| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Fran Levstik Spomini o verah in mislih prostega naroda IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Paragraph
1 19| ni dotekla. Ko prideva do andolskih njiv, otroče izgine, sam 2 12| Razgagar naglo skoči v boj: "Andrejec, kaj ne veš, kako si jih 3 13| gospoda ni bilo strah. 'Anton!' reče meni, 'ali ne vidiš 4 12| domov s sejma od Svetega Antona na Zdenjski Rebri?" Oča 5 4 | Bilo je v prvi polovici avgusta popoldne. Zunaj je bil grozovit 6 18| moreš.' Udarim nazaj po babah, da je bič zažvižgal, kolikor 7 20| najde pod česminovim grmom babico. Žedéla je sključena z glavo 8 22| O ko bi Žabar bil molče babo pregoslal," reče Natúžnik, " 9 2 | rjavo debelo suknjo oblečena Bajtarica, katerih je mnogo po našem 10 4 | jej dajale, ker so se je bale, kajti posebno ženski svet 11 11| Zato, ker so se bali bab." ~ 12 7 | Mislim, da se nam toče ni bati. Vendar je bil náliv, da 13 22| vzdignejo se še kola in zlete o belem dnevu ljudem nad glavami 14 10| zgodi? Prijezdile so bile na belih konjéh k njemu gor v sobo, 15 1 | stražo k platnu, ki se je belilo, a v naročje mi dali manjšo 16 2 | odkriti, ki je imela na glavi belo, pleteno otročjo kapico, 17 9 | ožigali, da so to samo vraže, besede starih bab in kaj jaz vem 18 7 | bili izsukani v prepir in besedni boj, da jim nikoli nisem 19 1 | nejevoljen je bil in zatorej bežal, kadar smo ga lovili k vožnji; 20 13| molili so ter kadili da so bežali oblaki, kakor bi jih s palico 21 18| Udarim nazaj po babah, da je bič zažvižgal, kolikor je mogel, 22 2 | malo pretepó! Bili so to blagi časi, ko sem še z odprtima 23 1 | se često spominjam tistih blagih dni, ko nisem še vedel, 24 23| tudi te pogovore katere blagovoljnemu čitatelju podajam, ne v 25 17| ušesa, ki jih je imel, da blato ni v hrbet kropilo. Nego 26 5 | je še zmerom vse križem bliskalo in zopet stiskalo, kakor 27 13| v oblakih začne vreti, bliskati se, treskati: 'Nego hitro 28 4 | hišah. Na klopi pri peči blizu duri je sedela tudi Veronika, 29 17| pokrivačah, po kebléh, po bobnih, po kosah in bogvedi po 30 7 | stara." Jaz rečem: "Ako ne bode toče, stoli z narobe obrnjenimi 31 10| Kdo me je slišal? Pametni bodite in v Boga verujte!' Zakaj 32 7 | vežéni prag in rekli: "Hvalo Bogu, oblaki se razganjajo! Mislim, 33 9 | oblakih, nekateri se jih bojé! Krški gospod so precej 34 7 | smeje. Jaz odgovorim: "Vi bolje veste, kje so. Ko ste zadnjič 35 1 | A med pismeni; ko sem še bos letal po vasi, valíl se 36 15| Božja dekla, da bi jo zlodej! 37 14| taji; samo to trdijo, da so božje dekle, da ž njimi Bog pokori 38 1 | škornje in tak ovratnik pod brado, kakor naš gospod župnik 39 2 | otročjo kapico, s trakom pod bradó privezano. Svojo kapo med 40 6 | križem stal,~sveto evangelije brál,~Marija na zlatem stolci 41 19| Zdaj se nič ne boj, ta naju brani, ti samo poganjaj!' In res 42 19| odgovori: 'Evo mene! A ti goni, brate!' Skoraj potem ugledam na 43 15| zagledava luči nad seboj gor po bregu. Razborec, ki je vselej 44 16| cesto je resje z redkim brezjem in smrečjem, a ob levici 45 12| v oblakih, tam gori nad Brezovimi dolmi, ko si šel domov s 46 1 | Z nekako bridko otožnostjo se često spominjam 47 13| ponoči od Svetega Gregorja na Brinosec obhajat tistega Severja. 48 13| reče meni, 'ali ne vidiš brinoških bab? Sem pridite babe!' 49 13| pred gospodom. Ko pridem na brinoško polje, kar zagledam lučce, 50 13| Tudi če sva kam šla, brez bukvic niso bili nikoli. Bilo je 51 17| Nego je okoli sebe otepal z bukvicami, za katere so ga vendar 52 7 | sedme šole, kjer vas uče čarati, kakor sem slišala, točo 53 8 | stvareh pomenki, da potlej čarodejka, če je tudi morebiti sama 54 7 | držeč. V njej so bili razni čarodejni uki, n.pr.: kako se koplje 55 2 | pripovedoval pripovedke o čarodejnicah in strahovih ali se na peč 56 8 | pripoveduje." A smejal se je ves čas, ko je to govoril, kajti 57 2 | zgodi? Voz je bil v tem času že daleč zdrčal župnik se 58 1 | neogibni usodi. Mnogokaj, čemur se zdaj posmehujem, a posmehujem 59 12| tudi zvonilo pri trijeh cerkvah, če ne več.". ~ 60 13| Razgagar. "Za hlapca in za cerkvenca sem bil. Nego so jim zato 61 7 | točo delati in vse tisto, česar pobožnemu človeku ni treba 62 20| nad našo vasjo, najde pod česminovim grmom babico. Žedéla je 63 2 | stare ženice, krojači in čevljarji, ki so hodili šivat od hiše 64 2 | sestri odvezoval kapico, a čim nagleje sem vozal reševal, 65 7 | svetim križem stal, niti ni čital evangelija, katero se je 66 8 | domači učilnici navadil malo čitati in pisati, deček star kakih 67 18| ugledaš, to je sama zmama, ki človeka plaši, konj je ne vidi; 68 7 | vse tisto, česar pobožnemu človeku ni treba vedeti. Metlo bi 69 9 | Gospod vzemo s police nekake črne bukve, teko naglo dol v 70 1 | nego da ima tudi on dolgo črno suknjo, visok in svetál 71 8 | mogla počivati, pridna kakor črv, ki zmerom po zemlji vrta, 72 8 | kajti zelo je bil šaljive čudi, a verjel ni sam nič tega, 73 8 | zadremala, kaj je to kaj čudnega? V takem mežávem vremenu 74 19| zmerom odgovarjal. Najbolj čudno se mi je zdelo, da je nad 75 5 | ogenj nekoliko šibic, na cvetno nedeljo v cerkvi posvečenih, 76 15| ves plah, pes je nalahko cvilil in tiščal se ves plah k 77 7 | niso ustavili." Naglo mi dadé odlíko: "Kaj ti veš? Nejevernik 78 4 | vendar Veroniki darov niso dajali. ~ 79 1 | je belilo, a v naročje mi dali manjšo sestro, da bi torej 80 7 | krščenikom pisano v roko dalo stoprv po njegovem vnebohodu. 81 2 | ostalo v spomin vtisnjenih do današnjega dneva. Pozneje ko sem bil 82 6 | prekrižaj nam ga Bog troštar dar sveti duh!~ 83 4 | od katerih je prejemala darove; zdaj kako jajce, zdaj masla, 84 4 | poštene hiše podnevi brez darú, a v mraku ne zapode brez 85 12| ker drugače ne bi mogel davkov, ki rasto od dneva do dneva, 86 5 | zvonil. Mati so bili že davno vrgli na ogenj nekoliko 87 2 | ni bilo pogodu. A nič ne de; saj otrok lahko in hitro 88 2 | mislil: vsaka uboga, v rjavo debelo suknjo oblečena Bajtarica, 89 8 | navadil malo čitati in pisati, deček star kakih petnajst let, 90 2 | kar so pripovedovali stari dedci, stare ženice, krojači in 91 22| odgovori teta, "kolikrat je dejal sam Žabar: 'Zdaj bi mahal, 92 15| Božja dekla, da bi jo zlodej! Kaj so 93 14| samo to trdijo, da so božje dekle, da ž njimi Bog pokori grešni 94 12| dneva, plačati. Žene in dekleta, ki so navadno še pridnejše 95 1 | torej obenem opravljal dve deli. Ko sedim poleg platna, 96 13| gospoda za točo nisem poznal. Deset let so bili pri Svetem Gregorju, 97 16| Ko prideva do Ostrice. ob desnici nad cesto je resje z redkim 98 9 | četudi je zunaj še zmerom deževalo, a vendar ne tako zelo kakor 99 1 | spletali kočije! Kje so dnevi, ko smo domačemu psu narejali 100 22| še kola in zlete o belem dnevu ljudem nad glavami dol na 101 8 | so starejši kmetje tiste dobe posebno radi zasuknili o 102 13| svetem Primožu je posebno dober. Kadar ta zapoje, precej 103 1 | ne bi! Če sem si v tisti dobi mislil Boga, nikoli nisem 104 1 | vrčal res, a ker je bil dobrosrčen in pameten, obilo pametnejši 105 2 | premagoval in ljudem neovržno dokazoval, da je vse to izmišljena, 106 22| ljudem nad glavami dol na dolenjsko stran. Svet je kvišku zijal, 107 13| rekli, ka so bili doma tam doli od Metlike, in so malo drugače 108 12| tam gori nad Brezovimi dolmi, ko si šel domov s sejma 109 10| njemu gor v sobo, same žene domačega kraja. Vsako posebej so 110 1 | kočije! Kje so dnevi, ko smo domačemu psu narejali opravo iz smrekovega 111 8 | brat, ki se je bil samo v domači učilnici navadil malo čitati 112 1 | pametnejši od vseh nas, ni grizel domačih otrok, samo nekoliko nejevoljen 113 2 | trepetal. Take pripovedke so mi domišljivost tako razgrele, da sem mislil: 114 15| Razborec si ni dal nič dopovedati, in zavpije: 'Hoj! babe, 115 10| Če se jih dotakneš, pazi, da se ne sključiš! 116 19| poganjal, kobilica ga nikoli ni dotekla. Ko prideva do andolskih 117 18| menda nobeno kolo ni ceste dotikalo. Nego mi reče: 'Ako morebiti 118 12| to ni vse nič, a ker ni dovolj izobražen, vendar se ne 119 5 | Elija se je v železnih kolih drdral po nebu, da se je zemlja 120 16| vse njive že prazne in vse drevje brez listja. Vse nama je 121 4 | hribov na ravní in ceste drla, da bi gnala po dva, tudi 122 20| star. Ko je bil še majben drobljanec, žene po hudem vremenu živino 123 12| bi se pogovor ne zasuknil drugam, in torej očetu rečem: " 124 3 | kakršen je slovenski narod, ki druge zgodovine nima. ~ 125 4 | nekateri okoli javorove mize, drugi na klopi pri peči, kakor 126 8 | je tudi morebiti sama v družbi in posluša pogovor, vendar 127 6 | ga Bog troštar dar sveti duh!~ 128 7 | ki je bil spredaj narejen duhovín (Bog bodi pri nas!) in v 129 4 | Na klopi pri peči blizu duri je sedela tudi Veronika, 130 4 | ceste drla, da bi gnala po dva, tudi po tri mlinske kamene. 131 5 | da se je vsak odstavek po dvakrat izrekel: oča naš! oča naš! 132 1 | bi torej obenem opravljal dve deli. Ko sedim poleg platna, 133 13| ko sem gospoda vozil od dveh popoldne domov iz Ribnice. 134 1 | katerem je sedelo po eno, po dvoje najmanjših otrok, a mi smo 135 15| Kaj so bile naredile nama, dvorskemu Razborcu in meni!" reče 136 3 | zgodovina vsakemu, a še posebno edina zgodovina takemu narodu, 137 5 | kakor govore kmetje. Sveti Elija se je v železnih kolih drdral 138 19| boj! V treh letih je samo en dan, v katerem nisem jak 139 1 | na katerem je sedelo po eno, po dvoje najmanjših otrok, 140 5 | vežni prag, molili zadnji evangelij: V začetku je bila beseda 141 7 | križem stal, niti ni čital evangelija, katero se je vernim krščenikom 142 6 | svetim križem stal,~sveto evangelije brál,~Marija na zlatem stolci 143 13| grešniki večji, nego so bili farizerji in pismouki.' Ali takega 144 22| tepi jo, da jo ubiješ, ne gane se ti; a kakor jo ogovoriš, 145 22| pregoslal," reče Natúžnik, "niti ganila bi se ne bila." "Otrokje 146 16| Vse nama je šlo dobro in gladko gor do Ostrice, ki je pod 147 12| ljudje vse križem kriče. Glas je slišati, a beseda se 148 22| o belem dnevu ljudem nad glavami dol na dolenjsko stran. 149 2 | odkriti, ki je imela na glavi belo, pleteno otročjo kapico, 150 2 | še z odprtima ustnicama gledal v tistega, ki je pripovedoval 151 13| so imeli v roki in zmerom gledali na oblake. 'Nego še bolj 152 19| kdo, če more, da se nič ne godi po svetu!" ~ 153 15| tecite, sem! Ne vidimo kod goniti; posvetite!' Precej so bile 154 13| ribniško ali celo tja na gorenjske snežnike. Tako je prav. 155 22| za mladih let služil na Gorenjskem tam gori nekje za Velesovim 156 10| si rekel! Če ne, če ne, gorje ti bodi in ti bodi!' Drugo 157 1 | pomnim, da so me neko lepo, gorko pomladnje jutro postavili 158 19| da mi je rekel hlapec in gospodar, naj prihodnjič ne vozim 159 22| kako se imenuje. Bila je gospodinja, ki je tudi letala po oblakih. 160 4 | hiše; vendar je imela svoje gospodinje med kmeticami, od katerih 161 1 | po cesti mimo vrta voz, gosposki voz, na katerem je sedel 162 15| ko sva prišla v Šempas v gostišče. Da bi jaz ne bil znal ' 163 16| ozek močílen travnik in gosto, veliko smrečje nad njim 164 5 | in zopet stiskalo, kakor govore kmetje. Sveti Elija se je 165 8 | se je ves čas, ko je to govoril, kajti zelo je bil šaljive 166 8 | reče: "Matija, vedi, kaj govoriš, vedi! I nu, saj danes je 167 20| po hudem vremenu živino v gozd na pašo. Pod gredami, ki 168 10| je to pripovedoval hlapec Grdáčev Jurij, saj še živi; vprašajte 169 20| živino v gozd na pašo. Pod gredami, ki so že sredi smrečja 170 13| goni! Zdaj smo že doma, Gregor! Zdaj se nič ne boj!' Začeli 171 13| leteli. Kadar smo prišli na gregorska tla, reče gospod: 'Nego 172 16| vendar tesno godilo, meni in gregorskerou gospodu. Vozila sva se ponoči 173 13| leta nikoli ni padlo na gregorsko polje. Če se je kolikaj 174 4 | stana, ker bi to bilo velik greh, kakor so nam vedno pripovedovali 175 14| dekle, da ž njimi Bog pokori grešni svet!" ~ 176 13| govorili. Rekli so: 'Vi ste grešniki večji, nego so bili farizerji 177 1 | pametnejši od vseh nas, ni grizel domačih otrok, samo nekoliko 178 20| vasjo, najde pod česminovim grmom babico. Žedéla je sključena 179 1 | zasadil mojega očeta brat, Grmov stric, kakor smo mu rekali 180 9 | katero je držal v ustih in grobo kresal, da bi zapalil, reče 181 2 | se na peč stisnil in od groze ves trepetal. Take pripovedke 182 4 | avgusta popoldne. Zunaj je bil grozovit náliv. Reklo je vse: oblak 183 21| milim nebom, žena!' V tem hipcu se baba vzkloni, skoči pokonci 184 4 | kakor je navada v kmetskih hišah. Na klopi pri peči blizu 185 9 | hlapec v hlev, najde sredi hleva zasajene gnojne vile in 186 4 | huda čarodejnica, kadar hoče. Akotudi je našemu kmetskemu 187 8 | torej mu rekel: "Stori; kar hočeš! Kaj mene vprašaš, ako sam 188 8 | svet ne bi vedel, kod zdaj hodijo. Kaj meniš, ali jej čem 189 2 | krojači in čevljarji, ki so hodili šivat od hiše do hiše, a 190 15| dopovedati, in zavpije: 'Hoj! babe, sem tecite, sem! 191 17| prijele babe, in mu jih hotele vzeti. Nego zavpije: ~ 192 9 | Zakaj se pri Zabradku ni hotelo maslo delati, dokler ni 193 8 | popoldne v sredo, Bog nas hrani in sveti Šentjanž!" Med 194 17| jih je imel, da blato ni v hrbet kropilo. Nego je okoli sebe 195 13| razsula toliko da ne za hrbtom nama dol po ribniškem in 196 12| stal na kakem hribu, in pod hribom, da bi bil velik semenj, 197 4 | utrgal. In res je voda s hribov na ravní in ceste drla, 198 12| bi človek stal na kakem hribu, in pod hribom, da bi bil 199 13| tekla kakor blisk. Majhena, hrvatska je bila, a teči je znala 200 19| Treba je!', a Nego nekako po hrvatski odgovori: 'Evo mene! A ti 201 4 | šepetal, da je Veronika huda čarodejnica, kadar hoče. 202 20| majben drobljanec, žene po hudem vremenu živino v gozd na 203 16| smrečje nad njim da te vsi hudiči! Vstane ti ropot in hrup 204 12| odgovori: "To je bilo res! Na hudo vreme se je napravljalo 205 9 | precej drugo nedeljo v cerkvi hudó ožigali, da so to samo vraže, 206 2 | nagleje sem vozal reševal, tem huje mi je zabavljal. Naposled 207 7 | raz vežéni prag in rekli: "Hvalo Bogu, oblaki se razganjajo! 208 8 | vedi, kaj govoriš, vedi! I nu, saj danes je ob pol 209 7 | se koplje zaklad, kako se ide v ris in več takih neumnosti. 210 7 | imenovana: "Rdeči zmaj", spredaj imajoč Plutonovo podobo na prestolu, 211 7 | to bi bilo najbolje. Kje imaš tiste rdeče bukve, ki je 212 13| kakor sam vrag. Bukvice so imeli v roki in zmerom gledali 213 7 | novinah, sleparska neumnost, imenovana: "Rdeči zmaj", spredaj imajoč 214 9 | Hlapec je hotel gnojne vile izdreti in v kot postaviti, kjer 215 15| Kakor bi jih pometel, tako izginejo babe, sam ne vem kam, tudi 216 2 | dokazoval, da je vse to izmišljena, prazna stvar! ~ 217 12| vse nič, a ker ni dovolj izobražen, vendar se ne more otresti 218 9 | izpraševanju za velikonočno izpoved, ni pritegnil, da bi ne 219 9 | te jaz na smrtni postelji izpovedoval zadnjo uro in ti bi še zmerom 220 9 | nebesa, ko smo prišli k izpraševanju za velikonočno izpoved, 221 5 | vsak odstavek po dvakrat izrekel: oča naš! oča naš! kir si 222 7 | vnebohodu. A tako so bili izsukani v prepir in besedni boj, 223 3 | vse niso nove ter nikakor izvirne, a zopet so vredne ohranila, 224 19| tak dan. Kako so babe to izvohale, sam ne vem, a zdaj se nič 225 4 | prejemala darove; zdaj kako jajce, zdaj masla, zdaj sočivja, 226 19| en dan, v katerem nisem jak na vražje čarodejnice. Danes 227 9 | krava stopi vsaka k svojim jaslim. Hlapec je hotel gnojne 228 4 | zbrani v hiši, nekateri okoli javorove mize, drugi na klopi pri 229 12| izza oblakov. Kmetje so jeli vstajati s klopi in od mize 230 16| sva šla pozno od tamkaj. Jeseni je bilo, ko so bile vse 231 3 | so vredne ohranila, ker jezik in pripovedka so zgodovina 232 9 | gospoda usopil, da so mu jezno rekli: 'Marko, veš, ako 233 12| in šum je bil, kakor bi jib sto in sto in še stokrat 234 20| Otrok usmiljen zavpije: 'Joj! ~ 235 13| pobija. A kako se je tudi vse jokalo, ko so šli od Sv. Gregorja. 236 2 | ta strah o vsaki priliki junaško premagoval in ljudem neovržno 237 13| vpiti: 'Svetega Primoža junček ruka!'" Potem se oglasi 238 22| tako, kakor se pripoveduje, ka-li?" Teta me pisano pogleda 239 13| zavrtelo na nebu, hitro kadila v kadilnico, bukvice v roko 240 13| v roko in molili so ter kadili da so bežali oblaki, kakor 241 13| na nebu, hitro kadila v kadilnico, bukvice v roko in molili 242 19| ustih. Samo s kobilice se je kadilo kakor iz peči, da mi je 243 8 | kljuki, na metli ali v pečnih kadunjah, v katere vtakne kak trden 244 8 | kadunjah, v katere vtakne kak trden kol ter nanj obesi 245 7 | radovednosti, a ker sem videl, kaka nespamet je vse to, ni mi 246 12| Kakor bi človek stal na kakem hribu, in pod hribom, da 247 8 | čitati in pisati, deček star kakih petnajst let, stopi k meni 248 3 | zgodovina takemu narodu, kakršen je slovenski narod, ki druge 249 4 | dva, tudi po tri mlinske kamene. Vsi smo bili zbrani v hiši, 250 21| štajersko: 'Ti prekleti kamenski volk! Kam si nas zavlekel!' 251 1 | kakor naš gospod župnik ali kaplan. Kako bi se torej ne bil 252 2 | pod bradó privezano. Svojo kapo med koleni držeč sem naglo 253 1 | hiše pod mladim orehom, katerega je bil zasadil mojega očeta 254 10| tem gospod zopet začno: 'Kdaj sem rekel, da so čarodejnice? 255 5 | dež je lil, kakor bi ga iz kebla usipal. Mežnar je zvonil. 256 17| železnih pokrivačah, po kebléh, po bobnih, po kosah in 257 13| kadar se je bilo treba s klekaricami udariti, kakor svet pripoveduje. 258 15| proti Šempasu. Razborec je klical, jaz poganjal. Psa sem imel 259 12| dolgo pri vratih, in celo za kljuko držale nekatere, ker se 260 20| se oglasi teta Polona s klobkom v roki: "Kaj bi se menil! 261 1 | suknjo, visok in svetál klobuk, svetle škornje in tak ovratnik 262 15| da se je vrgel zámrtvo na klop, ko sva prišla v Šempas 263 12| vsak na svoje delo; kajti kmet je priden, in ve, da mu 264 13| gospod je kaj vreden za kmeta! On je znal klekarice tako 265 4 | imela svoje gospodinje med kmeticami, od katerih je prejemala 266 4 | zdaj žita, zdaj moke. A kmetice jej niso dajale, ker so 267 3 | sem, da jih ljudje že po kmetih tako ne verjemó, kakor so 268 12| stvari, kakor je toliko kmetov. Razum ga uči, da to ni 269 4 | hoče. Akotudi je našemu kmetskemu narodu na slavo treba reči, 270 4 | peči, kakor je navada v kmetskih hišah. Na klopi pri peči 271 7 | povedati, da je ta rdeča knjiga, razglašena celo po uradnih 272 19| vodo imela v ustih. Samo s kobilice se je kadilo kakor iz peči, 273 13| reko gospod! Jaz mahnem po kobilici, ki je tekla kakor blisk. 274 19| Nego mi reče: 'Ustavi malo kobilico.' Ustavim, vsa se je tresla 275 12| nazadnje pregnilo tja na Kočevje, kjer je bila toča tako 276 1 | trpotčevih stebel spletali kočije! Kje so dnevi, ko smo domačemu 277 22| stran. Svet je kvišku zijal, koder so letela, in prišla so 278 8 | katere vtakne kak trden kol ter nanj obesi raztrgano 279 2 | privezano. Svojo kapo med koleni držeč sem naglo sestri odvezoval 280 19| konj, zdaj kakor pijan, v kolesnicah ležeč človek, in jaz sem 281 7 | náliv, da takih malo pomnim, koli sem petdeset leta stara." 282 5 | Sveti Elija se je v železnih kolih drdral po nebu, da se je 283 18| babah, da je bič zažvižgal, kolikor je mogel, in babe zacvilile 284 18| smo, da se menda nobeno kolo ni ceste dotikalo. Nego 285 12| da Bog nam pomagaj! Od konca je tako vrelo, kakor vselej 286 7 | nikoli nisem kolikaj mogel na konec priti. Zdaj so bili stopili 287 15| Da bi jaz ne bil znal 'konfitarja', nič ne vem, kako bi se 288 18| zacvilile kakor pseta in potem konja naglo poženem. Zleteli smo, 289 10| Prijezdile so bile na belih konjéh k njemu gor v sobo, same 290 7 | čarodejni uki, n.pr.: kako se koplje zaklad, kako se ide v ris 291 17| po kebléh, po bobnih, po kosah in bogvedi po čem! Kobilica 292 19| Dvorski vasi ostaneva pri kovaču. Molčal sem jaz in tudi 293 19| dobro. Na, ko prideva do Kozlerjeve Préseke, začne pred nama 294 16| gor do Ostrice, ki je pod Kožarji. Ko prideva do Ostrice. 295 22| padla na zemljo, ker je kraj tako svet, da je nad njim 296 10| sobo, same žene domačega kraja. Vsako posebej so poznali, 297 2 | katerih je mnogo po našem kraju darov prosilo, da je strahovita 298 9 | verige se same razpleto, in krava stopi vsaka k svojim jaslim. 299 9 | klékarica! Kdo je bil naši kravi naredil, da je krvavo molzla? 300 8 | prestala, a dež je vedno še krepko udrihal. Pogovor je bil 301 9 | je držal v ustih in grobo kresal, da bi zapalil, reče teti: " 302 13| je tisti ponedeljek pred kresom, ko sem gospoda vozil od 303 13| jo tako držale, da jim je kri tekla izza nohti, in potem 304 10| so poznali, in so začele kričati: 'Oporeci, kar si rekel! 305 12| kjer ljudje vse križem kriče. Glas je slišati, a beseda 306 13| Začeli so po latinski moliti, križati, in vsa toča se je razsula 307 2 | stari dedci, stare ženice, krojači in čevljarji, ki so hodili 308 17| imel, da blato ni v hrbet kropilo. Nego je okoli sebe otepal 309 6 | oblák!~bodi, bodi miren in kroták,~kakor je bil Jezus mlád,~ 310 7 | kje so. Ko ste zadnjič kruh pekli, vrgli ste jih v peč, 311 9 | Veroniki dala ureznice zmesnega kruha in lepega torila sočivja, 312 9 | naši kravi naredil, da je krvavo molzla? Zakaj se pri Zabradku 313 7 | evangelija, katero se je vernim krščenikom pisano v roko dalo stoprv 314 22| prišla so dol nad sveti Kum. Tam so padla na zemljo, 315 7 | in več takih neumnosti. Kupil sem jo bil iz radovednosti, 316 8 | rjuho, kakor imajo morske ladje platna razpeta, da jo laže 317 2 | A nič ne de; saj otrok lahko in hitro pozabi vsako neprijetnost, 318 13| tla, reče gospod: 'Nego lakše goni! Zdaj smo že doma, 319 20| pripovedoval Poljančev Žabar. Lani je umrl triindevetdeset 320 6 | zlatem stolci sedéla,~rumene lasce razpredivnéla,~žitno poljé 321 15| pri svinjah in pred nama, lase so imele vse proste dol 322 15| meni!" reče Natúžnik. "Na Laško sva gnala krdel svinj. Noč 323 8 | ladje platna razpeta, da jo laže veter nese? Morebiti je 324 13| ka ne vsi enake. Če se v lemenatu kaj pregreši, da na prižnici 325 9 | ureznice zmesnega kruha in lepega torila sočivja, in zakaj 326 22| ter namaže nekaka stara lesena kola s tistim mazilom! Ná! 327 1 | med pismeni; ko sem še bos letal po vasi, valíl se v travi 328 22| je gospodinja, ki je tudi letala po oblakih. Videl jo je 329 19| vendar imelo in tako je letalo kakor ponočni vran ter vpilo 330 22| je kvišku zijal, koder so letela, in prišla so dol nad sveti 331 13| Pognal sem še bolj, da smo leteli. Kadar smo prišli na gregorska 332 19| je zdelo, da je nad nama letelo, kakor veliko, staro sedlo. 333 19| zdaj se nič ne boj! V treh letih je samo en dan, v katerem 334 13| Robanec. Toča je pobila vsako leto vseh pet let, kar je bil 335 7 | nejevernik si, posebno letos, ko si prišel iz sedme šole, 336 16| brezjem in smrečjem, a ob levici pod cesto ozek močílen travnik 337 19| kakor pijan, v kolesnicah ležeč človek, in jaz sem zmerom 338 22| teta," rečem jaz, "menite li, da je res vse tako, kakor 339 5 | imenuje grmenje, in dež je lil, kakor bi ga iz kebla usipal. 340 23| sem premetaval svoje stare liste in našel tudi te pogovore 341 16| prazne in vse drevje brez listja. Vse nama je šlo dobro in 342 22| je. Saj si se učil tam v Ljubljani rdeče bukve si imel tudi, 343 22| je bil, gre in ti vzame lonček ter namaže nekaka stara 344 22| mazilo, ki je bilo v majhnem lončku. Mlad je bil, vsega sit 345 1 | zatorej bežal, kadar smo ga lovili k vožnji; a če smo ga ujeli, 346 1 | narejali opravo iz smrekovega lubja in uprezali ga pred voziček, 347 13| so po njivah sukale mígel magel sem ter tja. Jaz sem molčal, 348 22| dejal sam Žabar: 'Zdaj bi mahal, da bi se palica olupila, 349 13| goni!' reko gospod! Jaz mahnem po kobilici, ki je tekla 350 19| nama. Rad bi bil po njem mahnil, ali je bilo previsoko. 351 22| ti; a kakor jo ogovoriš, mahoma zleti!" "E teta," rečem 352 20| je bil star. Ko je bil še majben drobljanec, žene po hudem 353 13| ki je tekla kakor blisk. Majhena, hrvatska je bila, a teči 354 22| tisto mazilo, ki je bilo v majhnem lončku. Mlad je bil, vsega 355 1 | kakšen je veliki ni kakšen je mali A med pismeni; ko sem še 356 1 | belilo, a v naročje mi dali manjšo sestro, da bi torej obenem 357 6 | sveto evangelije brál,~Marija na zlatem stolci sedéla,~ 358 4 | darove; zdaj kako jajce, zdaj masla, zdaj sočivja, zdaj žita, 359 9 | se pri Zabradku ni hotelo maslo delati, dokler ni ona Veroniki 360 7 | Zaradi te molitve sem se z materjo često prepiral, da je prazna 361 8 | zmerom po zemlji vrta, reče: "Matija, vedi, kaj govoriš, vedi! 362 22| nekdaj skrit, kako se je mazala, preden je na kljuki zletela, 363 22| peklenska moč tistega vražjega mazila." ~ 364 22| kam je potem dala tisto mazilo, ki je bilo v majhnem lončku. 365 22| stara lesena kola s tistim mazilom! Ná! vzdignejo se še kola 366 19| pri Sv. Gregorju zgodaj maša. Vse je bilo dobro. Na, 367 13| gospoda. Tema je bila kakor v mehu. Sever je svetil, jaz sem 368 22| E teta," rečem jaz, "menite li, da je res vse tako, 369 9 | postaviti, kjer je takim vilam mesto, a gospod mu reče: 'Ne! 370 8 | leta na pečni kljuki, na metli ali v pečnih kadunjah, v 371 13| so bili doma tam doli od Metlike, in so malo drugače govorili. 372 7 | človeku ni treba vedeti. Metlo bi vzela in pognala vas 373 8 | to kaj čudnega? V takem mežávem vremenu se oči rade stisnejo." " 374 5 | kakor bi ga iz kebla usipal. Mežnar je zvonil. Mati so bili 375 13| ki so po njivah sukale mígel magel sem ter tja. Jaz sem 376 21| vremenu ste bili tukaj pod milim nebom, žena!' V tem hipcu 377 19| vdrlo v zemljo. Potem je bil mir do doma. - Reci zdaj kdo, 378 6 | Šmárni oblák!~bodi, bodi miren in kroták,~kakor je bil 379 13| babe!' In kakor bi trenil, mirno stoje na vsaki strani ob 380 3 | ponavljam, nikdo naj ne misli, da jih sam verujem. Osvedočen 381 9 | Stari Razgagar, ki je bil za mizo, je baš natlačil pipo, katero 382 6 | kroták,~kakor je bil Jezus mlád,~ko je pod svetim križem 383 22| ujček Tisovec, ki je za mladih let služil na Gorenjskem 384 1 | v travi na oglu hiše pod mladim orehom, katerega je bil 385 3 | večina slovenskega, zlasti mlajšega naroda že morebiti ne veruje 386 4 | gnala po dva, tudi po tri mlinske kamene. Vsi smo bili zbrani 387 1 | stoičen modrec neogibni usodi. Mnogokaj, čemur se zdaj posmehujem, 388 13| kapico pokrit, nima toliko moči. Gospod Nego pri Svetem 389 16| ob levici pod cesto ozek močílen travnik in gosto, veliko 390 1 | se uklonil kakor stoičen modrec neogibni usodi. Mnogokaj, 391 8 | trudoljubiva ženica nikoli ni mogla počivati, pridna kakor črv, 392 10| bi jih tako ne bilo! Na moje krave so se bile spravile 393 1 | katerega je bil zasadil mojega očeta brat, Grmov stric, 394 4 | sočivja, zdaj žita, zdaj moke. A kmetice jej niso dajale, 395 19| ali je bila sila ali ne, a molčala sva oba. Jutrodan vstaneva, 396 22| O ko bi Žabar bil molče babo pregoslal," reče Natúžnik, " 397 19| ne boj. Počasi goni ter molči v Dvorski vasi, kaj se je 398 7 | velikim križem. Zaradi te molitve sem se z materjo često prepiral, 399 9 | kravi naredil, da je krvavo molzla? Zakaj se pri Zabradku ni 400 18| in poženi, kar najhitreje moreš.' Udarim nazaj po babah, 401 8 | umazano rjuho, kakor imajo morske ladje platna razpeta, da 402 7 | ste jih v peč, ako se ne motim," rečem jaz, tudi malo nasmehnivši 403 8 | je samo njena sóblazen (motljiva podoba), da ž njo ljudem 404 9 | je tudi znal povedati po moški. Tako je bil gospoda usopil, 405 4 | hiše podnevi brez darú, a v mraku ne zapode brez stana, ker 406 1 | psa, kateri je sicer malo mrmral in vrčal res, a ker je bil 407 19| bilo na cesti zdaj kakor mrtev, preko ceste zavaljen konj, 408 13| zdelo, kakor bi me tresla mrzlica, Severja tudi, saj mi je 409 7 | bili razni čarodejni uki, n.pr.: kako se koplje zaklad, 410 17| so ga na zdolenjo stran nagibale za tista velika ušesa, ki 411 2 | odvezoval kapico, a čim nagleje sem vozal reševal, tem huje 412 13| On je znal klekarice tako nagnati, da so imele točo že vso 413 8 | vendar ne more nikomur nič nahuditi. ~ 414 19| Nego zmerom odgovarjal. Najbolj čudno se mi je zdelo, da 415 18| udari babe in poženi, kar najhitreje moreš.' Udarim nazaj po 416 5 | ki so rekli, da oblake najhuje ustrahuje, da ne uspó toče 417 1 | sedelo po eno, po dvoje najmanjših otrok, a mi smo vladali 418 19| Zdaj se nič ne boj, ta naju brani, ti samo poganjaj!' 419 15| mene prime ves plah, pes je nalahko cvilil in tiščal se ves 420 22| gre in ti vzame lonček ter namaže nekaka stara lesena kola 421 8 | Če je sóblazen pri peči namesto Veronike, potem se razsuje 422 8 | vtakne kak trden kol ter nanj obesi raztrgano staro plahto 423 12| res! Na hudo vreme se je napravljalo in vrelo je v oblakih, da 424 9 | klékarica! Kdo je bil naši kravi naredil, da je krvavo molzla? Zakaj 425 15| bi jo zlodej! Kaj so bile naredile nama, dvorskemu Razborcu 426 1 | dnevi, ko smo domačemu psu narejali opravo iz smrekovega lubja 427 7 | bukve, ki je bil spredaj narejen duhovín (Bog bodi pri nas!) 428 13| da so imele točo že vso narejeno in vendar jim je ukazal, 429 1 | platnu, ki se je belilo, a v naročje mi dali manjšo sestro, da 430 3 | slovenskega, zlasti mlajšega naroda že morebiti ne veruje in 431 8 | sveti Šentjanž!" Med prostim narodom je namreč vera, da je treba 432 2 | ker sem si bil župnikovega nasmeha v svesti, a kaj se zgodi? 433 7 | motim," rečem jaz, tudi malo nasmehnivši se. "Vrgla sem jih, vrgla. 434 1 | spominu iz teh dni! Tako natanko, kakor bi se danes godilo, 435 9 | ki je bil za mizo, je baš natlačil pipo, katero je držal v 436 23| čitatelju podajam, ne v nauk, nego v smeh. ~ 437 4 | klopi pri peči, kakor je navada v kmetskih hišah. Na klopi 438 8 | bil samo v domači učilnici navadil malo čitati in pisati, deček 439 12| Žene in dekleta, ki so navadno še pridnejše od mož, stale 440 8 | udrihal. Pogovor je bil v hiši naveden baš na pravo cesto, na katero 441 12| slišal. Vendar se je bilo nazadnje pregnilo tja na Kočevje, 442 18| najhitreje moreš.' Udarim nazaj po babah, da je bič zažvižgal, 443 12| rade. Zdaj udere vse iz naše hiše, vsak po svojem opravilu. 444 23| premetaval svoje stare liste in našel tudi te pogovore katere 445 2 | Bajtarica, katerih je mnogo po našem kraju darov prosilo, da 446 4 | kadar hoče. Akotudi je našemu kmetskemu narodu na slavo 447 9 | ni klékarica! Kdo je bil naši kravi naredil, da je krvavo 448 15| kam, tudi svinje sva spet našla. Ali Razborec je bil tako 449 20| so že sredi smrečja nad našo vasjo, najde pod česminovim 450 9 | Telogov Marko, Bog mu daj nebesa, ko smo prišli k izpraševanju 451 21| ste bili tukaj pod milim nebom, žena!' V tem hipcu se baba 452 1 | domačih otrok, samo nekoliko nejevoljen je bil in zatorej bežal, 453 22| pogleda po strani ter nekako nejevoljna odgovori: "Saj ti sam najbolje 454 19| voza, poklekne sredi ceste, nekaj odmoli, prekriža svet na 455 22| vzame lonček ter namaže nekaka stara lesena kola s tistim 456 9 | povedat. Gospod vzemo s police nekake črne bukve, teko naglo dol 457 16| Turjaka domov. Vezovali so nekakovega gospoda, in tako sva šla 458 14| klekarice." Teta pristavi: "Saj nekatera sama ne taji; samo to trdijo, 459 22| po oblakih. Videl jo je nekdaj skrit, kako se je mazala, 460 22| služil na Gorenjskem tam gori nekje za Velesovim ali kako se 461 1 | uklonil kakor stoičen modrec neogibni usodi. Mnogokaj, čemur se 462 2 | nisem verjel, da je zlata neovržna resnica vse to, kar so pripovedovali 463 2 | junaško premagoval in ljudem neovržno dokazoval, da je vse to 464 2 | lahko in hitro pozabi vsako neprijetnost, celo če ga tudi časi malo 465 8 | razpeta, da jo laže veter nese? Morebiti je baba zdaj bogvedi 466 7 | radovednosti, a ker sem videl, kaka nespamet je vse to, ni mi bilo žal, 467 18| konj je ne vidi; zatorej nestrahoma poganjaj.' Res ugledam luči 468 7 | uradnih novinah, sleparska neumnost, imenovana: "Rdeči zmaj", 469 7 | se ide v ris in več takih neumnosti. Kupil sem jo bil iz radovednosti, 470 2 | hotel na samem srečati za nevemkaj ne! Mnogo teh pripovedk 471 3 | četudi vse niso nove ter nikakor izvirne, a zopet so vredne 472 12| v hiši. Tem se ni mudilo nikamor iti, ker so bili že priletnejši, 473 3 | teh vraž tukaj ponavljam, nikdo naj ne misli, da jih sam 474 8 | pogovor, vendar ne more nikomur nič nahuditi. ~ 475 13| Zvon ima veliko moč; vendar nimajo vsi enake. Ta gori pri svetem 476 13| lučce, in mi smo šli skozi nje. Zvonil sem še zmerom, vendar 477 7 | pisano v roko dalo stoprv po njegovem vnebohodu. A tako so bili 478 7 | v rokah trizob držeč. V njej so bili razni čarodejni 479 19| nad nama. Rad bi bil po njem mahnil, ali je bilo previsoko. 480 10| so bile na belih konjéh k njemu gor v sobo, same žene domačega 481 8 | oblakih in to pri peči je samo njena sóblazen (motljiva podoba), 482 13| Razgagar, saj ti si bil pri njih za hlapca; menda vendar 483 19| Ko prideva do andolskih njiv, otroče izgine, sam ne vem 484 16| je bilo, ko so bile vse njive že prazne in vse drevje 485 8 | motljiva podoba), da ž njo ljudem oči slepi. Saj sem 486 12| slišati, a beseda se vendar nobena ne more razločiti. V oblakih 487 4 | treba reči, da prosjaka od nobene kolikaj poštene hiše podnevi 488 18| Zleteli smo, da se menda nobeno kolo ni ceste dotikalo. 489 7 | stoli z narobe obrnjenimi nogami, vaša molitev: 'Šmarni oblak' 490 13| da jim je kri tekla izza nohti, in potem jim je rekel, 491 3 | veruje in četudi vse niso nove ter nikakor izvirne, a zopet 492 7 | razglašena celo po uradnih novinah, sleparska neumnost, imenovana: " 493 13| sem molčal, Sever molčal. Obeh je bilo strah, ker sva precej 494 8 | vtakne kak trden kol ter nanj obesi raztrgano staro plahto ali 495 13| Svetega Gregorja na Brinosec obhajat tistega Severja. Saj je 496 1 | bil dobrosrčen in pameten, obilo pametnejši od vseh nas, 497 15| Razborec, ki je vselej bil objesten, reče: 'Kaj meniš, Natúžnik, 498 6 | Šmárni oblák!~bodi, bodi miren in kroták,~ 499 2 | uboga, v rjavo debelo suknjo oblečena Bajtarica, katerih je mnogo 500 15| imele vse proste dol po obrazu.Krdel se splaši, nekam izgine,