Part

 1 Uvod  |               in hvali, cel začudi se mu kaka preprosta duša. V Pipčevo
 2 Pripov|             njegovo pravo ime, katero mu je dalo s toliko nesrečo
 3 Pripov|             vedeli tako zasukniti, da mu je bilo v kratki dobi pobegniti
 4 Pripov|            Doktor Pipec. Gor do kolen mu je nogi gladko odbrusilo
 5 Pripov|              sivo brado, zabliskne se mu bistra misel, kakršne poprej
 6 Pripov|         poprejšnje domovanje, kjer so mu bili dež in veter, mraz
 7 Pripov|        premišljevanju zdelo, kakor bi mu kdo navdahnil čudovito misel,
 8 Pripov|          navdahnil čudovito misel, da mu božji prst veli stopiti
 9 Pripov|            katerega se je oklenil, ko mu je bilo vse drugo izpodletelo
10 Pripov|          znanega svetnika; samo to se mu zdi jako čudno, da zdaj
11 Pripov|              proti vasi steče, kar so mu najhitreje dale njegove
12 Pripov|         štiriindvajset ur zaprt. Prav mu bodi! Česar je iskal, to
13 Pripov|               pravde in za vse smo se mu priporočali ter nikoli ni
14 Pripov|           največ iz puščice, kamor so mu dajali milostinjo popotni
15 Pripov|              kaj storil. Izpod rok so mu šle tožbe, kakor bi repo
16 Pripov|               in razumel. Uverjen, da mu je sam božji prst velel
17 Pripov|               Zmrzljákovo besedovanje mu je nadrobno pokazalo, da
18 Pripov|             okoliša govori. Odgrne se mu namreč, da bi v kapelico
19 Pripov|       postavil na oltar. Hitro, kakor mu poprej ni bilo nikdar navade,
20 Pripov|              priliki izvršiti, kar se mu tako lepo samo od sebe ponuja.
21 Pripov|             Pipec. Opravil je to, kar mu je Bog velel, ko ga je zapodil
22 Pripov| povzdignjenima rokama zavpije, kar se mu je najkrepkeje treba zdelo: "
23 Pripov|             to naredil nalašč, ker se mu je po njegovi modrosti kolikor
24 Pripov|            hrumeč nesó domov, kjer so mu potlej stregli zvesto kakor
25 Pripov|             pripravljajo. Po sedaj bi mu že ne bilo nikoli treba
26 Pripov|           zadovoljna oznanja, kako so mu srečni kmetje dali ta užitek
27 Pripov|           klel je tudi, ali zato, ker mu je bil krt ušel, ali morebiti,
28 Pripov|              je še verjetneje, ker se mu novega prebivalca v stari
29 Pripov|              zdaj, gospod doktor, ali mu je zelo ugajalo tožbánjsko
30 Pripov|            vanj kamen poriniti, če se mu je dobro zdelo? Samo ko
31 Pripov|          krojač, po imenu Željko, Bog mu daj obilo, tam kjer je,
32 Pripov|              pred kapelo. Tepéžkan so mu rekli; kajti dokler je mladóval,
33 Pripov|             ni do trdnega zvedel, kdo mu je pritisnil ta grdogledi
34 Pripov|         prevelikega posla; obetali so mu celo, kadar kapelico dozidajo
35 Pripov|               svetniku -- večna hvala mu bodi! Knjiga naše resnične
36 Pripov|               volne na trebuhu, da se mu je torej mehka brada vselej
37 Pripov|           godilo, vidim Skočirja, Bog mu daj luč nebeško, in tudi
38 Pripov|             je dobival poprej, toliko mu dajmo zdaj; več ne smemo,
39 Pripov|              sedela poleg pisarja, da mu je vedno v pero gledala,
40 Pripov|          cerkvé svetega Donata, ki se mu je potlej tako hudo godilo,
41 Pripov|           tako živo ter krepko, da so mu od tega dneva rekli Žikrep,
42 Pripov|              v turško zemljo. Tako se mu godi, kdor je imeniten! ~
43 Pripov|      preplašen Bogobáznik. Vsak lasec mu je imel svojo kapljico,
44 Pripov|               kako kaj zabavljal, Bog mu daj zdravje! Saj vemo, da
45 Pripov|             pobegnil? Kdo ve, kako se mu je godilo pri neznanih Ijudeh?
46 Pripov|         človek vedel vsaj povrhu, kaj mu pripoveduješ, in tudi ti,
47 Pripov|             vselej tukaj ustaviti, če mu damo oblast, počenjati,
48 Pripov|         zapazi, da je povprašuje, ali mu je svobodno vstati in govoriti
49 Pripov|        Tepéžkanovo mežikanje, zatorej mu, nejevoljna sicer, a vendar
50 Pripov|              zbere nekaj sape, katero mu je bila jezična govôrnica
51 Pripov|              cesto odpravimo! Svetnik mu naj pove, kaj misli in kako
52 Pripov|            besede tako ugajale, da se mu je razlil sončen smeh po
53 Pripov|          počakajmo, da zvemo, kako bi mu ustregli. Ako namigne, da
54 Pripov|             ne zna vsak doktor. Da so mu kmetje verjeli tako trdno,
55 Pripov|          dohtar Bežanec!" a vsi drugi mu naglas odrjové: "Za nas
56 Pripov|           častito sivo brado, pogleda mu v oči in zavpije: "Kaj meniš,
57 Pripov|              tri sonca videl in da so mu svetle solze udrle po obrazu. ~