Paragraph

  1 1 |           ko nisem še vedel, kakšen je veliki ni kakšen je mali
  2 1 |          kakšen je veliki ni kakšen je mali A med pismeni; ko sem
  3 1 |             mladim orehom, katerega je bil zasadil mojega očeta
  4 1 |            pred voziček, na katerem je sedelo po eno, po dvoje
  5 1 |        vladali velikega psa, kateri je sicer malo mrmral in vrčal
  6 1 |          mrmral in vrčal res, a ker je bil dobrosrčen in pameten,
  7 1 |            samo nekoliko nejevoljen je bil in zatorej bežal, kadar
  8 1 |            če smo ga ujeli, potrpel je ter se uklonil kakor stoičen
  9 1 |           za stražo k platnu, ki se je belilo, a v naročje mi dali
 10 1 |            gosposki voz, na katerem je sedel gospod župnik. Samo
 11 1 |         umeje, da sem se odkril, ko je voz bil še daleč od mene.
 12 2 |          odkril jaz, tudi sestri se je bilo treba odkriti, ki je
 13 2 |           je bilo treba odkriti, ki je imela na glavi belo, pleteno
 14 2 |          vozal reševal, tem huje mi je zabavljal. Naposled ga vendar
 15 2 |         svesti, a kaj se zgodi? Voz je bil v tem času že daleč
 16 2 |      ustnicama gledal v tistega, ki je pripovedoval pripovedke
 17 2 |         oblečena Bajtarica, katerih je mnogo po našem kraju darov
 18 2 |             kraju darov prosilo, da je strahovita čarodejnica,
 19 2 |              Mnogo teh pripovedk mi je ostalo v spomin vtisnjenih
 20 2 |          dijak, že nisem verjel, da je zlata neovržna resnica vse
 21 2 |            hiše do hiše, a strah me je vendar bilo še dolgo samega
 22 2 |       ljudem neovržno dokazoval, da je vse to izmišljena, prazna
 23 3 |    zgodovina takemu narodu, kakršen je slovenski narod, ki druge
 24 4 |            šole na počitnicah. Bilo je v prvi polovici avgusta
 25 4 |             avgusta popoldne. Zunaj je bil grozovit náliv. Reklo
 26 4 |           bil grozovit náliv. Reklo je vse: oblak se je utrgal.
 27 4 |              Reklo je vse: oblak se je utrgal. In res je voda s
 28 4 |          oblak se je utrgal. In res je voda s hribov na ravní in
 29 4 |            na klopi pri peči, kakor je navada v kmetskih hišah.
 30 4 |           klopi pri peči blizu duri je sedela tudi Veronika, stara
 31 4 |             od hiše do hiše; vendar je imela svoje gospodinje med
 32 4 |           med kmeticami, od katerih je prejemala darove; zdaj kako
 33 4 |            so jej dajale, ker so se je bale, kajti posebno ženski
 34 4 |        kajti posebno ženski svet si je na uho šepetal, da je Veronika
 35 4 |            si je na uho šepetal, da je Veronika huda čarodejnica,
 36 4 |    čarodejnica, kadar hoče. Akotudi je našemu kmetskemu narodu
 37 5 |                            Zunaj se je še zmerom vse križem bliskalo
 38 5 |       govore kmetje. Sveti Elija se je v železnih kolih drdral
 39 5 |         kolih drdral po nebu, da se je zemlja tresla tako namreč
 40 5 |             imenuje grmenje, in dež je lil, kakor bi ga iz kebla
 41 5 |             iz kebla usipal. Mežnar je zvonil. Mati so bili že
 42 5 |         zadnji evangelij: V začetku je bila beseda itd., potem
 43 5 |        potem oča naš, a tako, da se je vsak odstavek po dvakrat
 44 6 |         bodi miren in kroták,~kakor je bil Jezus mlád,~ko je pod
 45 6 |         kakor je bil Jezus mlád,~ko je pod svetim križem stal,~
 46 7 |         vsaki poslednji treh vrstic je bilo treba prekrižati oblake
 47 7 |          materjo često prepiral, da je prazna ker Jezus, ako je
 48 7 |            je prazna ker Jezus, ako je bil mlad, ni pod svetim
 49 7 |         čital evangelija, katero se je vernim krščenikom pisano
 50 7 |            nam toče ni bati. Vendar je bil náliv, da takih malo
 51 7 |            Šmarni oblak' mislim, da je niso ustavili." Naglo mi
 52 7 |          imaš tiste rdeče bukve, ki je bil spredaj narejen duhovín (
 53 7 |            pismo! Sveto pismo! Tako je dobro." Čitatelju je treba
 54 7 |           Tako je dobro." Čitatelju je treba povedati, da je ta
 55 7 |     Čitatelju je treba povedati, da je ta rdeča knjiga, razglašena
 56 7 |            sem videl, kaka nespamet je vse to, ni mi bilo žal,
 57 7 |          vse to, ni mi bilo žal, da je šla v ogenj. ~
 58 8 |          bila zunaj prestala, a dež je vedno še krepko udrihal.
 59 8 |             krepko udrihal. Pogovor je bil v hiši naveden baš na
 60 8 |            Moj starejši brat, ki se je bil samo v domači učilnici
 61 8 |             ga slišali vsi, kar jih je bilo okrog mize, pri kateri
 62 8 |           tudi jaz sedel: "Veronika je tam pri peči zadremala,
 63 8 |           zadremala, ne vidiš?" "Če je zadremala, kaj je to kaj
 64 8 |                Če je zadremala, kaj je to kaj čudnega? V takem
 65 8 |            kaj svet pripoveduje, da je tudi ona klékarica in da
 66 8 |           laže veter nese? Morebiti je baba zdaj bogvedi kje gori
 67 8 |            v oblakih in to pri peči je samo njena sóblazen (motljiva
 68 8 |            čem razpasati zástor? Če je sóblazen pri peči namesto
 69 8 |           pripoveduje." A smejal se je ves čas, ko je to govoril,
 70 8 |            smejal se je ves čas, ko je to govoril, kajti zelo je
 71 8 |           je to govoril, kajti zelo je bil šaljive čudi, a verjel
 72 8 |         verjel ni sam nič tega, kar je pripovedoval, to sem vedel,
 73 8 |            tako pri polti veš, kako je treba sóblazen v strah prijemati!"
 74 8 |          prijemati!" Stara teta, ki je pazljivo vse na uho vlekla
 75 8 |      govoriš, vedi! I nu, saj danes je ob pol petih popoldne v
 76 8 |      Šentjanž!" Med prostim narodom je namreč vera, da je treba
 77 8 |          narodom je namreč vera, da je treba izgovoriti uro in
 78 8 |             da potlej čarodejka, če je tudi morebiti sama v družbi
 79 9 |                  Stari Razgagar, ki je bil za mizo, je baš natlačil
 80 9 |        Razgagar, ki je bil za mizo, je baš natlačil pipo, katero
 81 9 |           baš natlačil pipo, katero je držal v ustih in grobo kresal,
 82 9 |             reče teti: "Polona, res je tako, res! Uro izgovoriti
 83 9 |           tako, res! Uro izgovoriti je vselej dobro, kadar so ljudje
 84 9 |        takih pomenkih." Veronika se je prebudila, ozrla okoli sebe
 85 9 |           Bog vas obvaruj!", četudi je zunaj še zmerom deževalo,
 86 9 |          Veronika ni klékarica! Kdo je bil naši kravi naredil,
 87 9 |          bil naši kravi naredil, da je krvavo molzla? Zakaj se
 88 9 |              molčite! Saj vem, kako je bilo, ko so bili še krški
 89 9 |             čarodejnic. Prepiral se je z gospodom, in je tudi znal
 90 9 |       Prepiral se je z gospodom, in je tudi znal povedati po moški.
 91 9 |             povedati po moški. Tako je bil gospoda usopil, da so
 92 9 |           ni mogel rešiti, kakor se je ubijal. Šel je gospodu povedat.
 93 9 |             kakor se je ubijal. Šel je gospodu povedat. Gospod
 94 9 |             k svojim jaslim. Hlapec je hotel gnojne vile izdreti
 95 9 |            in v kot postaviti, kjer je takim vilam mesto, a gospod
 96 10|            same v kot!' Kolikrat mi je to pripovedoval hlapec Grdáčev
 97 10|           da so čarodejnice? Kdo me je slišal? Pametni bodite in
 98 12|                             Nebo se je bilo zunaj uvédrilo, sonce
 99 12|          bilo zunaj uvédrilo, sonce je zopet lepo zasijalo izza
100 12|           na svoje delo; kajti kmet je priden, in ve, da mu je
101 12|             je priden, in ve, da mu je treba pridnemu biti, ker
102 12|         držale nekatere, ker se jim je na delo iti mudilo, a poslušale
103 12|          noč že ni bila daleč. Teta je še zmerom prejo vila. Jaz
104 12|          mož, a v tej stvari, kakor je toliko kmetov. Razum ga
105 12|             more otresti vsega, kar je tolikokrat slišal. Oča torej
106 12|           Rebri?" Oča odgovori: "To je bilo res! Na hudo vreme
107 12|          bilo res! Na hudo vreme se je napravljalo in vrelo je
108 12|             je napravljalo in vrelo je v oblakih, da Bog nam pomagaj!
109 12|           Bog nam pomagaj! Od konca je tako vrelo, kakor vselej
110 12|       ljudje vse križem kriče. Glas je slišati, a beseda se vendar
111 12|           more razločiti. V oblakih je je bilo tudi tako. Hrup
112 12|             razločiti. V oblakih je je bilo tudi tako. Hrup in
113 12|         bilo tudi tako. Hrup in šum je bil, kakor bi jib sto in
114 12|            nikoli slišal. Vendar se je bilo nazadnje pregnilo tja
115 12|       pregnilo tja na Kočevje, kjer je bila toča tako pobila, da
116 12|         bilo zelenega po njivah, pa je tudi zvonilo pri trijeh
117 13|             gori pri svetem Primožu je posebno dober. Kadar ta
118 13|            to so bili tič, kadar se je bilo treba s klekaricami
119 13|           na gregorsko polje. Če se je kolikaj zavrtelo na nebu,
120 13|       bukvic niso bili nikoli. Bilo je tisti ponedeljek pred kresom,
121 13|          Jaz mahnem po kobilici, ki je tekla kakor blisk. Majhena,
122 13|            blisk. Majhena, hrvatska je bila, a teči je znala kakor
123 13|            hrvatska je bila, a teči je znala kakor sam vrag. Bukvice
124 13|             križati, in vsa toča se je razsula toliko da ne za
125 13|     sodraškem polju. Ali tak gospod je kaj vreden za kmeta! On
126 13|             kaj vreden za kmeta! On je znal klekarice tako nagnati,
127 13|          vso narejeno in vendar jim je ukazal, da so jo tako držale,
128 13|           so jo tako držale, da jim je kri tekla izza nohti, in
129 13|            izza nohti, in potem jim je rekel, da so jo šle raztresat
130 13|            gorenjske snežnike. Tako je prav. Skale naj zlodej pobija.
131 13|            zlodej pobija. A kako se je tudi vse jokalo, ko so šli
132 13|             od Sv. Gregorja. Prišel je bil za njim tisti gospod
133 13|          tisti gospod Robanec. Toča je pobila vsako leto vseh pet
134 13|        vsako leto vseh pet let, kar je bil tam. Enkrat sva šla
135 13|        obhajat tistega Severja. Saj je bil umrl potlej. Trije smo
136 13|             jaz in Severjev sin, ki je bil prišel po gospoda. Tema
137 13|             prišel po gospoda. Tema je bila kakor v mehu. Sever
138 13|            bila kakor v mehu. Sever je svetil, jaz sem zvonil pred
139 13|          molčal, Sever molčal. Obeh je bilo strah, ker sva precej
140 13|             še zmerom, vendar se mi je zdelo, kakor bi me tresla
141 13|       mrzlica, Severja tudi, saj mi je pripovedoval potlej; samo
142 15|          sva gnala krdel svinj. Noč je bila že, ko sva šla proti
143 15|             proti Šempasu. Razborec je klical, jaz poganjal. Psa
144 15|          gor po bregu. Razborec, ki je vselej bil objesten, reče: '
145 15|            mene prime ves plah, pes je nalahko cvilil in tiščal
146 15|            spet našla. Ali Razborec je bil tako preplašen, da se
147 15|           bil tako preplašen, da se je vrgel zámrtvo na klop, ko
148 15|             bilo nama godilo! Dobro je, kar človek zna in umeje, '
149 16|           Razgagar: "Enkrat se nama je vendar tesno godilo, meni
150 16|             pozno od tamkaj. Jeseni je bilo, ko so bile vse njive
151 16|        drevje brez listja. Vse nama je šlo dobro in gladko gor
152 16|           gladko gor do Ostrice, ki je pod Kožarji. Ko prideva
153 16|       Ostrice. ob desnici nad cesto je resje z redkim brezjem in
154 17|                             Slišati je bilo, sam ne vem od kod,
155 17|          tista velika ušesa, ki jih je imel, da blato ni v hrbet
156 17|            ni v hrbet kropilo. Nego je okoli sebe otepal z bukvicami,
157 18|           Udarim nazaj po babah, da je bič zažvižgal, kolikor je
158 18|           je bič zažvižgal, kolikor je mogel, in babe zacvilile
159 18|              meni reci: Nego, treba je! A nič se ne boj, če na
160 18|            na cesti kaj ugledaš, to je sama zmama, ki človeka plaši,
161 18|              ki človeka plaši, konj je ne vidi; zatorej nestrahoma
162 19|                               Treba je!', a Nego nekako po hrvatski
163 19|            sedeti. Zavpijem: ,Treba je!', a Nego: 'Evo mene!' In
164 19|           Nego: 'Evo mene!' In tako je bilo na cesti zdaj kakor
165 19|     odgovarjal. Najbolj čudno se mi je zdelo, da je nad nama letelo,
166 19|            čudno se mi je zdelo, da je nad nama letelo, kakor veliko,
167 19|            repa, a velike perutnice je vendar imelo in tako je
168 19|             je vendar imelo in tako je letalo kakor ponočni vran
169 19|           vpilo kakor želna. Zmerom je bilo nad nama. Rad bi bil
170 19|             bil po njem mahnil, ali je bilo previsoko. Ko vendar
171 19|          kobilico.' Ustavim, vsa se je tresla Nego stopi z voza,
172 19|            nič ne boj! V treh letih je samo en dan, v katerem nisem
173 19|           vražje čarodejnice. Danes je zopet bil tak dan. Kako
174 19|        molči v Dvorski vasi, kaj se je nama godilo.' Poženeva,
175 19|           godilo.' Poženeva, in res je bilo potlej vse mimo. V
176 19|           ustih. Samo s kobilice se je kadilo kakor iz peči, da
177 19|         kadilo kakor iz peči, da mi je rekel hlapec in gospodar,
178 19|           Nego sva bolj vedela, ali je bila sila ali ne, a molčala
179 19|            ko še ni bilo dneva, ker je bila pri Sv. Gregorju zgodaj
180 19|           Gregorju zgodaj maša. Vse je bilo dobro. Na, ko prideva
181 19|           jaz naglo zavpijem: "Spet je treba!" a Nego mi zdaj odgovori: '
182 19|           ti samo poganjaj!' In res je zmerom pred nama teklo,
183 19|            se vdrlo v zemljo. Potem je bil mir do doma. - Reci
184 20|             se menil! Saj vemo, kaj je pripovedoval Poljančev Žabar.
185 20|  pripovedoval Poljančev Žabar. Lani je umrl triindevetdeset let
186 20|            umrl triindevetdeset let je bil star. Ko je bil še majben
187 20| triindevetdeset let je bil star. Ko je bil še majben drobljanec,
188 20|     česminovim grmom babico. Žedéla je sključena z glavo v se zakrivljeno.
189 21|            zavlekel!' ter zleti, da je hitro ni bilo nikjer videti."
190 22|            odgovori teta, "kolikrat je dejal sam Žabar: 'Zdaj bi
191 22|       palica olupila, a takrat, kdo je vedel, kako je treba, kadar
192 22|          takrat, kdo je vedel, kako je treba, kadar kaj takega
193 22|            ki pade z oblakov, kakor je bila ta, ne ogovoriš, tepi
194 22|           rečem jaz, "menite li, da je res vse tako, kakor se pripoveduje,
195 22|             ti sam najbolje veš, da je. Saj si se učil tam v Ljubljani
196 22|         tajiš. Taki ste vsi. Kaj mi je pripovedoval moj ujček Tisovec,
197 22|  pripovedoval moj ujček Tisovec, ki je za mladih let služil na
198 22|           ali kako se imenuje. Bila je gospodinja, ki je tudi letala
199 22|              Bila je gospodinja, ki je tudi letala po oblakih.
200 22|         letala po oblakih. Videl jo je nekdaj skrit, kako se je
201 22|            je nekdaj skrit, kako se je mazala, preden je na kljuki
202 22|           kako se je mazala, preden je na kljuki zletela, in kam
203 22|           na kljuki zletela, in kam je potem dala tisto mazilo,
204 22|         potem dala tisto mazilo, ki je bilo v majhnem lončku. Mlad
205 22|         bilo v majhnem lončku. Mlad je bil, vsega sit je bil, gre
206 22|              Mlad je bil, vsega sit je bil, gre in ti vzame lonček
207 22|            na dolenjsko stran. Svet je kvišku zijal, koder so letela,
208 22|             so padla na zemljo, ker je kraj tako svet, da je nad
209 22|           ker je kraj tako svet, da je nad njim opešala vsa peklenska