Part

 1 II|          nekoliko časa se vzdigne Tona i društvo malo za posluh
 2 II|           oštroumne napitnice. Al Tona ni vzdignul vinskoga kozarca,
 3 II| radovednost iz očeh bere, kaj nek Tona s tem namirava. Sdaj nadaljuje
 4 II|     nobeden se ne oglasi, povzame Tona tretjikrat govor. "Bolje
 5 II|           veči prihaja. Še enkrat Tona reč povzame rekoč: "Da se
 6 II|           bil ta predlog po godu. Tona, ki je zmiraj pozornim očesom
 7 II|         gnjilo srce!" –mu Šimekov Tona preti. ~"Da bi" – nadaljuje
 8 II|        pote iti." ~"Kaj še!" – mu Tona v beseda pade. – Meniš,
 9 II|        gmajne sem oglasi. Šimekov Tona ga koj na ukanju spozna. ~"
10 II|        Tiho, tiho, Janez!" – reče Tona na pol glašno. – "Ne vem,
11 II|          rog svojega noža sgrabi. Tona komaj i komaj Janeza nazaj
12 II|          naj podstopi!" – Šimekov Tona grofu preti. – "Koj si poravnam
13 IV|           fantje," – reče Šimekov Tona –, spat iti skoro da ni
14 IV|          nekoliko časa spregovori Tona. ~"Kaj si Ti sdaj kaj misliš
15 IV|         toga govorj enje." ~"Glej Tona, od nekada sàm hrepenel
16 IV|        bil ravuo v ta čas Šimekov Tona s drugimi fanti prišel. ~"
17 IV|          Al Vam nisàm rekel" – se Tona k svojim tovaršem obrne – "
18 IV|          ušla, kar sta se Janez i Tona razgovarjala. Čez nekoliko
19 IV|            Čez nekoliko časa reče Tona bolj na glas: "Kaj ne Janež
20 IV|          Janežem v sredi. Šimekov Tona spred njim narod vsak-sebi
21 IV|       veseli skupaj bili. Šimekov Tona je svoje citre obiral, da
22 V |       govoril Janez" – mu Šimekov Tona potrdi. – "Pač res! Bomo
23 V |          bi mogel vstati: Janez i Tona mu na noge pomagata, ga
24 V |       dvoriščnih železnih vratah. Tona tiho odpre okno i pogleda,
25 V |      prizadjal razsrdjeni Šimekov Tona! – Kakor življenje, takšna
26 V |           na polj šaljivo Šimekov Tona – "i hočeš uže v boj! Le
27 VI|         ko sta se Janez i Šimekov Tona, ta dva neločivna prijatlja,