Part

 1 I  |     peresa deteljcu, prvu ki sàm ju letos našla, da bodem zvedla,
 2 I  |          Ne vrjemi mi toga dete! ju oče posvariju – To su samo
 3 I  |        ime bilo – daj povej mi – ju oče pazljivo motraje, dalje
 4 I  |       Martnačka povedala; poznam ju kakšne baže bab da je! ~
 5 I  |      prelazu nasprot. Pengarjev, ju opazaje, omolkneju. Nikom
 6 I  |       Vaša kuruza od mejašne, ki ju gojite, kakor da bi Vam
 7 I  |         kuhala kakor ja, rada bi ju poznala. Ako se ravno nektere
 8 I  |     nemudoma domu priti, i sicer ju mora Martnačka do doma spremiti.
 9 I  |         poslovi. ~"Marjetica!" – ju začudeno oče pokregaju "
10 I  |      Tvoje kozice." ~Kakor da bi ju bil krvjoj polil, se jejno
11 I  |        vzdigne jerbašču z glave, ju postavi na tla, dene svitek
12 I  |         kaj ne Marjetica, da sam ju zadel!"  "Ne tatek, ne!
13 I  |     obraščena. Nasproti pa, kada ju je kdo razsrdil, i da ga
14 I  |          kaj očitati mogel. Kdor ju je sovržil, ji je k večem
15 I  |       izučila. Pozneje pa, ko su ju zavolj njene jezičnosti
16 I  |        je imela, koliko snubačev ju je prosilo za srce i roko
17 I  |        kipeča nedra, kakor da bi ju kaj dušilo. ~"Tedaj nama
18 I  |         treba deteljce; da ne bi ju bila uže v kiticu djala,
19 I  |      bila uže v kiticu djala, bi ju gotovo slobodno proč vrgla.
20 I  |   slobodno proč vrgla. Pa saj mu ju tudi s kitico vred lahko
21 I  |        reč povzamem rekoč: Ja ti ju čem povedati. – ~"Za pet
22 I  |         zveš kako je bilo. Ja ti ju čem povedati, – sàm djala –
23 I  |  notrajnem. Kaj ne janez, da sàm ju zadel!" ~Kakor da bi se
24 I  |        vedricu vode donesla, ter ju v posamesne lončice nalivala.
25 I  |     glavicu na Janezeve prsi, ki ju goreče k sebi stisne. V
26 I  |       ljubiti." – Srčneje stiska ju na prsi svoje, poljubi jejno
27 I  |       ljubim Marjeticu da sàm si ju zbral ko svoju prihodnu
28 II |   kuhinji sem ter tje digala, da ju je vseh kotov polno bilo.
29 II |       kuhinskih vratah stale ter ju smejaje gledale. Sdaj pobrčka
30 II |       vred spred Martnačku, kjer ju je bilo uže zelo v prste
31 II |   vstaneju, zelenu kapicu, ki su ju navadno doma nosili, z glave
32 II |           kakšu reč pobrale, ter ju hitro stari Martnački v
33 II |   hišnike brojila. Muharjev Jaka ju za roko v hišu pripelje.
34 II |       hitro se opet zave i naglo ju druguč zapne. Pa prepozno
35 II |         prokleto gnezdo. Saj ste ju morda vsi poznali, kako
36 II |     jejni morivec! – Izvohali su ju naime jegovi ogleduhi, i
37 II |   dobravi odmeval jejni glas. To ju je izdalo. Naenkrat pribežiju
38 II |     omaknuti, al zastonj, psi su ju obkolili i na nobenu stran
39 II |         zvedel. Mislil si je, da ju je po vsi priliki kakšna
40 II |     našel. Obžaloval i objokaval ju je, kakor le oče po svojem
41 II |         naj lepše tančice, ki si ju je Frančika preteklu zimu
42 II |        vdati se sili ter s fanti ju čez Voglajnski most zasukati.
43 III|          juternem nadzračju, ter ju krog za krogom zasukala
44 IV |        su ga vbogali, i vsi skup ju proti sveti Ani okreneju.
45 IV |        mali zgon oglasi, za njim ju srednji vbere, i na zadnje
46 IV |          ganljivo, tako mehko su ju znali fantje vbrati. Šestkrat
47 IV |         zvesto v oči pogleda, da ju Janez ves ganjen od njene
48 IV |       hotel Marjetici poveti, da ju ne bi bil vznemiril, ali
49 IV |          da se je človeku gabilo ju viditi; tam je drugi zvinjene
50 IV | prilepljene brade, i cela, kakor ju je krznar naredil, mu pade
51 IV |      tabljicu, kteroga vóli, ter ju v posebnu škrinjicu položi.
52 IV |         tabljicu za tabljici žje ju pogleda i na stran položi;
53 IV |          nemški gospôdi, kolikor ju je ravno v gradu bilo. Krasni
54 IV |    gledala. Pengarjev su se bali ju van pustiti, da ne bi morda
55 V  |       sta se omaknuti, drugač bi ju bila še kakšna slabost napadla.
56 V  |      bilo v težko železje. Janez ju vpraša: "Kdo si, i kaj si
57 V  |       tistu svetinicu, ki sàm Ti ju poprej izročil. Tvoja mati
58 V  |    poprej izročil. Tvoja mati mi ju je seboj dalo, ko sam domovinu
59 V  |      skrita mi je ostala. Daj mi ju še enkrat v roke, da ju
60 V  |          ju še enkrat v roke, da ju še enkrat otipljem kalior
61 V  |       enkrat otipljem kalior sàm ju jezero i jezero krat v ječi
62 V  |     Janez, ki je svetinicu imel, ju dá duhovnu, naj ju starčeku
63 V  |         imel, ju dá duhovnu, naj ju starčeku vroči. Duhoven
64 V  |          starčeku vroči. Duhoven ju bolj na tanko pogleda, jejni
65 V  | raztopiti v njenih zolzah. Janez ju tolaži kolikor more – al
66 V  |          njega silila, da naj bi ju seboj vzel na vojsku. Ljubezen
67 V  |          ljubezni do očeta. Sdaj ju oče sámi za roku primeju
68 V  |         žalovanja, i kakor da bi ju sram bilo, da se je jokala,
69 V  |   Nadušen po Marjetičnih besedah ju Janez še enkrat srčno objame –
70 V  |          ga opet spoznal, ako bi ju še kada osoda skup pripeljala. "
71 V  |     zagojzdila v tursku postaju, ju na dvoje razkalaje. Kakor
72 V  |   prešine. – Svoju srajcu sleče, ju na kose razkomadi i komadami
73 VI |          beseda?" ~"Moral sàm si ju zabilježiti, drugač bi ju
74 VI |        ju zabilježiti, drugač bi ju bil uže posabil. Ta beseda
75 VI |       edina beseda pomeni, da si ju Ti uže po svoje raztumačil
76 VI |          Pengarjeva kobilica, ki ju je jašil; od kod drugač
77 VI |           Srdilo ga je le to, da ju ni uže poprej spoznal. Šele
78 VI |        škoda za vsaku besedu, ki ju še dalje zavolj toga zgubite!" –