Part

 1 I |           Zares ni se bilo šaliti š njim. Kakor orel se je včasih
 2 I |         Danas" – si misli – moram š njoj govoriti, naj velja
 3 I |       misli, je na ljepši prilika š njoj govoriti, to ne smem
 4 I |    Marjeticu rahlo za roko, stopi š njoj malo v stran za lipovje, "
 5 IV|           kakor da ne bi si upala š nji vodu stresti, kar zasliši
 6 IV|       Kakor da ga še čutila ne bi š njim v lovpu odhititi. Janez
 7 IV|        Bog ve, kaj bi bili fantje š njim naredili, da ne bi
 8 IV|           pričela. "Kaj čemo sdaj š njim, pusti ga Janez!" –
 9 IV|        meč iz koricah, ga trikrat š njim plošnati strani čez
10 IV|       roke podajalo, vse je htelo š njim govoriti. Na zadnje
11 IV|         ga v zraku zgrabil ter se š njim nad megle vzdignul –
12 V |          je vidil, da tako ni nič š njim opraviti. Oj strašen
13 V |     drevače? Desetletnu hojku sám š nji v treh vdarcih poderl,
14 V |         povabil, ter se priljudno š njim pogovarjal o slovenskih
15 V |        Drugač pa nikakor ne! Raji š njim vred smrt storim!" ~"
16 V |   položita nesvestnoga Janeza ter š njim bojišče ostavita. ~
17 VI|  Marjetica." ~"Marjetca!" – Janez š njim vred zgovori, i zadnje
18 VI|         Priljudno su se sveti oče š njima pogovarjali, jih blagoslovili,
19 VI|   sramotno poginul, jegovi rod je š njim vsahnul za večne čase:
20 VI| dobrodošljenjem pozdraviti, vsaki š njima govoriti, vsaki jihne
21 VI|      jezik nima izrazev, da bi se š njim zadostno dalo to izreči,