Part

 1 I  |    hitro reči, meni se mudi." ~"Drugoga nič, sámo posodite mi malo
 2 I  |         ljubiti! Nikada nobenog drugoga od Tebe!" Vidiš Marjetica,
 3 II |         hiše donesti, skoro kaj drugoga – tako su si uzroke domišljivale,
 4 II |       ostane tiho, eden čaka na drugoga; al kjer nobeden se ne oglasi,
 5 II |     izbica za njo pripravljena, Drugoga, al kaj več o ti stvari
 6 II |         enoga Ti Jaka boš pa to drugoga beriča prijel. Marka naj
 7 II |      šepetanje, je moral od kaj drugoga priti! Čisto nič prav varno
 8 III|       zacenglanje vpraša. ~"Nič drugoga ne, kakor pismo papeževo,
 9 IV |      glave. – Glej ja čisto kaj drugoga spremišljujem. Današnja
10 IV |        slabu volju iz Tebe! Ako drugoga uzroka ni kakor to, kar
11 V  |      tedaj do tačas od kogargod drugoga nadomestiti dá, kjer mu
12 V  |          Oj strašen pogled! Nič drugoga ga ni bilo, kakor zgol kost
13 V  |       svojih trpljenj, nobenoga drugoga premoženja Ti nimam ostaviti,
14 V  |        se srdito zvan oglasi – "drugoga Ti ne velevam!" ~"Prej ne,
15 V  | slobodno si morete namesto mene drugoga načelnika voliti. Mene pa
16 V  |       bojni slavi hrepenel memo drugoga. Pridirjali su uže unkraj
17 V  |      kada sta žito zmlela, eden drugoga melje, eden drugoga brusi,
18 V  |        eden drugoga melje, eden drugoga brusi, i nobeden prej ne
19 V  |        dok da se nista oba eden drugoga snedla; tako se ni vojska
20 VI |         ki tako neizrečeno eden drugoga ljubita!" ~"Al ni moj tovarš
21 VI |         za Vas, molčé za kakoga drugoga. Saj uže imate polnu barku
22 VI |    groma zadet, čuvši, da je na drugoga gospodara prodan, i da mora
23 VI |          da bi vzajemno se eden drugoga tešila! Al zastonj! –Človek,
24 VI |       sužensku barku gnali. Nič drugoga si ni v svojem sdajšnem
25 VI |    odmel iz Janezevih ust. Eden drugoga objame. Sámo čutiti bi se