Part

  1 Uvod  |          Uvod~Neko slovensko mesto se po pravici ponaša z dvema
  2 Uvod  |        skrhano rezilo. ~Poleg tega se ubija z neštetimi postranskimi
  3 Uvod  |        laže potlej na druge plane, se imenuje: "Kovaško kládivo,
  4 Uvod  |      zapisati". -- Šaljivi možiček se časi poredno imenuje doktor
  5 Uvod  |            ne pokaže, ker morebiti se jim tudi sam često smeje,
  6 Uvod  |         graja in hvali, cel začudi se mu kaka preprosta duša.
  7 Uvod  |           Pipčevo prodalnico, kjer se obenem ureduje Kovaško kládivo,
  8 Uvod  |       pomoli stisnjeno pest, da bi se ž njo jezi dala krepkejša
  9 Uvod  |       kadar sem poslušal, kako sta se med sabo pogovarjala. ~Premeteni
 10 Uvod  |           tudi razmerje, v katerem se čutita med sabo. Edino to
 11 Uvod  |          čutita med sabo. Edino to se mi dozdeva, da je mnogo,
 12 Pripov|        doktor! Kakor čutim, skoraj se je nadejati veselja, katero
 13 Pripov|         odtiske in ura ne mine, ko se moj list na slavnem oknu
 14 Pripov|            naše grešne zemlje, ako se ne motim. ~Doktorand Kolenec.
 15 Pripov|     verjamem! Komu je skrito, kako se dr. Costa pripravlja z brevirji,
 16 Pripov|       poznejši pridevek, v katerem se je tako poimenitil. ~Doktorand
 17 Pripov|    pridevek? ~Doktor Pipec. Prijel se ga je zato, ker so njegovi
 18 Pripov|           kraja božje zemlje, kjer se je koli pripravljal gnezdo
 19 Pripov|           Prizadeval in ubijal sem se, kar sem največ mogel, prepotoval
 20 Pripov|          jaz ga iščem zastonj! Kam se mi je torej deti? Kdo se
 21 Pripov|           se mi je torej deti? Kdo se me usmili?" -- Ko je tako
 22 Pripov|           usmili?" -- Ko je tako v se pogreznjen meril svojo trdo
 23 Pripov|       dolgo, sivo brado, zabliskne se mu bistra misel, kakršne
 24 Pripov|           ni bilo nič svetnika. Če se je bil poštenjak šel izprehajat
 25 Pripov|        slavno ime ni znano. Vendar se nahaja sledu več, nego je
 26 Pripov|         tako črvojédinasta, da sta se kos za kosom razdrobila
 27 Pripov|            je bila krajša. In tako se je zgodilo, da lesenega
 28 Pripov|      leseno sekiro bradáčo, katera se za male novce kupi, ako
 29 Pripov|     prihodnjih časov. In vselej so se z njim okoristili kolikor
 30 Pripov|           a z nekako gotovostjo bi se utegnilo reči, da siloma
 31 Pripov|             celo nespodobnega dela se niso na njem sramovali.
 32 Pripov|          na njem sramovali. Ako bi se mož tudi kdaj bil domislil
 33 Pripov|           poprejšnjo hišo, kako bi se bil debelo začudil, ker
 34 Pripov|       namestnika! Doktorju Bežancu se je namreč v njegovem bridkem
 35 Pripov|       nikjer ni zapisano, a toliko se more trditi brez greha,
 36 Pripov|            svetnikovanju, katerega se je oklenil, ko mu je bilo
 37 Pripov|             ker vse na to meri, da se je vršila v tisti kapeli,
 38 Pripov|           dali dolžno slavo, da li se vam o tem do zdaj niti sanjalo
 39 Pripov|          so tudi naši spisi; torej se ne da tajiti, da sem jaz
 40 Pripov|            da ni tako? -- A vrniva se zopet na poprejšnje ter
 41 Pripov|         Bil je ali res pobožen ali se je pobožnega samo delal,
 42 Pripov|   pokleknil je pred kapelo, preden se je hotel oglasiti v bližnji
 43 Pripov|           še dobro postavljen, ker se je baš tedaj popravljal
 44 Pripov|              Prosjak to zapazi ter se tako ustraši, da z uma zmaknjen
 45 Pripov|      začetku ni vstati ne more. Ko se vendar počasi nekoliko spet
 46 Pripov|          znanega svetnika; samo to se mu zdi jako čudno, da zdaj
 47 Pripov|        najbistrejšega uma. Prosjak se naposled pobere, stisne
 48 Pripov|        Kolenec. Radoveden sem, kaj se je potem zgodilo. ~Doktor
 49 Pripov|          vasi. Mimo kapelice grede se odkrijeta s poprejšnje svete
 50 Pripov|   poprejšnje svete navade, akotudi se nič ne ozreta vanjo, ker
 51 Pripov|          videti v kapelo, v katero se je vendar slišalo vse, kar
 52 Pripov|            pripovedovala, ustavita se pod staro hruško pred nizkim
 53 Pripov|          priimek Tožbánja vas, ker se vedno tožujemo, poprej se
 54 Pripov|          se vedno tožujemo, poprej se je imenovala že od starine
 55 Pripov|      hudega, zato ka je res, in mi se ne sramujemo nobene tožbe,
 56 Pripov|     udrihati. Prekleti Slémenci so se ga bili domislili; Petrač
 57 Pripov|           k sodbi. Povedali so, da se ta beseda more presukniti
 58 Pripov|         proti Pravdanji vasi.' Ako se to mahoma ne odpravi, ostala
 59 Pripov|            sem jaz imel! -- Zakuri se torej pravda in tekla je
 60 Pripov|            ni res tako?" ~Zmrzlják se oglasi: "Lejte, res! O dokler
 61 Pripov|        nobenemu nič upati in tožba se pri njem toliko gane, kolikor
 62 Pripov|          svetnika, za katerega smo se potlej zastonj z njimi pravdali?
 63 Pripov|            Za pravde in za vse smo se mu priporočali ter nikoli
 64 Pripov|           treba šteti gotovino, da se nam je časi koža lupila.
 65 Pripov|          Zmrzljak reče: "Vendar bi se za svetnika morebiti še
 66 Pripov|          nejevernega Reberníka, ki se nikoli ne pravda, redi vsak
 67 Pripov|       kapelico kleče prosil, da bi se opomogel vsaj do štirih
 68 Pripov|          petek za četrtkom. Ali bi se ne mogel dohtar z ženo in
 69 Pripov|           stroškov ni truda ako bi se dal zaslediti sposoben namestnik
 70 Pripov|        brez okoliša govori. Odgrne se mu namreč, da bi v kapelico
 71 Pripov|          svetnika in doktorja, ker se je nekdaj učil pravdoslovja
 72 Pripov|         prvi priliki izvršiti, kar se mu tako lepo samo od sebe
 73 Pripov|          sem zelo nestrpljiv, kako se ta čudna zgodba razplete!
 74 Pripov| povzdignjenima rokama zavpije, kar se mu je najkrepkeje treba
 75 Pripov|   najkrepkeje treba zdelo: "Ozrite se na ta preblaženi oltar in
 76 Pripov|            Živ, živ je, živ! Vrnil se je, bogvedi od kod!" Potem
 77 Pripov|        kakor trebanjski Urekar ter se oglasi: "Poslušaj me, Tožbánja
 78 Pripov|          reče, "a jaz menim, da bi se veselje pokazalo tudi v
 79 Pripov|       dajali, kar je božjega, tako se zdaj v svetosti radujmo
 80 Pripov|           ko s plota izpodrsne, da se na glavo postavi ter prekopicne
 81 Pripov|          je to naredil nalašč, ker se mu je po njegovi modrosti
 82 Pripov|       toliko treba zdelo; torej so se enako za njim prekopícevali
 83 Pripov|            jame z njim plesati, da se je zemlja tresla. ~Kdo bi
 84 Pripov|         naglo prime svojo devo ter se z njo skokoma zavrti na
 85 Pripov|       svetniku. Tudi možje in žene se križem pomešajo, ne gledaje,
 86 Pripov|             Doktorand Kolenec. Zdi se mi, kakor bi vsi ~Tožbánjci
 87 Pripov|          Tožbánjci bili neumni, če se niso morebiti celo rogali
 88 Pripov|            je navdušeno srce. ~Ali se ne pripeti često, da glupi
 89 Pripov|          imenuje brezpametne? Kako se je godilo Kolumbu, preden
 90 Pripov|           Galilei, ker je učil, da se zemlja suče okoli sonca,
 91 Pripov|          Doktorand Kolenec. Vendar se mi upira misliti, da bi
 92 Pripov|           posel. Kdo je slišal, da se tako neumno svetniki časté?
 93 Pripov|         ušla. ~Doktor Pipec. Zakaj se vam zdi ta čast neumna?
 94 Pripov|     posvečeno Materi božji. Semkaj se zbere, kadar je proščenje,
 95 Pripov|         imeli z vrhom. ~Nego zopet se vrníva pred kapelico! Plesú
 96 Pripov|          kakor bečele trotu, kadar se rojiti pripravljajo. Po
 97 Pripov|            kaj uči prigovor: komur se prosjaška palica v roki
 98 Pripov|            hrano in streho. Vrstil se je namreč okrog vseh gospodarjev
 99 Pripov|           kadar je bilo treba, kar se je pač godilo, sam Bog vedi
100 Pripov|        koli tožbánjsko očesce, kar se je tem verjetneje zdelo
101 Pripov|          hotel poslušati. Zakaj bi se torej smelo kolikaj dvomiti,
102 Pripov|          smelo kolikaj dvomiti, da se je povrnjeni pomočnik prvič
103 Pripov|           svetem doktorju, ne more se ubraniti misli, da je on
104 Pripov|          recite, kar hočete -- ker se je o njem vesoljna vas tako
105 Pripov|           človeku z glave, kako bi se torej mogla tolika stvar
106 Pripov|          goditi sama ob sebi. Zato se ne posmehujmo, da se živ
107 Pripov|          Zato se ne posmehujmo, da se živ krst ni domislil zahtevati,
108 Pripov|          Resnica tolike globokosti se ne preiskuje, ker trebé,
109 Pripov|   razodenem li vam do kraja, kakor se je godilo, pristaviti je
110 Pripov|        Ogrozni, trdovratni grešnik se tako popisuje v izvoljenih
111 Pripov|         Ijudska govorica trdi, kar se nekako tudi med vrsticami
112 Pripov|        prste leve roke ter z njimi se umival po obrazu, okoli
113 Pripov|        kakor izkušen maček, preden se vreme izpremeni. ~Tak je
114 Pripov|            znači ta hrup in potlej se prikrade gor više za krsíkov
115 Pripov|       nezapažen vidi in sliši, kar se je počenjalo. Ko množica
116 Pripov|           od ogla do ogla; pozneje se z mačjimi koraki primakne
117 Pripov|          tako do dobrega, kakor bi se ga pripravljal kupiti. Kadar
118 Pripov|         grede reče sam s sabo: "To se zna, da sem ga! Že poprej
119 Pripov|           sem ga nekje videl. Samo se ne morem, treska, domisliti.
120 Pripov|           padale z nebes, domislim se vendar! ~Ni krágulj, da
121 Pripov|         vendar! ~Ni krágulj, da bi se ne!" ~Takisto se je prepiral
122 Pripov|             da bi se ne!" ~Takisto se je prepiral ta peklenščak
123 Pripov|      prepiral ta peklenščak in ako se ne motim, klel je tudi,
124 Pripov|          kar je še verjetneje, ker se mu novega prebivalca v stari
125 Pripov|     njegova slaba ura, v kateri bi se nikakor ne bil krčil z jajci
126 Pripov|       okoli sebe pogleda, in kadar se uveri, da je zopet sam,
127 Pripov|           kmetje niso videli, kako se njih pomočnik s klobasami
128 Pripov|            vanj kamen poriniti, če se mu je dobro zdelo? Samo
129 Pripov|            to kakor vse drugo, kar se je govorilo in delalo, v
130 Pripov|          Doktorand Kolenec. A kako se je držal, ko je ~nejeverni
131 Pripov|           odide v Tirole in tamkaj se ljudem jame kazati za gotovo
132 Pripov|          ali ušesom. Nikoli! Mirno se je vedel, kakor je bilo
133 Pripov|        videl pri tem delu. Takisto se je držal tudi Bežanec pred
134 Pripov|           išče pomečkati, kakor bi se vendar ne bil malo pribojával. ~
135 Pripov|        krme, novcev še manj -- kaj se je prevržljivec domislil!
136 Pripov|            A tudi med Tožbanjci so se danes godile nenavadne stvari,
137 Pripov|            vestno popisuje. Kmetje se namreč jedva s prosjakom
138 Pripov|        povabi župan, s katerim smo se že pošteno videli pred kapelo.
139 Pripov|            huje pretepéžkati. Zato se ga je bilo prijelo ime,
140 Pripov|         bilo prijelo ime, katerega se ni potlej do smrti mogel
141 Pripov|       imovit človek; tudi pravdati se je že često mislil -- a
142 Pripov|          toliko zakrivljeni, da bi se zlahka bilo med njima kolo
143 Pripov|     nejeverni Reberník, čitamo, da se ni dal nikoli ~spregledati
144 Pripov|           posebnih okljukih. Ljudi se natepe v sobo, da je bila
145 Pripov|           sebe posadi prosjaka, ki se je njegovim priznanim zaslugam
146 Pripov|       hodil po zemlji; a na levici se v navadni prostor dene občinski
147 Pripov|    občinski pisar Trímož. Imenoval se je zato tako, ker so dejali,
148 Pripov|           bode on meh vlekel. Niže se razvrste, največ kakor kane,
149 Pripov|           oščávanja vpraša, kaj bi se komu najpotrebneje zdelo
150 Pripov|         resnične prigodbe piše, da se na drugem koncu mize prvi
151 Pripov|          kaj nismo zato prišli, da se pomenimo? Ali ni res tisto?
152 Pripov|         tisto? Vselej so rekli: da se zvon spozna, treba slišati
153 Pripov|          žaba volne na trebuhu, da se mu je torej mehka brada
154 Pripov|          korita? Še zdaj, kakor bi se danes godilo, vidim Skočirja,
155 Pripov|             ko bi tudi utrpeli, da se ga kaka nova pravičica ne
156 Pripov|         naj; saj ve, kje in po čan se pečati delajo, če je svetnik!" ~
157 Pripov|        malo čemerna, kajti drugače se ne bi niti spodobilo, a
158 Pripov|           tako razkačena, kakor bi se poštenjak morebiti nadejal
159 Pripov|      zadnje. ~Iz teh pravičnih žen se je debela teta Plenica po
160 Pripov|          suha, kljukonósa žena. Če se je res malokdaj v sejah
161 Pripov|           ki so baš pripomogla, da se je primožila k županu, kateri
162 Pripov|          prste, ako je treba. Tako se je često pripetilo, da kadar
163 Pripov|            je molče poslušala, ker se ni poprej utegnila pogovoriti
164 Pripov|            zakonito oblast, krepko se oglasiti, in res je to dolžnost
165 Pripov|          Kadar on umolkne, zagrozi se bogaboječa žena s tako pravično
166 Pripov|           ko je hodilo strašit, da se Bogu smili! Časi je opolnoči
167 Pripov|           od samega trepeta. ~Čemu se je to godilo? Kaplan je
168 Pripov|            dejal; da za tisto, ker se tudi Kovôrniki radi pravdajo.
169 Pripov|          cerkvé svetega Donata, ki se mu je potlej tako hudo godilo,
170 Pripov|         Bogobáznik, Bogobáznik, ti se nič Boga ne bojiš!" ~Ko
171 Pripov|         Bogobáznik, Bogobáznik, ti se nič Boga ne bojiš!" ~"Ni
172 Pripov|           mislil je, da vsaj ženam se ne more pod koš dati, in
173 Pripov|          dol v turško zemljo. Tako se mu godi, kdor je imeniten! ~
174 Pripov|          imel svojo kapljico, tako se je potil. A vendar zopet
175 Pripov|        možje! In vi, prijatelj, ki se vam je svetnik prvemu pokazal!
176 Pripov|          Saj beseda ni konj! ~Kako se moremo kaj poméniti, če
177 Pripov|          kak oreh pri žabi. Kaj bi se ménil! Hotel sem povedati,
178 Pripov|       Hotel sem povedati, kakor bi se nam ne bilo bati, da bi
179 Pripov|            zdaj spet kam ušel, ker se je živ in sam ob sebi vrnil
180 Pripov|            Doktorand Kolenec. Kako se je dalje vršila seja, gospod
181 Pripov|           Vse nam kaže, da svetnik se je povrnil res, vendar samo
182 Pripov|         bil pobegnil? Kdo ve, kako se mu je godilo pri neznanih
183 Pripov|         malokdaj prebere.'" ~Naglo se potem oglasi tudi Strigoj,
184 Pripov|          potlej bi on zvedel, kako se moli kozja molitvica, potlej,
185 Pripov|           menoj govorili, kakor bi se s plotom prepiral. Tako
186 Pripov|            je težko verjeti, da bi se res mislil svetnik za vselej
187 Pripov|          oblast, počenjati, kar bi se njemu zdelo. Kaj niste še
188 Pripov|           priteče s panjem, kateri se namaže z medom in materino
189 Pripov|            z levim očesom in župan se potlej samooblastno povzdigne
190 Pripov|  Kotlóvščak bi rad zvedel, kako bi se naredilo, da svetnik kam
191 Pripov|            nas imate, radi, četudi se delate na videz, kakor bi
192 Pripov|       nekoliko lepše lice, tudi on se je po sili držal na smeh,
193 Pripov|        Zgodovina odkrito priča, da se je Tepéžkan res bal svoje
194 Pripov|    streljala tako srdito, kakor bi se za hribom bliskalo. On se
195 Pripov|          se za hribom bliskalo. On se torej najprvo malo odkašlja
196 Pripov|          ga ne bi ustavila, ako bi se morebiti res domislil perutnice
197 Pripov|           me hodi mora tlačit, ako se mi ne zdi preglávičen greh,
198 Pripov|         roka ne potiplje! Usmilite se nedolžnih otročičev, možje!" ~
199 Pripov|            da ima v žepu. Naposled se vendar Kotlóvščak pojunači
200 Pripov|           on ga je vreden! Svetnik se ni razodel Tepéžkanu, dasi
201 Pripov|       napak in tudi njemu prav, če se vam greh zdi Gláde<190>a
202 Pripov|            besede tako ugajale, da se mu je razlil sončen smeh
203 Pripov|          slišal in v kateri cerkvi se je učilo, da je greh o svetem
204 Pripov|         ter tja po cesti? Morebiti se vendar svetnik tudi njima
205 Pripov|            zato, ker so vedeli, da se Kozoglav ne bode smel od
206 Pripov|       doktor! ~Doktor Pipec. Oboje se ne dá obenem. A da vam ustreem
207 Pripov|             zdaj zvršiti jo, kakor se na dolgo raztegnjena čita
208 Pripov|            v pobožnem poročilu, ki se za doktorja Bežanca vedno
209 Pripov|          kdaj mi jo poveste, kakor se je ohranila v tem poročilu
210 Pripov|     kapelico na stražo. Služabnika se hitro dvigneta in pobožno
211 Pripov|        človeška otroka? Izpovedita se čiste resnice, da vaju ne
212 Pripov|    trepetaje ~padeta na kolena ter se jameta na prsi trkati. Nobeden
213 Pripov|            na prsi trkati. Nobeden se ne drzne ziniti. Sveti Bežanec
214 Pripov|        drzne ziniti. Sveti Bežanec se zopet oglasi: "Ti na desni
215 Pripov|            brez bojazni, kajti Bog se te je usmilil zaradi moje
216 Pripov|            prestola ukaže: "Vrnita se v miru ter oznaníta vsem
217 Pripov|           zjutraj ob sedmi uri naj se pred mojim obličjem zbero
218 Pripov|           ter povesta čudo, katero se je zgodilo. ~Tožbánjci in
219 Pripov|       svitke v strop metati, da so se okna tresla. Ko se hrup
220 Pripov|           da so se okna tresla. Ko se hrup utéši, zine Razhúdnik: "
221 Pripov|       kakor bi s klinom pribil, to se umeje samo ob sebi. ~A vrníva
222 Pripov|            samo ob sebi. ~A vrníva se k povesti! Nocoj so bile
223 Pripov|           Tožbánje vasi ter povsod se je govorilo o svetniku in
224 Pripov|        torbo za vzglavje in stegne se po oltarju ter jame glasno
225 Pripov|          vsak pobožen krščenik, ki se je podnevi utrudil s hojo
226 Pripov|      jutranji hlad ga predrami, da se pokonci vzpne ter v poprejšnji
227 Pripov|        nekoliko Tožbánjk. In vsaka se pred kapelico malo pripogne
228 Pripov|         tako daleč od kapelice, da se ne bi vanjo moglo vse slišati,
229 Pripov|           tisto ritecetro ali kako se imenuje! Možje govore, da
230 Pripov|          imenuje! Možje govore, da se noben dohtar ne more pravdati
231 Pripov|            že obilo pred sedmo uro se je k njemu zbrala vsa Tožbánja
232 Pripov|            pogleda malo kvišku ter se naposled oglasi: "Pravoverna
233 Pripov|         sabo, ker je Bog velel, da se je tako zgodilo. Ni me bilo
234 Pripov|         bil gnal božji duh, da sem se tam izučil vsega, česar
235 Pripov|      svetega Donata za točo? ~Meni se zvesto priporočajte, meni,
236 Pripov|            in jaz bodem gasil, ako se vam poslopje vname, jaz
237 Pripov|           ne zavezuj gobca, kar bi se po domače tako povedalo:
238 Pripov|           Boga prosi!" ~V tem hipu se izza kapele pokrit in rdeč
239 Pripov|            zavpije: "Kaj meniš, da se nisem domislil, kdo si,
240 Pripov|            pisaril, v Ribnici, ako se ne motim, menda tudi, in
241 Pripov|         Nikakor ne. Od vseh strani se vname strašen hrup: "Ubijmo
242 Pripov|         zakriči krepko grlo: "Kdor se boji smrti, ne gani se!" ~
243 Pripov|        Kdor se boji smrti, ne gani se!" ~Ljudstvo se obrne nazaj
244 Pripov|             ne gani se!" ~Ljudstvo se obrne nazaj ter vidi štiri
245 Pripov|         skrivaj lezel. Njih glavar se zopet oglasi: "Vaš imenitni
246 Pripov|      Njegova posebna strast je, da se namesto svetnikov postavlja
247 Pripov|           vraže in vse pravde, ker se jim je zasvetilo, kako hudobni