Part

  1 Uvod  |       sámo poštenje -- kuje pipce in krivce, nože in vilice,
  2 Uvod  |        kuje pipce in krivce, nože in vilice, sablje, dolge in
  3 Uvod  |          in vilice, sablje, dolge in kratke, ter brusi nožíce (
  4 Uvod  |         ter brusi nožíce (škarje) in drugo skrhano rezilo. ~Poleg
  5 Uvod  |       ondod nahajati, zbira polže in kamenje, slamo tlači v mehove
  6 Uvod  |        tlači v mehove mrtvih mačk in ptičev, da so potlej živim
  7 Uvod  |           poleg orožja vari pesmi in kar je najposebnejša plat
  8 Uvod  |      poredno imenuje doktor Pipec in v teh novinah, katerim jako
  9 Uvod  |           često smeje, s humorjem in zabavljivostjo maha politične
 10 Uvod  |      njegovega prirodnega dovtipa in čudnega početja svet graja
 11 Uvod  |        čudnega početja svet graja in hvali, cel začudi se mu
 12 Uvod  |          radi zahajajo izobraženi in smeholjubi meščani, a tudi
 13 Uvod  |         ki z novinarskim drobižem in z dopisi zaklada liste vsega
 14 Uvod  |          plačevalo svoje pomagače in tudi, ker naš prijatelj
 15 Uvod  |       kajti v déžel pošilja pesmi in igre: vsako leto po eno
 16 Uvod  |        kakor čuti, da sta nevesta in ženin ali bogatejša ali
 17 Uvod  |      jaslice" v dramatični obleki in potem jih ljubljanskemu
 18 Uvod  |      razpravo o "povodnih možéh", in take spiše z velikim zadovoljstvom
 19 Uvod  |       Najmanjši novinarski drobiž in dopis ukaže tudi posebe
 20 Uvod  |         sem jo slišal s pristavki in govori obeh učenjakov. Ponavljam
 21 Uvod  |   zanimala: prvič, ker je šaljiva in ukovíta, porojena morebiti
 22 Uvod  |      verno odseva pripovedovalčev in poslušalčev značaj ter tudi
 23 Uvod  |         Pipec, sama prevržljivost in ironija, a vse, kar pripoveduje
 24 Pripov|         sem ta hip dolžne odtiske in ura ne mine, ko se moj list
 25 Pripov|      svetnik izmed vseh doktorjev in doktorandov naše grešne
 26 Pripov|    brevirji, svetimi pismi novega in starega zavéta, z brojanícami,
 27 Pripov|           brojanícami, škapulirji in drugo božjo potrebščino,
 28 Pripov|           tudi nam vsem doktorjem in doktorandom, ki si potlej
 29 Pripov|         znani že po širokem svetu in prideta z najinimi spisi
 30 Pripov|        neutrudni sovražiki vselej in povsod vedeli tako zasukniti,
 31 Pripov|       pripravljal gnezdo nanašati in s svojim imenom poiskati
 32 Pripov|       imel brado belo kakor sneg, in obe nogi si je odhodil do
 33 Pripov|           Začne torej premišljati in reče: "Kaj mi je početi?
 34 Pripov|          mi je početi? Prizadeval in ubijal sem se, kar sem največ
 35 Pripov|        sem star, moči so mi pošle in obe nogi sta mi odhojeni.
 36 Pripov|          bi nanj palico oprl. Pes in mačka, lisica in volk, sova
 37 Pripov|        oprl. Pes in mačka, lisica in volk, sova in jastreb, vse
 38 Pripov|       mačka, lisica in volk, sova in jastreb, vse ima pravico
 39 Pripov|            katerih ima brez konca in kraja, a vendar so me učili,
 40 Pripov|       enako ljubljeni otroci! Tat in razbojnik si zavetje najde;
 41 Pripov|      Torej ni trdnega sledu, kako in kam je bil izginil? ~Doktor
 42 Pripov|           kosom razdrobila jezdec in konj. Med vrsticami svetega,
 43 Pripov|   svetnika siloma vzeti raz oltar in iz kapelice. ~Doktorand
 44 Pripov|     soseski samo peš dajal pomoči in dobrote, a taka stvarca
 45 Pripov|      odtesali, da je bila krajša. In tako se je zgodilo, da lesenega
 46 Pripov|     spoznati. ~Doktorand Kolenec. In potlej so rekli, da je to
 47 Pripov|       dodelano, hodili so pobožno in zaupno milosti prosit novega
 48 Pripov|   popravili v krepko pomoč dušnim in telesnim potrebam prihodnjih
 49 Pripov|        potrebam prihodnjih časov. In vselej so se z njim okoristili
 50 Pripov|        cerkvíci, kjer so uradniki in biriči svetemu Matiji vse
 51 Pripov|         ter primerjali ga spredaj in zadaj, vendar nikoli ni
 52 Pripov|    domovanje, kjer so mu bili dež in veter, mraz in sneg stanovitni
 53 Pripov|           bili dež in veter, mraz in sneg stanovitni tovariši
 54 Pripov|          sneg stanovitni tovariši in kjer ga je tolikokrat jezilo
 55 Pripov|         ki so njegovi dolgi bradi in plešavi glavi dajali ubogo
 56 Pripov|           dajali ubogo malo časti in poštenja; celo nespodobnega
 57 Pripov|      mogel ob svojih slabih močeh in odhojenih nogah. Ali je
 58 Pripov|           ste ukradenemu svetniku in ubežnemu doktorju s pesmijo
 59 Pripov|       vendar bistroumno zasledili in mi učenjaki že zdavnaj trdimo,
 60 Pripov|       podobo strahóma ogledovati, in res najde na starem prostoru
 61 Pripov|          dale njegove stare kosti in premnoge vreče, s katerimi
 62 Pripov|      izgine, piše sveto poročilo, in že prideta za njim po cesti
 63 Pripov|           hudega, zato ka je res, in mi se ne sramujemo nobene
 64 Pripov|       hoče, pravde so zmerom bile in bodo. Kaj bi tisto! Pošten
 65 Pripov|            Zakuri se torej pravda in tekla je tri leta in osem
 66 Pripov|       pravda in tekla je tri leta in osem tednov brez dveh dni.
 67 Pripov|          Pa ni nobenemu nič upati in tožba se pri njem toliko
 68 Pripov|       kakor je on znal. Za pravde in za vse smo se mu priporočali
 69 Pripov|   Tožbánja vas ni še nikoli imela in po vsem svetu bi ju zastonj
 70 Pripov|           streha njegove kapelice in tudi to smo jemali največ
 71 Pripov|     Vendar je vsaj tudi kaj vedel in kaj storil. Izpod rok so
 72 Pripov|           vsak drug dohtar po eno in še to stežka. Premisli nu,
 73 Pripov|          pol mernika ovsenih plev in še zdaj ni sodbe od nobene
 74 Pripov|    Kotlovščak pritakne: "Dohtarja in svetnika nam je tako treba
 75 Pripov|  Tožbanjcih, ako bi kolikaj hotel in znal. Kako ne bi? Tožbánja
 76 Pripov|            Tožbánja vas ima enega in trideset gospodarjev na
 77 Pripov|           po štiri: to jih je sto in dvajset, ako ne štejemo
 78 Pripov|    kočarjev: Izvásnika, Oplátovca in Žarína, ki držé, ker so
 79 Pripov|              Kotlóvščak dostavi: "In vsak teh trijeh, ko bi šlo
 80 Pripov|    opomogel vsaj do štirih pravd. In zdaj s tega namena z romarsko
 81 Pripov|          namena z romarsko palico in rdečo svečo za klobukom
 82 Pripov|           po dvakrat na sveti Kum in po trikrat na sveti Záplaz
 83 Pripov|         sveti Záplaz k sveti Neži in k Materi božji." ~"Nu, reci
 84 Pripov|     govoril!" beséduje Zmrzlják. "In tudi to je, kadar prva tožba
 85 Pripov|         se ne mogel dohtar z ženo in otroki ob tem po gosposki
 86 Pripov|           tem po gosposki vladati in še v mošnjiček devati?" ~"
 87 Pripov|         njim vred sami doktorandi in doktorji, torej domači med
 88 Pripov|        Bežanec vse natanko slišal in razumel. Uverjen, da mu
 89 Pripov|      treba ostati. ~Kotlóvščakovo in Zmrzljákovo besedovanje
 90 Pripov|         namreč izgubljeni svetnik in pokopani doktor Zavijač
 91 Pripov|           to stvar v srcu razbira in premleva, navdahne ga zopet
 92 Pripov|         sam nadomestiti: svetnika in doktorja, ker se je nekdaj
 93 Pripov|          nekdaj učil pravdoslovja in zdaj ga je Bog častito postavil
 94 Pripov|   prenašal po vseh deželah sveta. In v roko jo prime, kakor je
 95 Pripov|           v božjo voljo vdan čaka in gleda, kaj po sedaj pride
 96 Pripov|        kolovoznem potu. ~Zmrzlják in Kotlóvščak namreč jedva
 97 Pripov|        namreč jedva prideta domov in že najdeta vso vas pokonci.
 98 Pripov|    svetnik zdaj zopet na oltarju, in sicer živ, morebiti zategadelj,
 99 Pripov|         leto dni med njimi. Stari in mladi Tožbánjci deró s prosjakom,
100 Pripov|         se na ta preblaženi oltar in sami pogledite, slavni Tožbánjci
101 Pripov|       pogledite, slavni Tožbánjci in Tožbánjke, možje in žene,
102 Pripov|     Tožbánjci in Tožbánjke, možje in žene, mladeniči in deklice!
103 Pripov|          možje in žene, mladeniči in deklice! Vi, ki ste bili
104 Pripov|           kruha, soli, žita, moke in drugačnega daru ali strehe
105 Pripov|        vas vsemogoči Bog oča, sin in sveti duh!" ~Med blagoslovom
106 Pripov| blagoslovom padejo na kolena žene in tudi možje, kateri so držali
107 Pripov|      dejanski, a ne samo s plakom in jezikom!" ~Zadnjih besed
108 Pripov|          prekopícevali vsi, mladi in stari, možje in žene, še
109 Pripov|        vsi, mladi in stari, možje in žene, še otroci v samih
110 Pripov|  povrnjenemu svetniku. Tudi možje in žene se križem pomešajo,
111 Pripov|          zemlji. Brezzobe starice in nadušljivi dedci so ta dan
112 Pripov|           vsaka stvar ima začetek in konec, minilo je torej tudi
113 Pripov|         je godilo Kolumbu, preden in tudi potem, ko je bil našel
114 Pripov|          ko je bil našel Ameriko! In koliko je prebil Gutenberg,
115 Pripov|      plemenítejši duhovi s plesom in skakanjem posel. Kdo je
116 Pripov|      poskakoval pred skrinjo miru in sprave? A tako daleč nazaj
117 Pripov|   proščenje, Hrvatov kakor listja in trave ter o godbi z mešičkom
118 Pripov|  poigravajo majki božji na korist in poštenje. ~Doktorand Kolenec.
119 Pripov|           Bog samo preprosto srce in dobro voljo, katere so Tožbánjci
120 Pripov|     čislanega, ter ukáje, "živio" in "slavo" hrumeč nesó domov,
121 Pripov|           treba za palico prijeti in vreč oprtiti, ako bi ga
122 Pripov|           drugi hiši gotovo hrano in streho. Vrstil se je namreč
123 Pripov|      doktorja Bežanca na oltarju. In súčimo stvar, kakor nam
124 Pripov|      vsemu svetu, ker ga Zmrzlják in Kotlávščak nista videla,
125 Pripov|   sedemdesetleten, a še trdnokost in žilav starec, dasi že bel
126 Pripov|         dasi že bel kakor golobec in beder tako tankih, kot bi
127 Pripov|       vedno tají kakor kača nogé. In po vsaki jedi je baje oslinil
128 Pripov|       umival po obrazu, okoli oči in po laseh kakor izkušen maček,
129 Pripov|      radoveden, kaj znači ta hrup in potlej se prikrade gor više
130 Pripov|           od koder nezapažen vidi in sliši, kar se je počenjalo.
131 Pripov|     nejevoljen odmrmra po zavrtih in pred neko apneno jamo postoji
132 Pripov|      prineslo semkaj na oltarček, in te je? Kdo je bil póte pisal
133 Pripov|         je prepiral ta peklenščak in ako se ne motim, klel je
134 Pripov|      nikakor ne bil krčil z jajci in maslom, niti ne z mastjo
135 Pripov|      pazljivo okoli sebe pogleda, in kadar se uveri, da je zopet
136 Pripov|       razveže torbo svojih dušnih in telesnih potreb, iz katere
137 Pripov|       lepo krivíno mesene klobase in urézanico črnega kruha ter
138 Pripov|       drugačne stvari bodo videli in slišali, samo potrpé naj
139 Pripov|         drugo, kar se je govorilo in delalo, v resnici leti nanj,
140 Pripov|        razkódranih las kakor ovca in sájavega lica kakor cigan,
141 Pripov|         počrni ter odide v Tirole in tamkaj se ljudem jame kazati
142 Pripov|      košenícah, ker je bila trava in konj oboje enako. ~Doktor
143 Pripov|           ki jih zgodovina krepko in vestno popisuje. Kmetje
144 Pripov|       pokliče ter v svoji pravici in oblasti naglo zapodi z okovanim
145 Pripov|        Gázibrodove hiše krivénčil in tako prekleto na dolgo trobil,
146 Pripov|           tudi žene, celo dekleta in otroci. ~Tako je bilo vselej,
147 Pripov|        prevelike merice ne vzame. In župan sede gor v kot za
148 Pripov|           raztrgane škornje trdil in stare peči prekladal, kadar
149 Pripov|       kakor kane, ostali svétniki in svétnice; kajti bile so
150 Pripov|         da bi v zboru tako zvesto in brez najmanjše bojazni ustrezal
151 Pripov|        pozvoni, prične važno sejo in brez dolgega oščávanja vpraša,
152 Pripov|           oglasi Marko Bogobáznik in tako požene svoje puste
153 Pripov|          nu, svetnik ima strešico in oltar, česa potrebuje še
154 Pripov|       poprej dosti dolgo poslušal in gledal Tožbánjo vas. Edini
155 Pripov|           je koli mogel po moški, in reče: "Res je, res! Ka ne
156 Pripov|           Bog mu daj luč nebeško, in tudi njegovo sérasto kobilico,
157 Pripov|        odšteti zanj šmarne petice in odmeriti dve četrtinki ječmena
158 Pripov|      zelnik. On že ve, kaj moremo in česa ne moremo. Kolikor
159 Pripov|       prav, toži naj; saj ve, kje in po čan se pečati delajo,
160 Pripov|    preprosto govoril, ne hudobno, in ker vsi pravoverni Tožbánjci,
161 Pripov|       debela teta Plenica po duši in zlasti po telesu tako odlikovala
162 Pripov|      potlej vselej pohlevno vstal in hrabro modroval, kakor ga
163 Pripov|       oblast, krepko se oglasiti, in res je to dolžnost opravila
164 Pripov|         nje prostorno grlo: "Baba in babica sem, torej dvakrat
165 Pripov|         besed zadela nesreča tebe in vse nedolžne sosede? Pozabil
166 Pripov|    strašna kosmata brada brez las in brez glave -- Bog nas hrani
167 Pripov|       brez glave -- Bog nas hrani in sveti Anton! -- od Kráčic
168 Pripov|       bridko, da Bog nam pomagaj. In kadar je vstala, hodili
169 Pripov|          veselja plesali po nogah in po glavah, kadar nas je
170 Pripov|            kadar nas je prekrižal in tako milo, da so nam v očeh
171 Pripov|   Bogobáznik, ali si tiščal ušesa in trdovratno mižal, ker nič
172 Pripov|        tisti, ki rabimo naočnike, in tisti, ki jih ali še nimajo
173 Pripov|        hitro vse Tožbánjke, stare in mlade, grde in lepe, zakriče
174 Pripov|   Tožbánjke, stare in mlade, grde in lepe, zakriče obenem: "Bogobáznik,
175 Pripov|          se ne more pod koš dati, in zavpil tako živo ter krepko,
176 Pripov|        vstane, četudi bojazljivo, in da bi prejšnjo svojo nepremišljenost
177 Pripov|       Dajte si dopovedati, možje! In vi, prijatelj, ki se vam
178 Pripov|           kam ušel, ker se je živ in sam ob sebi vrnil od ondod,
179 Pripov|           tudi občinski odbornik, in reče: "Bogobáznik zdaj prav
180 Pripov|       reče: "Bogobáznik zdaj prav in po pameti govori, kakor
181 Pripov|           Zmrzlják je dobro zadel in vse tako je." ~"Ni tako,
182 Pripov|      povrhu, kaj mu pripoveduješ, in tudi ti, kaj on govori?
183 Pripov|          menoj, tja na Štajersko, in onkraj Náprha, ali gor med
184 Pripov|       razumeli, kaj pripovedujem, in toliko je meni šlo v glavo,
185 Pripov|          kateri se namaže z medom in materino dušico, da jih
186 Pripov|         živalca peruti razgibati, in potlej Bog z njimi! Išči
187 Pripov|        kakor tisti prigovor: 'Pes in izgaga sta šla v Rim; pes
188 Pripov|       modrosti prepaše Kotlóvščak in začne: "Razhúdnik je najbolje
189 Pripov|         ali mu je svobodno vstati in govoriti ali ne. Županja
190 Pripov|     vendar pritrdi z levim očesom in župan se potlej samooblastno
191 Pripov|      potreben! ~Ali nismo Gládežu in Kozoglavu kupili tiste perutničaste
192 Pripov|        vprašaj, kje je strah doma in kateri zelnik rodi najboljše
193 Pripov|           Ta govor zbudi veselost in smeh po zboru. Župan je
194 Pripov|       žene bolj nego vseh strahov in vedel je siromak že zdaj,
195 Pripov|       torej najprvo malo odkašlja in kadar zopet zbere nekaj
196 Pripov|        tisto vem, da imata Gládež in Kozoglav po toliko plače
197 Pripov|          ter gresta pred kapelico in potlej bi ga rad videl svetnika,
198 Pripov|         zadaj pri vratih. "Gládež in Kozoglav naj stojita na
199 Pripov|          stojita na straži ponoči in podnevi. Tako bodi, možje!
200 Pripov|          nego v poslednjem govoru in takisto beseduje: "Poprej
201 Pripov|     kolikor sem jih sam pritrudil in kolikor jih še prigospodarim,
202 Pripov|         zelo potrle vse Tožbánjke in Tožbánjce, kolikor jih je
203 Pripov|    kolikor jih je bilo na sedežih in kolikor na nogah, posebno
204 Pripov|         je torej molče premišljal in v mizo srepó gledal, kakor
205 Pripov|        vendar Kotlóvščak pojunači in jame tolažiti: "Ni še taka
206 Pripov|         župan ter dasi ima največ in tudi najboljših pravd med
207 Pripov|    najboljših pravd med nami; jaz in Zmrzlják sva zastonj oprézovala
208 Pripov|    Svetnik mu naj pove, kaj misli in kako bi rad imel, da bi
209 Pripov|           da bi nam ne bilo napak in tudi njemu prav, če se vam
210 Pripov|          vam greh zdi Gláde<190>a in Kozoglava pošiljati." ~Prosjaku
211 Pripov|         kako dobro, staro besedo. In sveto poročilo posebno poudarja,
212 Pripov|    pokriti vojščaki stoje z mečem in sulico! Ali ni vse to Bogu
213 Pripov|       čast? Kdo je še kdaj slišal in v kateri cerkvi se je učilo,
214 Pripov|           orožjem hodi pred Bogom in za Bogom? Ali je zato kdaj
215 Pripov|           vendar pošljimo Gládeža in Kozoglava." ~Tem zelo težkim
216 Pripov|     svetnik tudi njima kaj oglasi in zato še malo tukaj počakajmo,
217 Pripov|          pritegnili vsi Tožbánjci in Tožbánjke; celo otroci so
218 Pripov|     zavpili: "Razoglav Kozoglav!" in rekli, da je prav tako,
219 Pripov|      trebé! Naglo torej prilepite in prosim vas, potem dalje
220 Pripov|   Doktorand Kolenec. Pripovedujte in poslušajte, gospod doktor! ~
221 Pripov|       Bežanca vedno hrabro poteza in resnice brani. ~Doktorand
222 Pripov|         gospod doktorand! Gládežu in Kozoglavu župan ukaže, da
223 Pripov|      Služabnika se hitro dvigneta in pobožno stopita vsak na
224 Pripov|           kazen iz neba!" ~Gládež in Kozoglav o teh besedah trepetaje ~
225 Pripov|     prošnje!" ~Potem Gládež kleče in v tla pripognjen reče: "
226 Pripov|      doktor Bežanec tako ozbiljno in ~vladajoče kakor kak cesar
227 Pripov|           bodem pomagal v pravdah in drugih stiskah na zemlji;
228 Pripov|           Za temi besedami Gládež in Kozoglav naglo vstaneta
229 Pripov|           Kozoglav naglo vstaneta in zdirjata domov, kakor bi
230 Pripov|         se je zgodilo. ~Tožbánjci in Tožbánjke jemo od veselja
231 Pripov|           vriskati, klobuke, peče in svitke v strop metati, da
232 Pripov|           naglas kričé: "Etecetra in svetnik! Obojega nam je
233 Pripov|      šaljivo, da zato, ker vselej in o pravem času ve, kdaj in
234 Pripov|         in o pravem času ve, kdaj in kam je treba v pisanju postaviti "
235 Pripov|         se je govorilo o svetniku in etecetri. Samo nejeverni
236 Pripov|          temi je prijel za palico in po zavrtih nekam izginil,
237 Pripov|        doktor Bežanec vrže knjigo in palico iz rok, primakne
238 Pripov|        primakne torbo za vzglavje in stegne se po oltarju ter
239 Pripov|          pride nekoliko Tožbánjk. In vsaka se pred kapelico malo
240 Pripov|         zvedel to važno skrivnost in ohranil jo v srcu, da jo
241 Pripov|      kadar je ukazovala prilika. ~In ta je prišla hitro, kajti
242 Pripov|         Tožbánja vas, ki je molče in bogoslužno zijala v oltar
243 Pripov|          skrivno besedo mojih ust in zvedi tukaj današnji dan,
244 Pripov|     enajst mesecev brez petih dni in trijeh ur. Na Dunaj me je
245 Pripov|           lep, kodroglav mladenič in za vino sem dajal, kakor
246 Pripov|        zvesto priporočajte, meni, in jaz bodem gasil, ako se
247 Pripov|          bodem pomagal božjastnim in zobognilim ljudem, jaz bodem
248 Pripov|          lakote, draginje, vojske in vseh hudih časov, jaz bodem
249 Pripov|        živino, množil vaše bečele in toče branil vašega žitnega
250 Pripov|        hipu se izza kapele pokrit in rdeč od jeze prikaže grešni
251 Pripov|           brado, pogleda mu v oči in zavpije: "Kaj meniš, da
252 Pripov|          se ne motim, menda tudi, in povsod so te gospodje pehali
253 Pripov|       izgubljena ovca bogvedi kod in si trebuhu votka iskalo.
254 Pripov|     stisne svojo ~pogubljeno pest in ubogega svetnika tako za
255 Pripov|       poči, da je tri sonca videl in da so mu svetle solze udrle
256 Pripov|           peklenskega Reberníka!" In ljudje so res že nanj leteli
257 Pripov|       leteli s kamenjem, z ocepki in s poleni, a v tem hipu zadaj
258 Pripov|       oltar stopil v škofovi kapi in mašnem plašču iz papirja. --
259 Pripov|         kratkem pahnejo z oltarja in ga vzemo s sabo. ~Doktorand
260 Pripov|      rekli? ~Doktor Pipec. Zijali in molčali so, kakorje kmetska
261 Pripov|     doktor Bežanec malo oči odprl in da so zatorej odsihdob v
262 Pripov|         jabolka poslali vse vraže in vse pravde, ker se jim je