Part

 1 I |       rekoč: ~"Daj, povej bar meni Marjetica, čigar misli Te mika zvedeti!
 2 I |             i tudi Janez – opet se Marjetica pri tom imenu zgene, i opet
 3 I |          presečeju dozvolim, da Ti Marjetica pri kuhariji malo pripomore!
 4 I |         strogim pristavkom, da ima Marjetica koj po večernicah nemudoma
 5 I |          opet vidima!" – se veselo Marjetica očetu poslovi. ~"Marjetica!" –
 6 I |         Marjetica očetu poslovi. ~"Marjetica!" – ju začudeno oče pokregaju "
 7 I |            medicu sladčicu, kaj ne Marjetica, da sam ju zadel!"  "Ne
 8 I | četiri-peresa deteljce!" – popraša Marjetica čez nekoliko časa. Vsaka
 9 I |          ga prašali! – ji nedadoma Marjetica v besedu seže." ~"Ravno
10 I |         niste izdali!" Prestrašeno Marjetica starku popraša. ~"Le tiho
11 I |                Za pet ran božjih!" Marjetica zdihne. "Al umiri se, Marjetica,
12 I |    Marjetica zdihne. "Al umiri se, Marjetica, dok da vse zveš kako je
13 I |           obljubi. Glej Pangarjeva Marjetica! – pri tom Tvojem imenu
14 I |            rekli, da je Pengarjeva Marjetica––! No, kako to ne bi res
15 I |           Marjetici poveste. Zato, Marjetica, se le tako delaj, kakor
16 I |     romarjev, – ko ste Martnačka i Marjetica gori prišle. Tukaj delaju
17 I |              Kaj Ti je Janez" – ga Marjetica vgovori – "da si danas tako
18 I |           celoga srca." ~"Hvala Ti Marjetica za Tvoje milosrčno sočutje!" ~
19 I |        Janez, tako zdihavati" – ga Marjetica tolaži, mu ljubopitno i
20 I |            pomoči more, si sámo Ti Marjetica!" ~"Ja! Kako da samo i ravno
21 I |          malo v stran za lipovje, "Marjetica" – začne pol zdvojljivim,
22 I |           pol odvažnim naglasom – "Marjetica! Ti me siliš, da Ti celo
23 I |           Tvoje uzajemne ljubezni, Marjetica, za me ni nobenoga zdravila
24 I |       svoje oči pobesila. ~"Kaj ne Marjetica" – čez nekolika časa nadaljuje – "
25 I |         Pri vseh svetnikah božjih, Marjetica draga, daj odgovor, daj!" –
26 I |         neder ovije. Dalje se tudi Marjetica sprevladati ne more. Molčé
27 I |          Janez!" – trepečim glasom Marjetica prične – "ja Te ljubim,
28 I |            drugoga od Tebe!" Vidiš Marjetica, kada nam bo ona luna z
29 II|            stopi, poklekne Janez i Marjetica spred očeta na tratu, jih
30 II|           kteri izbi, da spi – – – Marjetica – !" ~"Marjetica!" nehoté
31 II|         spi – – – Marjetica – !" ~"Marjetica!" nehoté vsi za menihom
32 IV|        dolgo zadrževali. Lahko noč Marjetica, sladko spavaj. Juter se
33 IV|          jim Pengarjev odzdraviju. Marjetica do duru posveti. ~Fantje
34 IV|     prisije. Kmal po očetu je tudi Marjetica vstala. Urno gore v kuhinju,
35 IV|    njegovem notranjem spozna. Tudi Marjetica je na Janezu koj neku otožnu
36 IV|           Celju!" – Sramežljivo se Marjetica izvije Janezevih objemajev.
37 IV|            odišel, al kmal je tudi Marjetica pražno oblečena s mlekom
38 IV|       vendar boljšega junaka" – mu Marjetica pol šaljivo pol ponosno
39 IV|            vsakomu sta se dopadla. Marjetica raznosi svoje mleko po navadnih
40 IV|            kazali, ni bila zdrava. Marjetica ji je v njenem kuharijskem
41 IV|          najdemo. Zdravo Janez! Ti Marjetica nam pa donesi bokal vina,
42 IV|        drugači je mislila i čutila Marjetica, prosta Teharčanka, ki je
43 V |         pahnul – prišla mu je mila Marjetica na um. Vse svoje srčne težave
44 V |           i pripravljati za odhod. Marjetica pa pade na prsi Janezeve,
45 V |              Sdaj se moreva ločiti Marjetica!" – Janez ves bled po dolgem
46 V |                Ja grem s Teboj" mu Marjetica v besedu pade. – "Daj mi,
47 V |            ko mi do života more." ~Marjetica se ni dala vtolažiti, vedno
48 V |            za roku primeju rekoč: "Marjetica vtolaši se. Ne obupaj! saj
49 V |          stisek roké, – i komaj se Marjetica zave, uže sedi Janez visoko
50 V |       rudečimi nitkami všito ime: "Marjetica." ~Voglarjev je ravno malo
51 V |        Janez ga debelo pogleda. – "Marjetica!" – sklikne na glas – i
52 VI|        celó tudi rudeče všito ime "Marjetica" najde, globoko zdihne,
53 VI|         uže posabil. Ta beseda je "Marjetica." ~"Marjetca!" – Janez š
54 VI|     nobeden drugi kakor Pengarjeva Marjetica. ~"Pristavil je še, ko sàm
55 VI|            ni nobeden drugi, kakor Marjetica. Od kod drugač jegovo zakasnjenje
56 VI|        drugač zadnjič to naročilo "Marjetica" s pristavkom, da si če
57 VI|          spred njim stoječi sužen "Marjetica!" je bil odmel iz Janezevih
58 VI|             vse je kričelo, "Čuješ Marjetica! Sdaj prideju po naji. Le
59 VI|     pretrpeti! "Oj kako –je včasih Marjetica solzenimi očmi djala – "
60 VI|            ki ga vdari! – ~Janez i Marjetica priromata ravno na velikonočnu
61 VI|         sončili, ko se jim Janez i Marjetica pribljižata. ~Kdo bi mogel
62 VI|       Mlinarjev Janez i Pengarjeva Marjetica nazaj prišla, ki jih je
63 VI|        bandero vtaknjeno, ktero je Marjetica neoskrunjeno od turske roke,
64 VI|            Srečna sta bila Janez i Marjetica v zakonskom stanu, dobro
65 VI|           dan minul, da ne bi bila Marjetica kakoga vbogoga milosrčno