Part

 1 Pripov|            odtiske in ura ne mine, ko se moj list na slavnem oknu
 2 Pripov|        deti? Kdo se me usmili?" -- Ko je tako v se pogreznjen
 3 Pripov|            katerega se je oklenil, ko mu je bilo vse drugo izpodletelo
 4 Pripov|     Bežanec jedva zlezel na oltar, ko star prosjak (berač) s palico
 5 Pripov|         začetku ni vstati ne more. Ko se vendar počasi nekoliko
 6 Pripov|     domislili; Petrač je bil prvi. Ko moj oča, Bog jim daj dobro,
 7 Pripov|           minilo o svetem Jerneju, ko deró komarja. Ka si pozabil,
 8 Pripov|           siromaki s tem na zgubi, ko namesto desete pravde še
 9 Pripov|      dostavi: "In vsak teh trijeh, ko bi šlo po njegovem, rad
10 Pripov|            po božjih poteh prosit. Ko to stvar v srcu razbira
11 Pripov|             kakor je videl nekdaj, ko je še hodil k maši, da v
12 Pripov|           to, kar mu je Bog velel, ko ga je zapodil od kapelice
13 Pripov|          kar jim je žalega storil, ko ga ni bilo nad leto dni
14 Pripov|            zgodba nikakor ne taji. Ko so bili pred svetnikom,
15 Pripov|        besed še dobro ne izgovori, ko s plota izpodrsne, da se
16 Pripov|            božjo pomočjo dovršena, ko župan, vesel, ker nikdo
17 Pripov|     Kolumbu, preden in tudi potem, ko je bil našel Ameriko! In
18 Pripov|         Plesú je bilo jedva konec, ko župan ukaže, da štirje krepki
19 Pripov|          svojega travnika skriven, ko je bogoslužna Tožbánja vas
20 Pripov|        sliši, kar se je počenjalo. Ko množica naposled izgine,
21 Pripov|          pusta glava. Res je to! A ko bi sekire namesto dežja
22 Pripov|            sovražni starec odleze, ko lačni svetnik pazljivo okoli
23 Pripov|            mu je dobro zdelo? Samo ko so mladeniči nesli prosjaka,
24 Pripov|       Kolenec. A kako se je držal, ko je ~nejeverni Reberník okoli
25 Pripov|            črne ali rjave na sebi. Ko ni bilo krme, novcev še
26 Pripov| Ljubljančani potlej niso zapazili, ko ga je pasel po njih košenícah,
27 Pripov|   prosjakom na ramah vrnejo domov, ko občinske odbornike takoj
28 Pripov|            mislil -- a pomagaj si, ko nikoli ni do trdnega zvedel,
29 Pripov|            kosa najlepše lípovine, ko je drevo še rastlo. Zato
30 Pripov|          dajmo zdaj; več ne smemo, ko bi tudi utrpeli, da se ga
31 Pripov|           poročilo -- jedva začne, ko ga ona mahoma bistro pogleda
32 Pripov|       predlansko leto na Kovornem, ko je hodilo strašit, da se
33 Pripov|            se nič Boga ne bojiš!" ~Ko bistroumna Pleníca usta
34 Pripov|          govori? Bratec moj ljubi, ko bi naš svetnik bil z menoj
35 Pripov|          bab takrat ni bilo strah, ko vas je šlo časi pol vasi
36 Pripov|            Razhúdnik prerokoval!" ~Ko Ruváča umolkne, Bogobáznik
37 Pripov|        mize vstajal. A kaj pomaga, ko neusmiljena teta Pleníca
38 Pripov|         Ali je o veliki noči greh, ko pred božjim grobom pokriti
39 Pripov|           je greh o svetem Telesu, ko po mestih toliko pokritih
40 Pripov|      metati, da so se okna tresla. Ko se hrup utéši, zine Razhúdnik: "
41 Pripov|      gospod doktor? ~Doktor Pipec. Ko so Zavijača kmetje nekdaj ~
42 Pripov|            ni utegnil paziti nanj. Ko luči naposled pogasnejo,
43 Pripov|            oltar. Zora jedva poči, ko s kebli na glavah proti
44 Pripov|            Videl sem te že, videl, ko sem še kupčeval po svetu!
45 Pripov|          ne, da so polhi prasci!" ~Ko hudičev nejevernik to izreče,