Uvod

Neko slovensko mesto se po pravici ponaša z dvema posebnima človekoma. Eden izmed njiju -- po značaju ga je vsak pedenj sámo poštenje -- kuje pipce in krivce, nože in vilice, sablje, dolge in kratke, ter brusi nožíce (škarje) in drugo skrhano rezilo.

Poleg tega se ubija z neštetimi postranskimi posli, ki nimajo nič primere niti vilicam niti nožem. Čita namreč razne knjige, hodi v gledališče, sključen lazi v podzémeljske jame po nenavadne žuželke, katere je ondod nahajati, zbira polže in kamenje, slamo tlači v mehove mrtvih mačk in ptičev, da so potlej živim podobni, ter poleg orožja vari pesmi in kar je najposebnejša plat njegovega značaja, v svoji prodalnici na steklu tistih oken, kjer ima razloženo blago, nedaleč od vélikega trga, v rokopisu izdaje novine, o katerih so tudi nemški listi pred nekoliko leti govorili. To glasilo našega že sivega poštenjaka, sem ter tam nepravopisno zgrajeno, ki v njem često udriha sam sebe, da laže potlej na druge plane, se imenuje: "Kovaško kládivo, humorističen list mimo gredočim, izhaja na oknu, kadar urednika sreča kaka dobra misel, če jo utegne zapisati". -- Šaljivi možiček se časi poredno imenuje doktor Pipec in v teh novinah, katerim jako ostri mestni strah vendar nikoli zob ne pokaže, ker morebiti se jim tudi sam često smeje, s humorjem in zabavljivostjo maha politične dogodke sploh ter posebno modre neukretnosti svojih rojakov.

Doktorja Pipca zaradi njegovega prirodnega dovtipa in čudnega početja svet graja in hvali, cel začudi se mu kaka preprosta duša. V Pipčevo prodalnico, kjer se obenem ureduje Kovaško kládivo, radi zahajajo izobraženi in smeholjubi meščani, a tudi kak srdit obraz časi pisano pogleda skozi okno ter pomoli stisnjeno pest, da bi se ž njo jezi dala krepkejša podpora.

O drugi prikazni tega mesta ni povedati enake hvale. Pred seboj imamo že starikavega "literata", ki z novinarskim drobižem in z dopisi zaklada liste vsega sveta, najsi bodo svobodoljubno uredovani ali kakor jim koli drago. Njemu je vsako načelo enako dobro. Samo v Kovaško kládivo nikoli nič ne prinese, kakor hudobni svet pripoveduje, zato ne, ker ni verjeti, da bi plačevalo svoje pomagače in tudi, ker naš prijatelj nima nikakršne soli v peresu. A nedelaven vendar ni, kajti v déžel pošilja pesmi in igre: vsako leto po eno daljšo ali krajšo "pesem o kaki svatbi", kakor čuti, da sta nevesta in ženin ali bogatejša ali ubožnejša, ter na vsakih dvajset let po ene "božične jaslice" v dramatični obleki in potem jih ljubljanskemu Dramatičnemu društvu neprestano brez uspeha ponuja. Vsakih petnajst let izda učeno, osem strani debelo razpravo o "povodnih možéh", in take spiše z velikim zadovoljstvom ter krepko poudarjaje imenuje "svoja nesmrtna dela". Najmanjši novinarski drobiž in dopis ukaže tudi posebe natisniti, da ga potlej za samostojno knjigo posvetí visokemu, najrajši obenem bogatemu gospodu. Sam o sebi misli, da je zelo učen ter neizmerno sloveč. O posebnih prilikah si celo "doktorand" veli reči, da li morebiti nikdar ni od znotraj videl nobenega vseučilišča. Njegovo pisateljsko ime je Kolenec, kakor sam ne taji, zategadelj, ker ima že vsa kriva kolena.

Minuli teden mi je bilo naključje tako prijazno, da me ta dva modráka nista zapazila, kadar sem poslušal, kako sta se med sabo pogovarjala.

Premeteni doktor Pipec je namreč doktorandu Kolencu razlagal pobožno pripovedko. Naglo sem potlej šel domov ter jo zapisal, kolikor sem koli natanko mogel vse tako, kakor sem jo slišal s pristavki in govori obeh učenjakov. Ponavljam jo v Zvonu blagovoljnim čitateljem.

Ta pripovedka me je dvojno zanimala: prvič, ker je šaljiva in ukovíta, porojena morebiti celo v humorističnih možganih doktorja Pipca samega, drugič, ker iz nje verno odseva pripovedovalčev in poslušalčev značaj ter tudi razmerje, v katerem se čutita med sabo. Edino to se mi dozdeva, da je mnogo, kar govori doktor Pipec, sama prevržljivost in ironija, a vse, kar pripoveduje doktorand Kolenec, njegova resnična, prava misel.