| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Fran Levstik Spomini o verah in mislih prostega naroda IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Paragraph
501 5 | nedeljo v cerkvi posvečenih, obrnili stole narobe, potem so stopili 502 7 | bode toče, stoli z narobe obrnjenimi nogami, vaša molitev: 'Šmarni 503 9 | in potem odšla: "Bog vas obvaruj!", četudi je zunaj še zmerom 504 6 | prekrižala:~prekrižaj nam ga Bog oče!~prekrižaj nam ga Bog sin!~ 505 1 | posmehujem, a posmehujem z rosnim očesom, vstaja v spominu iz teh 506 1 | katerega je bil zasadil mojega očeta brat, Grmov stric, kakor 507 12| zasuknil drugam, in torej očetu rečem: "Oča, ali vi vse 508 19| poganjal in Nego zmerom odgovarjal. Najbolj čudno se mi je 509 2 | sestri se je bilo treba odkriti, ki je imela na glavi belo, 510 7 | ustavili." Naglo mi dadé odlíko: "Kaj ti veš? Nejevernik 511 19| poklekne sredi ceste, nekaj odmoli, prekriža svet na štiri 512 2 | blagi časi, ko sem še z odprtima ustnicama gledal v tistega, 513 5 | naš, a tako, da se je vsak odstavek po dvakrat izrekel: oča 514 9 | verjemi, jaz bi ti ne dal odveze!' Gospodje znajo, da so, 515 9 | ozrla okoli sebe in potem odšla: "Bog vas obvaruj!", četudi 516 1 | vasi, valíl se v travi na oglu hiše pod mladim orehom, 517 3 | izvirne, a zopet so vredne ohranila, ker jezik in pripovedka 518 8 | slišali vsi, kar jih je bilo okrog mize, pri kateri sem tudi 519 22| bi mahal, da bi se palica olupila, a takrat, kdo je vedel, 520 3 | sem jih jaz poslušal, ker omiki se umika vraža in tudi poezija! 521 22| tako svet, da je nad njim opešala vsa peklenska moč tistega 522 12| naše hiše, vsak po svojem opravilu. Samo Razgagar, Natúžnik, 523 1 | sestro, da bi torej obenem opravljal dve deli. Ko sedim poleg 524 1 | smo domačemu psu narejali opravo iz smrekovega lubja in uprezali 525 1 | na oglu hiše pod mladim orehom, katerega je bil zasadil 526 19| glave, kakor do sedem ali osem let staro. Kobilica prsk, 527 2 | Mnogo teh pripovedk mi je ostalo v spomin vtisnjenih do današnjega 528 12| oča in stara teta Polona ostanejo v hiši. Tem se ni mudilo 529 19| vse mimo. V Dvorski vasi ostaneva pri kovaču. Molčal sem jaz 530 3 | misli, da jih sam verujem. Osvedočen sem, da jih ljudje že po 531 17| kropilo. Nego je okoli sebe otepal z bukvicami, za katere so 532 1 | Z nekako bridko otožnostjo se često spominjam tistih 533 12| izobražen, vendar se ne more otresti vsega, kar je tolikokrat 534 1 | stric, kakor smo mu rekali otroci. Kje so že ti časi, ko smo 535 2 | imela na glavi belo, pleteno otročjo kapico, s trakom pod bradó 536 22| ganila bi se ne bila." "Otrokje otrok," odgovori teta, " 537 2 | vendar nekako rešim, potegnem otroku kapico raz glavo, veselo 538 1 | klobuk, svetle škornje in tak ovratnik pod brado, kakor naš gospod 539 16| smrečjem, a ob levici pod cesto ozek močílen travnik in gosto, 540 17| se ustavi, jaz se plašan ozrem, kaj dela Nego, in vidim, 541 2 | daleč zdrčal župnik se ni ozrl, in jaz sem zastonj odvezoval! 542 9 | Veronika se je prebudila, ozrla okoli sebe in potem odšla: " 543 9 | drugo nedeljo v cerkvi hudó ožigali, da so to samo vraže, besede 544 12| bilo zelenega po njivah, pa je tudi zvonilo pri trijeh 545 22| pride!' Dokler klekarice, ki pade z oblakov, kakor je bila 546 22| dol nad sveti Kum. Tam so padla na zemljo, ker je kraj tako 547 13| toče vsa leta nikoli ni padlo na gregorsko polje. Če se 548 22| Zdaj bi mahal, da bi se palica olupila, a takrat, kdo je 549 13| bežali oblaki, kakor bi jih s palico podil. Tudi če sva kam šla, 550 1 | dobrosrčen in pameten, obilo pametnejši od vseh nas, ni grizel domačih 551 10| čarodejnice? Kdo me je slišal? Pametni bodite in v Boga verujte!' 552 10| Če se jih dotakneš, pazi, da se ne sključiš! Tudi 553 8 | prijemati!" Stara teta, ki je pazljivo vse na uho vlekla in prejo 554 20| vremenu živino v gozd na pašo. Pod gredami, ki so že sredi 555 8 | klékarica in da v oblake leta na pečni kljuki, na metli ali v pečnih 556 8 | pečni kljuki, na metli ali v pečnih kadunjah, v katere vtakne 557 22| je nad njim opešala vsa peklenska moč tistega vražjega mazila." ~ 558 7 | so. Ko ste zadnjič kruh pekli, vrgli ste jih v peč, ako 559 16| ti ropot in hrup kakor v peklu. Pred nama babe z lučmi, 560 19| imelo niti repa, a velike perutnice je vendar imelo in tako 561 15| se mene prime ves plah, pes je nalahko cvilil in tiščal 562 13| je pobila vsako leto vseh pet let, kar je bil tam. Enkrat 563 7 | takih malo pomnim, koli sem petdeset leta stara." Jaz rečem: " 564 8 | nu, saj danes je ob pol petih popoldne v sredo, Bog nas 565 8 | pisati, deček star kakih petnajst let, stopi k meni ter mi 566 19| zavaljen konj, zdaj kakor pijan, v kolesnicah ležeč človek, 567 9 | za mizo, je baš natlačil pipo, katero je držal v ustih 568 8 | učilnici navadil malo čitati in pisati, deček star kakih petnajst 569 1 | ni kakšen je mali A med pismeni; ko sem še bos letal po 570 13| nego so bili farizerji in pismouki.' Ali takega gospoda za 571 12| rasto od dneva do dneva, plačati. Žene in dekleta, ki so 572 8 | nanj obesi raztrgano staro plahto ali umazano rjuho, kakor 573 1 | postavili na vrt za stražo k platnu, ki se je belilo, a v naročje 574 17| Kobilica se ustavi, jaz se plašan ozrem, kaj dela Nego, in 575 18| je sama zmama, ki človeka plaši, konj je ne vidi; zatorej 576 2 | je imela na glavi belo, pleteno otročjo kapico, s trakom 577 7 | Rdeči zmaj", spredaj imajoč Plutonovo podobo na prestolu, v rokah 578 13| je prav. Skale naj zlodej pobija. A kako se je tudi vse jokalo, 579 7 | delati in vse tisto, česar pobožnemu človeku ni treba vedeti. 580 19| vem, a zdaj se nič ne boj. Počasi goni ter molči v Dvorski 581 4 | sem dijak šeste šole na počitnicah. Bilo je v prvi polovici 582 8 | trudoljubiva ženica nikoli ni mogla počivati, pridna kakor črv, ki zmerom 583 23| blagovoljnemu čitatelju podajam, ne v nauk, nego v smeh. ~ 584 9 | zmerom bil tako trdovratno podelan v čarodejnice, kakor si 585 13| oblaki, kakor bi jih s palico podil. Tudi če sva kam šla, brez 586 4 | nobene kolikaj poštene hiše podnevi brez darú, a v mraku ne 587 8 | njena sóblazen (motljiva podoba), da ž njo ljudem oči slepi. 588 7 | spredaj imajoč Plutonovo podobo na prestolu, v rokah trizob 589 3 | omiki se umika vraža in tudi poezija! Če jih torej večina slovenskega, 590 22| ka-li?" Teta me pisano pogleda po strani ter nekako nejevoljna 591 9 | potlej dela, kakor bi kvišku pogledal?" Razgagar: "Molčite, molčite! 592 2 | glavo, veselo in ponosno pogledam na cesto, ker sem si bil 593 13| oblake. 'Nego še bolj goni!' Pognal sem še bolj, da smo leteli. 594 7 | vedeti. Metlo bi vzela in pognala vas in vaše profesorje; 595 2 | odvezoval! To mi ni bilo pogodu. A nič ne de; saj otrok 596 23| Tako so se pogovarjali. Jaz sem jutrodan zapisal 597 23| stare liste in našel tudi te pogovore katere blagovoljnemu čitatelju 598 10| se ne sključiš! Tudi vile pojdejo same v kot!' Kolikrat mi 599 19| tresla Nego stopi z voza, poklekne sredi ceste, nekaj odmoli, 600 15| meniš, Natúžnik, ali jih pokličem?' 'Ni treba,' odgovorim 601 21| hipcu se baba vzkloni, skoči pokonci in zakriči po štajersko: ' 602 14| božje dekle, da ž njimi Bog pokori grešni svet!" ~ 603 13| prižnici ne sme biti s kapico pokrit, nima toliko moči. Gospod 604 17| bi razbijalo po železnih pokrivačah, po kebléh, po bobnih, po 605 8 | vedi! I nu, saj danes je ob pol petih popoldne v sredo, 606 1 | opravljal dve deli. Ko sedim poleg platna, pridrdra po cesti 607 9 | povedat. Gospod vzemo s police nekake črne bukve, teko 608 20| vemo, kaj je pripovedoval Poljančev Žabar. Lani je umrl triindevetdeset 609 6 | lasce razpredivnéla,~žitno poljé prekrižala:~prekrižaj nam 610 13| po ribniškem in sodraškem polju. Ali tak gospod je kaj vreden 611 4 | počitnicah. Bilo je v prvi polovici avgusta popoldne. Zunaj 612 8 | vprašaš, ako sam tako pri polti veš, kako je treba sóblazen 613 12| je v oblakih, da Bog nam pomagaj! Od konca je tako vrelo, 614 8 | kadar so o takih stvareh pomenki, da potlej čarodejka, če 615 9 | kadar so ljudje v takih pomenkih." Veronika se je prebudila, 616 15| sem ga znal. Kakor bi jih pometel, tako izginejo babe, sam 617 1 | da so me neko lepo, gorko pomladnje jutro postavili na vrt za 618 9 | dol v hlev, po latinski pomolijo, verige se same razpleto, 619 3 | nekatere teh vraž tukaj ponavljam, nikdo naj ne misli, da 620 19| in tako je letalo kakor ponočni vran ter vpilo kakor želna. 621 2 | kapico raz glavo, veselo in ponosno pogledam na cesto, ker sem 622 13| domov iz Ribnice. Nebo se pooblači, v oblakih začne vreti, 623 9 | vendar ne tako zelo kakor poprej. Precej se oglasi Zavrtnica 624 10| žene domačega kraja. Vsako posebej so poznali, in so začele 625 7 | Pri vsaki poslednji treh vrstic je bilo treba 626 8 | morebiti sama v družbi in posluša pogovor, vendar ne more 627 3 | tedaj, kadar sem jih jaz poslušal, ker omiki se umika vraža 628 12| je na delo iti mudilo, a poslušale so vendar tudi rade. Zdaj 629 1 | lepo, gorko pomladnje jutro postavili na vrt za stražo k platnu, 630 9 | gnojne vile izdreti in v kot postaviti, kjer je takim vilam mesto, 631 5 | cvetno nedeljo v cerkvi posvečenih, obrnili stole narobe, potem 632 15| sem! Ne vidimo kod goniti; posvetite!' Precej so bile pri svinjah 633 2 | ga vendar nekako rešim, potegnem otroku kapico raz glavo, 634 13| stoje na vsaki strani ob poti po tri lučce, in mi smo 635 1 | vožnji; a če smo ga ujeli, potrpel je ter se uklonil kakor 636 9 | je ubijal. Šel je gospodu povedat. Gospod vzemo s police nekake 637 7 | roki držal gnojne vile?" povprašajo smeje. Jaz odgovorim: "Vi 638 2 | saj otrok lahko in hitro pozabi vsako neprijetnost, celo 639 13| takega gospoda za točo nisem poznal. Deset let so bili pri Svetem 640 10| kraja. Vsako posebej so poznali, in so začele kričati: ' 641 2 | vtisnjenih do današnjega dneva. Pozneje ko sem bil dijak, že nisem 642 16| gospoda, in tako sva šla pozno od tamkaj. Jeseni je bilo, 643 4 | prosjaka od nobene kolikaj poštene hiše podnevi brez darú, 644 18| pseta in potem konja naglo poženem. Zleteli smo, da se menda 645 19| kaj se je nama godilo.' Poženeva, in res je bilo potlej vse 646 18| Jurij, udari babe in poženi, kar najhitreje moreš.' 647 7 | bili razni čarodejni uki, n.pr.: kako se koplje zaklad, 648 13| gorenjske snežnike. Tako je prav. Skale naj zlodej pobija. 649 8 | bil v hiši naveden baš na pravo cesto, na katero so starejši 650 16| ko so bile vse njive že prazne in vse drevje brez listja. 651 9 | pomenkih." Veronika se je prebudila, ozrla okoli sebe in potem 652 22| skrit, kako se je mazala, preden je na kljuki zletela, in 653 12| Vendar se je bilo nazadnje pregnilo tja na Kočevje, kjer je 654 22| bi Žabar bil molče babo pregoslal," reče Natúžnik, "niti ganila 655 13| enake. Če se v lemenatu kaj pregreši, da na prižnici ne sme biti 656 4 | kmeticami, od katerih je prejemala darove; zdaj kako jajce, 657 21| zakriči po štajersko: 'Ti prekleti kamenski volk! Kam si nas 658 19| cesti zdaj kakor mrtev, preko ceste zavaljen konj, zdaj 659 17| vpirajo, da bi voz pod cesto v prekop zvrnile. Posebno zgoraj 660 19| sredi ceste, nekaj odmoli, prekriža svet na štiri strani, potem 661 6 | razpredivnéla,~žitno poljé prekrižala:~prekrižaj nam ga Bog oče!~ 662 7 | treh vrstic je bilo treba prekrižati oblake z velikim križem. 663 2 | o vsaki priliki junaško premagoval in ljudem neovržno dokazoval, 664 23| razgovore in shranil. Te dni sem premetaval svoje stare liste in našel 665 7 | tako so bili izsukani v prepir in besedni boj, da jim nikoli 666 15| Ali Razborec je bil tako preplašen, da se je vrgel zámrtvo 667 19| ko prideva do Kozlerjeve Préseke, začne pred nama po cesti 668 8 | in grmenje sta bila zunaj prestala, a dež je vedno še krepko 669 7 | imajoč Plutonovo podobo na prestolu, v rokah trizob držeč. V 670 2 | celo če ga tudi časi malo pretepó! Bili so to blagi časi, 671 19| njem mahnil, ali je bilo previsoko. Ko vendar prideva na svetlo 672 22| treba, kadar kaj takega pride!' Dokler klekarice, ki pade 673 13| zvonil pred gospodom. Ko pridem na brinoško polje, kar zagledam 674 12| svoje delo; kajti kmet je priden, in ve, da mu je treba pridnemu 675 13| vidiš brinoških bab? Sem pridite babe!' In kakor bi trenil, 676 8 | nikoli ni mogla počivati, pridna kakor črv, ki zmerom po 677 12| dekleta, ki so navadno še pridnejše od mož, stale so nekatere 678 12| priden, in ve, da mu je treba pridnemu biti, ker drugače ne bi 679 1 | Ko sedim poleg platna, pridrdra po cesti mimo vrta voz, 680 19| hlapec in gospodar, naj prihodnjič ne vozim tako naglo, če 681 17| za katere so ga vendar prijele babe, in mu jih hotele vzeti. 682 8 | je treba sóblazen v strah prijemati!" Stara teta, ki je pazljivo 683 10| Ná, kaj se zdaj zgodi? Prijezdile so bile na belih konjéh 684 12| nikamor iti, ker so bili že priletnejši, in tudi noč že ni bila 685 8 | posebno radi zasuknili o takih prilikah. Moj starejši brat, ki se 686 2 | akotudi sem ta strah o vsaki priliki junaško premagoval in ljudem 687 15| videti, Razborec se mene prime ves plah, pes je nalahko 688 13| in začno vpiti: 'Svetega Primoža junček ruka!'" Potem se 689 13| enake. Ta gori pri svetem Primožu je posebno dober. Kadar 690 2 | za nevemkaj ne! Mnogo teh pripovedk mi je ostalo v spomin vtisnjenih 691 3 | vredne ohranila, ker jezik in pripovedka so zgodovina vsakemu, a 692 14| da so klekarice." Teta pristavi: "Saj nekatera sama ne taji; 693 9 | velikonočno izpoved, ni pritegnil, da bi ne bilo čarodejnic. 694 7 | nisem kolikaj mogel na konec priti. Zdaj so bili stopili baš 695 9 | zasajene gnojne vile in k njim privezane vse tri krave. Tako so bile 696 2 | kapico, s trakom pod bradó privezano. Svojo kapo med koleni držeč 697 13| lemenatu kaj pregreši, da na prižnici ne sme biti s kapico pokrit, 698 7 | vzela in pognala vas in vaše profesorje; to bi bilo najbolje. Kje 699 4 | stara ženica, ki baš ni prosila od hiše do hiše; vendar 700 2 | mnogo po našem kraju darov prosilo, da je strahovita čarodejnica, 701 4 | na slavo treba reči, da prosjaka od nobene kolikaj poštene 702 15| nama, lase so imele vse proste dol po obrazu.Krdel se splaši, 703 8 | in sveti Šentjanž!" Med prostim narodom je namreč vera, 704 15| Noč je bila že, ko sva šla proti Šempasu. Razborec je klical, 705 19| osem let staro. Kobilica prsk, a jaz naglo zavpijem: " 706 4 | na počitnicah. Bilo je v prvi polovici avgusta popoldne. 707 18| in babe zacvilile kakor pseta in potem konja naglo poženem. 708 1 | so dnevi, ko smo domačemu psu narejali opravo iz smrekovega 709 19| Zmerom je bilo nad nama. Rad bi bil po njem mahnil, ali 710 8 | kmetje tiste dobe posebno radi zasuknili o takih prilikah. 711 7 | neumnosti. Kupil sem jo bil iz radovednosti, a ker sem videl, kaka nespamet 712 12| drugače ne bi mogel davkov, ki rasto od dneva do dneva, plačati. 713 4 | res je voda s hribov na ravní in ceste drla, da bi gnala 714 17| ne vem od kod, kakor bi razbijalo po železnih pokrivačah, 715 15| naredile nama, dvorskemu Razborcu in meni!" reče Natúžnik. " 716 7 | Hvalo Bogu, oblaki se razganjajo! Mislim, da se nam toče 717 7 | da je ta rdeča knjiga, razglašena celo po uradnih novinah, 718 23| jutrodan zapisal vse te razgovore in shranil. Te dni sem premetaval 719 2 | so mi domišljivost tako razgrele, da sem mislil: vsaka uboga, 720 19| smrečja, potem se nekam razgubi ves ta hrup in Nego mi reče: ' 721 12| klopi in od mize ter se razhajati vsak na svoje delo; kajti 722 12| se vendar nobena ne more razločiti. V oblakih je je bilo tudi 723 7 | trizob držeč. V njej so bili razni čarodejni uki, n.pr.: kako 724 8 | Kaj meniš, ali jej čem razpasati zástor? Če je sóblazen pri 725 8 | imajo morske ladje platna razpeta, da jo laže veter nese? 726 10| teden, da sem jih stežka razplel.' Ná, kaj se zdaj zgodi? 727 9 | pomolijo, verige se same razpleto, in krava stopi vsaka k 728 6 | stolci sedéla,~rumene lasce razpredivnéla,~žitno poljé prekrižala:~ 729 8 | namesto Veronike, potem se razsuje po hiši velik snop slame 730 13| križati, in vsa toča se je razsula toliko da ne za hrbtom nama 731 13| jim je rekel, da so jo šle raztresat ali v ribniško ali celo 732 8 | trden kol ter nanj obesi raztrgano staro plahto ali umazano 733 12| kakor je toliko kmetov. Razum ga uči, da to ni vse nič, 734 7 | treba povedati, da je ta rdeča knjiga, razglašena celo 735 7 | sleparska neumnost, imenovana: "Rdeči zmaj", spredaj imajoč Plutonovo 736 12| Svetega Antona na Zdenjski Rebri?" Oča odgovori: "To je bilo 737 16| desnici nad cesto je resje z redkim brezjem in smrečjem, a ob 738 1 | Grmov stric, kakor smo mu rekali otroci. Kje so že ti časi, 739 4 | Zunaj je bil grozovit náliv. Reklo je vse: oblak se je utrgal. 740 13| treskati: 'Nego hitro goni!' reko gospod! Jaz mahnem po kobilici, 741 16| ob desnici nad cesto je resje z redkim brezjem in smrečjem, 742 2 | verjel, da je zlata neovržna resnica vse to, kar so pripovedovali 743 2 | a čim nagleje sem vozal reševal, tem huje mi je zabavljal. 744 2 | Naposled ga vendar nekako rešim, potegnem otroku kapico 745 9 | zapletene, da jih ni mogel rešiti, kakor se je ubijal. Šel 746 13| od dveh popoldne domov iz Ribnice. Nebo se pooblači, v oblakih 747 13| ne za hrbtom nama dol po ribniškem in sodraškem polju. Ali 748 13| so jo šle raztresat ali v ribniško ali celo tja na gorenjske 749 7 | koplje zaklad, kako se ide v ris in več takih neumnosti. 750 2 | sem mislil: vsaka uboga, v rjavo debelo suknjo oblečena Bajtarica, 751 8 | staro plahto ali umazano rjuho, kakor imajo morske ladje 752 13| bil za njim tisti gospod Robanec. Toča je pobila vsako leto 753 7 | Plutonovo podobo na prestolu, v rokah trizob držeč. V njej so 754 16| te vsi hudiči! Vstane ti ropot in hrup kakor v peklu. Pred 755 1 | posmehujem, a posmehujem z rosnim očesom, vstaja v spominu 756 13| Svetega Primoža junček ruka!'" Potem se oglasi teta: " 757 6 | na zlatem stolci sedéla,~rumene lasce razpredivnéla,~žitno 758 2 | je vendar bilo še dolgo samega ponoči, akotudi sem ta strah 759 2 | katere bi ne bil hotel na samem srečati za nevemkaj ne! 760 9 | povedati ne smejo, ker nekateri sami z njimi letajo po oblakih, 761 1 | sedel gospod župnik. Samo po sebi se umeje, da sem se odkril, 762 15| trenil, zagledava luči nad seboj gor po bregu. Razborec, 763 4 | klopi pri peči blizu duri je sedela tudi Veronika, stara ženica, 764 6 | Marija na zlatem stolci sedéla,~rumene lasce razpredivnéla,~ 765 1 | pred voziček, na katerem je sedelo po eno, po dvoje najmanjših 766 19| otroče brez glave, kakor do sedem ali osem let staro. Kobilica 767 19| sredi ceste velikega psa sedeti. Zavpijem: ,Treba je!', 768 1 | obenem opravljal dve deli. Ko sedim poleg platna, pridrdra po 769 19| letelo, kakor veliko, staro sedlo. Glave ni imelo niti repa, 770 7 | posebno letos, ko si prišel iz sedme šole, kjer vas uče čarati, 771 12| dolmi, ko si šel domov s sejma od Svetega Antona na Zdenjski 772 12| hribom, da bi bil velik semenj, kjer ljudje vse križem 773 1 | v naročje mi dali manjšo sestro, da bi torej obenem opravljal 774 13| smo bili: gospod, jaz in Severjev sin, ki je bil prišel po 775 22| tudi, dokler ti jih mati ni sežgala, in ker sam znaš, nam tajiš. 776 23| zapisal vse te razgovore in shranil. Te dni sem premetaval svoje 777 22| lončku. Mlad je bil, vsega sit je bil, gre in ti vzame 778 13| snežnike. Tako je prav. Skale naj zlodej pobija. A kako 779 20| grmom babico. Žedéla je sključena z glavo v se zakrivljeno. 780 10| dotakneš, pazi, da se ne sključiš! Tudi vile pojdejo same 781 19| mene! A ti goni, brate!' Skoraj potem ugledam na sredi ceste 782 13| tri lučce, in mi smo šli skozi nje. Zvonil sem še zmerom, 783 12| zmerom prejo vila. Jaz sem skrbel, da bi se pogovor ne zasuknil 784 22| oblakih. Videl jo je nekdaj skrit, kako se je mazala, preden 785 8 | razsuje po hiši velik snop slame in baba izgine. Tako svet 786 4 | našemu kmetskemu narodu na slavo treba reči, da prosjaka 787 7 | celo po uradnih novinah, sleparska neumnost, imenovana: "Rdeči 788 8 | podoba), da ž njo ljudem oči slepi. Saj sem že slišal, da babe 789 7 | vas uče čarati, kakor sem slišala, točo delati in vse tisto, 790 8 | ter mi reče tako, da so ga slišali vsi, kar jih je bilo okrog 791 3 | poezija! Če jih torej večina slovenskega, zlasti mlajšega naroda 792 3 | takemu narodu, kakršen je slovenski narod, ki druge zgodovine 793 22| Tisovec, ki je za mladih let služil na Gorenjskem tam gori nekje 794 13| pregreši, da na prižnici ne sme biti s kapico pokrit, nima 795 23| podajam, ne v nauk, nego v smeh. ~ 796 8 | Tako svet pripoveduje." A smejal se je ves čas, ko je to 797 7 | gnojne vile?" povprašajo smeje. Jaz odgovorim: "Vi bolje 798 9 | da so, ali povedati ne smejo, ker nekateri sami z njimi 799 16| travnik in gosto, veliko smrečje nad njim da te vsi hudiči! 800 16| resje z redkim brezjem in smrečjem, a ob levici pod cesto ozek 801 18| poganjaj.' Res ugledam luči med smrekami ter zavpijem: ~ 802 1 | domačemu psu narejali opravo iz smrekovega lubja in uprezali ga pred 803 9 | Marko, veš, ako bi te jaz na smrtni postelji izpovedoval zadnjo 804 13| ali celo tja na gorenjske snežnike. Tako je prav. Skale naj 805 8 | se razsuje po hiši velik snop slame in baba izgine. Tako 806 10| belih konjéh k njemu gor v sobo, same žene domačega kraja. 807 13| nama dol po ribniškem in sodraškem polju. Ali tak gospod je 808 12| je bilo zunaj uvédrilo, sonce je zopet lepo zasijalo izza 809 15| proste dol po obrazu.Krdel se splaši, nekam izgine, da ni bilo 810 1 | smo iz trpotčevih stebel spletali kočije! Kje so dnevi, ko 811 2 | pripovedk mi je ostalo v spomin vtisnjenih do današnjega 812 1 | bridko otožnostjo se često spominjam tistih blagih dni, ko nisem 813 1 | rosnim očesom, vstaja v spominu iz teh dni! Tako natanko, 814 10| Na moje krave so se bile spravile ta teden, da sem jih stežka 815 2 | bi ne bil hotel na samem srečati za nevemkaj ne! Mnogo teh 816 8 | ob pol petih popoldne v sredo, Bog nas hrani in sveti 817 8 | Blisk in grmenje sta bila zunaj prestala, a dež 818 12| navadno še pridnejše od mož, stale so nekatere že dolgo pri 819 4 | a v mraku ne zapode brez stana, ker bi to bilo velik greh, 820 12| Razgagar, Natúžnik, oba že starca, moj oča in stara teta Polona 821 9 | so to samo vraže, besede starih bab in kaj jaz vem kaj! 822 1 | časi, ko smo iz trpotčevih stebel spletali kočije! Kje so 823 10| spravile ta teden, da sem jih stežka razplel.' Ná, kaj se zdaj 824 5 | križem bliskalo in zopet stiskalo, kakor govore kmetje. Sveti 825 8 | mežávem vremenu se oči rade stisnejo." "Ali ne veš, kaj svet 826 2 | strahovih ali se na peč stisnil in od groze ves trepetal. 827 1 | je ter se uklonil kakor stoičen modrec neogibni usodi. Mnogokaj, 828 9 | a gospod mu reče: 'Ne! Stoj! ~ 829 13| In kakor bi trenil, mirno stoje na vsaki strani ob poti 830 12| bi jib sto in sto in še stokrat sto vpilo obenem. Tako nisem 831 6 | evangelije brál,~Marija na zlatem stolci sedéla,~rumene lasce razpredivnéla,~ 832 5 | cerkvi posvečenih, obrnili stole narobe, potem so stopili 833 7 | rečem: "Ako ne bode toče, stoli z narobe obrnjenimi nogami, 834 8 | vlekla in prejo vila tam na stolu pri postelji, kajti trudoljubiva 835 7 | krščenikom pisano v roko dalo stoprv po njegovem vnebohodu. A 836 8 | vedel, in torej mu rekel: "Stori; kar hočeš! Kaj mene vprašaš, 837 2 | pripovedke o čarodejnicah in strahovih ali se na peč stisnil in 838 2 | kraju darov prosilo, da je strahovita čarodejnica, katere bi ne 839 1 | jutro postavili na vrt za stražo k platnu, ki se je belilo, 840 1 | mojega očeta brat, Grmov stric, kakor smo mu rekali otroci. 841 2 | vse to izmišljena, prazna stvar! ~ 842 8 | in dan, kadar so o takih stvareh pomenki, da potlej čarodejka, 843 12| sicer pameten mož, a v tej stvari, kakor je toliko kmetov. 844 13| zagledam lučce, ki so po njivah sukale mígel magel sem ter tja. 845 2 | bil župnikovega nasmeha v svesti, a kaj se zgodi? Voz je 846 1 | dolgo črno suknjo, visok in svetál klobuk, svetle škornje in 847 13| bila kakor v mehu. Sever je svetil, jaz sem zvonil pred gospodom. 848 1 | visok in svetál klobuk, svetle škornje in tak ovratnik 849 19| previsoko. Ko vendar prideva na svetlo iz smrečja, potem se nekam 850 19| more, da se nič ne godi po svetu!" ~ 851 15| Na Laško sva gnala krdel svinj. Noč je bila že, ko sva 852 15| posvetite!' Precej so bile pri svinjah in pred nama, lase so imele 853 15| babe, sam ne vem kam, tudi svinje sva spet našla. Ali Razborec 854 12| vse iz naše hiše, vsak po svojem opravilu. Samo Razgagar, 855 9 | in krava stopi vsaka k svojim jaslim. Hlapec je hotel 856 2 | trakom pod bradó privezano. Svojo kapo med koleni držeč sem 857 14| pristavi: "Saj nekatera sama ne taji; samo to trdijo, da so božje 858 22| sežgala, in ker sam znaš, nam tajiš. Taki ste vsi. Kaj mi je 859 2 | in od groze ves trepetal. Take pripovedke so mi domišljivost 860 8 | kaj je to kaj čudnega? V takem mežávem vremenu se oči rade 861 3 | posebno edina zgodovina takemu narodu, kakršen je slovenski 862 22| ker sam znaš, nam tajiš. Taki ste vsi. Kaj mi je pripovedoval 863 9 | v kot postaviti, kjer je takim vilam mesto, a gospod mu 864 8 | Saj sem že slišal, da babe takisto znajo. Po oblakih letajo 865 22| bi se palica olupila, a takrat, kdo je vedel, kako je treba, 866 16| in tako sva šla pozno od tamkaj. Jeseni je bilo, ko so bile 867 15| zavpije: 'Hoj! babe, sem tecite, sem! Ne vidimo kod goniti; 868 3 | ne verjemó, kakor so jih tedaj, kadar sem jih jaz poslušal, 869 10| krave so se bile spravile ta teden, da sem jih stežka razplel.' 870 8 | čudi, a verjel ni sam nič tega, kar je pripovedoval, to 871 12| bili sicer pameten mož, a v tej stvari, kakor je toliko 872 19| res je zmerom pred nama teklo, in kakor sem poganjal, 873 9 | police nekake črne bukve, teko naglo dol v hlev, po latinski 874 9 | še krški gospod pri nas! Telogov Marko, Bog mu daj nebesa, 875 13| je bil prišel po gospoda. Tema je bila kakor v mehu. Sever 876 22| je bila ta, ne ogovoriš, tepi jo, da jo ubiješ, ne gane 877 16| Enkrat se nama je vendar tesno godilo, meni in gregorskerou 878 9 | kresal, da bi zapalil, reče teti: "Polona, res je tako, res! 879 13| Svetem Gregorju, to so bili tič, kadar se je bilo treba 880 22| je pripovedoval moj ujček Tisovec, ki je za mladih let služil 881 17| zdolenjo stran nagibale za tista velika ušesa, ki jih je 882 1 | otožnostjo se često spominjam tistih blagih dni, ko nisem še 883 22| nekaka stara lesena kola s tistim mazilom! Ná! vzdignejo se 884 15| pes je nalahko cvilil in tiščal se ves plah k nama. Hitro 885 17| zvrnile. Posebno zgoraj so tiščale v voziček, in tudi zadaj 886 13| smo prišli na gregorska tla, reče gospod: 'Nego lakše 887 12| more otresti vsega, kar je tolikokrat slišal. Oča torej odgovori: " 888 9 | zmesnega kruha in lepega torila sočivja, in zakaj se potlej 889 2 | pleteno otročjo kapico, s trakom pod bradó privezano. Svojo 890 1 | letal po vasi, valíl se v travi na oglu hiše pod mladim 891 16| levici pod cesto ozek močílen travnik in gosto, veliko smrečje 892 8 | kadunjah, v katere vtakne kak trden kol ter nanj obesi raztrgano 893 14| nekatera sama ne taji; samo to trdijo, da so božje dekle, da ž 894 9 | ti bi še zmerom bil tako trdovratno podelan v čarodejnice, kakor 895 2 | stisnil in od groze ves trepetal. Take pripovedke so mi domišljivost 896 13| začne vreti, bliskati se, treskati: 'Nego hitro goni!' reko 897 20| Poljančev Žabar. Lani je umrl triindevetdeset let je bil star. Ko je bil 898 13| Saj je bil umrl potlej. Trije smo bili: gospod, jaz in 899 12| pa je tudi zvonilo pri trijeh cerkvah, če ne več.". ~ 900 7 | podobo na prestolu, v rokah trizob držeč. V njej so bili razni 901 6 | sin!~prekrižaj nam ga Bog troštar dar sveti duh!~ 902 1 | so že ti časi, ko smo iz trpotčevih stebel spletali kočije! 903 8 | stolu pri postelji, kajti trudoljubiva ženica nikoli ni mogla počivati, 904 16| Vozila sva se ponoči s Turjaka domov. Vezovali so nekakovega 905 9 | mogel rešiti, kakor se je ubijal. Šel je gospodu povedat. 906 22| ogovoriš, tepi jo, da jo ubiješ, ne gane se ti; a kakor 907 2 | razgrele, da sem mislil: vsaka uboga, v rjavo debelo suknjo oblečena 908 7 | iz sedme šole, kjer vas uče čarati, kakor sem slišala, 909 12| toliko kmetov. Razum ga uči, da to ni vse nič, a ker 910 8 | se je bil samo v domači učilnici navadil malo čitati in pisati, 911 18| Jurij, udari babe in poženi, kar najhitreje 912 18| kar najhitreje moreš.' Udarim nazaj po babah, da je bič 913 13| bilo treba s klekaricami udariti, kakor svet pripoveduje. 914 12| so vendar tudi rade. Zdaj udere vse iz naše hiše, vsak po 915 8 | a dež je vedno še krepko udrihal. Pogovor je bil v hiši naveden 916 18| ne boj, če na cesti kaj ugledaš, to je sama zmama, ki človeka 917 22| Kaj mi je pripovedoval moj ujček Tisovec, ki je za mladih 918 1 | lovili k vožnji; a če smo ga ujeli, potrpel je ter se uklonil 919 13| narejeno in vendar jim je ukazal, da so jo tako držale, da 920 7 | so bili razni čarodejni uki, n.pr.: kako se koplje zaklad, 921 1 | ujeli, potrpel je ter se uklonil kakor stoičen modrec neogibni 922 8 | raztrgano staro plahto ali umazano rjuho, kakor imajo morske 923 3 | jaz poslušal, ker omiki se umika vraža in tudi poezija! Če 924 1 | opravo iz smrekovega lubja in uprezali ga pred voziček, na katerem 925 7 | knjiga, razglašena celo po uradnih novinah, sleparska neumnost, 926 9 | dokler ni ona Veroniki dala ureznice zmesnega kruha in lepega 927 5 | lil, kakor bi ga iz kebla usipal. Mežnar je zvonil. Mati 928 20| v se zakrivljeno. Otrok usmiljen zavpije: 'Joj! ~ 929 1 | stoičen modrec neogibni usodi. Mnogokaj, čemur se zdaj 930 9 | moški. Tako je bil gospoda usopil, da so mu jezno rekli: ' 931 5 | najhuje ustrahuje, da ne uspó toče na žitno polje. ~ 932 7 | oblak' mislim, da je niso ustavili." Naglo mi dadé odlíko: " 933 19| Ustavi malo kobilico.' Ustavim, vsa se je tresla Nego stopi 934 2 | časi, ko sem še z odprtima ustnicama gledal v tistega, ki je 935 5 | rekli, da oblake najhuje ustrahuje, da ne uspó toče na žitno 936 13| ta zapoje, precej se ga ustrašijo vse klekarice in začno vpiti: ' 937 4 | Reklo je vse: oblak se je utrgal. In res je voda s hribov 938 12| Nebo se je bilo zunaj uvédrilo, sonce je zopet lepo zasijalo 939 17| nagibale za tista velika ušesa, ki jih je imel, da blato 940 1 | sem še bos letal po vasi, valíl se v travi na oglu hiše 941 20| že sredi smrečja nad našo vasjo, najde pod česminovim grmom 942 7 | narobe obrnjenimi nogami, vaša molitev: 'Šmarni oblak' 943 7 | vzela in pognala vas in vaše profesorje; to bi bilo najbolje. 944 19| ne vem kam, kakor bi se vdrlo v zemljo. Potem je bil mir 945 3 | tudi poezija! Če jih torej večina slovenskega, zlasti mlajšega 946 13| Rekli so: 'Vi ste grešniki večji, nego so bili farizerji 947 7 | pobožnemu človeku ni treba vedeti. Metlo bi vzela in pognala 948 22| Gorenjskem tam gori nekje za Velesovim ali kako se imenuje. Bila 949 17| stran nagibale za tista velika ušesa, ki jih je imel, da 950 19| Glave ni imelo niti repa, a velike perutnice je vendar imelo 951 1 | nisem še vedel, kakšen je veliki ni kakšen je mali A med 952 7 | treba prekrižati oblake z velikim križem. Zaradi te molitve 953 9 | prišli k izpraševanju za velikonočno izpoved, ni pritegnil, da 954 20| roki: "Kaj bi se menil! Saj vemo, kaj je pripovedoval Poljančev 955 8 | prostim narodom je namreč vera, da je treba izgovoriti 956 12| rečem: "Oča, ali vi vse to verjamete?" Moj oča so bili sicer 957 3 | ljudje že po kmetih tako ne verjemó, kakor so jih tedaj, kadar 958 7 | evangelija, katero se je vernim krščenikom pisano v roko 959 8 | sóblazen pri peči namesto Veronike, potem se razsuje po hiši 960 3 | mlajšega naroda že morebiti ne veruje in četudi vse niso nove 961 3 | naj ne misli, da jih sam verujem. Osvedočen sem, da jih ljudje 962 10| Pametni bodite in v Boga verujte!' Zakaj so gospod tako govorili? ~ 963 2 | otroku kapico raz glavo, veselo in ponosno pogledam na cesto, 964 7 | Jaz odgovorim: "Vi bolje veste, kje so. Ko ste zadnjič 965 8 | platna razpeta, da jo laže veter nese? Morebiti je baba zdaj 966 16| ponoči s Turjaka domov. Vezovali so nekakovega gospoda, in 967 7 | so bili stopili baš raz vežéni prag in rekli: "Hvalo Bogu, 968 5 | narobe, potem so stopili na vežni prag, molili zadnji evangelij: 969 9 | Zavrtnica pri peči: "Nu, ali ste videli? Reci zdaj kdo, če more, 970 18| človeka plaši, konj je ne vidi; zatorej nestrahoma poganjaj.' 971 17| ozrem, kaj dela Nego, in vidim, da se babe vpirajo, da 972 15| babe, sem tecite, sem! Ne vidimo kod goniti; posvetite!' 973 9 | postaviti, kjer je takim vilam mesto, a gospod mu reče: ' 974 1 | tudi on dolgo črno suknjo, visok in svetál klobuk, svetle 975 12| kako bi rekel! Menda ni vse vkup nič." Razgagar naglo skoči 976 1 | najmanjših otrok, a mi smo vladali velikega psa, kateri je 977 8 | ki je pazljivo vse na uho vlekla in prejo vila tam na stolu 978 7 | dalo stoprv po njegovem vnebohodu. A tako so bili izsukani 979 4 | se je utrgal. In res je voda s hribov na ravní in ceste 980 19| jaz in tudi Nego, kakor bi vodo imela v ustih. Samo s kobilice 981 21| štajersko: 'Ti prekleti kamenski volk! Kam si nas zavlekel!' ter 982 19| se je tresla Nego stopi z voza, poklekne sredi ceste, nekaj 983 2 | kapico, a čim nagleje sem vozal reševal, tem huje mi je 984 13| pred kresom, ko sem gospoda vozil od dveh popoldne domov iz 985 16| in gregorskerou gospodu. Vozila sva se ponoči s Turjaka 986 19| gospodar, naj prihodnjič ne vozim tako naglo, če ni sila. 987 1 | bežal, kadar smo ga lovili k vožnji; a če smo ga ujeli, potrpel 988 19| človek, in jaz sem zmerom vpil in poganjal in Nego zmerom 989 17| Nego, in vidim, da se babe vpirajo, da bi voz pod cesto v prekop 990 13| ustrašijo vse klekarice in začno vpiti: 'Svetega Primoža junček 991 10| Grdáčev Jurij, saj še živi; vprašajte ga! Drugo nedeljo po tem 992 8 | Stori; kar hočeš! Kaj mene vprašaš, ako sam tako pri polti 993 13| teči je znala kakor sam vrag. Bukvice so imeli v roki 994 19| je letalo kakor ponočni vran ter vpilo kakor želna. Zmerom 995 12| so nekatere že dolgo pri vratih, in celo za kljuko držale 996 3 | Ako torej nekatere teh vraž tukaj ponavljam, nikdo naj 997 3 | poslušal, ker omiki se umika vraža in tudi poezija! Če jih 998 9 | hudó ožigali, da so to samo vraže, besede starih bab in kaj 999 19| v katerem nisem jak na vražje čarodejnice. Danes je zopet 1000 22| vsa peklenska moč tistega vražjega mazila." ~