Part

 1 I  |      Teboj? Skrivnosti, oče pred svojem edinem detetu!" – Pengarjev
 2 I  |       omračilo. Sámo Janez je na svojem mestu obstal, ne zapazaje,
 3 II |     hudobije vganja naši grof na svojem gradu, ki nima straha ne
 4 II | objokaval ju je, kakor le oče po svojem zgubljenem edincu žalovati
 5 II |          Od vsega, kar je imel v svojem posestvu to naj bolje izbere.
 6 III|       tudi papeževoga poslanca v svojem gradu viditi. –––– Aha!
 7 III|     podaniku ne prispodobi proti svojem gospodaru, proti svojem
 8 III|          svojem gospodaru, proti svojem caru!" – ~Ogleduh, čuvši,
 9 V  |          nosit. Grof Urh ga dá v svojem srdu i puhli prevzetnosti
10 V  |         žarke čutim še enkrat na svojem obrazu. Četirdeset let me
11 V  |          Janez visoko v sedlu na svojem zenku. Mlado ždrebe zarezgeče,
12 V  |     slavnih bojih, o grofu Urhu, svojem naj hujem nasprotniku i
13 V  |         da ima to svoju moč le v svojem zelenku. Obečali su mu sto
14 V  |       naime turski car Mohamed v svojem belem Carigradu da je junak
15 V  |     prideju bliže" – su vikali v svojem prevzetju – "jih sablje
16 V  |        Janez, daleč spoznaven na svojem visoko-križnem zelenku i
17 VI |     tabor. ~Kak dolgo je Janez v svojem nesvestju ležal, sam ni
18 VI |    tovarš nobenoga sporočila pri svojem odhodu" – vpraša bez obzira
19 VI |       gnali. Nič drugoga si ni v svojem sdajšnem položaju želel,
20 VI |     pozvanje, zgruden je oatal v svojem kotiču, dobro vedši, da
21 VI |       ječe. – ~Vsi na barki su v svojem veselju papeža obožavali