Paragraph

 1 1 |         veliki ni kakšen je mali A med pismeni; ko sem še bos
 2 1 |          dvoje najmanjših otrok, a mi smo vladali velikega
 3 1 |        malo mrmral in vrčal res, a ker je bil dobrosrčen in
 4 1 |          smo ga lovili k vožnji; a če smo ga ujeli, potrpel
 5 1 |        čemur se zdaj posmehujem, a posmehujem z rosnim očesom,
 6 1 |         platnu, ki se je belilo, a v naročje mi dali manjšo
 7 2 |                                  A ne samo da sem se odkril
 8 2 |         sestri odvezoval kapico, a čim nagleje sem vozal reševal,
 9 2 |    župnikovega nasmeha v svesti, a kaj se zgodi? Voz je bil
10 2 | odvezoval! To mi ni bilo pogodu. A nič ne de; saj otrok lahko
11 2 |    hodili šivat od hiše do hiše, a strah me je vendar bilo
12 3 |        nove ter nikakor izvirne, a zopet so vredne ohranila,
13 3 | pripovedka so zgodovina vsakemu, a še posebno edina zgodovina
14 4 |   sočivja, zdaj žita, zdaj moke. A kmetice jej niso dajale,
15 4 |          hiše podnevi brez darú, a v mraku ne zapode brez stana,
16 5 |      beseda itd., potem oča naš, a tako, da se je vsak odstavek
17 5 |           kir si v nebesih itd., a naposled še neko posebno
18 7 |    stoprv po njegovem vnebohodu. A tako so bili izsukani v
19 7 |          jo bil iz radovednosti, a ker sem videl, kaka nespamet
20 8 |         sta bila zunaj prestala, a dež je vedno še krepko udrihal.
21 8 |          Tako svet pripoveduje." A smejal se je ves čas, ko
22 8 |        zelo je bil šaljive čudi, a verjel ni sam nič tega,
23 9 |        zunaj še zmerom deževalo, a vendar ne tako zelo kakor
24 9 |       kjer je takim vilam mesto, a gospod mu reče: 'Ne! Stoj! ~
25 12|       jim je na delo iti mudilo, a poslušale so vendar tudi
26 12|          bili sicer pameten mož, a v tej stvari, kakor je toliko
27 12|        ga uči, da to ni vse nič, a ker ni dovolj izobražen,
28 12|          kriče. Glas je slišati, a beseda se vendar nobena
29 13|       Majhena, hrvatska je bila, a teči je znala kakor sam
30 13|         Skale naj zlodej pobija. A kako se je tudi vse jokalo,
31 16|      redkim brezjem in smrečjem, a ob levici pod cesto ozek
32 18|       meni reci: Nego, treba je! A nič se ne boj, če na cesti
33 19|                      Treba je!', a Nego nekako po hrvatski
34 19|    hrvatski odgovori: 'Evo mene! A ti goni, brate!' Skoraj
35 19|           Zavpijem: ,Treba je!', a Nego: 'Evo mene!' In tako
36 19|        Glave ni imelo niti repa, a velike perutnice je vendar
37 19|         to izvohale, sam ne vem, a zdaj se nič ne boj. Počasi
38 19|         ali je bila sila ali ne, a molčala sva oba. Jutrodan
39 19|        let staro. Kobilica prsk, a jaz naglo zavpijem: "Spet
40 19|       zavpijem: "Spet je treba!" a Nego mi zdaj odgovori: '
41 22|         da bi se palica olupila, a takrat, kdo je vedel, kako
42 22|        jo ubiješ, ne gane se ti; a kakor jo ogovoriš, mahoma