Part

 1 Pred|      morem zares začun dati, kaj me je od te prve moje namene
 2 Pred|      Ponkvi na Štajarskem, ki su me zares obilodarno podvpirali
 3 I   |       prihiti iz kolovoza – "kaj me ne bodeti počakali? Kaj
 4 I   |           Lukačka i Strnačka ste me zavolj toga cel čas zavidnim
 5 I   |         to je bilo takole: Janez me je vidil ognišče graditi.
 6 I   |      zaljubljen, kaj ne?! Debelo me pogleda i noga mu na lopati
 7 I   |        le hitro! meni se mudi! – me radovedno nasili – nimam
 8 I   |          se dolgo muditi, fantje me uže čakaju. – Janez, povej
 9 I   |          polnu mizu vsedla. Tiho me je poslušal i očmi v tla
10 I   |          najbolj dopadeš." ~"Mar me niste izdali!" Prestrašeno
11 I   |             pri tom Tvojem imenu me zgrabi za roko, – Martnačka!
12 I   |          na brežkem polju vbili, me skrbi moje pohištvo, moje
13 I   |        vsrečijami. – Ne vem jali me bolj glava boli, ali kaj. –
14 I   |       svojih dušnih bolečin? Kaj me morda meniš tako neusmilene
15 I   |        naglasom – "Marjetica! Ti me siliš, da Ti celo svoje
16 I   |  nepopisljivo dobro i lahko! Kar me je prej sklelo i peklo,
17 I   |          ljubezni, Marjetica, za me ni nobenoga zdravila več!" ~
18 I   |   storiti. S eno al drugo besedo me storiš ali naj srečnejega,
19 I   |        zaročnicu. Vsaki zmed Vas me slobodno presune svojim
20 I   |        reč" – nadaljuje Janez – "me ljubiti, dokler da še bodu
21 II  |         obe roke na njih "Vslišu me vsegamogočni večni bog!" –
22 II  |         v očéh igrale. – "Vsliši me očeta, ki Te moli za blagoslov
23 II  |      kristjansko vajin zarod, da me ne bo treba sram biti reči,
24 II  |      zunaj Vašega društva. No na me morda ne bodete slutili,
25 II  |      gorje mu, ki se predrzne se me dotaknuti žal rokoj! – Peklenske
26 II  |          noža, i gorjé mu, ki se me žaljivo dotakne!" ~Noža
27 II  |         meniški preopravi, kakor me vidite, si sprosil prenočišče
28 II  |          Vas stari oče, puščajte me opet prosto moje pote iti." ~"
29 II  |     vdeležen v ti reči, slušajte me, kar Vam bom rekel. Polnoč
30 II  |         rekoč: "Fantje! puščajte me mirno svoj pot iti –" ~"
31 II  |       verne svoje sluge, sámo da me puščate." ~"Ne nadarenja –
32 II  |     volitvi, kakor sàm obljubil, me slobodno vsak zmed Vas črni
33 III |           od vsake strani ima za me grdo lice. – Pa naj bi uže
34 III |        glava! Zato Ti ukažem, da me koj samoga ostaviš, i da
35 III |     vratami zgine. ~"Kakor da bi me vrag danas jašil; vse kar
36 IV  |         kakor koli maščevati. Ni me strah zavolj mene; al strah
37 IV  |      strah zavolj mene; al strah me je zavolj Marjetice i zavolj
38 IV  |      morda ljubo, moja draga, da me uže tako rano vidiš?" ~"
39 IV  |         beseda! Povej, ne puščaj me tako dolgo v nevednosti.
40 IV  |        htela, da bi bil dolgo na me čakal. Glej zato sàm pa
41 IV  |          se spodobno nakloni, pa me ponižnivo ampak kakor se
42 IV  |       narod. – "božja previdnost me je po našem slavnem i čestitem
43 IV  |        junačku svoju krv rado za me prolivali, i našega sovražnika
44 IV  |      naše lipe izfrfetala. Grôza me je prešla toga mračnaka
45 IV  |          ljudje na take znamenja me pomarate; al nikada ne bom
46 V   |        Tako je prav fantje! Sdaj me šele veseli, da su me Vašem
47 V   |       Sdaj me šele veseli, da su me Vašem načelnikom izvolili!
48 V   |    vendar sàm sprepričan, da ste me oslobodili!" ~Siromaček
49 V   |        pashu. – "Po ti svetinici me bote spo znali. Nosil sàm
50 V   |      vendar bljiže k meni; primi me za rokó, da Te saj ošlatam,
51 V   |         celó zapuščen! Čutim, da me vedno bolj i bolj zapušča
52 V   |     ljubimi vnučki! Kdo drugi bi me bil rešil iz ječe, kakor
53 V   |         ostali svet uže davno na me pozabil – na me živoga pokapanoga!" –
54 V   |         davno na me pozabil – na me živoga pokapanoga!" – Odahne
55 V   |        leta, tamne črne leta. Za me čas ni imel merila, kterim
56 V   |       Erman, ako še živiš, ki si me zakopal živoga v smrtnu
57 V   |          od te postelje, prej ko me smrtna kosa ne pokosi; saj
58 V   |       dvojim tedaj več, da si Ti me rešit prišel bez konca dolgoga
59 V   |     molil. "Živoga" – je djal – "me ne bo nobena človečka moč
60 V   |    svojem obrazu. Četirdeset let me nisi ogrevalo, me nisi obsijalo.
61 V   | Četirdeset let me nisi ogrevalo, me nisi obsijalo. Celó edino
62 V   |         se Ti zahvaljujem, da si me saj za zadnju uru ječe rešil;
63 V   |          se sámo boga! – Moli za me na zemlji ja ču za Te pred
64 V   |          od daleč niste zapazili me dostojno pri vratah pričakvaje. ~"
65 V   |    služiti! – Tukaj pod lipi ste me Vi fantje na štitu povzdignuli
66 V   |          trdna volja, fantje, da me nočete zapustiti," vidno
67 V   |          pozvame. – "Glej fantje me uže čakaju. Osoda, ki naji
68 V   |          morem! Veruj mi, vojska me ne bo požrla. Prej mi mora
69 V   |       ukanju čestivredni gospod, me bote, mar v sred boja, lahko
70 V   |       smeh posili. – "Le vzemite me seboj ne bom Vam sramôte
71 V   |      malo računa. – Leskavkoj su me hteli pošvrkati, pa sàm
72 V   |       tudi jeza razhadila. – Ako me zares po nobenem načinu
73 VI  |         se bodu razveselili uče, me opet viditi, ki neveju kam
74 VI  |        neveju kam sàm prešla, ki me uže mrtvu morda objokujeju