Paragraph

 1 1 |     tistih blagih dni, ko nisem še vedel, kakšen je veliki
 2 1 |      mali A med pismeni; ko sem še bos letal po vasi, valíl
 3 1 |       kakor bi se danes godilo, še pomnim, da so me neko lepo,
 4 1 |        se odkril, ko je voz bil še daleč od mene. Kako se ne
 5 2 |        so to blagi časi, ko sem še z odprtima ustnicama gledal
 6 2 |         strah me je vendar bilo še dolgo samega ponoči, akotudi
 7 3 |         so zgodovina vsakemu, a še posebno edina zgodovina
 8 5 |                     Zunaj se je še zmerom vse križem bliskalo
 9 5 |        nebesih itd., a naposled še neko posebno molitev, ki
10 8 |        prestala, a dež je vedno še krepko udrihal. Pogovor
11 9 |      obvaruj!", četudi je zunaj še zmerom deževalo, a vendar
12 9 |        kako je bilo, ko so bili še krški gospod pri nas! Telogov
13 9 | izpovedoval zadnjo uro in ti bi še zmerom bil tako trdovratno
14 10|       hlapec Grdáčev Jurij, saj še živi; vprašajte ga! Drugo
15 12|       in dekleta, ki so navadno še pridnejše od mož, stale
16 12|       že ni bila daleč. Teta je še zmerom prejo vila. Jaz sem
17 12|      kakor bi jib sto in sto in še stokrat sto vpilo obenem.
18 12|        vpilo obenem. Tako nisem še nikoli slišal. Vendar se
19 13|        gledali na oblake. 'Nego še bolj goni!' Pognal sem še
20 13|       še bolj goni!' Pognal sem še bolj, da smo leteli. Kadar
21 13|       šli skozi nje. Zvonil sem še zmerom, vendar se mi je
22 15|        zna in umeje, 'konfitor' še posebno." ~
23 19|      oba. Jutrodan vstaneva, ko še ni bilo dneva, ker je bila
24 20|      let je bil star. Ko je bil še majben drobljanec, žene
25 22|       mazilom! Ná! vzdignejo se še kola in zlete o belem dnevu