Part

  1 Pred|          svoji celi zmožnosti spisal. To sdaj v predgovoru še enkrat
  2 Pred|               izključive slovenščine, to je, jezika, kteri se dan
  3 Pred| hrvatsko-srbskomu poreklju bližal, al to vendar tudi sámo toliko,
  4 Pred|               mojega gosp. strica, bi to delce gotovo še v rokopisu
  5 I   |              je nek vlilo ravno danas to neobičnu moč v Vaše drugač
  6 I   |              dete! ju oče posvariju – To su samo prazne babje vere!
  7 I   |               samo prazne babje vere! To ne bodu ljudi nikada znajdli,
  8 I   |            misli bi Ti rada zvedla!" ~To neočakovano vprašanje je
  9 I   |       akoravno sámo za trenutek časa, to vendar ni skrito ostalo
 10 I   |            opet začneju – zakaj Te je to moje vprašanje tako smotilo! –
 11 I   |               smotilo! – Gotovu Ti je to praznu vraž od četiri peresne
 12 I   |              dve vedrice vode denese, to drugo bom uže sáma vredila.
 13 I   |               začudeno oče pokregaju "To mi zares ne gre v glavu,
 14 I   |           žal-besedice ne očitali, no to tudi ni bilo treba; vedno
 15 I   |            Pengarjev vprašaju. ~"Samo to bi Vas naprosila, dragi
 16 I   |         smehljaj posili. Obljubijm ti to storiti. Soseda Martnačka
 17 I   |             bila žlabudrala, je imela to prav starobabju razvadu,
 18 I   |               košata, i od koga; celo to je vedla, kar sta si tu
 19 I   |          ušesa povedala; – pa kako je to vse dozvedla, to je sam
 20 I   |              kako je to vse dozvedla, to je sam bog vedel. Bila je
 21 I   |             celjskem gornjem gradu za to malu kuhinsku služila, ko
 22 I   |            odgovor. – Janez Te ljubi. To mi je sám lastnimi usti
 23 I   |             lastnimi usti povedal. No to je vendar zadosti, da nama
 24 I   |        škodovalo ne bo! ~"Kada Vam je to povedal?" Marjetca dalje
 25 I   |             ga bi bila počasih uže na to pot napeljala. Saj meni
 26 I   |              kteri priložnosti Vam je to razodel, al kterimi besedami?
 27 I   |           starku sili. "Veš Marjetca, to je bilo takole: Janez me
 28 I   |        obstane. S prvoga je tajil. Al to vsaki tako dela, kter je
 29 I   |              veču povzdanost do mene. To je naj bolje bilo, da naju
 30 I   |              ne boš nič ženil?" ~"Kaj to ste ga prašali! – ji nedadoma
 31 I   |              sàm čakala, kaj če on na to djati. On kakor se mi je
 32 I   |            povedati, – sàm djala – al to mi moraš obljubiti, da,
 33 I   |             nikom ne boš več govoril. To mi obljubi. Glej Pangarjeva
 34 I   |              za roko, – Martnačka! je to res, kar ste rekli, da je
 35 I   |      Pengarjeva Marjetica––! No, kako to ne bi res bilo – mu besedu
 36 I   |            uzamem – ko mi je ona sama to rezodela, ko sve skup včera
 37 I   |             vam ni treba nič skrbeti, to je moj posel, sámo Marjetice
 38 I   |      izprosite i gori pripeljajte; al to Vas prosim, še pristavi,
 39 I   |            prosim, še pristavi, da od to, kar sva sdaj tukaj govorila,
 40 I   |         crkvijo možnarje nabijali ter to, tačas še čisto novu znajdbu
 41 I   |               kjer se še ni zmenil za to, kar ga je Šimekov oprašal. ~"
 42 I   |              prilika š njoj govoriti, to ne smem zamuditi. Nekako
 43 I   |              mnogo v mojem notrajnem, to sám naj bolj čutim. Za cel
 44 I   |              mene, ne vem čim bi bila to od Tebe zaslužila! Sámo
 45 I   |               razodeti! Da Te ljubim, to mi kažeju bolečine, ki se
 46 I   |               še odgovor moram imeti, to sàm si uže danas v jutro,
 47 I   |           draga, daj odgovor, daj!" – To izrekši se nehoté jegova
 48 I   |               ki je uže nekoliko časa to ljubezkovanje od stani gledalo.
 49 I   |           rožce za klobukom cvele." ~"To bo vekomaj, juhé, juhé!" –
 50 I   |            htela reči: kaj ne, da sàm to lepo vredila, vpeljala i
 51 II  |               stan stopila, pred vsem to rečem, da sta mi zmiraj
 52 II  |       Premišljuje sem ter tje, kaj bi to moralo biti, da ta menih
 53 II  |              kod sebe imeti; – ako pa to nočo" – pristavi odvažnim
 54 II  |               naj koj pri priči nas i to mirno poslopje ostavi."
 55 II  |           vsakoga zlobnoga napada; da to zares ni lepo i pošteno,
 56 II  |         potegnuti, prej ko se ne reši to dolženje, – krivično, ali
 57 II  |               menihovo djanje motril, to koj zapazi. ~"Kaj! čestivredni
 58 II  |      odtegnuti, saj tudi Vi spadate v to društvo?" ~"Ja sàm službenik
 59 II  |              Vsi ostrmiju. "Al kaj je to, dragi moj frater!" – mu
 60 II  |         visoko v desni držeč. – Al ni to orožje na skrivnem kod Vas
 61 II  |              umetno na rogu vrezan. ~"To je grb celjskih grofov!" –
 62 II  |             kterem namenu Te je Urh v to hišu v meniha spreoblečenoga
 63 II  |             srcah krvi piti naučil!" ~To odvažno i resobno postopanje
 64 II  |           ponoviju. Pengarjevih je pa to tako strašno v srce dirnulo,
 65 II  |           dobravi odmeval jejni glas. To ju je izdalo. Naenkrat pribežiju
 66 II  |           zdihuje i bolje bi bilo, da to ne bi bil nikada zvedel.
 67 II  |             je imel v svojem posestvu to naj bolje izbere. Žita i
 68 II  |         vitežkih orožjo-igrah. Zagorc to vidši, pri vratah obstoji,
 69 II  |               i leži, vse Ti dam, vse to sàm Ti prišel ponuditi,
 70 II  |              gadom za gnezdo služi! I to bojno dvorišče naj Ti v
 71 II  |               te jegove kletve. On pa to izrekši hiti na pokopališče
 72 II  |             hoče grof morda še mene v to nesreču pripraviti! Kaj
 73 II  |               menihu obrneju – "da je to namena Tvojega spreoblečenja,
 74 II  |              bom enoga Ti Jaka boš pa to drugoga beriča prijel. Marka
 75 II  |               koj na ukanju spozna. ~"To je Koštomajev Andrejc! Pa
 76 II  |       krempljah odnaša. Al opet ga je to odvračalo od te sumnje,
 77 II  |              pest prišli." ~Menih pa, to čuvši, kihne i se popraska,
 78 II  |              kjer se jim morda vendar to zašumenje i šepetanje po
 79 II  |          plenom v grad ne vratimo!" ~"To zašumenje svitli grof" –
 80 II  |               na jagnetu se ne trese; to zašumenje, i ako sàm prav
 81 II  |              opet bolj glasno doda – "to hočem i moram še nocoj izpeljati,
 82 II  |             bezuzpešno se vračati. Še to noč se hočem s nji kratkočasiti."– ~
 83 II  |             molčé grofu pomoči mogla. To vidivši, grof mirno bez
 84 II  |     isposlanoga ogleduha. Komaj je še to besedu zgovoril, tako nemilo
 85 II  |            zapadete moji nemilosti." ~To je bilo Janezu odveč. Svoj
 86 II  |               bo pa v našem svinjaku! To bo dalo govorjenja Celjanom!
 87 II  |             Voglajnski most zasukati. To ga je tako vmečilo kakor
 88 II  |               ako Vam nisu pri volji! To bi pa še bila to prava!" – ~"
 89 II  |               volji! To bi pa še bila to prava!" – ~"Vidim, da vse
 90 II  |             spremišljuje. – "Uže vem! To bo naj bolje. Kjer ste zares
 91 II  |              je treba, toga spomneju. To sàm sám skusil v vojničkem
 92 II  |              svežeju i odženeju!" – ~"To se sámo naj podstopi!" –
 93 II  |          volitvi s vso svojo gospôdo. To bo naj vgodniši priložnost,
 94 II  |             ja ne ostanem mož-beseda, to je, ako Vas ne vplemenim,
 95 II  |             nocojšnjega pripetila." ~"To hočemo, i gorjé Vam grof;
 96 II  |              i gorjé Vam grof; ako se to sozna med Vašim narodom,
 97 III |                kakor da bi prevdarjal to al unu misil, pretehtival
 98 III |      pretehtival ta al uni naklep. – "To se je prokleto zapletilo!" –
 99 III |             poveljah! – Al kakor tudi to reč obračam, od vsake strani
100 III |               drugo kakor hoče, da se to sámo ne bi med narodom razvedlo,
101 III |              celo caru do ušes došlo! To bi bile opet proklete sitnarije.
102 III |                Poznam vas Slovence! – To je čisto poseben narod.
103 III |       ojstreje gladila, kakor je mene to noč vaša. Ne bom vas davil,
104 III |               vižtnosti zadostilo. Al to vse lepo počasih, da hrupa
105 III |         slovesno vplemenil i hvalil – to moram storiti uže v sám
106 III |              ure, ko se bo spremenilo to moje gladenje v tepenje;
107 III |              Te bodu gotovo najdle. I to skoro, dok si še v popku,
108 III |             okna stoječega ni sbudilo to milo petje zgonenja iz njegovih
109 III |         gledat prišla, kaj nek pomeni to zarano grofovo rogovilenje.
110 III |               se mu zabliskaju. ~"Kaj to tebe skrbi, kaj ja čem početi.
111 III |               čem ja prekleti, ako bo to do večera tako napredovalo." ~
112 III |              grof začudi. – "Kaj mora to pomenti! Do sdaj su le carjevi
113 III |               vigilije i kakor se vse to pravi; za ta posel imam
114 III |           čakaj mojega odgovora!" ~Na to neočakovano, neprijazno
115 III |           grof celjski, na kteroga je to pismo naslovljeno?" ~"Ako
116 III |               gradnih vratah Vam smem to pismo vročiti. Tako se glasiju
117 III |              čul mi v zobe govoriti." To zrekši potegne trikrat za
118 III |              poslanee vznemirjen skoz to zacenglanje vpraša. ~"Nič
119 III |                  Neizmerni dobitek bo to za nas, za širjenje i vkoreninenje
120 III |          mahne rokoj i ogleduh, dobro to znamenje poznavsi, odide,
121 IV  |            donese, hočemo molčati čez to do naše smrti; drugač pa
122 IV  |              bi za njega stalo, da se to med ljudstvom zve. Zato
123 IV  |            Zato molčimo vsi, kteri za to vemo, dok volitev mine.
124 IV  |            plemski stol, i mi čez vse to molčati moramo, kakor smo
125 IV  |             te misli mi srce težé." ~"To je vse prazni strah" – mu
126 IV  |          strah" – mu Tone odvrati, – "to Urh ne bo nikada storil.
127 IV  |                ko su Hrastinšekov oče to pripovedali, pod odprtim
128 IV  |          odprtim oknom treske cepal i to čul. Celó na perišču, mi
129 IV  |         Razdružiti! Za pet ran božjih to je strašna beseda! Povej,
130 IV  |              le od Tebe sanjala! – Al to kar si mi pri štepihu pravil
131 IV  |                od "med naji stopiti," to mi je srce skoro čisto klaverno
132 IV  |           napravilo. Daj, razjasni mi to!" ~Janez ji je sdaj vse
133 IV  |               vojvoda! Toga se bojim, to mi srce teži, kakor mlinski
134 IV  |               v Tvoje oslobodenje!" ~"To je junačko govorjenje, ki
135 IV  |              samo v drugi spreobleki. To svoje zapazenje ni hotel
136 IV  |          morda še po krivici strašil. To da predvzel si je celi dan
137 IV  |           bljižnjih i dalnjih krajev, to je ljudjih, ki ne sejeu
138 IV  |          zanemarjenoga našel. Pohvali to, obrekvuje ono, kakor se
139 IV  |               delali su se, kakor, da to ne zapazivaju; govorili,
140 IV  |              storila, da bi odpravila to slabu volju iz Tebe! Ako
141 IV  |               drugoga uzroka ni kakor to, kar si mi na potu pravil,
142 IV  |              da se še zmenil ne bi za to kar fantje vganjaju. Janez
143 IV  |           bolj na glas: "Kaj ne Janež to je bila lepa komedija snoč
144 IV  |           komedija snoč pri mlinu!" – To čuvši berač počasih glavu
145 IV  |              zasuče. – "Da da! si uže to pravi! Si mar pozabil, kar
146 IV  |               pridemo doli v vas!" – "To pa ne bo!" – se Janez fantom
147 IV  |            Vas zarotim pri živem bogu to naše bandero braniti do
148 IV  |             sàm se odločil Vas za vse to nadariti. – Lepši prilike
149 IV  |          zarod do večno-večnih časov. To pismo vročim sdaj Vašemu
150 IV  |          mislila, da mi bo bog dal še to sreču doživeti, ko uže tako
151 IV  |           njim nad megle vzdignul – i to je dobro znamenje!" – Sapa
152 IV  |               bilo, bi bil uže davnej to za njega neprikladno mu
153 IV  |              i zbijanje razvadnih šal to je bila popotnica te divje
154 V   |            vikšemu beriču rekoč: "Na! To pismo daj grofu i reči mu,
155 V   |           stareček zdihne, – "da, da! to vino mi je zadostno znamenje,
156 V   |              ustih imel, i zato mi je to vino naj gotoveje znamenje
157 V   |               i sdaj morda ne bi bilo to vino znamenje mojega oslobodenja?! –
158 V   |            vidilo, da je nekdo noter. To je Janeza i Toneta še bolj
159 V   |        največe, moje zadnje veselje – to, da vmrem v sredi svoje
160 V   |            vdariti i koliko mu ima za to dozvoljenje plačati. Grof
161 V   |               si bo pa sam izbral, za to prepustiti. S ti, akoravno
162 V   |             ga priljudno vpraša: kako to, da prej ni celó nič vedil,
163 V   |          svoje dolžnosti pripravila v to nesreču, al prav za prav
164 V   |               ječu pahnul; kako se je to zgodilo?" ~Duhoven mu vse
165 V   |            papeža izobčen, kjer bi mu to veliko škodovati vtegnulo. ~"
166 V   |           vtegnulo. ~"Kaj se pa pravi to" – ga Janez radoveden nadalje
167 V   |               koga izobči? Kaj pomeni to?" ~"Kogar papež izobči,
168 V   |           jegova duša na vekomaj! ~"I to vse sdaj tudi, na našega
169 V   |             tresle v svojih šteklih. "To mi je lepa straža" – se
170 V   |              Vaši prvi poveljnik, Vam to ukazujem. Od danas smo odvezani
171 V   |            njim! Udri ga! Udri ga!" – To je bil lov po dobravi! Še
172 V   |          gromovito zaukaže. – "Nazaj! To ne bi bilo junačko, ako
173 V   |               branil se je še. Janez, to opazivši, skoči od strani
174 V   |        poslanec odločivno odgovori – "to je neobhodno potrebno; saj
175 V   |             za toliko časa, da se vse to malo pozabi. Tudi ja ne
176 V   |               od rimskoga papeža, - - to se pravi; pregreha je, ga
177 V   |               proti ledenem severu. – To ne gré, to ne more biti!
178 V   |          ledenem severu. – To ne gré, to ne more biti! Glej, oče
179 V   |            roditelju! Ne ne! Nikada v to privoljiti ne morem! Veruj
180 V   |            vtolaši se. Ne obupaj! saj to ni ločitev za vekomaj. Prišli
181 V   |             druga misel na um prišla, to ti bilo težko razsoditi.
182 V   |            dekle je pazljivo služkalo to kopitenje goreče molitvice
183 V   |              povratek. Nazadnje je še to potihnulo. ~Ne oplotja ne
184 V   |              Trnovljah!" ~"Laže, kdor to pravi, da sàm še deček" –
185 V   |           visoke line jih zagledal. ~"To su Slovenci" – je djal svojim
186 V   |          gotova! Poznam jih kakšni su to junaki. Kamor Slovenec vdari
187 V   |                Vsi su mislili, da ima to svoju moč le v svojem zelenku.
188 V   |            naši Teharčani. Sibinjanin to opazivši, jih je začel vsaki
189 V   |             pada. ~Ko Mlinarjev Janez to novicu Ivan-Sibinjaninu
190 V   |            več pile krstjanske krvi!" To psovanje je križare tako
191 V   |            hlepenje po zmagi i slavi! To ni bil boj, to bilo je vbitje.
192 V   |               i slavi! To ni bil boj, to bilo je vbitje. Ne dolgo,
193 V   |               tekla po hrabrih prsah. To ga oslabi, da začne omagvati.
194 V   |          zelenka. Neki turski janičar to opazivši, mu uže namiri
195 V   |             njim vred smrt storim!" ~"To je lepa, to je junačka beseda" –
196 V   |           smrt storim!" ~"To je lepa, to je junačka beseda" – ga
197 VI  |              pasti, je dobro razumela to znamenje i čudeže junačtva
198 VI  |           odhod sposoben bil, bi bilo to vendar nemogoče, kjer se
199 VI  |               je jašil; od kod drugač to srčno požrtvavljivo junačtvo,
200 VI  |          všito; od kod drugač zadnjič to naročilo "Marjetica" s pristavkom,
201 VI  |                s pristavkom, da si če to reč uže po svoje raztumačiti;
202 VI  |        raztumačiti; od kod drugač vse to, kakor od – Marjetice! –
203 VI  |          Marjetice! – Srdilo ga je le to, da ju ni uže poprej spoznal.
204 VI  |               zastonj! –Človek, ki le to vidi, kar je ravno spred
205 VI  |               ravno spred njim; ki le to pojme, kar v obsežku jegovoga
206 VI  |              Janez se še zmenil ni za to pozvanje, zgruden je oatal
207 VI  |         zagreznima se v morje!" Janez to čuvši, plane kviško pripravljen
208 VI  |             zahvalnosti razjokavalo! ~To je pa takole prišlo. Papež
209 VI  |                 Pa odslužiti si hočem to pregrehu kolikor se mi bo
210 VI  |              svoji dolg" – mu reče na to ponudbo, – "kteroga ste
211 VI  |          delavna gospodinja! – I tudi to mi je bog dal v moji Marjetici!"
212 VI  |               se š njim zadostno dalo to izreči, kar sta oba čutila
213 VI  |             potratila, mnogo skazila, to vendar ni ne naj manj dražilo