Part

2501 Pripov|           nikoli ni začutil najmanjše želje, pobegniti v svoje poprejšnje
2502 Pripov|             zadnje. ~Iz teh pravičnih žen se je debela teta Plenica
2503 Pripov|            sedeti, mislil je, da vsaj ženam se ne more pod koš dati,
2504 Pripov|             bolnemu očetu ali porodni ženi ali kakor bečele trotu,
2505 Uvod  |               čuti, da sta nevesta in ženin ali bogatejša ali ubožnejša,
2506 Pripov|        pripogne ter pokriža, kakor je ženskam obíčaj, kadar idejo mimo
2507 Pripov|            rutami, nekateri z rokavi, ženske z zastôri, neka stara mati
2508 Pripov|           reči -- saj zgóvorni so vsi ženski jeziki -- nego samo s pravičnega
2509 Pripov|                je že mislil, da ima v žepu. Naposled se vendar Kotlóvščak
2510 Pripov|              si veljave. Kar je večni Žid med človeki, to je bil on
2511 Pripov|             so mu od tega dneva rekli Žikrep, katero ime so potlej svete
2512 Pripov|          kmetje na kolena ter prosjak Žíkrep neizmemo zavpije: ~"Presveti
2513 Pripov|       Kozoglava pošiljati." ~Prosjaku Žíkrepu so te besede tako ugajale,
2514 Pripov|    sedemdesetleten, a še trdnokost in žilav starec, dasi že bel kakor
2515 Pripov|           sala, jajc ali kruha, soli, žita, moke in drugačnega daru
2516 Pripov|          bečele in toče branil vašega žitnega polja! Vse to prejmete zastonj,
2517 Pripov|           dobi, nego je zdajna; kajti živa duša tako zlahka iz preglavice
2518 Pripov|           ogrene, prebito hitro začne živalca peruti razgibati, in potlej
2519 Uvod  |               in ptičev, da so potlej živim podobni, ter poleg orožja
2520 Pripov|             toča pobila, kdaj zbolela živina ali črv žito pojedel? Prosjak
2521 Pripov|           mero čislanega, ter ukáje, "živio" in "slavo" hrumeč nesó
2522 Pripov|              koš dati, in zavpil tako živo ter krepko, da so mu od
2523 Pripov|            Vsa preplašena prisopeta v županjo sobo ter povesta čudo, katero
2524 Uvod  |        podzémeljske jame po nenavadne žuželke, katere je ondod nahajati,