Part

 1 I  |            bi kdo zapazil plena. Na mirno krivom nosu mu je bilo junačtvo
 2 II |          naj koj pri priči nas i to mirno poslopje ostavi." Vse ostane
 3 II |              srečka zadene, se mora mirno vdati, da se mu preišče
 4 II |       skrili, mu strogo vkazaje, se mirno i tiho zadržati. ~Vse je
 5 II |           bilo od vetra, saj je vse mirno, še listek na jagnetu se
 6 II |             mogla. To vidivši, grof mirno bez najmanjega smočenja
 7 II |            Vas ima domu podati, ter mirno spati do beloga dne, kakor
 8 II |         rekoč: "Fantje! puščajte me mirno svoj pot iti –" ~"Kaj še!" –
 9 III|       začela. Vse je še bilo tiho i mirno le zgona prijetni glas se
10 III|        visokohrbtni naslonjač vsede mirno papeževoga poslanca pričakvaje.
11 III|             Ti je naloženo, onda pa mirno čakaj mojega odgovora!" ~
12 III| zahrjuljenje omolkne poslanec, seže mirno v desnu stran svoje široke
13 III|         prosi, da ga sdaj naj pušča mirno opet oditi, kjer mu zavolj
14 V  |          tamnicu?"  "Duhoven sàm" – mirno i dostojno jetnik odgovori. – "
15 V  |          vrat. "Kdo je?" – ga Janez mirno vpraša – "Ki tako tolovajsko
16 V  |         služetom v tabor. Tam moreš mirno v mojem šatoru ovezati razjenca
17 VI |             rezala brazdu na visoko mirno morje. Kdo zamore opisvati