| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] sdruženi 1 sdruženo 1 sdružila 1 se 778 sé 1 sebe 17 sebi 5 | Frequency [« »] ----- 993 je 792 i 778 se 700 v 670 da 437 na | Ferdo Kocevar Mlinarjev Janez slovenski junak ali vplemitenje Teharcanov IntraText - Concordances se |
Part
1 Pred| enkrat ponovim, nadaječ se, da se ta moja prva skušnja 2 Pred| ponovim, nadaječ se, da se ta moja prva skušnja na 3 Pred| onim mirilom mirila, kterim se miriju dela naših uže vedenih 4 Pred| vedenih književnikov. ~Kar se jezika tiče, bo svaki čestitih 5 Pred| pogled zapazil, da nisàm se držal ne "železnih pravil" 6 Pred| slovenščine, to je, jezika, kteri se dan današnji sploh v slovenskih 7 Pred| knjigah rabi; ampak, da sàm se v slovstvenih odlikah, i 8 Pred| vsakomu Slovencu lahka, kter se je le malo čez prag svoje 9 Pred| po svetu ogledal. Ako bi se pa vendar kdo na čim spotikal, 10 Pred| kdo na čim spotikal, naj se v naših časopisih zoper 11 Pred| moje namene odvratilo. Zato se veči del djanja dramatično 12 Pred| dramatično razpleta. Kar se strožjih historičnih dat 13 Pred| da nisàm prilike imel, se jih posluživati. Ako se 14 Pred| se jih posluživati. Ako se ne varam se vplemenitivno 15 Pred| posluživati. Ako se ne varam se vplemenitivno pismo brž 16 Pred| še sdaj čakam. ~Tedaj sàm se sámo gole narodne pripovedke 17 I | rimljanskoga Celja. Težaki su se vračali iz polj, ter petjem 18 I | kosami, motikami in grabljami se je pevaje bližala teharski 19 I | sám Pengarjev oče. Vidilo se jim je, da jim dela gospodarenje 20 I | oči teharskih fantinov na se vlekla, ampak tudi celo 21 I | preziravnih žlahtnikov. Ni se je mogla nagledati človečka 22 I | nepopisljivi angjelski smehljaj se ji je igral na njenem obrazu. 23 I | gorje mu za srčni mir ki se je predrznul ji pregloboko 24 I | na zelene ruče, ktere su se ji kaj nježno okol neder 25 I | debela rosa tla rosila; da su se jejne okrogle nožice, al 26 I | Popevati su začeli i dozdevalo se mi je kakor da slišim tudi 27 I | Glej, ljubo dete, kako se oddaljuje včasih človek 28 I | po kteri hrepeni! Dozdeva se mu, da nekaj vidi spred 29 I | vidi spred seboj i kmal se bezumno za tem v beg poda, 30 I | da bi prevdarjal poprej, se ogledal na vse strani, druge 31 I | seboj na polje vzela, da bi se malo izskakljale, al kaj, – 32 I | lepših evetlic sàm pa sama za se venčec splela. Gejte, al 33 I | ljudi nikada znajdli, kako se gleda v srce drugomu; nikada, 34 I | došla, kakor Marjetici, da se je prerezalo preteglo izprašivanje 35 I | tako pozno iz polja! Zato se pa tudi tako odlikuje Vaša 36 I | romarje pri sveti Ani. Veliko se ve da ne nese, pa vendar 37 I | steječu Marjeticu, ktera se je pri tom imenu zgenila. – 38 I | kada kost gloda. Pa kaj se ja brinim, za te babuše, 39 I | pestvala, i tudi Janez – opet se Marjetica pri tom imenu 40 I | tom imenu zgene, i opet se zabliska levo oko sosede 41 I | biti konec besedi, kjer se jim je domu mudilo. Zato 42 I | povej v kratkem zakaj si se k nam namenila. Ako Ti morem 43 I | Vas pač rada naprosila – se za ušesam praskaje Martnačka 44 I | pa, le hitro reči, meni se mudi." ~"Drugoga nič, sámo 45 I | bom uže sáma vredila. Saj se poleg toga tudi lahko kaj 46 I | treba kaj prijeti! Ne da bi se morda hvalila, pa kar je 47 I | rada bi ju poznala. Ako se ravno nektere štuliju, da 48 I | ktera tudi kaj česa zna, saj se je od mene naučila. Še sdaj 49 I | Teharčanka. Celo celjskih kuharic se ne bojim, akoravno misliju, 50 I | akoravno misliju, da su se s kuhačo v roki narodila. – 51 I | ne bi bili Pengarjev oče se tako rekoč, siloj vsilili 52 I | pazili. ~"Srečno tatek, dok se opet vidima!" – se veselo 53 I | dok se opet vidima!" – se veselo Marjetica očetu poslovi. ~" 54 I | bi ju bil krvjoj polil, se jejno uže drugač rudečo 55 I | suhimi žnablji, ktera sta se vila med šrbastimi ustmi, 56 I | i brado. Usnate lica su se pa razpihavavale i napihavale, 57 I | Vedla je zmiraj vse, kar se je v vasi godilo, akoravno 58 I | Kar su kje jedli, kje su se skregali, kar i koliko i 59 I | kom je kdo kaj dolžen, kdo se če ženite, ktera deklina 60 I | oznanilo ve. – Al drugač, kar se poštenja tiče, ji ni nobeden 61 I | Erman II. Živel. V ti službi se je kuharije izučila. Pozneje 62 I | jezičnosti iz grada odpravili se je sama na svoju roku lotila 63 I | sam stan štimana, vedno se je med dekleta broj poleg 64 I | svoju zelenu bicu, kteri se je še poznalo po opulenih 65 I | je pa bila i omastena, da se je kar svetila. ~"Lahko 66 I | bom uže domu pripeljala, se ni treba nič kaj bati, saj 67 I | Pengarjev odvratiju. ~"Bog!" – se še enkrat za plotom Martnačka 68 I | besedu imeti. Pengarjev se na levo, Martnačka i Marjetca 69 I | kakih deset korakov šle, se Martnačka uže ogleda, je 70 I | da je Marjetični obraz se sdaj ožarival, sdaj obledeval. ~ 71 I | sdaj obledeval. ~Nehote se prime za svoja kipeča nedra, 72 I | časa. Vsaka jejnih besedi se je le med zdihljeji prs 73 I | časa pa le samoten hodiš se ljudeh izogibaje! Ti moraš 74 I | kjer ga je tako rekoč sram se razodeti. Počasih je pa 75 I | drugu dala, i zmiraj vsa se bolj bližala, zmiraj se 76 I | se bolj bližala, zmiraj se mi je dozdevalo; da dobiva 77 I | povedati. – Kaj? le hitro! meni se mudi! – me radovedno nasili – 78 I | radovedno nasili – nimam časa se dolgo muditi, fantje me 79 I | odkritosrčno – nadaljujem – al se ne boš nič ženil?" ~"Kaj 80 I | strani gleda, na nobenoga se prav zanašati ne moreš, 81 I | ima i tudi kaj zna, saj se ne manjka poštenih i pridnih 82 I | ne bo nobena odrekla, saj se bo za polnu mizu vsedla. 83 I | je uže sáma povedala, da se ji ti zmed vsih teharskih 84 I | on na to djati. On kakor se mi je dosdevalo – se pa 85 I | kakor se mi je dosdevalo – se pa ni prav upal prašati, 86 I | Marjetica zdihne. "Al umiri se, Marjetica, dok da vse zveš 87 I | morda ne boš mislil, da se ti lažem i bedake iz tebe 88 I | pojte – je djal – za ognišče se vam ni treba nič skrbeti, 89 I | poveste. Zato, Marjetica, se le tako delaj, kakor da 90 I | bil fantin druge okolice se možnarju al kurišču približal, 91 I | okoljčani le od strani gledali se jim zavidljivo posmehljaje, 92 I | Med teharskimi fantini se je posebno odlikoval Mlinarjev 93 I | krasili! – V njegovem obrazu se mu je vidila neustrašljivost, 94 I | papežem. Iz nožnic jegovih se mu je svetil srebrem okovani 95 I | širokoga noža. Zares ni se bilo šaliti š njim. Kakor 96 I | šaliti š njim. Kakor orel se je včasih ogledaval tje 97 I | sem ter tje vrelo. Poznalo se mu je, da nekoga očakuje 98 I | njoj Pangarjevu Marjeticu, se nekako dirnjen strese, nehote 99 I | dirnjen strese, nehote zdihne, se zamisli ter v enu mer i 100 I | teharski fantje. Gotovo se uže sdaj umiva za jutršnji 101 I | toga ni besednice čul, kjer se še ni zmenil za to, kar 102 I | Janezu mar za žulenje – se čez nekoliko časa Muharjev 103 I | Jaka oglasi – danas kakor se mi dozdeva jega nekaj žuli. 104 I | Uže davnej sàm zapazil, da se zagiblje našega društva; 105 I | nobeden očitati, al spremenilo se je nekaj v njegovem notrajnem. 106 I | ju zadel!" ~Kakor da bi se bil naenkrat iz sanj probudil, 107 I | debelo pogledaju i naenkrat se vsi nasmejiju. "Da, da! 108 I | pristavi drugi. "Meni se je enaka godila" – doda 109 I | notrajno poželjenje. Hitro se zdramši zavrne kakor malo 110 I | crkev zgineju. Tudi ljudstvo se je počasih razišlo i razgubilo, 111 I | razišlo i razgubilo, kjer se je uže precej omračilo. 112 I | odišli. Čez nekoliko časa se zdrami iz svojih zamišlij 113 I | zdrami iz svojih zamišlij ter se neloté prot Martnačkinem 114 I | bilo v njegovem ponašanju, se k ognišču približa. ~"Kaj 115 I | odvrati – "tudi spremilo se je mnogo v mojem notrajnem, 116 I | Pri vsaki njegovih besedi se je boril zadušenjem svojih 117 I | svojih zdihljejev, kteri su se mu zmiraj s prs izvijali. ~" 118 I | zaslužila! Sámo razodeni se mi bez ovinkov. Ako je zares 119 I | to mi kažeju bolečine, ki se mi v Tvoji bližini naenkrat 120 I | odgovor, daj!" – To izrekši se nehoté jegova krepka desna 121 I | nježnih neder ovije. Dalje se tudi Marjetica sprevladati 122 I | Koroškoga ostajala, kada se bo solnce pred mesecem pobledilo, 123 I | čisto. – ~"Pri moj kokoš!" – se naenkrat žasliši za gostem 124 I | Bodite svedoki toga, kar se Vam sdaj pred bogom zarotim. 125 I | presune svojim nožem, ako se kada ti svoji zakletvi vzneverim." ~ 126 I | jegova prihodna zaročnica!" – se trikrat v fantovskom krogu 127 I | slovenski – no tom imenom se mi ponašamo – še ukali, 128 I | je daleč po okolici krik se razlegal in stoterokrat 129 I | Naenkrat vsi vtihneju, se na levo na desno razdelé 130 I | Pengarjev oče s Martnački se vzad prikašeju. Janez, jih 131 I | uže na pol pota obstrežeju se prijazno smehljaje. Janez 132 I | smehljaje. Janez hoče, da se zagovarja, al Pengarjev, 133 I | glasu bil; da su veseli i da se srečnoga ceniju tako vrloga 134 I | dobiti. Proti Marjetici se obrnivši šaljivo rečeju, 135 I | strani stala i jejno levo oko se je skoro Marjetici skoro 136 I | vzajmnem ljubkovanju, kada se morda naj varneja menita. 137 II | vmes zaukaje. Martnačka se je pa bila uže poprej peté 138 II | vsaki dekli svoj posel, da se društvu uredno postreže. 139 II | polno bilo. Vsaka dekla, ki se je le v kuhinji prikazala, 140 II | i na tretji spodpihljaj se uže plamen vname. Sdaj su 141 II | uže plamen vname. Sdaj su se začele jaja vbijati, kokoši 142 II | Veselo petje i ukanje se je zmiraj bolj bližalo i 143 II | nanj potrka. Še celó zabel se je bila skoro pri ti priliki 144 II | sačneju, i solzice su se jim v očéh igrale. – "Vsliši 145 II | stotrno, jihnu čedu daj se množiti od roja do roja! 146 II | dan obljube. ~Celo društvo se je ganjeno resnobnih besedi 147 II | hišu podalo. Po starosti se vsedeju vsi za dolgu orehovu 148 II | orehovu mizu i komaj su se poedine jedila nanašati 149 II | poedine jedila nanašati jela, se prikhaže meniška postava 150 II | prosi. Bistro jegovo oko se parkrat po društvu zabliska, 151 II | sámi bili poprej sedeli ter se tik poleg njega vmestiju. 152 II | vbožce, ki su dvorile su se sdaj v toga, sdaj v onoga 153 II | na ušesa nesle, kjer su se onda ž nje vsakteri stroji 154 II | i naklepi kovali. ~Mnogo se je govorilo pri gostvanju 155 II | vsakterih zadevah, mnogo se je smejalo, norčarij i šal 156 II | Tudi rajnih Mlinarjevih se je na spomin vzelo. Celó 157 II | je le na česti ležeče, da se na njo ne pozabi, ki se 158 II | se na njo ne pozabi, ki se je bez dvombe nocoj med 159 II | ko v hišu stopi. Z prvoga se je branila kozarca, kakor 160 II | le toliko odpije, kar su se ji znablji malo namočili. 161 II | proti dostojanstvu. ~Menih se je vseh teh norčarij vdeležbal 162 II | kteru su Pergarjev le za se v posebnem sodiču imeli, 163 II | jih v kvas mesiti. Da bi se bolj po domače napravil 164 II | menišku opravu, al hitro se opet zave i naglo ju druguč 165 II | kaj dobro, nič kaj varno se mu ne dozdeva. Kar je zapazil 166 II | prijatelju. Čez nekoliko časa se vzdigne Tona i društvo malo 167 II | mojega na obrobje!" – Vsi se nad tem začudiju; nobeden 168 II | svojega. Vse je tiho, da bi se bila igla pasti čula. Vsaki 169 II | čula. Vsaki čaka. Vsakomu se radovednost iz očeh bere, 170 II | začas toga gostvanja, kjer se ne prispodobi v veselem 171 II | drugoga; al kjer nobeden se ne oglasi, povzame Tona 172 II | sapa bo čez dušo pela, ako se kod njega orožje najde na 173 II | skrivnom zatajeno!" – Godrnanje se čuje med fantam. Vsaki se 174 II | se čuje med fantam. Vsaki se zaroti, da še nikada ni 175 II | kod sebe nosil. Tudi menih se zagovarja, da jemu še orožja 176 II | prisvetila, spred kteri se je vsako zločinstvo plaho 177 II | nazad potegnuti, prej ko se ne reši to dolženje, – krivično, 178 II | Tona reč povzame rekoč: "Da se pa za čisto sprepričamo, 179 II | razno žensk, srečka zadene, se mora mirno vdati, da se 180 II | se mora mirno vdati, da se mu preišče jegovi život 181 II | orožja!" ~"Naj Ti bode!" – se čuje od vseh strani – "akoravno 182 II | vseh strani – "akoravno se danas pri ti priložnosti 183 II | gospod!" – mu očituje "Vi se hočete tom odtegnuti, saj 184 II | častjo i namenom mojega reda se ne sklepa, da bi se vdeležbal 185 II | reda se ne sklepa, da bi se vdeležbal bez omadeženja 186 II | nedotakljiv, i gorje mu, ki se predrzne se me dotaknuti 187 II | gorje mu, ki se predrzne se me dotaknuti žal rokoj! – 188 II | osebe na dno pekla." ~Ko se opet vsesti hoče, vidi, 189 II | vsesti hoče, vidi, da su se mu na mizi slonečemu gumbe 190 II | al zvit, kakor je bil, se kmal opet zave. ~"Le poglejte!" – 191 II | tanko noža, i gorjé mu, ki se me žaljivo dotakne!" ~Noža 192 II | žaljivo dotakne!" ~Noža se kod luči pogledata – i grb 193 II | i grb s tremi zvezdami se najde umetno na rogu vrezan. ~" 194 II | hudobije. Pa tudi povemo, da se ne bojimo ne Tvojih širokih 195 II | rebra poiskati. Ta nož, ki se je na turških srcah krvi 196 II | kozji rog vgnalo. Trese se od straha kakor šiba na 197 II | s resnici na dan! Drugač se hočeta bratiti moj nož i 198 II | da bi – pri teh besedah se plašno ozreju jegove nemirno 199 II | strašno v srce dirnulo, da su se koj mogli na klop za peč 200 II | vsesti. Na celem životu su se tresli. ~"Sdaj mi je vse 201 II | lepote i jedrote. V grofu se strašno sbudi pregrešna 202 II | pregrešna pohotnost. Napravi se kakor na lov. S psimi, s 203 II | s sulcami, i s zajnkami se odpravi iz svojega grada 204 II | prepevaje mične pesmice, da se je po celi dobravi odmeval 205 II | beričeva drhal. Frančika se jim hoče omaknuti, al zastonj, 206 II | bilo mogoče vteči. – Kar se je onda dalje godilo, se 207 II | se je onda dalje godilo, se mi ne da povedati! – Pol 208 II | eni domu prišle, i kjer se je tudi jejni robec čisto 209 II | Frančkinu možitev. Pred odhodom se še poškropi blagoslovljenoj 210 II | blagoslovljenoj vodoj, križ napravi i se s vsim tem poda v gornjo-celjski 211 II | trumi oborožjenih vitezev se zabavljati v vitežkih orožjo-igrah. 212 II | zvrnul. Šele ko igre mineju se ponižno približa Zagorc 213 II | slavnem rajnem grofom Ermanom se bojeval v njegovi vojski 214 II | govoril i prosil Zagorc, grof se je pa med vsim tem s bližnim 215 II | ga noče spustiti, na tleh se za njim pleza proseč za 216 II | jočeč kakor malo dete. Srdit se grof prot njem obrne: "povej!" – 217 II | prot njem obrne: "povej!" – se mu zarenči – "povej v kratkem 218 II | na noge, kakor da bi bil se sramoval, da je klečal tu 219 II | spred grofom. Jegove solze se vsušiju, i jegove prošnje 220 II | tako je nek djal, da se je votlo po celem gradu 221 II | Teboj, morivec moje hčeri, se ti bo vsahnula zadnja vejica 222 II | plemena. Ta Tvoj štimani grad se Ti naj razpade i razsuje 223 II | I oni trdi ječni stolp se Ti naj razpoči od slemena 224 II | nedolžnosti raje do smrti se mučiti dala, kakor da bi 225 II | nesreču pripraviti! Kaj ne?" – se sdaj Pengarjev proti menihu 226 II | strehu. Stara Martnačka se je bila tako vtogotila nad 227 II | njo. Naj vekšimi burkljami se je oborožila. Jejna zelena 228 II | meniha i v tom trenutku se mu tudi uže zabliska v jegovi 229 II | Bodi zadovoljen, da si se gotove smrti otel, ako si 230 II | dosta lanske kuružine; lahko se skrijemo i toga mračnaka 231 II | Tebi Janez pustim čest, da se grofa lotiš; ja bom enoga 232 II | miglečih zvezdic, ki su se svetile, kakor du bi jih 233 II | Eden za drugom zauka. Kmal se jim nekdo od Trnovlske gmajne 234 II | odgovarjali. Al bolj ko se mostu bližaju, bolj malo 235 II | ža butaru kuružine, kjer se ni vedlo, od ktere strani 236 II | skrili, mu strogo vkazaje, se mirno i tiho zadržati. ~ 237 II | oblaki obložen, iz kterih se je včasih zabliskavalo bez 238 II | kaker narod pravi lesičilo se je. ~Pol ure su morebit 239 II | odvračalo od te sumnje, da se na drugi strani naraščena 240 II | pol glašno. – "Ne vem, al se mi je le tako dozdevalo, 241 II | nekaj zašumelo, kakor da bi se bil kdo skoz veje motal!" – 242 II | skoz veje motal!" – Fantje se potuknuju, i zares stopiju 243 II | gojzdu loviti. Le potrpi se, nam bodu uže sámi v pest 244 II | Menih pa, to čuvši, kihne i se popraska, da kuružina zašumi. 245 II | možje malo postali, kjer se jim morda vendar to zašumenje 246 II | srce v gače opalo, kjer sta se tako vstrašil toga kozolca. 247 II | prej ne zapoje, prej ko se s našim plenom v grad ne 248 II | mirno, še listek na jagnetu se ne trese; to zašumenje, 249 II | priti! Čisto nič prav varno se mi pod kozolcu ne dozdeva." ~" 250 II | mačka na mišljem lovu. Vam se koj pozna da sta v svojih 251 II | torbu nabirala! – No kaj se je treba bati!" – doda malo 252 II | postajati, al celó bezuzpešno se vračati. Še to noč se hočem 253 II | bezuzpešno se vračati. Še to noč se hočem s nji kratkočasiti."– ~ 254 II | tako nemilo strese, da su se mu kolena sklecavale, kakor 255 II | zaklepetali. V ravno tom trenutku se mu pa tudi v desni strašno 256 II | jegovi široki nož. "S kteri se še nocoj kratkočasiti hočeš? 257 II | je Janezu v pest padel, se ozre po svojima hlapcama; 258 II | svojima hlapcama; al tudi jima se je enaka pripetila. Vsaki 259 II | smo službeniki božji, ki se vračamo iz Celja v Zajčni 260 II | hudobij, ne pa po gojzdih se okol klatiti! – Al kakor 261 II | okol klatiti! – Al kakor se mi zeló dozdeva ste Vi i 262 II | vrana sem na svitlo, da se priliči, je li su tudi ti 263 II | zavratniku davila. Sdaj se spomne svojega meča. Naglo 264 II | všlata uže ptuju roku. Grof se prepade. Janez ga je prestregel. 265 II | zaslužujete Vi grof, da se še roka pravice Vas ne dotakne, 266 II | Vas ne dotakne, kjer bi se tako le omadežila. ~"Kdo 267 II | omadežila. ~"Kdo si, ki se predrzneš tako smelo s menoj 268 II | prestriže. ~"Gorjé mu, ki se podstopi mi le eden las 269 II | Sdaj pa od Vas tirjam, da se razodenete, kdo ste! Da 270 II | razodenete, kdo ste! Da se morda ne oskruni moja plemenita, 271 II | dajati Vam nisàm dolžen!" – se grof opet našopiri. – "Al 272 II | sdaj zapove i ukaže, da se vsak od Vas ima domu podati, 273 II | spati do beloga dne, kakor se spodobi vsim poštenim ljudem, 274 II | robec si odveže, i grofu, ki se je zastonj branil i zoperstavljal 275 II | v penah grof zakriči, da se je is sred gojzda odmel 276 II | storiti grofu, kakor vdati se sili ter s fanti ju čez 277 II | zakladov i dragocenosti, čim se hočem rešiti – čim odkupiti 278 II | zares plemenitih misel," – se jim prilizuje – "i Vaše 279 II | obnašanje zares vitežko se imenvati mora, Vas hočem, 280 II | mož beseda!" Ta predlog se je fantom kaj dopadel! Živio 281 II | svari. – "Taki gospodje se znaju kaj lepo i trdo zaklevati 282 II | poštenje, pa le malo kada se potem ako je treba, toga 283 II | svežeju i odženeju!" – ~"To se sámo naj podstopi!" – Šimekov 284 II | nocošnjega pripetila, da se ne omadeži poštenje mojega 285 II | hočemo, i gorjé Vam grof; ako se to sozna med Vašim narodom, 286 II | domu v Vaši grad, pomolite se bogu, i varujte se, da nam 287 II | pomolite se bogu, i varujte se, da nam ne pridete več na 288 II | let postaral. Kaj enakoga se mu še ni pripetilo. Razideju 289 II | še ni pripetilo. Razideju se, fantje pevaje, grof pa 290 III | blazinah ležalo. Oziralo se je po raznobarvnih šipah 291 III | solnčnih žarkih ravno kipeti i se dvigati začela. Vse je še 292 III | mirno le zgona prijetni glas se je sem ter tje od kakšne 293 III | omolknule, kjer sta dva škajnca se simo tamo gugala v sivem 294 III | krogom zasukala okol grada, se ogledvaje bistrim očesom 295 III | stopaj po naj vrhnjem obzidju se je odmeval po gradskem prostranem 296 III | je bil zamišljen, i kakor se mu je vidilo sám seboj nezadovoljen. 297 III | ta al uni naklep. – "To se je prokleto zapletilo!" – 298 III | zamrmlja. – "Al razplesti se mora kako i kada bo meni 299 III | za drugo kakor hoče, da se to sámo ne bi med narodom 300 III | junaka nad Slovenskim, ako se v resnici boja loti; ni 301 III | pečat napečatiti, kakor da se le enoga cekina svojih zakladov 302 III | svoj samogovor – "vendar se hočem nad vam Teharčanom 303 III | enkrat gotovo, sámo da se lepa prilika primiri! Posebno 304 III | mi bo igralo srce, onda se bode moji oskrunjeni vižtnosti 305 III | hasen – prišle bodu ure, ko se bo spremenilo to moje gladenje 306 III | svoju stran dobiti. Zlatom se današnje dni vse zamore. 307 III | lakotu, da bote spoznali kaj se pravi mi protivno segati 308 III | mlada golobčica, mar da se spod zemlju skriješ! Ojstre 309 III | bo huji ja al osoda, ki se mojim namiram uže od nekada 310 III | trmastih misel. V spodnjem katu se je bila grofica Katarina 311 III | V njegovu izbu stopivša se naenkrat na vés glas zasmeji 312 III | skoz okno gleda. Grofica se pa še zmiraj smeji, i še 313 III | poštene reči govoriti," – se opet od okna k nji obrne, 314 III | dostavi – "uže vem, mesec se mlaji, zato se pa tudi v 315 III | vem, mesec se mlaji, zato se pa tudi v Vaših možganah 316 III | pust. Hahaha!" ~Sdaj šele se grof zavé, da je pozabil 317 III | meniške spreobleke sleči. Oči se mu zabliskaju. ~"Kaj to 318 III | koj samoga ostaviš, i da se mi ne predrzneš več drugikrat 319 III | Zapamti si!" ~Grofica omelkne, se nakloni i pohlevno za vratami 320 III | jašil; vse kar pogledam se mi prav ne zdi; kar naredim 321 III | zlato prijel – v roki bi se mi vsvinčilo! Ako še ni 322 III | iz sebe. Leno i vtrudeno se vrže v umetno zrezklani, 323 III | zadremane oči poriblje, ter se v red postavi. "Gotovo su 324 III | Papežev poslanec!" ––– se grof začudi. – "Kaj mora 325 III | Odtirajte mu jegovo orožje. Ako se bi morda obotavljal ga predati, 326 III | puščati! Razumiš!" ~Strežaj, se dostojno naklonivši, odide 327 III | odide s tim naročbam. ~Grof se opet v svoj visokohrbtni 328 III | morda tam papežu tožil, i da se gotovo teh zadev papeževo 329 III | Strežaj sdaj opet duri odpre, se za stran postavi i papežev 330 III | postavi i papežev poslanec se prikaže med podvojami. ~" 331 III | letanije i vigilije i kakor se vse to pravi; za ta posel 332 III | plačanoga popa v gradu. – Znebi se svojega sporočila, kakor 333 III | zdrgnuti. ~"Stojte grof!" – se ga poslanec nazaj stopivši 334 III | toga pisma v roke, prej ko se mi odvzeto orožje i konj 335 III | smem to pismo vročiti. Tako se glasiju moje naročila, take 336 III | grad priti." ~"Hahaha!" – se grof prisiljeno nasmiji. – " 337 III | predati moral. Kaj misliš, da se bom ja sám tukaj s Teboj 338 III | teh okoljšinah je najbolje se vdati i še večim zapletkom 339 III | da je sámo ko verni sluga se rešil toga sporočila, vse 340 III | ga odženeju, med tem ko se Urh porugljivo smehari tem 341 III | pismo ogledavati. Vidilo se mu je, kakor da nima nobenoga 342 III | ga potehta, kakor da bi se mu pretežen dozdeval – al 343 III | Ritensko mizu poišče da se na njo nasloni. Celi jegovi 344 III | tešče Urha dirnuti, ves se je tresel, al vendar su 345 III | debelo pogleda, kakor da bi se s prvoga prav ne spomnil, 346 III | začne hudo zmirjati, ter se nad njim togotiti. Ne sámo, 347 III | je grozil. Zviti ogleduh se je skrčil v kotu, kakor 348 III | zadnje reče, – "še enkrat se hočem poslužiti Tvoje zvijačnosti, 349 III | Tvoje zvijačnosti, ktera se Ti je do danas snoč prvikrat 350 III | kakvu igraču, kjer drugač se mu bodu dani v gradu skoro 351 III | življenje oskudilo. Celo dane se tudi ne da lov loviti, i 352 III | zadevah. Le na ta način se zamorem spodmuznuti carjevem 353 III | ne v carski blagajni, kar se je le pregostokrat pripetivalo! 354 III | pripetivalo! Priznam, da sàm se tudi ja mnoga nad njim pregrešil, 355 III | nad njim pregrešil, kar se podaniku ne prispodobi proti 356 III | ogledvavskih sposebnost, se opet poravna v kotu iz svojega 357 III | pohlevno, prilizljivo, al kakor se bi še drugač obnašanje plitvih 358 IV | Turkovem mlinu obstregli, su se kmal po tem pripetilu opet 359 IV | konca do kraja, kaj i kako se je pri mlinu pripetilo. " 360 IV | hudo bi za njega stalo, da se to med ljudstvom zve. Zato 361 IV | Marjetica, sladko spavaj. Juter se opet vidimo. Lahko noč!" ~" 362 IV | Ko do vaške lipe prideju se hočeju raziti vsaki na svoj 363 IV | poštelje potlačiti. Svitalo se bo skoro. Pojdmo k sveti 364 IV | vasi je še vse spalo. Skoro se iz visoke line sveteanskoga 365 IV | tem zatrijanči. Naj prvo se mali zgon oglasi, za njim 366 IV | med nji udari. Tako milo se je po okolici razlegalo, 367 IV | čutljivo strunicu, na kteri bi se bilo odmevalo. Popotnik 368 IV | budivši da naj vstajaju, da se obhajanje svete Ane pričenja. 369 IV | svete Ane pričenja. Prej ko se razideju, si še vzajemno 370 IV | vzajemno besedu založiju, da se hočeju pri volitvi gotovo 371 IV | mu Janez odgovori – "da se z toga, kar se je nocojšno 372 IV | odgovori – "da se z toga, kar se je nocojšno noč zgodilo, 373 IV | kaj dobroga rodilo. Zelo se bojim za Marjeticu. Grof 374 IV | svojimi ogledvači, kterih se človek današnje dni obraniti 375 IV | uzročitelje vsega toga izvohati, i se nad nam kakor koli maščevati. 376 IV | zavolj Vas drugih, ki ste se zavolj mene žrtvovali. Ja 377 IV | ne bo nikada storil. Bal se bo nam še enkrat v oblast 378 IV | mi je naime včera, ko sva se prav po slučaju na naši 379 IV | skupčini govorjenje, da bi se tako kakor Ti naj bolj za 380 IV | hrepenel po ti česti; vidil sàm se uže v duhu v bojni čeladi, 381 IV | slave; – al od danas su se te moje misli čisto spreobražile! 382 IV | naj veče čestenje menil, se mi danas naj veči nesreča 383 IV | Razumim Te, razumim! Al kaj ki se toga vbraniti ne moreš, 384 IV | izvoliju. Plašljivost bi se v Tvojem značaju slutila." ~ 385 IV | razkrižje pota. Roke si podaje se razideta. ~Bolj ko je dan 386 IV | koncu. Prvo ko duri odpreju se po vremenu, po meglah ogledaju; 387 IV | i rudečimi očmi. Počasih se vse oživi po celem pohištvu, 388 IV | oživi po celem pohištvu, vse se začne gibati, kakor v panju, 389 IV | nekaj zašumeti, kakor da bi se kdo približal. V tem trenutku 390 IV | da pobegne, al – v ta hip se uže čuti za roku prijeta. 391 IV | ves glas zakriči. Pa ko se hoče iz roke izviti, – glej 392 IV | odzgonilo, i zvezda danica se še ni otrnula, i Ti uže 393 IV | dolgo v nevednosti. Nikada se ne bom od Tebe ločila! Akoravno 394 IV | zazoveju Pengarjev, ki su se med durmi prikazali, Marjeticu, 395 IV | prikazali, Marjeticu, da naj se žuri mleko v Celje nosit. " 396 IV | dodaju, ko ga zapaziju – "da se Ti še pri belem danu kaj 397 IV | v Celju!" – Sramežljivo se Marjetica izvije Janezevih 398 IV | široko okovanoga škafca su se svetile plehnate mlečne 399 IV | djala, ko ga doide – "da sàm se žurila! Nisàm htela, da 400 IV | zamišljen, skoro kakor, da bi se žalostil. Kako si pa včera 401 IV | Al skrivnoga maščevanja se bojim od strani grofove, 402 IV | zraven, i še ko vojvoda! Toga se bojim, to mi srce teži, 403 IV | je junačko govorjenje, ki se ga ne bi bil nikada od Tebe 404 IV | vidim, da sàm Te vreden, da se ne boš žalostila, kada Te 405 IV | spred njima gre uže z pota. Se za stran vstavši, potegne 406 IV | sreču!" Pri ti priložnosti se je Janezu zelo, zelo dozdevalo, 407 IV | kakor pri snočnem. Še enkrat se po beraču ozre i v ravno 408 IV | ravno ta hip je tudi berač se za njima ogledal, i opet 409 IV | za njima ogledal, i opet se je zelo Janezu dozdevalo, 410 IV | svesta svojega stanu, štimano se po celjskem trga sprehajala. 411 IV | njima gledalo, vsakomu sta se dopadla. Marjetica raznosi 412 IV | Teharjah bila. Ljudstva se je med tem uže sila veliko 413 IV | eden grdu ranu kazal, da se je človeku gabilo ju viditi; 414 IV | položil, da bi romarje bolj na se oprezne delal; pod lipi 415 IV | proseč i nabiraječ. ~Janez se je nalašč na vse strani 416 IV | to, obrekvuje ono, kakor se prispodobi pridnomu gospodaru. 417 IV | ptujega sveta v vasi ter se nobenomu v srce viditi ne 418 IV | prepreže okno zagrinjalem ter se vlježe. Bil je zelo truden, 419 IV | sanje vznemirivale. Zatoraj se opet ozdigne i na ravnost 420 IV | pogleda milo proti nebu se prekriža, poškropi, vstane 421 IV | su si fantje reč zadali, se danas skup snajti. Tukaj 422 IV | opravljeni celjski gospodičci su se vrteli i klanjali okol našopirjenih 423 IV | je vstajat pomagal, ako se ji je morda poljubilo se 424 IV | se ji je morda poljubilo se vzdignuti. Bala se je pužica 425 IV | poljubilo se vzdignuti. Bala se je pužica cele roke, kakor 426 IV | bila. Šentjurski fantalin se pa ni bal ne sramval svojega 427 IV | zraven bili, al delali su se, kakor, da to ne zapazivaju; 428 IV | govorili, i pogovarkvali su se o vsakterih rečeh, o mnogovrstnih 429 IV | po trati okol skakal ter se lesenim konjinkom igral, 430 IV | stregle; uže bol odraščene su se pa za peče i robce poganjale. 431 IV | Martnačkino ognjišče. Hej, kako se je še starka vrtela i obračala 432 IV | je ta čest določena! – Ti se mi boš tako dolgo žalostil," – 433 IV | bolj molknim glasom," – da se Tvoja žalost nazadnje še 434 IV | Al Vam nisàm rekel" – se Tona k svojim tovaršem obrne – " 435 IV | življenja! Fantje koj za mizu se vsedite." – ~Fantje se vsedeju, 436 IV | mizu se vsedite." – ~Fantje se vsedeju, vino se donaša 437 IV | Fantje se vsedeju, vino se donaša vrč ga vrčem, bokal 438 IV | bokal za bokalom. Pesmica se zapoje za pesmici zdravljica 439 IV | gloda svoju juhu, kakor da se še zmenil ne bi za to kar 440 IV | nasloni glavu na lakte, ter se dela, kakor da bi dremal, 441 IV | včasih je pa celó dihelj na se držal, sámo da mu ne bi 442 IV | kakšna beseda ušla, kar sta se Janez i Tona razgovarjala. 443 IV | glavu vzdigne, dela kakor bi se bil zdramil, težkobno i 444 IV | da odide, – al v ta mah se čuti zadje za zatilnih prijet. 445 IV | zatilnih prijet. Hoče, da se obrani, pa po nesreči se 446 IV | se obrani, pa po nesreči se malo pre borno dotakne svoje 447 IV | kar sàm Ti snoč rekel, da se za prihodnje varuj naše 448 IV | da ne bi bil ravno sdaj se rog iz vasi gori zaslišal 449 IV | zaslišal v znamenje, da se bo volitev načelnika pričela. " 450 IV | njim, pusti ga Janez!" – se posamezne mnenja čujeju – " 451 IV | vas!" – "To pa ne bo!" – se Janez fantom odreže, ter 452 IV | hlev k svinjam zapre. ~Rog se vedno bolj glasi, trombente 453 IV | pojeju, i grofovi glasonoša se sliši, kako narodu nopoveduje 454 IV | brže kakor jeleni, kada se gredu v jutro v dol napajati, 455 IV | četiri ogle zaprežen, da se ljudstvo ni moglo do šatora 456 IV | sve vrelo. Na vsih obrazih se je izraživala radovednost, 457 IV | list ž njega, ga izmota, se malo izkašlja, ter začne, 458 IV | izkašlja, ter začne, kolikor se mu da na glas takole brati: " 459 IV | povelje natanko izpolniti, kar se tiče mira doma i povelničtva 460 IV | sedem teharskih starešin se podaju veličastno v posebni 461 IV | pripravljeni šator. Starešine se vsedeju okrog. Župan razdeli 462 IV | položi. Zaprta škrinjica se prinese h grofu. Grof u 463 IV | svoj rog zatrobši. Sdaj se sám grof vzdigne iz svojega 464 IV | jezero i jezero klobukov se je v zraku sukalo. Veselja-klici 465 IV | po vzburkanem morju. Vse se je gnetilo, vse se je ogledavalo, 466 IV | Vse se je gnetilo, vse se je ogledavalo, od ktere 467 IV | vsak-sebi para. Živa ulica se po obeh straneh naredi. 468 IV | Tonetom pa Janez koraka se smelo po ljudstvu ogledvaje, 469 IV | stopnicah do grofovoga šatora, se spodobno nakloni, pa me 470 IV | me ponižnivo ampak kakor se možaku iz jedra i jekla 471 IV | hrabrosti i junačtva. Lišpaj se pred njim ko prvak od njega, 472 IV | pogine slavno, kakor pa se omakne sramotno. – Meni 473 IV | roko daju. Tako oborožjen se sdaj k narodu obrne. ~"Teharčani!" – 474 IV | slavni gospodar grof Urh, se oborožjati za domovinu, 475 IV | starih i za našu lipu; k Vam se obnem ter Vas zarotim pri 476 IV | Zatoraj fantje, ne-dejmo se! – Stara slovenska hrabrost 477 IV | slovenska hrabrost ne sme se v nam vzneveriti, i pokazati 478 IV | ime! – "Živilo! Živilo!" – se je po narodu odmevalo od 479 IV | volitev dovršena; i skoro se je uže začelo razhajati; 480 IV | glasonoša v rog zatrobi. Vse se je vrnulo viditi i slišati, 481 IV | starešin s županom vred spred se pozvati, se obrne proti 482 IV | županom vred spred se pozvati, se obrne proti narodu i tole 483 IV | steber moje rodbine; sàm se odločil Vas za vse to nadariti. – 484 IV | Vse je radosti poskakvalo, se rokovalo, objemalo, rajalo 485 IV | narodom okol nosiju. Vse se je k njim sililo, vse ga 486 IV | trepeču roku poda. Solze su se starki čez obraz polile. " 487 IV | povsod si bil pri meni. – Al se še kaj spomneš, kako sàm 488 IV | makar sto let živim, kako su se moja rajna stara mati neizrekljivo 489 IV | grajšini kakvi posel, su se vsakokrat vrnuli, ako su 490 IV | su mi oči uže oslabele i se mi je zelo blešilo, sàm 491 IV | vendar dobro vidila, kako se je vrh Srebrotnika vzdignul 492 IV | ga v zraku zgrabil ter se š njim nad megle vzdignul – 493 IV | kmal opet izačne: – "Al se še kaj spomneš Janez, kako." – 494 IV | govorjenja. ~V grofovem šatoru se je sdaj veliko gostvanje 495 IV | bilo. Krasni čvrsti mladenč se ji je koj na prvi pogled 496 IV | od njega odvrnula. ~"Kako se Tebi dopada ta prosti Teharčan?" – 497 IV | vitezi našla. Toga su, kakor se mi dozdeva načelnikom izvolili." ~" 498 IV | Ravno prav." – Grofica, se posmehljaje, zvito doda. – " 499 IV | volitev gledala. Pengarjev su se bali ju van pustiti, da 500 IV | temno modrih jejnih očeh su se solzice lesketale, solzice