Part

 1 I |       reči."  "No, kaj pa, le hitro reči, meni se mudi." ~"Drugoga
 2 I | stoječih i za njima gledečih, hitro kakor blisk opet svoj vratilnik
 3 I | posebnoga povedati. – Kaj? le hitro! meni se mudi! – me radovedno
 4 I |   jegovo notrajno poželjenje. Hitro se zdramši zavrne kakor
 5 II|        vse je užo bilo mrtvo. Hitro seže v sklednik po pokrovalku
 6 II| vžgala, da ne bi bi Martnačka hitro ponvicu zakrila. ~Prej pa
 7 II|       bili zelo pobožni, zato hitro ko meniha zagledaju izza
 8 II|     kakšu reč pobrale, ter ju hitro stari Martnački v kuhinju
 9 II|      svoju menišku opravu, al hitro se opet zave i naglo ju
10 II|     opet same od sebe odpele. Hitro jih opet zapinjat jame,
11 II|    prostakom!" ~"Grof, Vi ste hitro pozabili," – mu Janez bolj
12 IV|     oko gotovo nebi bilo tako hitro zapazilo. ~"Kaj Ti je Janez?" –
13 IV|    ponosno nasproti. – "Kakor hitro, da po skrivnem al očitnem
14 IV|     drugač ne bi bilo še tako hitro konec govorjenja. ~V grofovem
15 V |         s bogom! ~Janez vzame hitro križec s martri božji, ki
16 V |   skesan. ~"Fantje sdaj pa le hitro opet urno na noge" – veli
17 V |   spregovoriti zasliši, stopi hitro k njem da mu brani si oveze
18 VI|   Kakor sàm Ti uže rekel, kak hitro da se Ti rane popolnoma