Part

  1 Pred|           su bile Teharje, kolikor mi je znano "landtafeladelig."
  2 Pred|            bi motili. ~Zadnjič naj mi bo še dozvoljeno izreči
  3 Pred|          lepa srčna hvala! Bili su mi Mecén! ~V Zagrebu mesca
  4 I   |           su začeli i dozdevalo se mi je kakor da slišim tudi
  5 I   |            za svoje kozice, ki ste mi jih iz Šentjurskoga sejma
  6 I   |           venčec splela. Gejte, al mi ne tiči prav fletno v nedarcu!
  7 I   |        ljudi misliju!" ~"Ne vrjemi mi toga dete! ju oče posvariju –
  8 I   |            je ime bilo – daj povej mi – ju oče pazljivo motraje,
  9 I   |            Da! Sám Mlinarjev Janez mi je veže iztrate nareza! –
 10 I   |         Drugoga nič, sámo posodite mi malo Vašu Marjeticu, da
 11 I   |            malo Vašu Marjeticu, da mi malo pripomore, saj toliko,
 12 I   |          pripomore, saj toliko, da mi dve vedrice vode denese,
 13 I   |            kar je res, je res! Naj mi ktera reče, kolikor je kuharic
 14 I   |         začudeno oče pokregaju "To mi zares ne gre v glavu, kako
 15 I   |         vzel svoje dozvoljenje, da mi ne bi bilo zavolj sosede
 16 I   |         zadel!"  "Ne tatek, ne! Ni mi ravno mar danas za medicu." ~"
 17 I   |         naprosila, dragi tatek, da mi naj prvo mojega ljubčeka
 18 I   |            črnorogeca napasete, da mi ga lepo varujete, da ga
 19 I   |      odgovor. – Janez Te ljubi. To mi je sám lastnimi usti povedal.
 20 I   |      dasiravno ga nisàm naprosila, mi začne sám od sebe veže rezati
 21 I   |            bolj bližala, zmiraj se mi je dozdevalo; da dobiva
 22 I   |         uže čakaju. – Janez, povej mi prav odkritosrčno – nadaljujem –
 23 I   |          od naprej zagotovim, kjer mi je uže sáma povedala, da
 24 I   |           na to djati. On kakor se mi je dosdevalo – se pa ni
 25 I   |      povedati, – sàm djala – al to mi moraš obljubiti, da, ako
 26 I   |       nikom ne boš več govoril. To mi obljubi. Glej Pangarjeva
 27 I   |          besedu iz ust uzamem – ko mi je ona sama to rezodela,
 28 I   |      prijatelj – "kaj ti je, da si mi danas tako nenavadno mlačno
 29 I   |            oglasi – danas kakor se mi dozdeva jega nekaj žuli.
 30 I   |       besedo, neizrekljivo neznano mi je!" ~"Ti čudno danas govoriš,
 31 I   |         trpljenje! – Daj, razodeni mi odkrito-srčno, kaj Te tako
 32 I   |       spukaj zrasla. Daj, le povej mi, morda si s tem srce olajšaš,
 33 I   |            še v pomoč biti." ~"Ako mi kdo na tom svetu pomoči
 34 I   |            ja?" ~"Sámo Ti!" ~"I Ti mi tako dolgo zakrivaš uzrok
 35 I   |        zaslužila! Sámo razodeni se mi bez ovinkov. Ako je zares
 36 I   |         razodeti! Da Te ljubim, to mi kažeju bolečine, ki se mi
 37 I   |          mi kažeju bolečine, ki se mi v Tvoji bližini naenkrat
 38 I   |      spremené v sladkosti. I kakor mi je bilo poprej neizrekljivo
 39 I   |    neizrekljivo neznano i težavno, mi je pri Tebi tako nepopisljivo
 40 I   |            je prej sklelo i peklo, mi pri Tebi vse bolečine zgubi.
 41 I   |            Prijatlji, današnji dan mi je naj dražji v mojem živlenju.
 42 I   |    fantovskom krogu zakriči. ~"Ona mi je pa zadala reč" – nadaljuje
 43 I   |       slovenski – no tom imenom se mi ponašamo – še ukali, dokler
 44 II  |         pred vsem to rečem, da sta mi zmiraj pridna, delavna i
 45 II  |        životu su se tresli. ~"Sdaj mi je vse jasno" – začneju
 46 II  |         siloj odnesel v svoje, bog mi greh oprosti, prokleto gnezdo.
 47 II  |           je onda dalje godilo, se mi ne da povedati! – Pol ure
 48 II  |           prišel ponuditi, samo da mi enu prošnju spolneš. – V
 49 II  |           Tebi pokloniti, sámo, da mi enu prošnju ispolniš!" –
 50 II  |              Zagorc zastoče – "daj mi moje dete moju Frančiku
 51 II  |            prosim, Te zarotim, daj mi oteto dete nazaj, edince
 52 II  |           glašno. – "Ne vem, al se mi je le tako dozdevalo, al
 53 II  |            Čisto nič prav varno se mi pod kozolcu ne dozdeva." ~"
 54 II  |        okol klatiti! – Al kakor se mi zeló dozdeva ste Vi i Vaša
 55 II  |           Gorjé mu, ki se podstopi mi le eden las žaljivo kriviti!
 56 II  |            na taki način si nočemo mi plužni prostaki naše poštenje
 57 II  |        toliko sodov i kádi solz! – Mi imamo zlata dovolj v brazdah
 58 II  |         napadli. Al do volitve naj mi vsak zmed Vas reč zada,
 59 II  |      poštenje mojega imena, na čim mi je vse ležeče. – Ako pa
 60 III |      proklete sitnarije. Še streha mi ne bi na gradu ostalo. Poznam
 61 III |         maščevati zavolj včerašnje mi včinjene sramote, da saj
 62 III |         spod roki rabeljnovi, onda mi bo igralo srce, onda se
 63 III |        današnje dni vse zamore. On mi bo pri ti stvari naj več
 64 III |         bote spoznali kaj se pravi mi protivno segati v moje naklepe.
 65 III |         spregovoriti ne more. ~"Al mi je zbedarili nocoj Katinka!
 66 III |            samoga ostaviš, i da se mi ne predrzneš več drugikrat
 67 III |         jašil; vse kar pogledam se mi prav ne zdi; kar naredim
 68 III |        zlato prijel – v roki bi se mi vsvinčilo! Ako še ni današnji
 69 III |        carjevi i kraljevi poslanci mi v grad dohajali. I danas
 70 III |           v grad dohajali. I danas mi naenkrat ta čest pride tudi
 71 III |           mojega posebnoga povelja mi ni nikdo ne van ne noter
 72 III |        čistoga srcá!" ~"Ne kvantaj mi dolgo!" – ga grof nareží. – "
 73 III |           pisma v roke, prej ko se mi odvzeto orožje i konj nazaj
 74 III |            bi bil pa vedil, da ste mi danas tako ljuto napičeni,
 75 III |           dolgo nisam nobenoga čul mi v zobe govoriti." To zrekši
 76 III |        kakor pismo papeževo, ktero mi gre, ki je, kakor si preje
 77 III |          na poslanca kazaje – "ter mi ga do večera v gradu zadržite,
 78 III |          pa – kaštige. Prvo je, da mi zveš danas popoldan pri
 79 III |           tolvaje. Drugo pa je, da mi zmišliš naj varneši naklep,
 80 III |     spodmuznuti carjevem jarmu, ki mi od dneva do dneva težji
 81 III |          za druge naše sozarotnike mi ni mar. – Da bi car sámo
 82 III |        Vsaka zadrga jihnog omrežja mi je bila poznata – i laž
 83 IV  |       povzdigne na plemski stol, i mi čez vse to molčati moramo,
 84 IV  |           ne vem kaj bi storil, da mi Urh Marjeticu otme –––.
 85 IV  |        Vidiš, dragi Tone, te misli mi srce težé." ~"To je vse
 86 IV  |    spremišljujem. Današnja volitev mi po možganah kvasi. Mislim
 87 IV  |           i pretresa vredne. Dekla mi je naime včera, ko sva se
 88 IV  |           to čul. Celó na perišču, mi je rekla, je uže bilo zavolj
 89 IV  |            veče čestenje menil, se mi danas naj veči nesreča dozdeva.
 90 IV  |          veči nesreča dozdeva. Kar mi je še včera srce ogrevalo,
 91 IV  |            še včera srce ogrevalo, mi ga danas mrzi." ~"Razumim
 92 IV  |           da Ti spati ne da! Povej mi kaj srce Ti teži?" ~"Nekaj
 93 IV  |          zmiraj pri Tebi. Bez Tebe mi je ta celi svet, naj bi
 94 IV  |            sanjala! – Al to kar si mi pri štepihu pravil od "razdružiti,"
 95 IV  |          od "med naji stopiti," to mi je srce skoro čisto klaverno
 96 IV  |           napravilo. Daj, razjasni mi to!" ~Janez ji je sdaj vse
 97 IV  |         vojvoda! Toga se bojim, to mi srce teži, kakor mlinski
 98 IV  |            od Tebe nadjal. Od sdaj mi je tudi moja zamišljenost,
 99 IV  |            morda čim razžalila, da mi na moje vprašnje še odgovora
100 IV  |         uzroka ni kakor to, kar si mi na potu pravil, bi moral
101 IV  |          ta čest določena! – Ti se mi boš tako dolgo žalostil," –
102 IV  |      prišel. ~"Dobro došli! Da ste mi zdravi vsi i dobre volje." –
103 IV  |            mene, da ga vidim, i da mi priseže prisegu vernosti
104 IV  |         kakor služetom! Od sdaj si mi enakoroden, od sdaj si načelnikom
105 IV  |          Pisegam ter prisežen tako mi bog pomozi!" – Celi narod
106 IV  |           i tole govori: "Kjer ste mi Vi Teharčani uže v tolikih
107 IV  |          ste prvi za menoj, da ste mi pred bogom i pred svetom
108 IV  |       radostnem joku vgovori – "pa mi ne smeš zameriti, da Te
109 IV  |          si ne bi bila mislila, da mi bo bog dal še to sreču doživeti,
110 IV  |            hrepava postajam. – Ako mi dozvoliš Ti kaj prerokvati,
111 IV  |            zletela. No akoravno su mi oči uže oslabele i se mi
112 IV  |           mi oči uže oslabele i se mi je zelo blešilo, sàm vendar
113 IV  |           našla. Toga su, kakor se mi dozdeva načelnikom izvolili." ~"
114 V   |        potrdi. – "Pač res! Bomo li mi grofovi beriči! Nikada!
115 V   |            zaničljivo dodá. ~"Tudi mi ne!" ostali fantje zakolneju. – "
116 V   |         zdihne, – "da, da! to vino mi je zadostno znamenje, da
117 V   |          vina v ustih imel, i zato mi je to vino naj gotoveje
118 V   |     rošenja. Le smradljive vode su mi vlivali po žlebu v ječu,
119 V   |          Nosil sàm ta dragi, edini mi ostali spominek svoje rodbine
120 V   |       zakletja pod pashi skrit, da mi služi morda še enkrat v
121 V   |            da Te saj ošlatam, kjer mi je zabranjeno Te viditi
122 V   |            Moli, dragi moj sin, da mi odtiraš skušnjave, ki se
123 V   |        omirjen nadaljuje – "le daj mi rokó, dok da moja še ni
124 V   |        moja še ni omrzlela. O smrt mi bo sladka, – saj umrem zunaj
125 V   |      prestal! Vsim opraščam, ki su mi kada zlo i krivice včinjali;
126 V   |             kaj ne, da si! 0 zakaj mi ni dano, da bi Te mogel
127 V   |         poprej izročil. Tvoja mati mi ju je seboj dalo, ko sam
128 V   |    spominek na Vas. Vso moje blago mi je grof Erman vzel, sámo
129 V   |       svetinica pod pasdihi skrita mi je ostala. Daj mi ju še
130 V   |           skrita mi je ostala. Daj mi ju še enkrat v roke, da
131 V   |       edino okence na moji ječi su mi bili zamrežili! Hvala Ti
132 V   |          božjem. – – – Oj moč, moč mi omaguje – – – – s bogom! ~
133 V   |       tresle v svojih šteklih. "To mi je lepa straža" – se dere
134 V   |              sdaj Janez zavpije – "mi smo odvezani naše pokoršine
135 V   |             ga Janez vpraša – "kaj mi je početi v ti zadregi?
136 V   |          mnogo sveta skusili dajte mi svêt, kaj i kako čem storiti?" ~"
137 V   | hljinjivosti i zvitosti. Zmiraj se mi se dozdevalo, da je poglaviti
138 V   |           dom mojih očakov. Vem da mi Pengarjevi te prijaznosti
139 V   | prijaznosti ne bodu odrekli. – Ako mi je pa večni bog v svoji
140 V   |          bogom fantje! S bogom!" ~"Mi gremo s teboj!" zakričiju
141 V   |      fantje kakor iz enoga grla – "mi gremo s Teboj! Nočemo Te
142 V   |            deliti, pokleknite, ter mi še enkrat ponovite svoju
143 V   |         sovražna razdruživa, veruj mi naji bode gotovo opet ugodna
144 V   |    Marjetica v besedu pade. – "Daj mi, dragi, daj mi s Teboj iti
145 V   |        pade. – "Daj mi, dragi, daj mi s Teboj iti v boj, da na
146 V   |     žalujem s Teboj v žalosti! Daj mi s Teboj iti, daj! Bez Tebe
147 V   |           Teboj iti, daj! Bez Tebe mi ni živeti!" – ~"Bodi spametna
148 V   |         privoljiti ne morem! Veruj mi, vojska me ne bo požrla.
149 V   |       vojska me ne bo požrla. Prej mi mora sovražnik pod meč priti,
150 V   |   sovražnik pod meč priti, prej ko mi do života more." ~Marjetica
151 V   |            zaukam bogu v hvalu, ki mi je dal zdravo grlo i čisti
152 V   |         glas! Po danu ukam kada se mi poljubi, ukam pred sovražnikom
153 V   |         razžaljen nasproti. – "Ako mi se brada še ni vcimila,
154 V   |   Voglarjev sàm iz Pečevnika, Miha mi je pa ime. Danas v jutro
155 V   |         nekoliko za Vam jezdil kar mi obraniti ne morete! domu
156 V   |             je večkrat rekel – "su mi vendar ljubši kakor polovica
157 V   |        Arabčan pohvali. – "Jako se mi dopadeš, krstjanski junak!
158 V   |            krstjanski junak! Podaj mi svoju sekiru, i pojdi s
159 V   |           teci, teci kri do zadnje mi kaplje!" – reče. "Sladkeja
160 VI  |   svetnikah božjih Te prosim, reci mi resnicu; razjasni mi al
161 VI  |          reci mi resnicu; razjasni mi al sanjam, al čujem! – ga
162 VI  |            spameten človek!" ~"Kdo mi je pa rane moje ovezal?" ~"
163 VI  |          zato mu kratko reče: "ako mi daste deset jeser za njega,
164 VI  |      Arabčan zavrne. "Al veste, da mi je več na sužnju ležeče,
165 VI  |       hočem to pregrehu kolikor se mi bo dalo skoz detinsku ljubezen
166 VI  |         hočem izpolnivati, samo da mi bu moč!" ~Jaderno je plavala
167 VI  |          dvoje zdravih dlanov! Kaj mi je še več treba k mojemu
168 VI  |            gospodinja! – I tudi to mi je bog dal v moji Marjetici!"