Paragraph

 1 1 |     mu rekali otroci. Kje so že ti časi, ko smo iz trpotčevih
 2 2 | zgodi? Voz je bil v tem času že daleč zdrčal župnik se ni
 3 2 |    Pozneje ko sem bil dijak, že nisem verjel, da je zlata
 4 3 | Osvedočen sem, da jih ljudje že po kmetih tako ne verjemó,
 5 3 |       zlasti mlajšega naroda že morebiti ne veruje in četudi
 6 5 |      je zvonil. Mati so bili že davno vrgli na ogenj nekoliko
 7 8 |    ljudem oči slepi. Saj sem že slišal, da babe takisto
 8 9 |    vem kaj! In kaj se zgodi? Že v ponedeljek jutro, ko gre
 9 12|    od mož, stale so nekatere že dolgo pri vratih, in celo
10 12|      Razgagar, Natúžnik, oba že starca, moj oča in stara
11 12|     nikamor iti, ker so bili že priletnejši, in tudi noč
12 12|     priletnejši, in tudi noč že ni bila daleč. Teta je še
13 13|    Nego lakše goni! Zdaj smo že doma, Gregor! Zdaj se nič
14 13|    nagnati, da so imele točo že vso narejeno in vendar jim
15 15|     krdel svinj. Noč je bila že, ko sva šla proti Šempasu.
16 16|   bilo, ko so bile vse njive že prazne in vse drevje brez
17 20|     pašo. Pod gredami, ki so že sredi smrečja nad našo vasjo,