Part

  1 I |         gotovo! Da! Sám Mlinarjev Janez mi je veže iztrate nareza! –
  2 I |           plati, pestvala, i tudi Janez – opet se Marjetica pri
  3 I |          Je bil kratki odgovor. – Janez Te ljubi. To mi je sám lastnimi
  4 I |      Marjetca, to je bilo takole: Janez me je vidil ognišče graditi.
  5 I |           je včasih. Vprašam ga: "Janez! kaj ti je danas tako čisto
  6 I |     položi, ter hoče, da odide. – Janez! – počakaj malo, ja Ti še
  7 I |           fantje me uže čakaju. – Janez, povej mi prav odkritosrčno –
  8 I |            kako i kaj. Čakaj malo Janez tukaj do večernicah, morda
  9 I |       posebno odlikoval Mlinarjev Janez. Za pol glave najmanj je
 10 I |       velja kar hoče. ~"kaj ti je Janez – ga nenadoma vpraša Šimekov
 11 I |        kržele iz Tvojih možgan." ~Janez od vsega toga ni besednice
 12 I |        njegovem notrajnem. Kaj ne janez, da sàm ju zadel!" ~Kakor
 13 I |           iz sanj probudil, naglo Janez popraša: "Kaj je? Kaj? Kaj
 14 I |         uže precej omračilo. Sámo Janez je na svojem mestu obstal,
 15 I |     ognišču približa. ~"Kaj Ti je Janez" – ga Marjetica vgovori – "
 16 I |            Zares zamišljen sàm" – Janez negotovim glasom odvrati – "
 17 I |   izvijali. ~"Nemoj, nemoj, dragi Janez, tako zdihavati" – ga Marjetica
 18 I |          storiti i storila bom." ~Janez prime Marjeticu rahlo za
 19 I |          nobenoga zdravila več!" ~Janez malo prestane, kakor da
 20 I |    oblijaje ta ljubezni prizor. ~"Janez!" – trepečim glasom Marjetica
 21 I |   ljubezkovanje od stani gledalo. Janez pa, levoj prestrašenu Marjeticu
 22 I |       zakletvi vzneverim." ~Živil Janez! Živila poleg njega jegova
 23 I |           zadala reč" – nadaljuje Janez – "me ljubiti, dokler da
 24 I |      Martnački se vzad prikašeju. Janez, jih zagledši, jim stopi
 25 I | obstrežeju se prijazno smehljaje. Janez hoče, da se zagovarja, al
 26 II|    društvo v hišu stopi, poklekne Janez i Marjetica spred očeta
 27 II|       zapne. Pa prepozno je bilo. Janez je zapazil spod njegovi
 28 II|          tom trenutku mu uže tudi Janez kakor blisk v prsi seže,
 29 II|           dragi moj frater!" – mu Janez srdito očituje, noža visoko
 30 II|         treba šele tumačiti" – mu Janez vrelo zavrne, – "kaj je
 31 II|         kar strašno okol frleli. ~Janez sune v stran burklježku,
 32 II|          sámo najte tako siliti." Janez odjenja. "Danas, je djal
 33 II|         Vi pa fantje i posebno Ti Janez, ki si ko Marjetični ženin,
 34 II|         da jim bodemo vkosi. Tebi Janez pustim čest, da se grofa
 35 II|       Poleg mlina je stal kozolc. Janez razpostavi straže na vsih
 36 II|       ptič v mrežu. Posebno je pa Janez nevstrpljivo sem ter tje
 37 II|        prekoračiti. ~"Tiho, tiho, Janez!" – reče Tona na pol glašno. – "
 38 II|         bodi vendar bedast, dragi Janez," – mu na uho zašepta – "
 39 II|            Ko razjareni lev skoči Janez spred nje, sgrabi prvoga
 40 II|       meniha okol postopati" – mu Janez porugljivo očituje, – "sdaj
 41 II|      ptuju roku. Grof se prepade. Janez ga je prestregel. Počasih
 42 II|          smo roparji" – mu ojstro Janez besedu prekosi – "nismo
 43 II|           vjetnik!" – mu ponosito Janez besedu prestriže. ~"Gorjé
 44 II|         ste hitro pozabili," – mu Janez bolj omiren zavrne, svoj
 45 II|         Kam?" – porugljivo ponovi Janez grofovo! vprašanje. – "Kam! –
 46 II|        pot iti –" ~"Kaj še!" – mu Janez besedu zasukne. "Vas naj
 47 II|         odkupljenja je treba!" mu Janez popravi. – "Odkupljenja,
 48 II|           sdaj Vas oslobodimo." – Janez mu vezilo z rok odveže. – "
 49 IV|          uže očakovali. Mlinarjev Janez je vse do naj manje stvari
 50 IV|         Kaj si Ti sdaj kaj misliš Janez!" ~"Da Ti odkritosrčno rečem,
 51 IV|           si zmiraj mislim," – mu Janez odgovori – "da se z toga,
 52 IV|              glej stoji Mlinarjev Janez spred nji, kteroga je ljubezen
 53 IV|       hitro zapazilo. ~"Kaj Ti je Janez?" – ga malo vznemirjena
 54 IV|       zvesto v oči pogleda, da ju Janez ves ganjen od njene sočuljivosti
 55 IV|        žuri mleko v Celje nosit. "Janez Te pa naj spremi," – še
 56 IV|          š njim v lovpu odhititi. Janez je malo naprej odišel, al
 57 IV|            Daj, razjasni mi to!" ~Janez ji je sdaj vse povedal,
 58 IV|    debelim paternoštrom proživši. Janez seže v žep, ter mu par cekinov
 59 IV|         dare proseč i nabiraječ. ~Janez se je nalašč na vse strani
 60 IV|         pripomogla. I akoravno je Janez zraven nje stal, vendar
 61 IV|      vrela juha po loncu sukala. "Janez!" – ga tretjikrat bolj glasno
 62 IV|         pravici povem," – odvrati Janez – "kakor jetniku, kter še
 63 IV|           toploga v želodcu imel. Janez ga ojstro pogleda. Berač
 64 IV|         pobesi i za gotovo je bil Janez sprepričan, da v teh beračkih
 65 IV|      zdravi vsi i dobre volje." – Janez pridše fante pozdravi. ~"
 66 IV|      tukaj gotovo najdemo. Zdravo Janez! Ti Marjetica nam pa donesi
 67 IV|           to kar fantje vganjaju. Janez je Tonetu vse razodel zastran
 68 IV|           beseda ušla, kar sta se Janez i Tona razgovarjala. Čez
 69 IV|          naredil, mu pade na tla. Janez, ki ga je prijel, ga proti
 70 IV|        čemo sdaj š njim, pusti ga Janez!" – se posamezne mnenja
 71 IV|                To pa ne bo!" – se Janez fantom odreže, ter berača
 72 IV|      vtihne. "Naj stopi Mlinarjev Janez" – grof dalje govori – "
 73 IV|     straneh naredi. Za Tonetom pa Janez koraka se smelo po ljudstvu
 74 IV| izpolnitev vsih mojih povelj!" – ~Janez vzdigne prve tri prste desne
 75 IV|        čez obraz polile. "Saj veš Janez!" – ga v radostnem joku
 76 IV|              Al se še kaj spomneš Janez, kako." – Fantje su Janeza
 77 IV|           pijančvanje razujzdalo. Janez je prisiljeno zraven sedel,
 78 IV|      popotnica te divje drušine. ~Janez je po svrsenem gostvanju
 79 V |        slišat načelnikov povelja. Janez si zbere zmed njih deset
 80 V |     teharskomu načelniku predati. Janez je menil, da bo sámo čestnu
 81 V |          odide. ~"Prav si govoril Janez" – mu Šimekov Tona potrdi. – "
 82 V |       kaže!" S temi besedami vrže Janez snop ključev, ktere mu je
 83 V |         bil smrad razkadil, stopi Janez skoz nizki predor v ječu.
 84 V |          je bilo v težko železje. Janez ju vpraša: "Kdo si, i kaj
 85 V |             i tretjikrat ponavlja Janez svoje besede al vse zastonj –
 86 V |         samo, da bi mogel vstati: Janez i Tona mu na noge pomagata,
 87 V |           prav vgodil, zatoraj dá Janez koj enu izbicu zakuriti,
 88 V |     svetlo iz ječe pripeljeta, ga Janez vpraša: "Kdo si? Povej!
 89 V |         Duhoven ste!" – osupnjeno Janez za njim ponovi. "Ravno prav.
 90 V |        jezero krat v ječi tipal. ~Janez, ki je svetinicu imel, ju
 91 V |         omaguje – – – – s bogom! ~Janez vzame hitro križec s martri
 92 V |      zdihljej – i niga bilo več! ~Janez tolaži nesrečnoga sina v
 93 V |          živeli! ~"Ne zamerite" – Janez dalje govori – "da Vas še
 94 V |          Kaj se pa pravi to" – ga Janez radoveden nadalje ispraškuje, – "
 95 V |        koj je vedil, kaj da bode. Janez se pa obrne proti svoji
 96 V |        zunej vrat. "Kdo je?" – ga Janez mirno vpraša – "Ki tako
 97 V |        vsuje.  "Grof Urh!" – sdaj Janez zavpije – "mi smo odvezani
 98 V |     omagvati. Le branil se je še. Janez, to opazivši, skoči od strani
 99 V |        svojega vpliva pri papežu. Janez mu nazadnje še celo jegovi
100 V |         opet urno na noge" – veli Janez svoji na dvorišču sbrani
101 V |       Nekoliko za njimi pa gresta Janez i papežev poslanec v živem
102 V |           čestivredni gospod!" ga Janez vpraša – "kaj mi je početi
103 V |     jegova žeslo. ~"Al kam?" – ga Janez vez zamišljen dalje praša. ~"
104 V |          dobrodošljivo sprijet!" ~Janez je verno poslušal goreče
105 V |     vendar le menihova obvelja, i Janez mu obljubi še danas proti
106 V |        raztopiti v njenih zolzah. Janez ju tolaži kolikor more –
107 V |       moreva ločiti Marjetica!" – Janez ves bled po dolgem molklem
108 V |          spametna mila moja" – ji Janez izgovarja. – "Kako hočeš
109 V |         po Marjetičnih besedah ju Janez še enkrat srčno objame –
110 V |          Marjetica zave, uže sedi Janez visoko v sedlu na svojem
111 V |         vina sèm za popotnicu!" – Janez zaukaže. – "Bez šentjanževca
112 V |           zapojeju junačku pesem. Janez pa nazadnje povzdigne do
113 V |       čestivredri gospod!" zavrne Janez – "pozna vsa naša okolica
114 V |          naj ga vendar počakaju. ~Janez vstavi svoju četu, dok jih
115 V |       četirnajst let stari deček. Janez ga koj posvari, ter mu ojstro
116 V |               Čigavi si pa?" – ga Janez vpraša, kjer mu je čisto
117 V |              Vrni se, vrni!" – mu Janez odvažno veleva – "Kobilicu
118 V |      zares tako močan." – privoli Janez. –"Al resobno Ti povem,
119 V |      mnenje popraševal. Mlinarjev Janez je bil odsihmal tako rekši,
120 V |      gotovoga pada. ~Ko Mlinarjev Janez to novicu Ivan-Sibinjaninu
121 V |   trombente i bobni! – ~Mlinarjev Janez i za njim teharski fantje
122 V |        spredneji je bil Mlinarjev Janez, daleč spoznaven na svojem
123 V |        raztrga; tako je Mlinarjev Janez brazdu rezal svojim mečem
124 V |       zelene valove! – Strašno je Janez razsajal s svojimi Teharčani
125 V |  janičarski baša na njega namiri. Janez mahne i daleč pokošena obrita
126 V |          vso svoju moč i kmal sta Janez i Voglarjev od svoje četa
127 V |          brani si oveze odtrgati. Janez ga debelo pogleda. – "Marjetica!" –
128 VI|      nazaj v tabor. ~Kak dolgo je Janez v svojem nesvestju ležal,
129 VI|        svojega nesvestja zdramil. Janez ga debelo pogleda, i opet
130 VI|         al sanjam, al čujem! – ga Janez strmo gledé vpraša. ~"Zdaj
131 VI|         Ištambolu! – V Algiru!" – Janez glavoj majoč ponovi. ~"Jest!
132 VI|     gospodara!" ~"Sužen!" Vzdihne Janez ter si znoj iz vročega čela
133 VI|        mene v Algier djali?" – ga Janez dalje pohlepno vpraša se
134 VI|           bez obzira na te besede Janez svojega dvoritelja – "na
135 VI|        Marjetica." ~"Marjetca!" – Janez š njim vred zgovori, i zadnje
136 VI|          Kada odjadramo v Algir?" Janez čez nekoliko časa opet razgovor
137 VI|         ni iz Algira povratila." ~Janez je bil do čistoga sprepričan,
138 VI|       kraju obstoji. Veselo skoči Janez na afrikansku zemlju iz
139 VI|          iz barke izkladati; tudi Janez, akoravno mu ni nobeden
140 VI|        zrekši, se obrne i odide. ~Janez je bil kakor od groma zadet,
141 VI|          se detičev. Tako je tudi Janez sdaj mislil, ko su ga na
142 VI|      vlastnik vse sužnje na krov. Janez se še zmenil ni za to pozvanje,
143 VI|         Sužnje su na krov odišli. Janez sám ostane. Na kolena pade.
144 VI|           ter se Janezu približa. Janez ga ni koj zapazil, tako
145 VI|           zagreznima se v morje!" Janez to čuvši, plane kviško pripravljen
146 VI|          koj v morje zagrezniti. "Janez!" izklikno v tom trenatku
147 VI|           gromoviti glas zaukaže. Janez se ozre, i glej papežev
148 VI|     Arabčanu za njega ponujal. Al janez je bil preplemenitih prevzvišenih
149 VI|     papežev sporočnik vidi, da se Janez nikak ne dá spregovoriti,
150 VI|          gorje mu ki ga vdari! – ~Janez i Marjetica priromata ravno
151 VI|           hiši sončili, ko se jim Janez i Marjetica pribljižata. ~
152 VI|        razznalo, da sta Mlinarjev Janez i Pengarjeva Marjetica nazaj
153 VI|         pa bilo viditi, ko sta se Janez i Šimekov Tona, ta dva neločivna
154 VI|         veselje. ~Srečna sta bila Janez i Marjetica v zakonskom