| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] jaz 1 jašil 2 jašiti 1 je 993 jec 1 jecah 1 jece 9 | Frequency [« »] ----- ----- ----- 993 je 792 i 778 se 700 v | Ferdo Kocevar Mlinarjev Janez slovenski junak ali vplemitenje Teharcanov IntraText - Concordances je |
Part
1 Pred| izključive slovenščine, to je, jezika, kteri se dan današnji 2 Pred| Slovencu lahka, kter se je le malo čez prag svoje hiše 3 Pred| raztegnuti. ~Prva moja misel je bila za teater slovensku 4 Pred| zares začun dati, kaj me je od te prve moje namene odvratilo. 5 Pred| bile Teharje, kolikor mi je znano "landtafeladelig." 6 Pred| moral. Naj veča drznost je od moje strani navedenje 7 Pred| Tudi nekoliko anakronizmov je v delcu, al ti vendar nisu 8 Pred| podvzetju. Vsaki začetek je težek, književni morda naj 9 I | Četiriperesa deteljca. ~Bilo je leta 1456 na večer pred 10 I | praznikom svete Ane. Solnce je uže zahajalo božgnad, za 11 I | sučavskih snežnikov; naproti je pa še svojimi zadnjimi žarki 12 I | imeli. Pengarjevih težakov je bilo naj več. Cela gosta 13 I | motikami in grabljami se je pevaje bližala teharski 14 I | Pengarjev oče. Vidilo se jim je, da jim dela gospodarenje 15 I | kolovoza za njim. V desnoj roki je imela lesketeči srp, v levoj 16 I | imela lesketeči srp, v levoj je pa motiko čez ramu držala. 17 I | čez ramu držala. Na glavi je nesla vrh pisanoga umetno 18 I | bujnoga prelasta. Života je bila gibčnejega od mekove 19 I | obraza pa tako krasnoga, da je na daleko ko naj lepši devojka 20 I | preziravnih žlahtnikov. Ni se je mogla nagledati človečka 21 I | angjelski smehljaj se ji je igral na njenem obrazu. 22 I | visele. V celem njenem bitju je tako rekši kipelo življenje! – 23 I | zemajlske krasôta. I oči! o oči je imela tako milomodre, tako 24 I | gorje mu za srčni mir ki se je predrznul ji pregloboko 25 I | v nji pogledati. Delavno je bila opravljena. Janku na 26 I | nježno okol neder prilegle, je imela pasom zpodpashanu, 27 I | pasom zpodpashanu, kjer je uže debela rosa tla rosila; 28 I | ne bodeti počakali? Kaj je nek vlilo ravno danas to 29 I | začeli i dozdevalo se mi je kakor da slišim tudi Tvoj 30 I | koliko i kako lepih rožic je mnes! Kako jih bodo male 31 I | vendar Marjetca – tako ji je ime bilo – daj povej mi – 32 I | To neočakovano vprašanje je Marjeticu malo vplašilo, 33 I | opet začneju – zakaj Te je to moje vprašanje tako smotilo! – 34 I | tako smotilo! – Gotovu Ti je to praznu vraž od četiri 35 I | poznam ju kakšne baže bab da je! ~I ravno pri teh besedah 36 I | kakor Marjetici, da se je prerezalo preteglo izprašivanje 37 I | ve da ne nese, pa vendar je bolj nekaj, kakor celo nič! 38 I | kakor celo nič! Ognišče moje je uže gotovo! Da! Sám Mlinarjev 39 I | Sám Mlinarjev Janez mi je veže iztrate nareza! – Pri 40 I | steječu Marjeticu, ktera se je pri tom imenu zgenila. – 41 I | pomenljivo na Marjeticu – ki je tudi uže do možke glave 42 I | glave zrasel. Nevem ako je res al ne, pa ljudje kažeju, 43 I | konec besedi, kjer se jim je domu mudilo. Zato ji v reč 44 I | da Ti nič ne odrekam, ako je le mogoče." ~"Ja nekaj bi 45 I | se morda hvalila, pa kar je res, je res! Naj mi ktera 46 I | hvalila, pa kar je res, je res! Naj mi ktera reče, 47 I | Naj mi ktera reče, kolikor je kuharic v naših Teharjah, 48 I | kuharic v naših Teharjah, da je na več sedmij, venčanjev, 49 I | tudi kaj česa zna, saj se je od mene naučila. Še sdaj 50 I | Vreme tudi lepo kaže. Saj je čista sveta Uršula i rosa 51 I | drugač rudečo lice užari, da je gorelo kakor putpela. Nikada 52 I | ni bilo treba; vedno jim je bila ko verno dete v vsem 53 I | za medicu." ~"Kaj pak nek je?" – radovedno Pengarjev 54 I | storiti. Soseda Martnačka je uže komaj čakala, kada če 55 I | konec besedi. Neuztrpljivo je nogama cepetala, od kterih 56 I | nogama cepetala, od kterih je desno na ti levo na drugi 57 I | kterim da bi bila žlabudrala, je imela to prav starobabju 58 I | prav starobabju razvadu, da je vedno sama seboj govorila. 59 I | sicer prav redkokada, ji je postal mlin; tada pa sta 60 I | obraščena. Nasproti pa, kada ju je kdo razsrdil, i da ga je 61 I | je kdo razsrdil, i da ga je začela obirati, kar je prav 62 I | ga je začela obirati, kar je prav mojstersko znala, su 63 I | na široko i na dolgo, da je strahota bila viditi brežen 64 I | stari ljudi pripovedvali, da je nekada kar fletna ženka 65 I | fletna ženka bila. Vedla je zmiraj vse, kar se je v 66 I | Vedla je zmiraj vse, kar se je v vasi godilo, akoravno 67 I | skregali, kar i koliko i kom je kdo kaj dolžen, kdo se če 68 I | če ženite, ktera deklina je košata, i od koga; celo 69 I | košata, i od koga; celo to je vedla, kar sta si tu al 70 I | ušesa povedala; – pa kako je to vse dozvedla, to je sam 71 I | kako je to vse dozvedla, to je sam bog vedel. Bila je kakor 72 I | to je sam bog vedel. Bila je kakor stari rotovški boben, 73 I | kaj očitati mogel. Kdor ju je sovržil, ji je k večem rekel, 74 I | Kdor ju je sovržil, ji je k večem rekel, da je coprnica. 75 I | ji je k večem rekel, da je coprnica. V svojih mladih 76 I | coprnica. V svojih mladih letih je služila večidel pestnu. 77 I | večidel pestnu. Po naklučju je pozneje celo v celjskem 78 I | malu kuhinsku služila, ko je še grof Erman II. Živel. 79 I | II. Živel. V ti službi se je kuharije izučila. Pozneje 80 I | jezičnosti iz grada odpravili se je sama na svoju roku lotila 81 I | kuhinskoga posla, i kmalo je ko prva kuharica cele okolice 82 I | kakšnu pojedšinu imeli, je mogla stara Martnačka kuhati. 83 I | Martnačka kuhati. Zraven je pa tudi ko babica pri vsakem 84 I | posestva ni nič imela, večidel je v kakšni oferiji sedela, 85 I | daja. Tudi od rodbine ji je vse pozmrlo. Naj bolj je 86 I | je vse pozmrlo. Naj bolj je pa bila na svoj sam stan 87 I | sam stan štimana, vedno se je med dekleta broj poleg toga 88 I | dekleta broj poleg toga je pa vedla veliko pripovedvati, 89 I | kako brhkih ljubeznikov je imela, koliko snubačev ju 90 I | imela, koliko snubačev ju je prosilo za srce i roko itd. ~ 91 I | svoju zelenu bicu, kteri se je še poznalo po opulenih nitih, 92 I | poznalo po opulenih nitih, je nekada, morda pred kakem 93 I | za port imela. Sedela ji je na zatilniku; kakor zelnata 94 I | kakor zelnata veha! Umazana je pa bila i omastena, da se 95 I | pa bila i omastena, da se je kar svetila. ~"Lahko noč, 96 I | plotom Martnačka oglasi, ker je zmiraj hotla zadnu besedu 97 I | se Martnačka uže ogleda, je li su še Pengarjev kje viditi, 98 I | revno nekaj pripovedvati, da je Marjetični obraz se sdaj 99 I | Vsaka jejnih besedi se je le med zdihljeji prs izvila. ~" 100 I | zdihljeji prs izvila. ~"Ni." – Je bil kratki odgovor. – Janez 101 I | Janez Te ljubi. To mi je sám lastnimi usti povedal. 102 I | lastnimi usti povedal. No to je vendar zadosti, da nama 103 I | škodovalo ne bo! ~"Kada Vam je to povedal?" Marjetca dalje 104 I | Pri kteri priložnosti Vam je to razodel, al kterimi besedami? 105 I | sili. "Veš Marjetca, to je bilo takole: Janez me je 106 I | je bilo takole: Janez me je vidil ognišče graditi. Počasih 107 I | tratine. Zapazila sàm koj, da je slabo razpoložen. Tudi zdihval 108 I | razpoložen. Tudi zdihval je včasih. Vprašam ga: "Janez! 109 I | Vprašam ga: "Janez! kaj ti je danas tako čisto marn vzelo? 110 I | lopati obstane. S prvoga je tajil. Al to vsaki tako 111 I | to vsaki tako dela, kter je še nedolžne krvi, kjer ga 112 I | še nedolžne krvi, kjer ga je tako rekoč sram se razodeti. 113 I | sram se razodeti. Počasih je pa ena beseda drugu dala, 114 I | bolj bližala, zmiraj se mi je dozdevalo; da dobiva veču 115 I | veču povzdanost do mene. To je naj bolje bilo, da naju 116 I | rečce ne slišati mogle. Ko je uže dosta bilo, vež narezanih 117 I | matere več nimaš, brat ti je vmrl, žlahta te tudi po 118 I | še vse v nemar šlo. Tebi je treba gospodinje pri tvoji 119 I | polnu mizu vsedla. Tiho me je poslušal i očmi v tla gledal. – 120 I | trenutkov opet začela – pridna je, delavna je, vse čednosti 121 I | začela – pridna je, delavna je, vse čednosti ima, ktere 122 I | svet naj bolj gleda, krasna je, da ji ni blizo take. Da 123 I | naprej zagotovim, kjer mi je uže sáma povedala, da se 124 I | to djati. On kakor se mi je dosdevalo – se pa ni prav 125 I | Marjetica, dok da vse zveš kako je bilo. Ja ti ju čem povedati, – 126 I | zgrabi za roko, – Martnačka! je to res, kar ste rekli, da 127 I | to res, kar ste rekli, da je Pengarjeva Marjetica––! 128 I | besedu iz ust uzamem – ko mi je ona sama to rezodela, ko 129 I | Le pojte, le pojte – je djal – za ognišče se vam 130 I | ni treba nič skrbeti, to je moj posel, sámo Marjetice 131 I | pridete k sveti Ani. ~Vse je uže bilo živo, vse je mrgolelo 132 I | Vse je uže bilo živo, vse je mrgolelo od romarjev, – 133 I | velika množica Teharčanov jim je korajžu krotila. Med teharskimi 134 I | Med teharskimi fantini se je posebno odlikoval Mlinarjev 135 I | Janez. Za pol glave najmanj je bil viši od vsih drugih. 136 I | viši od vsih drugih. Rasta je bil čvrsto visokoga kakor 137 I | V njegovem obrazu se mu je vidila neustrašljivost, 138 I | možačkoga prevdarenja. Pogleda je bil bistroga, kakor sivi 139 I | strme skale v dolinu doli, je li ne bi kdo zapazil plena. 140 I | Na mirno krivom nosu mu je bilo junačtvo urezano, i 141 I | Iz nožnic jegovih se mu je svetil srebrem okovani rog 142 I | šaliti š njim. Kakor orel se je včasih ogledaval tje čez 143 I | tje čez ljudstvo, ktero je neprestano sem ter tje vrelo. 144 I | tje vrelo. Poznalo se mu je, da nekoga očakuje al išče. 145 I | velja kar hoče. ~"kaj ti je Janez – ga nenadoma vpraša 146 I | bolji prijatelj – "kaj ti je, da si mi danas tako nenavadno 147 I | ni zmenil za to, kar ga je Šimekov oprašal. ~"Ni danas 148 I | očitati, al spremenilo se je nekaj v njegovem notrajnem. 149 I | naglo Janez popraša: "Kaj je? Kaj? Kaj praviš Jaka?" ~ 150 I | nasmejiju. "Da, da! zaljubljen je, zaljubljen!" – pravi eden. – 151 I | pristavi drugi. "Meni se je enaka godila" – doda Šimekov 152 I | raztrešen sàm bil, kakor riba ki je vmotcu pžrla." ~Kakor da 153 I | vidivši, kako nemilo ga je izdalo jegovo notrajno poželjenje. 154 I | zgineju. Tudi ljudstvo se je počasih razišlo i razgubilo, 155 I | razišlo i razgubilo, kjer se je uže precej omračilo. Sámo 156 I | precej omračilo. Sámo Janez je na svojem mestu obstal, 157 I | ognišču ozre. Merjetica je ravno bila vedricu vode 158 I | Sdaj si sám pri sebi misli, je na ljepši prilika š njoj 159 I | ognišču približa. ~"Kaj Ti je Janez" – ga Marjetica vgovori – " 160 I | odvrati – "tudi spremilo se je mnogo v mojem notrajnem, 161 I | neizrekljivo neznano mi je!" ~"Ti čudno danas govoriš, 162 I | vsaki njegovih besedi se je boril zadušenjem svojih 163 I | razodeni se mi bez ovinkov. Ako je zares v moji zmožnosti, 164 I | V Tvoji celi zmožnosti je." ~"Neoklevaj tedaj dalje, 165 I | ljubim! V teh treh besedah je vse sadržano, kar Ti imam 166 I | v sladkosti. I kakor mi je bilo poprej neizrekljivo 167 I | neizrekljivo neznano i težavno, mi je pri Tebi tako nepopisljivo 168 I | nepopisljivo dobro i lahko! Kar me je prej sklelo i peklo, mi 169 I | odgovora čakal od nje, ki je sramežljivo svoje oči pobesila. ~" 170 I | nesrečnejega. Strašneje je živeti v ti morivni nevednosti, 171 I | lepši par kak dolga i široka je slovenska marka!" ~"Al Vam 172 I | Al Vam nisám rekel, da je zaljubljen čez ušesa!" – 173 I | fantovsko društvo naprej, ki je uže nekoliko časa to ljubezkovanje 174 I | Prijatlji, današnji dan mi je naj dražji v mojem živlenju. 175 I | krogu zakriči. ~"Ona mi je pa zadala reč" – nadaljuje 176 I | klobuk v zraku sukaje, da je daleč po okolici krik se 177 I | ampak zavolj Marjetice, kjer je dobro poznal Pengarjevih 178 I | čem tudi ne dvojiju, kjer je on od nekada ko naj poredneji 179 I | obrnivši šaljivo rečeju, da jim je še le sdaj jasno, kteri 180 I | sdaj jasno, kteri namen je imela četiriperesa deteljca! – 181 I | četiriperesa deteljca! – Martnačka je od strani stala i jejno 182 I | stala i jejno levo oko se je skoro Marjetici skoro Janezu 183 I | vpeljala i svršila! – Obema je naime reč zadala, da jih 184 I | skupaj pripeljati, al obema je zatajila, da hoče med tem 185 I | naj varneja menita. Trdo je morala sprepričana biti, 186 II | vmes zaukaje. Martnačka se je pa bila uže poprej peté 187 II | društvu uredno postreže. Sama je pa po kuhinji sem ter tje 188 II | sem ter tje digala, da ju je vseh kotov polno bilo. Vsaka 189 II | bilo. Vsaka dekla, ki se je le v kuhinji prikazala, 190 II | v kuhinji prikazala, ji je na potu bila. Švigala je 191 II | je na potu bila. Švigala je po sveh kotah, kakor miš 192 II | v roke vzela. Za burklje je morda uže desetkrat prijela, 193 II | Sdaj pobrčka po popelu, je li morda še kaj žarjavice 194 II | poldana, al zastonj, vse je užo bilo mrtvo. Hitro seže 195 II | spred Martnačku, kjer ju je bilo uže zelo v prste peklo. 196 II | hiši pokrivati i vslednič je vse šlo v redu kakor na 197 II | kakor na kolovratu, ena je drugi stregla kakor pri 198 II | Veselo petje i ukanje se je zmiraj bolj bližalo i ko 199 II | društvo celó spred hišu pride, je vse iz kuhinje privrelo 200 II | potrka. Še celó zabel se je bila skoro pri ti priliki 201 II | žlahtneji kinč za kmeta je žulovi dlan! Podučevajta 202 II | sram biti reči, ta i ta je moj vnuk, moja vnukinja. 203 II | obljube. ~Celo društvo se je ganjeno resnobnih besedi 204 II | jed napčno nanašale, da je polno zabave i smeha bilo 205 II | bilo zavolj toga. Skoro je bilo toga treba z hiše donesti, 206 II | naklepi kovali. ~Mnogo se je govorilo pri gostvanju v 207 II | vsakterih zadevah, mnogo se je smejalo, norčarij i šal 208 II | Tudi rajnih Mlinarjevih se je na spomin vzelo. Celó na 209 II | stalo do vina, imela ga je v kuhinji polni lonec v 210 II | lonec v ormaru, bilo ji je le na česti ležeče, da se 211 II | na njo ne pozabi, ki se je bez dvombe nocoj med prve 212 II | pripelje. Starka vbožca je imela sjajne proge po obrazu, 213 II | hišu stopi. Z prvoga se je branila kozarca, kakor je 214 II | je branila kozarca, kakor je uže zmiraj jejna navada 215 II | dostojanstvu. ~Menih se je vseh teh norčarij vdeležbal 216 II | Kozarec za kozarcem mu je kaj gladko i brhko potekal. 217 II | gladko i brhko potekal. Bila je pa zares tudi dobra kapljica! 218 II | dva kozarca privošivali, je nocoj kar po miz tekla! 219 II | kar po miz tekla! Brave je bila tako rumene, kakor 220 II | raztopljeno. Vinski duh je začel menihu naj prvo med 221 II | druguč zapne. Pa prepozno je bilo. Janez je zapazil spod 222 II | prepozno je bilo. Janez je zapazil spod njegovi kuti 223 II | varno se mu ne dozdeva. Kar je zapazil pove pri priložnosti 224 II | zamerite! Kdor zmed Vas je dobrih misel, čistoga srca 225 II | tudi menih svojega. Vse je tiho, da bi se bila igla 226 II | prisvetila, spred kteri se je vsako zločinstvo plaho vmaknuti 227 II | prispodobi kaj takoga." ~"Menih je počasih kakor tat svoj prst 228 II | predlog po godu. Tona, ki je zmiraj pozornim očesom menihovo 229 II | zdrgne. Vsi ostrmiju. "Al kaj je to, dragi moj frater!" – 230 II | sramote, al zvit, kakor je bil, se kmal opet zave. ~" 231 II | umetno na rogu vrezan. ~"To je grb celjskih grofov!" – 232 II | zakrohoče – "i grof Urh je moj gospodar, moj mogočni 233 II | Janez vrelo zavrne, – "kaj je grb celjskih grofov! Poznamo 234 II | poveš, v kterem namenu Te je Urh v to hišu v meniha spreoblečenoga 235 II | poiskati. Ta nož, ki se je na turških srcah krvi piti 236 II | postopanje od strani Janezeve je meniha koj v kozji rog vgnalo. 237 II | da k sapi pride, tako mu je strah prsi stiskal. ~"Poslan 238 II | ime ponoviju. Pengarjevih je pa to tako strašno v srce 239 II | su se tresli. ~"Sdaj mi je vse jasno" – začneju slabim 240 II | Še ni pol leta, kakor Vam je vsim znano, kar je Zagorčevu 241 II | kakor Vam je vsim znano, kar je Zagorčevu Frančiku iz Košnice 242 II | kako vrla i snažna deklina je bila! Celó na sámem carskem 243 II | naj ji sveti, Celjski Urh je jejni morivec! – Izvohali 244 II | okolicu. Zagorčeva Frančika je pasla ravno v ta čas svoje 245 II | prepevaje mične pesmice, da se je po celi dobravi odmeval 246 II | odmeval jejni glas. To ju je izdalo. Naenkrat pribežiju 247 II | bilo mogoče vteči. – Kar se je onda dalje godilo, se mi 248 II | povedati! – Pol ure potem je zdihovala Frančika na celjskem 249 II | vlovil tako jedrne srnice!" – je nek grof Urh djal peklenskim 250 II | nikada zvedel. Mislil si je, da ju je po vsi priliki 251 II | zvedel. Mislil si je, da ju je po vsi priliki kakšna divja 252 II | eni domu prišle, i kjer se je tudi jejni robec čisto strgan 253 II | Obžaloval i objokaval ju je, kakor le oče po svojem 254 II | mnogovrstnim blagom. Od vsega, kar je imel v svojem posestvu to 255 II | lepše tančice, ki si ju je Frančika preteklu zimu sáma 256 II | trideset grčkih cekinov, ktere je bil na skrivnem v jutršnu 257 II | znoju, kakor grof, kteroga je neki rumeni španski vitez 258 II | starec sàm pripraven, ako je Tvoja volja, zadnje svoje 259 II | prošnju ispolniš!" – Tako je še dalje govoril i prosil 260 II | i prosil Zagorc, grof se je pa med vsim tem s bližnim 261 II | da bi bil se sramoval, da je klečal tu v prahu spred 262 II | sprevržeju. "S Teboj" – tako je nek djal, da se je votlo 263 II | tako je nek djal, da se je votlo po celem gradu razlegalo – " 264 II | grob svoje Frančike, ki je ko žrtva nedolžnosti raje 265 II | proti menihu obrneju – "da je to namena Tvojega spreoblečenja, 266 II | strehu. Stara Martnačka se je bila tako vtogotila nad 267 II | Naj vekšimi burkljami se je oborožila. Jejna zelena 268 II | Jejna zelena aubica ji je bila v prevroči revnosti 269 II | Janez odjenja. "Danas, je djal grof" – menih dalje 270 II | bližni Bežigrad odnesli, kjer je uže nek prilična izbica 271 II | pod Mlinarjevem kozolcu je še dosta lanske kuružine; 272 II | laž-meniha čuva!" ~Ta predlog je vsim jako dopadel. "Da, 273 II | vsi veselo zakričé. ~Noč je bila krasna, zrak mlačen 274 II | bi jih iz jekla kresal, je ravno naj više stala i kaj 275 II | koj na ukanju spozna. ~"To je Koštomajev Andrejc! Pa uže 276 II | kakor deset drugih. Korenjak je, da mu jih je malo par v 277 II | Korenjak je, da mu jih je malo par v Teharjah i Trnovljah." – 278 II | Tik voglajnskoga mosta je stal kakor še dan današnji 279 II | današnji Turkov mlin. ~V mlinu je uže vse spalo, nobene luči 280 II | praznika vsi zaprti, i Voglajna je šumeč čez jez v globočinu 281 II | globočinu vrela. Poleg mlina je stal kozolc. Janez razpostavi 282 II | mirno i tiho zadržati. ~Vse je bilo kakor v grobu; le Voglajna, 283 II | plohe še malo naraščena, je šumela i žabe su po bližnjih 284 II | bi bil babji sejm. Včasih je tudi kakšna, gladna lesica 285 II | hrbet pohorskoga gorovja je pa bil nadebelo nakupičenimi 286 II | oblaki obložen, iz kterih se je včasih zabliskavalo bez 287 II | narod pravi lesičilo se je. ~Pol ure su morebit uže 288 II | noče ptič v mrežu. Posebno je pa Janez nevstrpljivo sem 289 II | tje stopal. Ta misel ga je naj bolj vzremirivala da 290 II | bolj vzremirivala da jih je morda menih le za nos sem 291 II | krempljah odnaša. Al opet ga je to odvračalo od te sumnje, 292 II | glašno. – "Ne vem, al se mi je le tako dozdevalo, al je 293 II | je le tako dozdevalo, al je res tam v gojzdu nekaj zašumelo, 294 II | da kuružina zašumi. Htel je tim zašumenjem grofa na 295 II | zapovedajočim glasom. – "Al Vama je morda srce v gače opalo, 296 II | vstrašil toga kozolca. Veter je potegnul skoz kuružinu, 297 II | skoz kuružinu, zašumelo je! Le brže naprej, da pletelin 298 II | ni bilo od vetra, saj je vse mirno, še listek na 299 II | prav slišal, šepetanje, je moral od kaj drugoga priti! 300 II | grof nazaj zavrne – "je bila pa kakšna mačka na 301 II | torbu nabirala! – No kaj se je treba bati!" – doda malo 302 II | meče spod kutami! Pa meč je morda v Vajni roki, kar 303 II | morda v Vajni roki, kar je sedlo na biku! – Kar sàm 304 II | nasili. ~Grof Urh, kteri je Janezu v pest padel, se 305 II | hlapcama; al tudi jima se je enaka pripetila. Vsaki je 306 II | je enaka pripetila. Vsaki je imel svojega krotitelja, 307 II | v Zajčni samostan!" ~"Al je zdaj čas za meniha okol 308 II | na svitlo, da se priliči, je li su tudi ti trije z njegovoga 309 II | isposlanoga ogleduha. Komaj je še to besedu zgovoril, tako 310 II | zgovoril, tako nemilo ga je Janezeva pest v zavratniku 311 II | Grof se prepade. Janez ga je prestregel. Počasih mu jegovi 312 II | ste naši vjetnik! – Da nam je volja, Vas svežemo i tam 313 II | samo namen povedati, ki Vas je v ti neznani uri v taki 314 II | zapadete moji nemilosti." ~To je bilo Janezu odveč. Svoj 315 II | si odveže, i grofu, ki se je zastonj branil i zoperstavljal 316 II | penah grof zakriči, da se je is sred gojzda odmel jegovi 317 II | Celjanom! Hahaha!" ~Kaj je bilo storiti grofu, kakor 318 II | Voglajnski most zasukati. To ga je tako vmečilo kakor vročina 319 II | Vidim, da vse veste, da Vam je vse znano. –––" Vidljivo 320 II | nadarenja – odkupljenja je treba!" mu Janez popravi. – " 321 II | popravi. – "Odkupljenja, ktero je dostojno Vaši vitežnosti 322 II | i celu okolicu, kolikor je pod ime Teharje spada do 323 II | časov ko enakorodnike. Tukaj je moja vitežka desnica, da 324 II | mož beseda!" Ta predlog se je fantom kaj dopadel! Živio 325 II | le malo kada se potem ako je treba, toga spomneju. To 326 II | orožjenoša služil. Kdo nam je porok, da nam juter grof 327 II | mojega imena, na čim mi je vse ležeče. – Ako pa ja 328 II | ne ostanem mož-beseda, to je, ako Vas ne vplemenim, juter 329 II | odvrati. Vsaka reč kolikor jih je nocoj slišati moral, mu 330 II | nocoj slišati moral, mu je bila kakor trn, ki ga bi 331 II | požreti moral. Strašno mu je ta dogodjaj vse moči polomil, 332 III | Papeževi poslanec.~Solnce je uže precej visoko stalo 333 III | gornjega celjskoga grada, ko je še v njem skoro vse leno 334 III | blazinah ležalo. Oziralo se je po raznobarvnih šipah podolgovato-ozkih 335 III | notrajnosti. V savinski dolini je stala gosta megla, ki je 336 III | je stala gosta megla, ki je po solnčnih žarkih ravno 337 III | i se dvigati začela. Vse je še bilo tiho i mirno le 338 III | le zgona prijetni glas se je sem ter tje od kakšne crkvice 339 III | bistrim očesom na sve strani, je li ne bi kje zapazila kakšnu 340 III | ugodni zajutrek. V grada je odbila ura uže šest, al 341 III | odbila ura uže šest, al vse je še v njem kakor izvmrlo, 342 III | po naj vrhnjem obzidju se je odmeval po gradskem prostranem 343 III | bilo vse pri gmahu. Brlela je še luč v lešerbi, akoravno 344 III | luč v lešerbi, akoravno je uže više stalo solnce od 345 III | solnce od lune. Grof Urh je zraven slonel. Da bi ga 346 III | obsojonoga spred seboj, kteromu je le še malo časa za življenje 347 III | življenje odmerjenoga, tako je bil zamišljen, i kakor se 348 III | zamišljen, i kakor se mu je vidilo sám seboj nezadovoljen. 349 III | al uni naklep. – "To se je prokleto zapletilo!" – v 350 III | Poznam vas Slovence! – To je čisto poseben narod. Srečen, 351 III | ojstreje gladila, kakor je mene to noč vaša. Ne bom 352 III | Onda te čem odtrgnuti! Onda je naj veča slast v duhanju! 353 III | kod okna obstoji. Megla je svoje zagrinjalo iz doline 354 III | doline odtegnula. Mično je bilo gledati iz gradske 355 III | farni crkvi k svetomu Danilu je vabilo velikim zgonom k 356 III | misel. V spodnjem katu se je bila grofica Katarina probudila 357 III | spregovoriti ne more. ~"Al mi je zbedarili nocoj Katinka! 358 III | Sdaj šele se grof zavé, da je pozabil svoe meniške spreobleke 359 III | Ja imam svoju glavu, i ta je tudi Tvoja glava! Zato Ti 360 III | prav ne zdi; kar naredim je narobe. Da bi danas za suho 361 III | trojnimi zatulajami, kar je znamenje bilo, da su ptuji 362 III | Aha! uže vem kaj da je! – Naj pristopi!" ~Strežaj 363 III | poslanca pričakvaje. Vedil je, da je car Friderik IV. 364 III | pričakvaje. Vedil je, da je car Friderik IV. v Rimu, 365 III | Friderik IV. v Rimu, i da ga je morda tam papežu tožil, 366 III | svojega sporočila, kakor Ti je naloženo, onda pa mirno 367 III | grof celjski, na kteroga je to pismo naslovljeno?" ~" 368 III | gospodarjeve povelja! Ako je tedaj pismo naslovljeno 369 III | papeževo, ktero mi gre, ki je, kakor si preje rekel, naslovljeno 370 III | vidši, da pri teh okoljšinah je najbolje se vdati i še večim 371 III | prošnje, vse zaklinjanje je bilo zastonj! Vsi zagovori 372 III | zagovori poslančevi, da je sámo ko verni sluga se rešil 373 III | rešil toga sporočila, vse je bilo zastonj! Urhovo srce 374 III | bilo zastonj! Urhovo srce je pri vsaki jegovi besedi 375 III | vratami zgine. ~Sdaj šele, ko je grof bil opet sám v izbi, 376 III | ogledavati. Vidilo se mu je, kakor da nima nobenoga 377 III | moč mu obnemagaju. Bilo je naime izklučivno, vpanavno 378 III | vpanavno pismo. Papež ga je bil zavolj njegovih hudobij, 379 III | pismo govorilo. ~Strašno je morala ta nesrečna novica 380 III | tešče Urha dirnuti, ves se je tresel, al vendar su vkljub 381 III | prav ponižno v izbu. Bil je nam od snoč uže poznati 382 III | poznati ogleduh. Mislil si je da je grof jega zazval na 383 III | ogleduh. Mislil si je da je grof jega zazval na račun 384 III | prav ne spomnil, kdo da je. Al kmal mu mrena pade spred 385 III | njim togotiti. Ne sámo, mu je očitoval i pretil, da ga 386 III | službu dal, celó vječanjem mu je grozil. Zviti ogleduh se 387 III | grozil. Zviti ogleduh se je skrčil v kotu, kakor maček, 388 III | na vrabče pazi. Grof mu je vse naprej vlekel, koliko 389 III | da ga na leto košta, da je najbolje plačan zmed vsih 390 III | darila vleče, i vendar ga je snoč po svoji nerodnosti 391 III | zvijačnosti, ktera se Ti je do danas snoč prvikrat zneverila. 392 III | nadarenje, al pa – kaštige. Prvo je, da mi zveš danas popoldan 393 III | snočne tolvaje. Drugo pa je, da mi zmišliš naj varneši 394 III | ga uže rešil! Kolikokrat je segala jegova nedositljiva 395 III | carski blagajni, kar se je le pregostokrat pripetivalo! 396 III | zadrga jihnog omrežja mi je bila poznata – i laž je, 397 III | je bila poznata – i laž je, da ne bi še te okorne Teharčane 398 III | svoji sak vlovil!" – Hotel je morda še dalje naštevati 399 III | pa bolj ponosno, kakor je prišel, akoravno še zmiraj 400 IV | očakovali. Mlinarjev Janez je vse do naj manje stvari 401 IV | do kraja, kaj i kako se je pri mlinu pripetilo. "Ostane 402 IV | okreneju. Juterna hladna sapa je uže pripihala; rôsa je počela 403 IV | sapa je uže pripihala; rôsa je počela rositi; megla je 404 IV | je počela rositi; megla je nastajala poleg Voglajne 405 IV | bljižnjih travnikih. Po vasi je še vse spalo. Skoro se iz 406 IV | nji udari. Tako milo se je po okolici razlegalo, da 407 IV | koreninami preraščeni stêzi. Vsak je bil v svoje posebne misli 408 IV | da se z toga, kar se je nocojšno noč zgodilo, ne 409 IV | si enkrat v glavo vbije, je zastonj da bi jenjal. I 410 IV | zavolj mene; al strah me je zavolj Marjetice i zavolj 411 IV | misli mi srce težé." ~"To je vse prazni strah" – mu Tone 412 IV | pretresa vredne. Dekla mi je naime včera, ko sva se prav 413 IV | zaštitom molčanje povedala, da je od Hrastinšekovoga hlapca 414 IV | Hrastinšci povedali, da je bilo v zadnji starešinski 415 IV | načelnika priličil; – i da je hlapec – no saj ga poznaš 416 IV | čul. Celó na perišču, mi je rekla, je uže bilo zavolj 417 IV | na perišču, mi je rekla, je uže bilo zavolj toga govorj 418 IV | nesreča dozdeva. Kar mi je še včera srce ogrevalo, 419 IV | podaje se razideta. ~Bolj ko je dan rastel bolj je živo 420 IV | Bolj ko je dan rastel bolj je živo postajalo v vasi. ~ 421 IV | njega prisije. Kmal po očetu je tudi Marjetica vstala. Urno 422 IV | Janez spred nji, kteroga je ljubezen namestno domu k 423 IV | pripeljala. Na Marjetični krič je vse iz hiše privrelo, i 424 IV | iz hiše privrelo, i smeha je bilo celi dan dosta. Ljubezen 425 IV | notranjem spozna. Tudi Marjetica je na Janezu koj neku otožnu 426 IV | hitro zapazilo. ~"Kaj Ti je Janez?" – ga malo vznemirjena 427 IV | tako rano tukaj! Juternice je šele odzgonilo, i zvezda 428 IV | Razdružiti! Za pet ran božjih to je strašna beseda! Povej, ne 429 IV | zmiraj pri Tebi. Bez Tebe mi je ta celi svet, naj bi bil 430 IV | v lovpu odhititi. Janez je malo naprej odišel, al kmal 431 IV | malo naprej odišel, al kmal je tudi Marjetica pražno oblečena 432 IV | posodice. Na srebernem pasu ji je visel na desni strani nožiček. 433 IV | strani nožiček. Okol neder si je umetno ovila rudeči svilnati 434 IV | svilnati robec, kteroga ji je bil rajni brat iz Laškoga 435 IV | iz Laškoga prinesel, ko je grofa Miroslava tje spremljal. 436 IV | tje spremljal. Za robec si je pa v sredi vtaknula rožmarin-vejicu. 437 IV | rožmarin-vejicu. Za vrat si je obesila zlatu blagoslovljenu 438 IV | rajnoga brata. "Kaj ne," – je djala, ko ga doide – "da 439 IV | med naji stopiti," to mi je srce skoro čisto klaverno 440 IV | razjasni mi to!" ~Janez ji je sdaj vse povedal, kar je 441 IV | je sdaj vse povedal, kar je zavolj volitve od Toneta 442 IV | boja, zavolj vojske, po tem je vedno moje srce hrepenelo! – 443 IV | Tvoje oslobodenje!" ~"To je junačko govorjenje, ki se 444 IV | Tebe nadjal. Od sdaj mi je tudi moja zamišljenost, 445 IV | Pri ti priložnosti se je Janezu zelo, zelo dozdevalo, 446 IV | zelo, zelo dozdevalo, da je beračev paternošter čisto 447 IV | tistomu spodoben bil, ki ga je snoč pri spreoblečenem menihu 448 IV | nabrane tolste jagode vse je bilo kakor pri snočnem. 449 IV | beraču ozre i v ravno ta hip je tudi berač se za njima ogledal, 450 IV | njima ogledal, i opet se je zelo Janezu dozdevalo, kakor 451 IV | preteti. Skoro za gotovo je bil sprepričan, da je ta 452 IV | gotovo je bil sprepričan, da je ta berač i včerašnji ogleduh 453 IV | strašil. To da predvzel si je celi dan dobro na toga beračuha 454 IV | celjskih gospoj i gospodičen je zavidila brhki Teharčanki 455 IV | celjskem trga sprehajala. Vse je za njima gledalo, vsakomu 456 IV | Teharjah bila. Ljudstva se je med tem uže sila veliko 457 IV | sila veliko nabralo. Vse je mezgolele romarjev. Za potom 458 IV | bljižnjih i dalnjih krajev, to je ljudjih, ki ne sejeu i ne, 459 IV | pa vendar le živiju. ~Tu je eden grdu ranu kazal, da 460 IV | eden grdu ranu kazal, da se je človeku gabilo ju viditi; 461 IV | človeku gabilo ju viditi; tam je drugi zvinjene ude imel; 462 IV | zvinjene ude imel; tretji je opet svoje brglje čez pot 463 IV | delal; pod lipi tam v senci je na vozičku eden ležal, bolj 464 IV | mrtev kakor živ, i vendar je še svoje osušene roki stegoval 465 IV | blagu; ne daleč od toga je čepela stara babca zraven 466 IV | obe na so moč kričele; ena je drugu vthela prekričati; 467 IV | drugu vthela prekričati; ena je drugi dare zavidila. Tam 468 IV | drugi dare zavidila. Tam je morda hčer za palicu vodila 469 IV | proseč i nabiraječ. ~Janez se je nalašč na vse strani po 470 IV | ni mogel najti, kteroga je pri Sovodni srečal. Marjeticu 471 IV | Sovodni srečal. Marjeticu je do doma spremil i sdaj šele 472 IV | pogledat. Cela drušina ga je uže željno pričakvala. Povsod 473 IV | željno pričakvala. Povsod je pogledal, po hlevah po pôdu, 474 IV | vse dobro zapirati, kjer je mnogo ptujega sveta v vasi 475 IV | more kakšnoga djanja da je. Ko je vse spregledal i 476 IV | kakšnoga djanja da je. Ko je vse spregledal i vsakomu 477 IV | zagrinjalem ter se vlježe. Bil je zelo truden, al vendar mu 478 IV | tako pobožnoga. ~Dolgon je na kolenih klečal spred 479 IV | crkvi ni zapazil, ktera je začudena i ganjena ga tako 480 IV | pobožnoga vidila, akoravno je tik njene klopi memo išel. 481 IV | danas skup snajti. Tukaj je bilo še več ljudstva, kakor 482 IV | kakor doli v vasi. Bilo je tudi, kakor vsako leto mnogo 483 IV | drugačišnoga jedra društvo je poleg njih okol dolge iz 484 IV | Bili su Šentjurčani. Tukaj je vse drugač borni Šentjurčan 485 IV | dekletom dvorišče pometati je bilo jegovo obnašanje, jegovo 486 IV | prijeti, sámo dvema prstima ji je vstajat pomagal, ako se 487 IV | vstajat pomagal, ako se ji je morda poljubilo se vzdignuti. 488 IV | poljubilo se vzdignuti. Bala se je pužica cele roke, kakor 489 IV | rahlo objemati, kada mu je le drago bilo! Celó stareši 490 IV | pšenica i t. d. K večjem da je kakšna oferca zaljubljence 491 IV | jezike stegovati. Mali Mihec je pa po trati okol skakal 492 IV | bôter za sejm kupili i ki je vzad piščalku imel vsajeno. 493 IV | bili večidel domači. Tam je bilo tudi Martnačkino ognjišče. 494 IV | Martnačkino ognjišče. Hej, kako se je še starka vrtela i obračala 495 IV | okljub vsakomu dekletu. Vse je htela sáma storiti, sdaj 496 IV | htela sáma storiti, sdaj je po ponvi pomešala sdaj pokrovalke 497 IV | premikavala pogledavši po lonceh je li uže zavira, sdaj je na 498 IV | lonceh je li uže zavira, sdaj je na zabelj pazila, vilicami 499 IV | vilicami pečenku nabadala, je li je uže zadost prepečena 500 IV | pečenku nabadala, je li je uže zadost prepečena i prhka,