni, da bi se ga lotil. Morda bi ne bilo
149 80    |        Morda bi ne bilo odveč, ako se opomni pri tej priložnosti,
150 80    |            las v brkah, kolikokrat se oddahne in odrgne čevlje,
151 80    |        človeškega srca in pa, kako se zgodba zaplete in zopet
152 80    |           razdrása. Ogibali naj bi se tudi silo obširnega popisovanja
153 80    |      naroda nas bi naj učile, kako se popisuje. Moral bi znati
154 81    |           trdo ledino, sama lirika se je nekoliko povzdignila
155 81    |     povzdignila med nami. A lirika se večidel peča samo z enim
156 81    |            z Ijubeznijo", le redko se prime kake druge snovi.
157 81    |            liriko, ne more hvaliti se; da ima zavoljo tega tudi
158 81    |       tujih jezikov. Čas je, da bi se iz ljudstva zajemalo bolj
159 81    |         tega ne pozabili. Nestorji se ne dadé in tudi ne morejo
160 81    |            šaljivo pisanje, ali da se ne zgradi kaka zmes brez
161 81    |            zopet opominjamo: učimo se jezika in ljudstva! ~
162 82    |           jako zamotil, čas je, da se vrnemo. ~
163 83    |            niže od cerkve, tako da se je videla že iz doline.
164 84    |        veli šivalec, "Sante-Roštan se je pokazal. Zdaj bomo po
165 84    |           ure, ki jih imamo, pa bi se kislo držali. Popred bo
166 84    |   lastnosti; če je starji, kisleje se drži. In ko bi se časi ne
167 84    |          kisleje se drži. In ko bi se časi ne presladil z vinom,
168 86    |         bil prišel na konec, da bi se čudili vsi malovedneži na
169 86    |       Svetega Križa in Čateža. Kaj se pa če? Saj veste, kako pravijo: '
170 89    |         zdržema stoje. Opomniti pa se mora, da zlasti na Dolenjskem
171 90    |             pa rdečega obrazka, ki se mu je vedno držal na smeh.
172 91    |             da mi smo le tam, kjer se kaj napak naredi. Drméljeva
173 101   |      Selšček: "Cunja mora biti. Če se boji tega, pa naj ima zob
174 103   |            ozdravljati nihče, kdor se ni v Ljubljani učil. Kaj
175 106   |            le-onemu roginu v sredi se pa dela notranja bula! Dobro
176 107   |                             Gospod se ustraši in reče: 'Pa si
177 109   |                            In tako se je bilo tudi zgodilo. Pa
178 109   |           imeli pri hiši. Ne da bi se kogá bal, temveč svet je
179 112   |             Ne bo ti ušel ne, tega se ne boj! - Pa prav dobrega
180 113   |            še potrpi; že vidim, da se vam ne ubranim. Kaj pa je,
181 113   |           ljudje tako ne vedo, kaj se pravi hudo na svetu." ~
182 114   |           Plačala sva Mrtolazu, ki se je delal, kakor bi ne hotel
183 115   |           ž njim, tudi z Radivojem se nista prvič videla, zato
184 117   |           vsaj malo prigriznilo bi se," reče on ter naglo pokliče
185 118   |            je prišla. In kmalu smo se po moški gostili. Noter
186 118   |          sedanjega veka, in kazalo se je, kako tenko je poslušal,
187 118   |          od koder je doma. Pa tudi se je videlo, koliko imajo
188 118   |           nas in sam ne vem, zakaj se jih branimo v pisanje. Prišle
189 118   |           za mladosti doma in kako se je čudil, ko je bral potem
190 119   |        Ljubljano po kramo. Nabralo se jih je osem, deset pa tudi
191 120   |         tovarišiji peli. Zasuknilo se je govorjenje tudi na Dolenjce
192 120   |       umételni. Čevljarji, šivarji se dobé sem ter tja med njimi,
193 120   |           pomislimo Ribničane: kje se naredi toliko loncev in
194 120   |            in lesene robe! Res, da se vedno drže starega kopita
195 122   |       Dolenjskem v teh krajih, ako se človek drži potov in cest,
196 122   |       Radivojem veliko veselje, ko se je na Zaplazu nama svet
197 123   |        Plotar pa Kamnikar. Obrnemo se počasi dol v Čatež. Ko pridemo
198 125   |                              Hitro se je bilo zvršilo, hitro"
199 125   |           že streho: samo beljenje se je bilo odleklo noter do
200 128   |            tri. Ljubljanski zvonar se nam je kaj obnesel! Tako
201 128   |       Le-ona velika hiša je le, ki se je ravnokar mimo nje šlo.
202 130   |                   Iz teh pogovorov se je videlo, da se gospod
203 130   |         pogovorov se je videlo, da se gospod Kobe ne trsi le s
204 131   |           hram, ali izgovorila sva se, da ne utegneva. ~
205 132   |                         Po zajtrku se zahvaliva za postrežbo.
206 132   |         proti Novemu mestu. Preden se ločiva, kdo primiga ves