Part

  1 Pred|             vplemenitivno pismo brž ko ne v gračkom arhivu (Joaneumu)
  2 I   |           krasnoga, da je na daleko ko naj lepši devojka cele okolice
  3 I   |            da uže moram leta imeti, ko sàm uže rajnku Mlinaricu,
  4 I   |             tudi dobro vreme znami. Ko bove s svem gotove, grevo
  5 I   |            treba; vedno jim je bila ko verno dete v vsem pokorna
  6 I   |           to malu kuhinsku služila, ko je še grof Erman II. Živel.
  7 I   |       kuharije izučila. Pozneje pa, ko su ju zavolj njene jezičnosti
  8 I   |        kuhinskoga posla, i kmalo je ko prva kuharica cele okolice
  9 I   |           kuhati. Zraven je pa tudi ko babica pri vsakem porodu
 10 I   |             Pengarjev kje viditi, i ko jih zagleda še pri prelazu
 11 I   |         malo hitreje postopi. Še le ko za neki visoki plot prideju,
 12 I   |             rečce ne slišati mogle. Ko je uže dosta bilo, vež narezanih
 13 I   |           mu besedu iz ust uzamem – ko mi je ona sama to rezodela,
 14 I   |            je ona sama to rezodela, ko sve skup včera repu plele;
 15 I   |             mrgolelo od romarjev, – ko ste Martnačka i Marjetica
 16 I   |          očakuje al išče. No zares, ko zagleda staru Martnačku
 17 I   |          opeke v možnar nabijaje – "ko sàm prvikrat svoju Micu
 18 I   |           sàm si uže danas v jutro, ko sàm Te s očetom vidil na
 19 I   |        Marjeticu da sàm si ju zbral ko svoju prihodnu zaročnicu.
 20 I   |       dvojiju, kjer je on od nekada ko naj poredneji fant v vasi
 21 II  |        prste peklo. Al Martnačka ga ko vedena kuharica koj golima
 22 II  |            je zmiraj bolj bližalo i ko društvo celó spred hišu
 23 II  |           ponvicu zakrila. ~Prej pa ko društvo v hišu stopi, poklekne
 24 II  |            zelo pobožni, zato hitro ko meniha zagledaju izza mize
 25 II  |           da su vsi v smeh vdarili, ko v hišu stopi. Z prvoga se
 26 II  |           na tihem Šimekovem Tonetu ko svojemu naj boljemu prijatelju.
 27 II  |            so le molikvavci delali, ko še ni bila luč kristjanska
 28 II  |          prej nazad potegnuti, prej ko se ne reši to dolženje, –
 29 II  |          moje osebe na dno pekla." ~Ko se opet vsesti hoče, vidi,
 30 II  |            kakor šiba na vodi. Bled ko stena jim obljubi vse od
 31 II  |       trikrat iz sedla zvrnul. Šele ko igre mineju se ponižno približa
 32 II  |             krv prelival, i še sdaj ko sivi starec sàm pripraven,
 33 II  |           moje baže plugom propluži ko posestnik toga grada: ako
 34 II  |          grob svoje Frančike, ki je ko žrtva nedolžnosti raje do
 35 II  |             posebno Ti Janez, ki si ko Marjetični ženin, naj bolj
 36 II  |            sanjivem spanju zibkala, ko fantje, v sredi s menihom,
 37 II  |          ukaje odgovarjali. Al bolj ko se mostu bližaju, bolj malo
 38 II  |           vodil, i da grof med tem, ko ga tukaj pričakujeju uže
 39 II  |       pletelin prej ne zapoje, prej ko se s našim plenom v grad
 40 II  |            trije od vštric kozolca. Ko razjareni lev skoči Janez
 41 II  |           moji zarod do večni časov ko enakorodnike. Tukaj je moja
 42 II  |           skusil v vojničkem gradu, ko sàm za orožjenoša služil.
 43 III |           gornjega celjskoga grada, ko je še v njem skoro vse leno
 44 III |            hasen – prišle bodu ure, ko se bo spremenilo to moje
 45 III |             toga pisma v roke, prej ko se mi odvzeto orožje i konj
 46 III |     zagovori poslančevi, da je sámo ko verni sluga se rešil toga
 47 III |            ter ga odženeju, med tem ko se Urh porugljivo smehari
 48 III |          vratami zgine. ~Sdaj šele, ko je grof bil opet sám v izbi,
 49 IV  |       drugač pa ne! – Al grof, zvit ko trta i lesičji od lesjaka,
 50 IV  |           posveti. ~Fantje odideju. Ko do vaške lipe prideju se
 51 IV  |           zgonili kakor v Teharjah! Ko zaspanci nočemo sloveti!" ~
 52 IV  |            svete Ane pričenja. Prej ko se razideju, si še vzajemno
 53 IV  |            Dekla mi je naime včera, ko sva se prav po slučaju na
 54 IV  |           Martineta, – ravno tačas, ko su Hrastinšekov oče to pripovedali,
 55 IV  |           podaje se razideta. ~Bolj ko je dan rastel bolj je živo
 56 IV  |             naj prvi po koncu. Prvo ko duri odpreju se po vremenu,
 57 IV  |             Na ves glas zakriči. Pa ko se hoče iz roke izviti, –
 58 IV  |           naj spremi," – še dodaju, ko ga zapaziju – "da se Ti
 59 IV  |           brat iz Laškoga prinesel, ko je grofa Miroslava tje spremljal.
 60 IV  |        brata. "Kaj ne," – je djala, ko ga doide – "da sàm se žurila!
 61 IV  |           spredočil, ki ga bi mogle ko načelnika doteči: "Nimam
 62 IV  |          bil pri mlinu zraven, i še ko vojvoda! Toga se bojim,
 63 IV  |        gizdelinov jegovu golobčicu, ko sta, svesta svojega stanu,
 64 IV  |         prvo opravilo še ni minulo, ko sta uže nazaj v Teharjah
 65 IV  |         more kakšnoga djanja da je. Ko je vse spregledal i vsakomu
 66 IV  |       junačtva. Lišpaj se pred njim ko prvak od njega, ki straha
 67 IV  |          pade ta naša zastava, prej ko zadnji od nas ne pogine. –
 68 IV  |           da sàm Tvoja pestna bila! ko maloga dečaka sàm Te zmiraj
 69 IV  |             v Govčah; – ali pa tist ko su bili enkrat tri brati,
 70 IV  |           dal še to sreču doživeti, ko uže tako rahla i hrepava
 71 IV  |   načelničtvu. Glej, ravno v tačas, ko su Te načolnikom preklicali,
 72 IV  |         posmehljaje, zvito doda. – "Ko načelnik bo imel pogostokrat
 73 IV  |           se pa ni nobeden spomnil. Ko pride gospodinja s ponijkami
 74 IV  |          novo-izvoljenoga načelnika ko vodja tistoga večera pri
 75 V   |            imel v gradu opravljati. Ko mu tedaj vikši berič ključe
 76 V   |            i pismo piše grofu Urhu. Ko je pismo spisal, ga dá,
 77 V   |            grof v svojih kletkah!" ~Ko do prvih ječnih vrat prideta,
 78 V   |             Šele čez nekoliko časa, ko se je bil smrad razkadil,
 79 V   |           da je najnovejši jetnik. ~Ko ga jegovih spen rešita i
 80 V   |         manjka potrebnih priprav." ~Ko duhovna k starčeku pripeljata,
 81 V   |          mene, od te postelje, prej ko me smrtna kosa ne pokosi;
 82 V   |           mati mi ju je seboj dalo, ko sam domovinu zapustil. Četirdeset
 83 V   |           veliko bogatsva pritržil. Ko je jegovi sin še mali dečec
 84 V   |        dolinu proti Celju. Uže prej ko benečanski trgovec prestopi
 85 V   |           jesti i piti; i nazadnje, ko je celo oslepel i oglušel,
 86 V   |         beračku palicu prižla. Sin, ko je dorasel, si je izvolil
 87 V   |             enkrat bo i sicer tukaj ko nesrečnoga tovarša v ječi
 88 V   |       stisne vmirajočemu v desnicu. Ko starček boga na križcu ošlata,
 89 V   |       porine svoj nož v črno srce! ~Ko fantje nazaj v grad prideju,
 90 V   |         prebodel svojim mečem, celó ko mu je bil štit razcepil,
 91 V   |             sbrani četiči –"da brže ko mogoče grad zapustimo. Ja
 92 V   |        maščevanji nad Teboj. I prej ko slej, – enkrat gotovo Te
 93 V   |       nehoté se mu je roka péstila, ko mu je o vojski i boju za
 94 V   |            ne bo prej pomiril, prej ko si te sramôte krvjoj ne
 95 V   |         fantje na štitu povzdignuli ko svojega vodnika. Odvežem
 96 V   |            pod pashu vzame, i ravno ko začneju s proti nebu povzignjenimi
 97 V   |       sovražnik pod meč priti, prej ko mi do života more." ~Marjetica
 98 V   |       nadsilnim, kakor pa objela Te ko plahoga beguna, ki uže,
 99 V   |             Mlado ždrebe zarezgeče, ko čuti dobro poznatoga gospodara
100 V   |         prah se vzdigne i še dolgo, ko su fantje uže oddirjali,
101 V   |             da jezdi teharska četa. Ko su uže dalč za dobravi bili,
102 V   |             su uže unkraj Blagovne, ko še en fantalin za njim prijezdi,
103 V   |           jih ta zakasnjenec dojde. Ko do čete priklesuri, vidiju,
104 V   |       preteglo bojim! Zato sàm brž, ko ste Vi odišli, na Pengarjev
105 V   |            spoznal Ivan Sibinjanin, ko je iz visoke line jih zagledal. ~"
106 V   |           za vojsku. Tri dni poprej ko se uzdigne vojska, pošlje
107 V   |            Beligrad gotovoga pada. ~Ko Mlinarjev Janez to novicu
108 V   |          tabor prinese, postavi ta, ko previden vojskovodja, še
109 V   |            Allah! Allah!" – i ravno ko se za naskok križarske vojske
110 V   |        svojega načelnika vojskoval. Ko Turki vidiju, da je silni
111 V   |       Plašno se ogleda kje da je, i ko vidi, da je v turskem šatoru
112 V   |       dolini zmaguje i kdo omaguje. Ko Janeza spregovoriti zasliši,
113 VI  |        Turkov; al kako se začudiju, ko zjutraj tursko taborišče
114 VI  |           vidil kose ženske srajce. Ko nazadnje še celó tudi rudeče
115 VI  |         tako žalostnoga kakor jega, ko se je moral od Tebe ločiti,
116 VI  |          celó solze iz očeh brisal, ko je zadnjikrat iz te hiše
117 VI  |       Marjetica. ~"Pristavil je še, ko sàm ga prašal, kaj ta edina
118 VI  |        kterih se mu je srce topilo, ko se je dan na dan barka bolj
119 VI  |         afrikanskim bregovam i celó ko se jim prikaže beli Algir
120 VI  |             tudi Janez sdaj mislil, ko su ga na brodostajskom bregu
121 VI  |            kaštigajočim učiteljem. ~Ko ga na barku priženeju vidi,
122 VI  |          visoko morjé. Okol polnoči ko je uže barka zunaj razobrazja
123 VI  | spodkrovnivce nekdo iz tleh vstane, ko vidi, da tudi on ni sam
124 VI  |            obotavlja. Uže prvi dan, ko je v Algir dojadral, je
125 VI  |            je zaukanje prišlo i koj ko Janeza zagleda, spozna v
126 VI  |          Pengarjeve Marjetice, celó ko jima je papežev sporočnik
127 VI  |            trak italjansko obrežje! Ko do kraja prijadraju je dobil
128 VI  |         zadostna za odkupljenje več ko sto krstjanskih vsužnjencev,
129 VI  |          bog dal v moji Marjetici!" Ko papežev sporočnik vidi,
130 VI  |             vzeti, ga srčno objame, ko mladenča, kakšnoga še ni
131 VI  |         hitela proti sloenski meji. Ko prvi stopaj na staru slovensku
132 VI  |            je bil hrabro branil. Al ko nazadnje cela truma ogerskih
133 VI  |           klopi spred hiši sončili, ko se jim Janez i Marjetica
134 VI  |           ji ni hotel verjeti, prej ko se ni sám lastnimi očmi
135 VI  |           mileje je pa bilo viditi, ko sta se Janez i Šimekov Tona,