Paragraph

 1 1 |      dvoje najmanjših otrok, a mi smo vladali velikega psa,
 2 1 |      se je belilo, a v naročje mi dali manjšo sestro, da bi
 3 2 |        vozal reševal, tem huje mi je zabavljal. Naposled ga
 4 2 |      sem zastonj odvezoval! To mi ni bilo pogodu. A nič ne
 5 2 |   trepetal. Take pripovedke so mi domišljivost tako razgrele,
 6 2 |        ne! Mnogo teh pripovedk mi je ostalo v spomin vtisnjenih
 7 7 |       je niso ustavili." Naglo mi dadé odlíko: "Kaj ti veš?
 8 7 |    kaka nespamet je vse to, ni mi bilo žal, da je šla v ogenj. ~
 9 8 | petnajst let, stopi k meni ter mi reče tako, da so ga slišali
10 10|  pojdejo same v kot!' Kolikrat mi je to pripovedoval hlapec
11 13|       ob poti po tri lučce, in mi smo šli skozi nje. Zvonil
12 13|       sem še zmerom, vendar se mi je zdelo, kakor bi me tresla
13 13|     mrzlica, Severja tudi, saj mi je pripovedoval potlej;
14 18|        ni ceste dotikalo. Nego mi reče: 'Ako morebiti kaj
15 19|   odgovarjal. Najbolj čudno se mi je zdelo, da je nad nama
16 19|    razgubi ves ta hrup in Nego mi reče: 'Ustavi malo kobilico.'
17 19|         potem zopet vstane ter mi reče: 'Nu, zdaj se nič ne
18 19|       kadilo kakor iz peči, da mi je rekel hlapec in gospodar,
19 19|         Spet je treba!" a Nego mi zdaj odgovori: 'Zdaj se
20 22|       tajiš. Taki ste vsi. Kaj mi je pripovedoval moj ujček