Part

  1 I  |           bi bilo dokaj sveta, pa ga uže bo, kjer bo juter tudi
  2 I  |        črnorogeca napasete, da mi ga lepo varujete, da ga druge
  3 I  |           mi ga lepo varujete, da ga druge kozice ne bodu od
  4 I  |          ju je kdo razsrdil, i da ga je začela obirati, kar je
  5 I  |     kazali, da babca dnar ima, da ga celo na posodilo daja. Tudi
  6 I  |          bi bil on sám začel, jaz ga bi bila počasih uže na to
  7 I  |           no za kaj ne bi saj sam ga pestvala!" ~"Pri kteri priložnosti
  8 I  |         bliže k meni, i dasiravno ga nisàm naprosila, mi začne
  9 I  |        zdihval je včasih. Vprašam ga: "Janez! kaj ti je danas
 10 I  |         je še nedolžne krvi, kjer ga je tako rekoč sram se razodeti.
 11 I  |          nič ženil?" ~"Kaj to ste ga prašali! – ji nedadoma Marjetica
 12 I  |        staro slovenski nošnji, su ga kaj izvrstno krasili! –
 13 I  |         hoče. ~"kaj ti je Janez – ga nenadoma vpraša Šimekov
 14 I  |      umiva za jutršnji dan. Potem ga gremo pa koj žulit, morda
 15 I  |           še ni zmenil za to, kar ga je Šimekov oprašal. ~"Ni
 16 I  |            Kaj praviš Jaka?" ~Vsi ga debelo pogledaju i naenkrat
 17 I  |       vmotcu pžrla." ~Kakor da bi ga bil kropom polil, ga žarjavica
 18 I  |           bi ga bil kropom polil, ga žarjavica oblije, vidivši,
 19 I  |      oblije, vidivši, kako nemilo ga je izdalo jegovo notrajno
 20 I  |    približa. ~"Kaj Ti je Janez" – ga Marjetica vgovori – "da
 21 I  |          Janez, tako zdihavati" – ga Marjetica tolaži, mu ljubopitno
 22 II |         al komaj stopi v kuhinju, ga vrže pokrovalkoj vred spred
 23 II |         prste peklo. Al Martnačka ga ko vedena kuharica koj golima
 24 II |   prijazno menihu nasprot stopiju ga po njegovih želah poprašaje.
 25 II |   prenočišče obljubiju. Spod ramu ga vzameju, mu prvi sedež za
 26 II |       starki stalo do vina, imela ga je v kuhinji polni lonec
 27 II |       škrivnem kod sebe nosi, naj ga prostovoljno sám preda,
 28 II |    ojstreje besedu postavši – "da ga sám prostovoljno preda,
 29 II |   akoravno mnogo sveta prehodi da ga dovoljno štitita jegovi
 30 II |         nosim orožje kod sebe, ki ga še rabiti ne vem. Ja sam
 31 II |          rokoj! – Peklenske kazni ga bodu čakale zavolj toga
 32 II |          celjskih grofov! Poznamo ga, grb i grofa, i jegovu zvijačnost
 33 II |         konca do kraja razode naj ga sámo pri miru puščaju i
 34 II |       sámo pri miru puščaju i naj ga zagotoviju, mu nič kaj žaloga
 35 II |        Zakaj? v kterem namenu?" – ga srditi glasi nasiliju, da
 36 II |            Mogočni grof!" – začne ga prositi, jegove kolena objemaje, – "
 37 II |          vitezem odide, al Zagorc ga noče spustiti, na tleh se
 38 II | obnemoreju on pade, i drugo jutro ga najde grobar – mrtvoga!" –
 39 II |           lažnivim menihom, da su ga zares braniti morali pred
 40 II |        pride. Kaj bi bilo, ako bi ga šli na voglajnski most čakati
 41 II |        dopadel. "Da, da pričakati ga hočemo, ter mu pokazati,
 42 II |          sem oglasi. Šimekov Tona ga koj na ukanju spozna. ~"
 43 II |           svoji Ančki. Trikrat su ga uže otepli trnovlčanje,
 44 II |      vendar nič ne mara. Škoda da ga ni sdaj tu. Jegova pest
 45 II |          ter tje stopal. Ta misel ga je naj bolj vzremirivala
 46 II |      vodil, i da grof med tem, ko ga tukaj pričakujeju uže na
 47 II |         krempljah odnaša. Al opet ga je to odvračalo od te sumnje,
 48 II |           opreznoga napraviti, al ga celó od njegovoga naklepa
 49 II |         levoj rokoj za zavratnik, ga zasuče dvakrat okol svoje
 50 II |       okol svoje borne pesti, ter ga tako nemilo strese, da su
 51 II |         moj nož Te predere." Tako ga nasili. ~Grof Urh, kteri
 52 II |      besedu zgovoril, tako nemilo ga je Janezeva pest v zavratniku
 53 II |            Grof se prepade. Janez ga je prestregel. Počasih mu
 54 II |        grof mora gledati, kako mu ga zlomi i kose v mlinski zajéz
 55 II |      Voglajnski most zasukati. To ga je tako vmečilo kakor vročina
 56 II |          mu je bila kakor trn, ki ga bi bil požreti moral. Strašno
 57 II |    dogodjaj vse moči polomil, ter ga morda za deset let postaral.
 58 III|           je zraven slonel. Da bi ga bil kdo vidil, menil bi
 59 III|         poseben narod. Srečen, ki ga lepo vlada, v peklo bi išel
 60 III|         peklo bi išel za njim! Ni ga morda junaka nad Slovenskim,
 61 III|           v resnici boja loti; ni ga poljedelca, gospodarja,
 62 III|           dan od boga prekolnjen, ga čem ja prekleti, ako bo
 63 III|      sedežem zaškripljeju. Spanec ga premaga. Malko zadrmlje.
 64 III|        ure še ni tako dremal, kar ga sdrami dobro znani rog iz
 65 III|        Ako se bi morda obotavljal ga predati, mu kratko kažite,
 66 III|         Friderik IV. v Rimu, i da ga je morda tam papežu tožil,
 67 III|           Ne kvantaj mi dolgo!" – ga grof nareží. – "Nisàm danas
 68 III|        Urha, celjskoga grofa, daj ga sem, da vidim, kaj nek rimski
 69 III|    zdrgnuti. ~"Stojte grof!" – se ga poslanec nazaj stopivši
 70 III|            Kaj hočete storiti?" – ga poslanee vznemirjen skoz
 71 III|           celjskoga grofa! I kjer ga nočeš po lepim ižročiti,
 72 III|          nočeš po lepim ižročiti, ga bodeš pa siloj predati moral.
 73 III|         over, ter grofa prosi, da ga sdaj naj pušča mirno opet
 74 III|         poslanca kazaje – "ter mi ga do večera v gradu zadržite,
 75 III|         roki križem za hrbtom ter ga odženeju, med tem ko se
 76 III| Pregleduje pečat, prebira naslov, ga potehta, kakor da bi se
 77 III|          njem. Prelomi pečat, ter ga začne leno odpirati i iz
 78 III|     zamotkov izmotavati. Pa komaj ga reši trojnoga zamotka, –
 79 III|           ude polomil. – Krčevito ga obema rokama drži. Oči mu
 80 III| izklučivno, vpanavno pismo. Papež ga je bil zavolj njegovih hudobij,
 81 III|          snočnoga pripetila. Grof ga debelo pogleda, kakor da
 82 III|        pade spred oči i spoznavši ga, ga začne hudo zmirjati,
 83 III|         spred oči i spoznavši ga, ga začne hudo zmirjati, ter
 84 III|          je očitoval i pretil, da ga bo ob njegovu službu dal,
 85 III|          naprej vlekel, koliko da ga na leto košta, da je najbolje
 86 III|    posebne darila vleče, i vendar ga je snoč po svoji nerodnosti
 87 III|          iz kolikih zapletkov sam ga uže rešil! Kolikokrat je
 88 IV |       nočemo sloveti!" ~Fantje su ga vbogali, i vsi skup ju proti
 89 IV |           i da je hlapec – no saj ga poznaš pokveku, Martineta, –
 90 IV |           včera srce ogrevalo, mi ga danas mrzi." ~"Razumim Te,
 91 IV |          Naj prvo hlapca kličeju, ga zmirjaje, kaj da tako dolgo
 92 IV |   zapazilo. ~"Kaj Ti je Janez?" – ga malo vznemirjena vpraša, – "
 93 IV |      pustinja!" – Pri teh besedah ga tako milo i zvesto v oči
 94 IV |          spremi," – še dodaju, ko ga zapaziju – "da se Ti še
 95 IV |        zajme, škaf nalije, ter ji ga na glavo vzdigne. Kakor
 96 IV |           glavo vzdigne. Kakor da ga še čutila ne bi š njim v
 97 IV |          pražno oblečena s mlekom ga došla. Iz nizkoga svetlo
 98 IV |           Kaj ne," – je djala, ko ga doide – "da sàm se žurila!
 99 IV |          nevarnosti spredočil, ki ga bi mogle ko načelnika doteči: "
100 IV |         junačko govorjenje, ki se ga ne bi bil nikada od Tebe
101 IV |          tistomu spodoben bil, ki ga je snoč pri spreoblečenem
102 IV |       malo pogledat. Cela drušina ga je uže željno pričakvala.
103 IV |         zaspati dala. V spanju su ga pa vsakojake sanje vznemirivale.
104 IV |         morebit še nikada poprej, ga nisu vaščani vidili tako
105 IV |       ktera je začudena i ganjena ga tako pobožnoga vidila, akoravno
106 IV |         konjinkom igral, ki su mu ga kakšni stric al pa bôter
107 IV |        pečenke zasmodila. Dvakrat ga je uže ogovorila, al nobenkrat
108 IV |          loncu sukala. "Janez!" – ga tretjikrat bolj glasno vpraša, – "
109 IV |       sodbi stal, i še ne ve, kaj ga čaka." ~"Pa uže opet tako
110 IV |     toploga v želodcu imel. Janez ga ojstro pogleda. Berač oči
111 IV |          da ne probledi, tako sta ga jeza i nejevoljnost sgrabila.
112 IV |           sgrabila. Koj pri priči ga bi bil prijel, da ne bi
113 IV |       svojim tovaršem obrne – "da ga tukaj gotovo najdemo. Zdravo
114 IV |       vsedeju, vino se donaša vrč ga vrčem, bokal za bokalom.
115 IV |         mu pade na tla. Janez, ki ga je prijel, ga proti solncu
116 IV |           Janez, ki ga je prijel, ga proti solncu zasuče. – "
117 IV |           čemo sdaj š njim, pusti ga Janez!" – se posamezne mnenja
118 IV |  posamezne mnenja čujeju – "pusti ga ne ognjusi svoje roki nad
119 IV |      potegne široki list ž njega, ga izmota, se malo izkašlja,
120 IV |           vse eno, Vsaki zmed Vas ga ima posluhnuti i jegove
121 IV |          govori – "spred mene, da ga vidim, i da mi priseže prisegu
122 IV |     jakost v junačkem stopanju sn ga odlikovale zmed celoga ljudstva.
123 IV |     ostane iz svojega sedeža, ter ga narodu predstavi. Slava -
124 IV |         sdaj svoj meč iz koricah, ga trikrat š njim plošnati
125 IV | junačkejšega bojnoga krdela! Vodi ga zmiraj k smagi i bodi mu
126 IV |        sedečega na svoje rame ter ga med narodom okol nosiju.
127 IV |          se je k njim sililo, vse ga je pozdravljalo, vse mu
128 IV |        polile. "Saj veš Janez!" – ga v radostnem joku vgovori – "
129 IV |        ravnost na mračnaka letel, ga v zraku zgrabil ter se š
130 IV |         fante sbrane našel, ki su ga nalašč tam čakali. Vse je
131 IV |   Bežigradu prevzeti. Na ta način ga je mislil v svoju oblast
132 V  |         Urhu. Ko je pismo spisal, ga dá, vikšemu beriču rekoč: "
133 V  |           daj grofu i reči mu, da ga pozdravljamo, pa zraven
134 V  |          Bil je ta pravi. Dvakrat ga močno zasuče, ter pestjoj
135 V  |       strašen pogled! Nič drugoga ga ni bilo, kakor zgol kost
136 V  |       zakrival. Brada i laslje su ga bili divje obrasli – i star,
137 V  |        zemlja! Slep je bil. Tmica ga je po vsi priliki v ječi
138 V  |         Tona mu na noge pomagata, ga podpiraje vsaki od svoje
139 V  |           premogočen postajal, al ga pri caru tožil, skoro opet
140 V  |         je najnovejši jetnik. ~Ko ga jegovih spen rešita i na
141 V  |        svetlo iz ječe pripeljeta, ga Janez vpraša: "Kdo si? Povej!
142 V  |        bil jegovi duši; spovedati ga ne bote mogli, kjer je gluh.
143 V  |    duhovna k starčeku pripeljata, ga je res kaj slaboga našel.
144 V  |    pokapanoga!" – Odahne se, kjer ga je govorjenje zelo vpešilo.
145 V  |        doline. Tukaj bljizo Žavca ga je grof uže pričakal s svojimi
146 V  |     pobožnost i modrost. Nazadnje ga celo sam papež v Rim pokliče.
147 V  |   izobčivno pismo nosit. Grof Urh ga dá v svojem srdu i puhli
148 V  |           več na misel prišlo, da ga še enkrat bo i sicer tukaj
149 V  |      pajčevinu opreden visel, ter ga duhovnu ponudi. Ta ga lepo
150 V  |         ter ga duhovnu ponudi. Ta ga lepo rahlo stisne vmirajočemu
151 V  |       hrepeni na blede svoje usta ga stisnuti. – Še enkrat čuti
152 V  |            kolikor more. Nazadnje ga priljudno vpraša: kako to,
153 V  |        snoči v ječu vržen bil, da ga je samo zvesta spolnitev
154 V  |     izobčivno pismo nosit, i kako ga je grof po vsi priliki le
155 V  |             Kaj se pa pravi to" – ga Janez radoveden nadalje
156 V  |         komurkoli pod roke pride, ga slobodno vbije kakor stekloga
157 V  |           tem prekletsvu, kteroga ga le sám papež v Rimu odvezati
158 V  |           zunej vrat. "Kdo je?" – ga Janez mirno vpraša – "Ki
159 V  |         za njim! Le za njim! Udri ga! Udri ga!" – To je bil lov
160 V  |         Le za njim! Udri ga! Udri ga!" – To je bil lov po dobravi!
161 V  |         grofa ubiti: Uže davno bi ga bil lahko prebodel svojim
162 V  |           prsi udarcev branil. On ga je le hotel spehati i zbiti
163 V  |         skoči od strani na njega, ga za desnicu zgrabi ter mu
164 V  |          roke zvije. I gor v grad ga sdaj vleče v hišu pred oder
165 V  |         Vi, Vi i Vaša rodbina? Al ga poznate, ki ste ga sámo
166 V  |    rodbina? Al ga poznate, ki ste ga sámo zato v ječu vrgli,
167 V  |   človekom klekal! Za oprostjenje ga moli i za njegove predprošnje
168 V  |           njega prokletev, naj bi ga opet vobčil v krščansku
169 V  |         naloženi pokori! Poslanec ga ljubeznjivo za roko primši
170 V  |       primši od tal vzdigne – ter ga zagotovlja svojega prizadevanja
171 V  |           jegovi meč nazaj dá ter ga do dvoriščnih vrat spremi.
172 V  |       tedaj, čestivredni gospod!" ga Janez vpraša – "kaj mi je
173 V  |        jegova žeslo. ~"Al kam?" – ga Janez vez zamišljen dalje
174 V  |        zaukanja omolkne, kakor da ga bi bil v tem trenutku kdo
175 V  |         to se pravi; pregreha je, ga služiti! – Tukaj pod lipi
176 V  |           bilo zastonj! Fantje su ga prerado imeli. ~"Ako je
177 V  |    nazadnje še popraša: na čim bi ga opet spoznal, ako bi ju
178 V  |    prijezdi, od daleč kričeč, naj ga vendar počakaju. ~Janez
179 V  | četirnajst let stari deček. Janez ga koj posvari, ter mu ojstro
180 V  |           ne!" ~"Čigavi si pa?" – ga Janez vpraša, kjer mu je
181 V  |      treba; i po dokončani vojski ga jim tak opet nazaj prijezdim,
182 V  |       ceni prodajaven. "Ja sàm si ga izredil, ga hočem tedaj
183 V  |             Ja sàm si ga izredil, ga hočem tedaj tudi sam jašiti –
184 V  |         mu Beligrad obložiti i da ga hudo stiska. Razsrdil se
185 V  |          spné, čez njega plane da ga v globočinu nazaj pogrezne, –
186 V  |        odleti, kamor se obrne, se ga plaho turski janičarje ogibljeju.
187 V  |        tekla po hrabrih prsah. To ga oslabi, da začne omagvati.
188 V  |          sedlu se zgrudi, omotica ga napade i na levo se zvrne
189 V  |         možgani razškropé. Udaril ga je Voglarjem Miha svojoj
190 V  |         napadov. Še v pravem času ga zagleda neki imenitni Arabčan
191 V  |         ovežem; morebit je še moč ga smrti oteti. Drugač pa nikakor
192 V  |           to je junačka beseda" – ga Arabčan pohvali. – "Jako
193 V  |       enkrat teharsko bandero ter ga visoko zasuče po zraku,
194 V  |          grdo razmesarjene, no da ga je le zguba tolike krvi
195 V  |       bendero iz zastave, i ravno ga hoče razcepiti, da njegovimi
196 V  |          si oveze odtrgati. Janez ga debelo pogleda. – "Marjetica!" –
197 VI |           izpred oči zginul, i ki ga je med ranjenimi al mrtvo
198 VI |     svojega zelenka zvrnul, da su ga s Voglarjevem vjeli, i da
199 VI |          nesvestja zdramil. Janez ga debelo pogleda, i opet se
200 VI |         mi al sanjam, al čujem! – ga Janez strmo gledé vpraša. ~"
201 VI |         jegove silne prošnje, naj ga pri Tebi za strežaja pusti,
202 VI |           mene v Algier djali?" – ga Janez dalje pohlepno vpraša
203 VI |           Pristavil je še, ko sàm ga prašal, kaj ta edina beseda
204 VI |    požrtvavljivo junačtvo, kterim ga je na bojišču brani; od
205 VI |          od – Marjetice! – Srdilo ga je le to, da ju ni uže poprej
206 VI |    Evropejsko vitežtvo goji, kjer ga je v bitki pod Beligradom
207 VI |      Zadnjič stopi k Arabčanu ter ga popraša, li je ta sužen,
208 VI |           krepke ude! Le poglejte ga! Človeku se srce v prsih
209 VI |             Resnično da! – Koliko ga cenite!" Kratko Turk odvrati.
210 VI |       daste deset jeser za njega, ga Vam dam, drugač pa nikakor
211 VI |           zgubite!" – Na ta način ga je hotel prestrašiti, ter
212 VI |         hotel prestrašiti, ter se ga znebiti, kjer je ta cena
213 VI |           toga ni nadjal, pogleda ga kakor da bi dvojil, da je
214 VI |     dajati! Toliko zlata, kolikar ga še cel sužen ne tehta!" ~"
215 VI |         Vaših cekinih! Vzemite si ga i Vaše cekine!" Te besede
216 VI |     viditi. Take i enake misli su ga spremljale na sužensku barku.
217 VI |          Janez sdaj mislil, ko su ga na brodostajskom bregu na
218 VI |       kaštigajočim učiteljem. ~Ko ga na barku priženeju vidi,
219 VI |         se Janezu približa. Janez ga ni koj zapazil, tako je
220 VI |     ostavi, roké križem dene, ter ga nekoliko časa obžalovaje
221 VI |     obžalovaje gleda! "Tovarš!" – ga čez nekoliko časa vgovori,
222 VI |         glej papežev poslanec, ki ga je v Bežigradu s njegovim
223 VI |         ter tje se sprehajal, kar ga neki zakrik iz svojega zamišljenja
224 VI |           grofa Urha ni več! – Da ga je doletela osoda kmal drugi
225 VI |           le trohicu v dar vzeti, ga srčno objame, ko mladenča,
226 VI |           zemlje slaveč i hvaleč, ga jih je jegova nevidljiva
227 VI |        čase: Ni je bilo hčeri, ni ga bilo sina, ki bi bil podedoval
228 VI |     svojom tepenju! I gorje mu ki ga vdari! – ~Janez i Marjetica