Paragraph

  1 1 |         nekako bridko otožnostjo se često spominjam tistih blagih
  2 1 |         bos letal po vasi, valíl se v travi na oglu hiše pod
  3 1 |         ga ujeli, potrpel je ter se uklonil kakor stoičen modrec
  4 1 |  neogibni usodi. Mnogokaj, čemur se zdaj posmehujem, a posmehujem
  5 1 |           Tako natanko, kakor bi se danes godilo, še pomnim,
  6 1 |       vrt za stražo k platnu, ki se je belilo, a v naročje mi
  7 1 |      gospod župnik. Samo po sebi se umeje, da sem se odkril,
  8 1 |         po sebi se umeje, da sem se odkril, ko je voz bil še
  9 1 |       bil še daleč od mene. Kako se ne bi! Če sem si v tisti
 10 1 |       župnik ali kaplan. Kako bi se torej ne bil odkril! ~
 11 2 |                 A ne samo da sem se odkril jaz, tudi sestri
 12 2 |          odkril jaz, tudi sestri se je bilo treba odkriti, ki
 13 2 |          nasmeha v svesti, a kaj se zgodi? Voz je bil v tem
 14 2 |      času že daleč zdrčal župnik se ni ozrl, in jaz sem zastonj
 15 2 |    čarodejnicah in strahovih ali se na peč stisnil in od groze
 16 3 |          jaz poslušal, ker omiki se umika vraža in tudi poezija!
 17 4 |       náliv. Reklo je vse: oblak se je utrgal. In res je voda
 18 4 |       Zato so jej dajale, ker so se je bale, kajti posebno ženski
 19 5 |                            Zunaj se je še zmerom vse križem
 20 5 |       govore kmetje. Sveti Elija se je v železnih kolih drdral
 21 5 |         kolih drdral po nebu, da se je zemlja tresla tako namreč
 22 5 |        potem oča naš, a tako, da se je vsak odstavek po dvakrat
 23 7 |    križem. Zaradi te molitve sem se z materjo često prepiral,
 24 7 |         čital evangelija, katero se je vernim krščenikom pisano
 25 7 |       rekli: "Hvalo Bogu, oblaki se razganjajo! Mislim, da se
 26 7 |        se razganjajo! Mislim, da se nam toče ni bati. Vendar
 27 7 |         vrgli ste jih v peč, ako se ne motim," rečem jaz, tudi
 28 7 |       jaz, tudi malo nasmehnivši se. "Vrgla sem jih, vrgla.
 29 7 |       čarodejni uki, n.pr.: kako se koplje zaklad, kako se ide
 30 7 |      kako se koplje zaklad, kako se ide v ris in več takih neumnosti.
 31 8 |  prilikah. Moj starejši brat, ki se je bil samo v domači učilnici
 32 8 |          V takem mežávem vremenu se oči rade stisnejo." "Ali
 33 8 |          namesto Veronike, potem se razsuje po hiši velik snop
 34 8 |      svet pripoveduje." A smejal se je ves čas, ko je to govoril,
 35 9 |        takih pomenkih." Veronika se je prebudila, ozrla okoli
 36 9 |        zelo kakor poprej. Precej se oglasi Zavrtnica pri peči: "
 37 9 |          je krvavo molzla? Zakaj se pri Zabradku ni hotelo maslo
 38 9 |         torila sočivja, in zakaj se potlej dela, kakor bi kvišku
 39 9 |        bilo čarodejnic. Prepiral se je z gospodom, in je tudi
 40 9 |      letajo po oblakih, nekateri se jih bojé! Krški gospod so
 41 9 |          kaj jaz vem kaj! In kaj se zgodi? Že v ponedeljek jutro,
 42 9 |       jih ni mogel rešiti, kakor se je ubijal. Šel je gospodu
 43 9 |        latinski pomolijo, verige se same razpleto, in krava
 44 10|                               Če se jih dotakneš, pazi, da se
 45 10|        se jih dotakneš, pazi, da se ne sključiš! Tudi vile pojdejo
 46 10|        ne bilo! Na moje krave so se bile spravile ta teden,
 47 10|         stežka razplel.' Ná, kaj se zdaj zgodi? Prijezdile so
 48 11|                     Zato, ker so se bali bab." ~
 49 12|                             Nebo se je bilo zunaj uvédrilo,
 50 12|  vstajati s klopi in od mize ter se razhajati vsak na svoje
 51 12|      kljuko držale nekatere, ker se jim je na delo iti mudilo,
 52 12|      Polona ostanejo v hiši. Tem se ni mudilo nikamor iti, ker
 53 12|      vila. Jaz sem skrbel, da bi se pogovor ne zasuknil drugam,
 54 12|         dovolj izobražen, vendar se ne more otresti vsega, kar
 55 12|          bilo res! Na hudo vreme se je napravljalo in vrelo
 56 12|        Glas je slišati, a beseda se vendar nobena ne more razločiti.
 57 12|         še nikoli slišal. Vendar se je bilo nazadnje pregnilo
 58 13|          Kadar ta zapoje, precej se ga ustrašijo vse klekarice
 59 13|     Primoža junček ruka!'" Potem se oglasi teta: "Tudi gospodje
 60 13|         moč, ka ne vsi enake. Če se v lemenatu kaj pregreši,
 61 13|  Gregorju, to so bili tič, kadar se je bilo treba s klekaricami
 62 13|     padlo na gregorsko polje. Če se je kolikaj zavrtelo na nebu,
 63 13|  popoldne domov iz Ribnice. Nebo se pooblači, v oblakih začne
 64 13|    oblakih začne vreti, bliskati se, treskati: 'Nego hitro goni!'
 65 13|        smo že doma, Gregor! Zdaj se nič ne boj!' Začeli so po
 66 13|     moliti, križati, in vsa toča se je razsula toliko da ne
 67 13|        naj zlodej pobija. A kako se je tudi vse jokalo, ko so
 68 13|     Zvonil sem še zmerom, vendar se mi je zdelo, kakor bi me
 69 13| pripovedoval potlej; samo gospod se ni zmenil za to." ~
 70 14|                             Zdaj se oglasi Natúžnik: "Kaj bi
 71 14|      Natúžnik: "Kaj bi tisto! To se ve, da so klekarice." Teta
 72 15|       proste dol po obrazu.Krdel se splaši, nekam izgine, da
 73 15|     nikjer repa videti, Razborec se mene prime ves plah, pes
 74 15|         nalahko cvilil in tiščal se ves plah k nama. Hitro začnem
 75 15|        je bil tako preplašen, da se je vrgel zámrtvo na klop,
 76 15| konfitarja', nič ne vem, kako bi se bilo nama godilo! Dobro
 77 16|                            Potem se zopet oglasi Razgagar: "
 78 16|         oglasi Razgagar: "Enkrat se nama je vendar tesno godilo,
 79 16| gregorskerou gospodu. Vozila sva se ponoči s Turjaka domov.
 80 17|         bogvedi po čem! Kobilica se ustavi, jaz se plašan ozrem,
 81 17|          Kobilica se ustavi, jaz se plašan ozrem, kaj dela Nego,
 82 17|          dela Nego, in vidim, da se babe vpirajo, da bi voz
 83 18|         poženem. Zleteli smo, da se menda nobeno kolo ni ceste
 84 18|      reci: Nego, treba je! A nič se ne boj, če na cesti kaj
 85 19|        odgovarjal. Najbolj čudno se mi je zdelo, da je nad nama
 86 19|         svetlo iz smrečja, potem se nekam razgubi ves ta hrup
 87 19|          kobilico.' Ustavim, vsa se je tresla Nego stopi z voza,
 88 19|    vstane ter mi reče: 'Nu, zdaj se nič ne boj! V treh letih
 89 19|     izvohale, sam ne vem, a zdaj se nič ne boj. Počasi goni
 90 19|        molči v Dvorski vasi, kaj se je nama godilo.' Poženeva,
 91 19|         v ustih. Samo s kobilice se je kadilo kakor iz peči,
 92 19|          mi zdaj odgovori: 'Zdaj se nič ne boj, ta naju brani,
 93 19|         sam ne vem kam, kakor bi se vdrlo v zemljo. Potem je
 94 19|       Reci zdaj kdo, če more, da se nič ne godi po svetu!" ~
 95 20|                            Potem se oglasi teta Polona s klobkom
 96 20|          klobkom v roki: "Kaj bi se menil! Saj vemo, kaj je
 97 20|    Žedéla je sključena z glavo v se zakrivljeno. Otrok usmiljen
 98 21|        nebom, žena!' V tem hipcu se baba vzkloni, skoči pokonci
 99 22|        Natúžnik, "niti ganila bi se ne bila." "Otrokje otrok,"
100 22|     Žabar: 'Zdaj bi mahal, da bi se palica olupila, a takrat,
101 22|        jo, da jo ubiješ, ne gane se ti; a kakor jo ogovoriš,
102 22|        da je res vse tako, kakor se pripoveduje, ka-li?" Teta
103 22|      najbolje veš, da je. Saj si se učil tam v Ljubljani rdeče
104 22|      nekje za Velesovim ali kako se imenuje. Bila je gospodinja,
105 22|         jo je nekdaj skrit, kako se je mazala, preden je na
106 22|    tistim mazilom! Ná! vzdignejo se še kola in zlete o belem
107 23|                          Tako so se pogovarjali. Jaz sem jutrodan