Part

  1 I  |        tudi tako bistre, da gorje mu za srčni mir ki se je predrznul
  2 I  |         kteri hrepeni! Dozdeva se mu, da nekaj vidi spred seboj
  3 I  |        srce drugomu; nikada, kako mu viditi v možganah jegove
  4 I  |       slobodno proč vrgla. Pa saj mu ju tudi s kitico vred lahko
  5 I  |          Debelo me pogleda i noga mu na lopati obstane. S prvoga
  6 I  |          kako to ne bi res bilo – mu besedu iz ust uzamem – ko
  7 I  |         iz tebe delam. – Sdaj sàm mu mogla na tanko pripovedati,
  8 I  |        kurišču približal, kmal bi mu bili pete namazali. Zato
  9 I  |              V njegovem obrazu se mu je vidila neustrašljivost,
 10 I  |       plena. Na mirno krivom nosu mu je bilo junačtvo urezano,
 11 I  |         su si mnogo sveta skusili mu nek ni bilo para najti v
 12 I  |     papežem. Iz nožnic jegovih se mu je svetil srebrem okovani
 13 I  |         ter tje vrelo. Poznalo se mu je, da nekoga očakuje al
 14 I  |          bahun, bog začuvaj, toga mu ne more nobeden očitati,
 15 I  |           zdihljejev, kteri su se mu zmiraj s prs izvijali. ~"
 16 I  |              ga Marjetica tolaži, mu ljubopitno i milo v oči
 17 I  |       hoče iz vsega toga biti. Ni mu bilo zavolj sebe, ampak
 18 I  |     takšnih zadevah. Al Pengarjev mu podatu desnicu uže na pol
 19 I  |      jegovu raztrešenost opazaje, mu besedu vzameju, rekši, da
 20 II |  obljubiju. Spod ramu ga vzameju, mu prvi sedež za mizi vkazaje
 21 II |      pozabil. Kozarec za kozarcem mu je kaj gladko i brhko potekal.
 22 II |           dobro, nič kaj varno se mu ne dozdeva. Kar je zapazil
 23 II |          prostovoljno preda, kjer mu drugač slaba sapa bo čez
 24 II |           mora mirno vdati, da se mu preišče jegovi život do
 25 II |        potegnul." ~Po vsi prilici mu ni bil ta predlog po godu.
 26 II |            čestivredni gospod!" – mu očituje "Vi se hočete tom
 27 II |           sàm službenik božji," – mu odvrati menih veličastno. – "
 28 II |     zapovedi nedotakljiv, i gorje mu, ki se predrzne se me dotaknuti
 29 II |       vsesti hoče, vidi, da su se mu na mizi slonečemu gumbe
 30 II |           jame, al v tom trenutku mu uže tudi Janez kakor blisk
 31 II |      kakor blisk v prsi seže, ter mu na enkrat obadva noža iz
 32 II |          to, dragi moj frater!" – mu Janez srdito očituje, noža
 33 II |        bol na tanko noža, i gorjé mu, ki se me žaljivo dotakne!" ~
 34 II |        nam treba šele tumačiti" – mu Janez vrelo zavrne, – "kaj
 35 II |      puščaju i naj ga zagotoviju, mu nič kaj žaloga storiti.
 36 II |       Komaj da k sapi pride, tako mu je strah prsi stiskal. ~"
 37 II |        nož i Tvoje gnjilo srce!" –mu Šimekov Tona preti. ~"Da
 38 II |         ni vedel stari Zagorc, da mu jegova Frančika na gradu
 39 II |  pogovarkanju zabavljal, kakor da mu ne bi bilo ne naj manje
 40 II |         njem obrne: "povej!" – se mu zarenči – "povej v kratkem
 41 II |           vse grenke solze, ki su mu čez sivu bradu kapljale,
 42 II |          hčer pri svetem duhu!" – mu grof sdaj nejevoljno besedu
 43 II |         hoče da poklekne, al moči mu obnemoreju on pade, i drugo
 44 II |        meniha i v tom trenutku se mu tudi uže zabliska v jegovi
 45 II |           pote iti." ~"Kaj še!" – mu Tona v beseda pade. – Meniš,
 46 II |          pričakati ga hočemo, ter mu pokazati, kakšnoga korena
 47 II |           drugih. Korenjak je, da mu jih je malo par v Teharjah
 48 II |          i Trnovljah." – Dolgo su mu fantje zaporedom ukaje odgovarjali.
 49 II |           tudi v kuružinu skrili, mu strogo vkazaje, se mirno
 50 II |   pričakujeju uže na drugi strani mu jegovoga golobčeka v svojih
 51 II |           bedast, dragi Janez," – mu na uho zašepta – "kaj misliš,
 52 II |           nemilo strese, da su se mu kolena sklecavale, kakor
 53 II |           V ravno tom trenutku se mu pa tudi v desni strašno
 54 II |          meniha okol postopati" – mu Janez porugljivo očituje, – "
 55 II |          mesečinu. ~"Izdajavec! – mu grof zarenči, spoznavši
 56 II |         ga je prestregel. Počasih mu jegovi dolgi meč spod kute
 57 II |           grof mora gledati, kako mu ga zlomi i kose v mlinski
 58 II |           zažene. Veče sramote bi mu ne bil mogel včiniti! Ravno
 59 II |         več psovk jim nabesil, da mu ne bi bila Janezeva pest
 60 II |  zazajnkala. ~"Ako smo roparji" – mu ojstro Janez besedu prekosi – "
 61 II |           I sdaj naši vjetnik!" – mu ponosito Janez besedu prestriže. ~"
 62 II |         besedu prestriže. ~"Gorjé mu, ki se podstopi mi le eden
 63 II |        las žaljivo kriviti! Gorjé mu! – Občutit hoče, da nosim
 64 II |         Vi ste hitro pozabili," – mu Janez bolj omiren zavrne,
 65 II |        hrbtom križem zveže, da su mu kar zatekale. ~"Naprej čez
 66 II |   zatekale. ~"Naprej čez most!" – mu strogo zavkaže, "Ako ne
 67 II |           pot iti –" ~"Kaj še!" – mu Janez besedu zasukne. "Vas
 68 II |            odkupljenja je treba!" mu Janez popravi. – "Odkupljenja,
 69 II |          Vas oslobodimo." – Janez mu vezilo z rok odveže. – "
 70 II |           je nocoj slišati moral, mu je bila kakor trn, ki ga
 71 II |        bil požreti moral. Strašno mu je ta dogodjaj vse moči
 72 II |          postaral. Kaj enakoga se mu še ni pripetilo. Razideju
 73 III|         bil zamišljen, i kakor se mu je vidilo sám seboj nezadovoljen.
 74 III|          spreobleke sleči. Oči se mu zabliskaju. ~"Kaj to tebe
 75 III|      konja arabčana." ~"Odtirajte mu jegovo orožje. Ako se bi
 76 III|      morda obotavljal ga predati, mu kratko kažite, da drugač
 77 III|      pušča mirno opet oditi, kjer mu zavolj odgovora ni nič kaj
 78 III|       pismo ogledavati. Vidilo se mu je, kakor da nima nobenoga
 79 III|           potehta, kakor da bi se mu pretežen dozdeval – al vslednjič
 80 III|          da bi bil v tem trenujku mu mrtud ude polomil. – Krčevito
 81 III|         ga obema rokama drži. Oči mu narasteju izpod košatih
 82 III|            vsa jegova cenjena moč mu obnemagaju. Bilo je naime
 83 III|          Zgončeva svilnata vrvica mu pride, da sám ne ve kako
 84 III|       spomnil, kdo da je. Al kmal mu mrena pade spred oči i spoznavši
 85 III|           njim togotiti. Ne sámo, mu je očitoval i pretil, da
 86 III|        službu dal, celó vječanjem mu je grozil. Zviti ogleduh
 87 III|        parni na vrabče pazi. Grof mu je vse naprej vlekel, koliko
 88 III|         pripravil. ~"Še enkrat" – mu grof na zadnje reče, – "
 89 III|      kakvu igraču, kjer drugač se mu bodu dani v gradu skoro
 90 IV |           ja si zmiraj mislim," – mu Janez odgovori – "da se
 91 IV |         To je vse prazni strah" – mu Tone odvrati, – "to Urh
 92 IV |         kaj da tako dolgo spi, da mu uže solnce v rokove sije.
 93 IV |         vendar boljšega junaka" – mu Marjetica pol šaljivo pol
 94 IV |   proživši. Janez seže v žep, ter mu par cekinov v klobuk vrže
 95 IV |         je zelo truden, al vendar mu jegova vroča glava ni dolgo
 96 IV |       vendar rahlo objemati, kada mu je le drago bilo! Celó stareši
 97 IV |    lesenim konjinkom igral, ki su mu ga kakšni stric al pa bôter
 98 IV |       dihelj na se držal, sámo da mu ne bi kakšna beseda ušla,
 99 IV |       kakor ju je krznar naredil, mu pade na tla. Janez, ki ga
100 IV |   izkašlja, ter začne, kolikor se mu da na glas takole brati: "
101 IV |       Mlinarjevoga Janeza! "Slava mu! Slava! – je vse ljudstvo
102 IV |          i jekla prispodobi. Grof mu odzdravši, ostane iz svojega
103 IV |          ga zmiraj k smagi i bodi mu sám izgled hrabrosti i junačtva.
104 IV |          vitežko orožje doneseju; mu svitli dleskasti oklep okol
105 IV |          oklep okol prs oklopiju, mu dolgi križasti meč opašiju,
106 IV |       dolgi križasti meč opašiju, mu bronastu čeladu na glavu
107 IV |           ga je pozdravljalo, vse mu čestitovalo! Posebno pa
108 IV |        bližnji i dalnji bôtri vse mu je roke podajalo, vse je
109 IV |    Martnačka do njega pririje ter mu svoju suhu trepeču roku
110 IV |      gradu opravke, za kratek čas mu obve mreže stavile!" ~"Najnim
111 IV |           to za njega neprikladno mu oskudno društvo zapustil.
112 V  |        pripravljal v les iti, kar mu nenadoma pride povelje od
113 V  |        poljice – čisto kako da bi mu vse eno bilo, ali gre v
114 V  |       imel v gradu opravljati. Ko mu tedaj vikši berič ključe
115 V  |         To pismo daj grofu i reči mu, da ga pozdravljamo, pa
116 V  |           toga tudi sporočamo, da mu za beriče služiti nismo
117 V  |       nismo prisegli. – Do večera mu hočemo jegovu volju spolniti,
118 V  |      drugoga nadomestiti dá, kjer mu za dalje nismo porok za
119 V  |          Prav si govoril Janez" – mu Šimekov Tona potrdi. – "
120 V  |       pred sovražnika, i pokazati mu hočemo, da smo korenjačkoga
121 V  |         Janez snop ključev, ktere mu je vikši berič izročil,
122 V  |       zgol kost i koža. Obleka su mu bile stare sprhnele cunje,
123 V  |     takoga živoga mrliča! Dali su mu vrč s vinom, da bi se malo
124 V  |          Prevelika jegova slabost mu še govoriti mnogo ni pripuščala.
125 V  |        mogel vstati: Janez i Tona mu na noge pomagata, ga podpiraje
126 V  |          i do smrti zapreti, kjer mu je morda premogočen postajal,
127 V  |          četirdesetletnoga zapora mu je celó še zadnje moči polomilo. ~"
128 V  |       zemlju pot vdariti i koliko mu ima za to dozvoljenje plačati.
129 V  |   dozvoljenje plačati. Grof Erman mu dá dozvoljenje s tim pogojem,
130 V  |     dozvoljenje s tim pogojem, da mu ima petdeset natovorjenih
131 V  |           več pobrinul. Dajali su mu kakor navadno vsaki dan
132 V  |      davno mrtvoga menil i gotovo mu ni več na misel prišlo,
133 V  |          prihajalo. Skrbni sin se mu ni ganul od postelje. Zmiraj
134 V  |         ganul od postelje. Zmiraj mu je stregel i strežaje svete
135 V  |         malo časa. Roke i noge su mu uže trde postajale. ~"S
136 V  |     jegovi oče tu v ječi. Duhoven mu začne vse natanko razkladati,
137 V  |           sdaj v ječi, sámo da bi mu še oče živeli! ~"Ne zamerite" –
138 V  |          je to zgodilo?" ~Duhoven mu vse od začetka razodene;
139 V  |           papeža izobčen, kjer bi mu to veliko škodovati vtegnulo. ~"
140 V  |        prosil za svoje življenje, mu vendar ni prizadjal razsrdjeni
141 V  |            takšna smrt. – Do roga mu porine svoj nož v črno srce! ~
142 V  |          s grofom v dvoboju. Brže mu hočeju na pomoč priskoči. "
143 V  |    prebodel svojim mečem, celó ko mu je bil štit razcepil, ki
144 V  |          je bil štit razcepil, ki mu je prsi udarcev branil.
145 V  |          le hotel spehati i zbiti mu orožje iz roke. Trdi je
146 V  |          ga za desnicu zgrabi ter mu meč iz roke zvije. I gor
147 V  |          oder mrtevca. ~"Grof!" – mu očituje, veličastno na mrtevca
148 V  |          vpliva pri papežu. Janez mu nazadnje še celo jegovi
149 V  |         še sdaj grofu ne zaupam i mu tudi nikada ne bom. Res
150 V  |          nikada ne bom. Res da se mu je srce skrčilo kakor morda
151 V  |        Lesjaki ostane lesjak, dok mu je rep kosmat! – Zmiraj
152 V  | čestitljivoga duhovna i nehoté se mu je roka péstila, ko mu je
153 V  |         se mu je roka péstila, ko mu je o vojski i boju za veru
154 V  |      nožem v srce pahnul – prišla mu je mila Marjetica na um.
155 V  |           dobil; celo svoje sarce mu odpre s vsemi skrivnostmi;
156 V  |         menihova obvelja, i Janez mu obljubi še danas proti ogerski
157 V  |     služiti grofa Urha, ne branim mu, i slobodno si morete namesto
158 V  |             sila jegovih občutkov mu skoro besedu zaduši – "onda
159 V  |         ako" – ~"Ja grem s Teboj" mu Marjetica v besedu pade. – "
160 V  |         gospodara v sedlu. Oči se mu vžegju i hrčki razpihneju.
161 V  |       poslanec k Janezu pristopi, mu v slovó roku pada, mu svoj
162 V  |   pristopi, mu v slovó roku pada, mu svoj blagoslov podeli, i
163 V  |         Janez ga koj posvari, ter mu ojstro ukaže: "Vrni se domu!
164 V  |             ga Janez vpraša, kjer mu je čisto nepoznat bil. ~"
165 V  |          več. ~"Vrni se, vrni!" – mu Janez odvažno veleva – "
166 V  |        svojem zelenku. Obečali su mu sto i sto zlatih cekinov
167 V  |        cekinov za-nj – al zelenko mu ni bil po nobeni ceni prodajaven. "
168 V  |          v gradu izgladati, da bi mu trdjavu predali bez krviprelivanja.
169 V  |        deželu, da se je predrznul mu Beligrad obložiti i da ga
170 V  |         je tako nad tom, da su se mu jeznomu bojda ustnice razklale.
171 V  |         dvozvednem banderu. Kamor mu jegovi dolgi meč doseže
172 V  |       odleti – al pri ti priči se mu meč v roki zlomi – – po
173 V  |          straneh grdo ranjen. Krv mu je curkom tekla po hrabrih
174 V  |           da začne omagvati. Rama mu ne da več sekire vzdignuti,
175 V  |        več sekire vzdignuti, štit mu iz roke zdrkne, v sedlu
176 V  |       turski janičar to opazivši, mu uže namiri sulcoj junačke
177 V  |          v tem odvažnem trenutku, mu sekira čepinju razbije,
178 V  |  poveljnika, iz bojišča nesti, da mu rane ovežem; morebit je
179 V  |       svilnate blazine. Voglarjev mu začne rane spirati, i v
180 V  |         naj veče veselje vidi, da mu ni bila nobena na smrt,
181 V  |       nobena na smrt, akoravno su mu bile prsi grdo razmesarjene,
182 V  |     falati Janezu rane oveže, kar mu ta hip druga misel možgane
183 V  |    zasliši, stopi hitro k njem da mu brani si oveze odtrgati.
184 V  |           medlevcu pade. Zdelo se mu je naime, da v Voglarjevem
185 VI |           sin očeta, oče sina, ki mu je v boju izpred oči zginul,
186 VI |     snažni postelji. Dozdevalo se mu je, da le sanjal, da je
187 VI |     Marjeticu viditi mislil, kako mu v možki spreobleki svojoj
188 VI |           glava i skeleče rane su mu opet le preočito resnicu
189 VI |          svoje oveze od kterih se mu je po njegovem mnenju tako
190 VI |         debelo pogleda, i opet se mu je dozdevalo da je tudi
191 VI |         svojega tovarša vidim, ki mu življenje zahvuljujem!" ~"
192 VI |          odrinuli!" ~"Ranarnik" – mu služe odvrne – "kaže, da
193 VI |   nježnost i ljubeznivost, kteroj mu je tako skrbno i rahlo,
194 VI |          Šele v turskom šatoru se mu je bila mrena z očeh otrnula.
195 VI |       otrnula. Misel na Marjeticu mu suženstvo čisto iz glave
196 VI |     Janezeve občutke, v kterih se mu je srce topilo, ko se je
197 VI |   izkladati; tudi Janez, akoravno mu ni nobeden veleval, se prime
198 VI |          Arabčan reče, da je; ter mu vse pové, kako da je do
199 VI |        zmeni za kupčiju. Nazadnje mu je uže pet jezer grčkih
200 VI |           Turk preprisiljen, zato mu kratko reče: "ako mi daste
201 VI |         molčé v svoju mošnju, ter mu nabroji rečenih deset jezer.
202 VI |         Turk pri pravi pameti, ki mu gre bez vsake pogaje za
203 VI |       šalili s menoj,? gospod!" – mu Turk uvreden očituje, kjer
204 VI |         vedil kaj i koliko, stalo mu je več do Janeza! ~"Vi bote
205 VI |             Mož beseda ostanem" – mu ponosno Arabčan zavrne. "
206 VI |        med divje narode, od kodar mu celó up bo odvzet, še kada
207 VI |       srage, debele hakor jagode, mu nastopaju po čelu. – O mraku
208 VI |           kotiču, dobro vedši, da mu jegova prevelika žalost
209 VI |         dala jutra dočakati. Srce mu je htelo žalosti razpoči!
210 VI |          svojega očeta poklekali, mu rob jegove obleke kuševaje,
211 VI |       jegove obleke kuševaje, ter mu s solzami v očeh se zahvaljivali
212 VI |    trpljenja i tepenja, i srce se mu je do njih rešitve tako
213 VI |   dotaknul. "Vi ste svoji dolg" – mu reče na to ponudbo, – "kteroga
214 VI |           svojom tepenju! I gorje mu ki ga vdari! – ~Janez i