Part

 1 I  |         vplašilo, vzemirilo, no akoravno sámo za trenutek časa, to
 2 I  |        od mene naučila. Še sdaj akoravno sam uže stara, premesim
 3 I  |   celjskih kuharic se ne bojim, akoravno misliju, da su se s kuhačo
 4 I  |        kar se je v vasi godilo, akoravno ni razvadu imela v vasi
 5 I  |     celo svoje srce odkrijem, i akoravno morebit zdravila ne najdem
 6 II |        jemu še orožja treba ni, akoravno mnogo sveta prehodi da ga
 7 II |       se čuje od vseh strani – "akoravno se danas pri ti priložnosti
 8 III|     Brlela je še luč v lešerbi, akoravno je uže više stalo solnce
 9 III|       ponosno, kakor je prišel, akoravno še zmiraj ponižno, pohlevno,
10 IV |         zastonj da bi jenjal. I akoravno nas povzdigne na plemski
11 IV |         od dekle našega soseda. Akoravno na babje besede ne dam ne
12 IV |       se ne bom od Tebe ločila! Akoravno bregovi i dolovi med naji
13 IV |       ga tako pobožnoga vidila, akoravno je tik njene klopi memo
14 IV |      svojemu dekletu lepotaril! Akoravno ni umel ljubeznijske rešetke
15 IV |      poposlu lepo pripomogla. I akoravno je Janez zraven nje stal,
16 IV |      pazila, kam je zletela. No akoravno su mi oči uže oslabele i
17 V  | znamenje mojega oslobodenja?! – Akoravno Vas okol stoječe ne vidim
18 V  |         za to prepustiti. S ti, akoravno sila trdi pogodbi zadovoljen
19 V  |  ogleduha je zadela božja šiba. Akoravno je bezsrčno na kolenih slivkaje
20 V  |     ukam v boju si zmage svest! Akoravno nam naši gospodje ukanje
21 V  |        živo še kopita vzdiguje, akoravno morda nima pet zdravih zob
22 V  |         ni bila nobena na smrt, akoravno su mu bile prsi grdo razmesarjene,
23 VI |    barke izkladati; tudi Janez, akoravno mu ni nobeden veleval, se