Part

 1 I |   Janez – ga nenadoma vpraša Šimekov Toma, jegovi naj bolji prijatelj – "
 2 I |      zmenil za to, kar ga je Šimekov oprašal. ~"Ni danas Janezu
 3 I |      je enaka godila" – doda Šimekov kladivcem zdrobljene opeke
 4 II|      Tvoje gnjilo srce!" –mu Šimekov Tona preti. ~"Da bi" – nadaljuje
 5 II| Trnovlske gmajne sem oglasi. Šimekov Tona ga koj na ukanju spozna. ~"
 6 II|     se sámo naj podstopi!" – Šimekov Tona grofu preti. – "Koj
 7 IV|   Veste kaj, fantje," – reče Šimekov Tona –, spat iti skoro da
 8 IV|     snajti. Sámo Mlinarjev i Šimekov sta še morala nekoliko pota
 9 IV|     ne bi bil ravuo v ta čas Šimekov Tona s drugimi fanti prišel. ~"
10 IV|    stala, s Janežem v sredi. Šimekov Tona spred njim narod vsak-sebi
11 IV|    su še veseli skupaj bili. Šimekov Tona je svoje citre obiral,
12 V |  Prav si govoril Janez" – mu Šimekov Tona potrdi. – "Pač res!
13 V |     kot, da kar zarožljaju. ~Šimekov jih pa gre pobirat. Posmehljaje
14 V |  ječnih vrat prideta, porine Šimekov prvi zarujeli ključ v ključavnicu.
15 V |      ni prizadjal razsrdjeni Šimekov Tona! – Kakor življenje,
16 V |    dostavlja na polj šaljivo Šimekov Tona – "i hočeš uže v boj!
17 VI|    viditi, ko sta se Janez i Šimekov Tona, ta dva neločivna prijatlja,