Paragraph

 1 3 |        nikdo naj ne misli, da jih sam verujem. Osvedočen sem,
 2 3 |    verujem. Osvedočen sem, da jih ljudje že po kmetih tako
 3 3 |     tako ne verjemó, kakor so jih tedaj, kadar sem jih jaz
 4 3 |       so jih tedaj, kadar sem jih jaz poslušal, ker omiki
 5 3 |     vraža in tudi poezija! Če jih torej večina slovenskega,
 6 7 | zadnjič kruh pekli, vrgli ste jih v peč, ako se ne motim,"
 7 7 |    nasmehnivši se. "Vrgla sem jih, vrgla. Saj ti jih tudi
 8 7 |  Vrgla sem jih, vrgla. Saj ti jih tudi ni bilo nič treba!
 9 8 |     da so ga slišali vsi, kar jih je bilo okrog mize, pri
10 9 |       po oblakih, nekateri se jih bojé! Krški gospod so precej
11 9 |     bile verige zapletene, da jih ni mogel rešiti, kakor se
12 10|                         Če se jih dotakneš, pazi, da se ne
13 10|  čarodejnic! E, so, so, da bi jih tako ne bilo! Na moje krave
14 10|     spravile ta teden, da sem jih stežka razplel.' Ná, kaj
15 12| Andrejec, kaj ne veš, kako si jih sam slišal v oblakih, tam
16 13|       bežali oblaki, kakor bi jih s palico podil. Tudi če
17 15|      Kaj meniš, Natúžnik, ali jih pokličem?' 'Ni treba,' odgovorim
18 15|      da sem ga znal. Kakor bi jih pometel, tako izginejo babe,
19 17|     za tista velika ušesa, ki jih je imel, da blato ni v hrbet
20 17|    vendar prijele babe, in mu jih hotele vzeti. Nego zavpije: ~
21 22|       si imel tudi, dokler ti jih mati ni sežgala, in ker