| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Ferdo Kocevar Mlinarjev Janez slovenski junak ali vplemitenje Teharcanov IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Part
1 V | moj sin, kaj ne, da si! 0 zakaj mi ni dano, da bi 2 I | deteljca. ~Bilo je leta 1456 na večer pred praznikom 3 Pred| Mecén! ~V Zagrebu mesca maja 1859. ~Pisatelj. ~ ~ 4 VI | na dan barka bolj bližala afrikanskim bregovam i celó ko se jim 5 VI | uže barka zunaj razobrazja afrikanskoga bila, pozove barkini vlastnik 6 VI | obstoji. Veselo skoči Janez na afrikansku zemlju iz celoga grla zaukaje, - - 7 III | svojem gradu viditi. –––– Aha! uže vem kaj da je! – Naj 8 VI | Martnačka je kuhala. No akoravna je revna starka mnoga potratila, 9 VI | Arabčanov služe. ~"Hvala Alahu i jegovomu svetcu!" – reče – " 10 VI | Tedaj bodu tudi mene v Algier djali?" – ga Janez dalje 11 VI | spoznal izvrstnoga orožnika. ~Algirska brodostaja je bila napolnjena 12 Pred| navedenje letnice. Tudi nekoliko anakronizmov je v delcu, al ti vendar 13 II | drugoč gre pod okence k svoji Ančki. Trikrat su ga uže otepli 14 II | spozna. ~"To je Koštomajev Andrejc! Pa uže drugoč gre pod okence 15 IV | lesketale, solzice veselja i angeljskoga vžitja, solzice čisteje 16 I | poželjenja! – Neki nepopisljivi angjelski smehljaj se ji je igral 17 VI | vendar zadnjič enoga dne Arabačanov služe s novici domu prihiti, 18 III | Ima, svitli grof, i konja arabčana." ~"Odtirajte mu jegovo 19 VI | v Rim odjadra, kar pride Arabčanova barka iz Ištambola pred 20 VI | prebere svojimi očmi trumu Arabčanovih sužnjev, ktere je za izkladanje 21 Pred| pismo brž ko ne v gračkom arhivu (Joaneumu) hranuje, kjer 22 V | vtaborili. Le mala dolinica je armadi saksebi delila, ki ste se 23 V | pogina rešili celu ogersku armadu. – Sdaj nam se ni treba 24 II | oborožila. Jejna zelena aubica ji je bila v prevroči revnosti 25 I | povedala; poznam ju kakšne baže bab da je! ~I ravno pri teh 26 I | kuhati. Zraven je pa tudi ko babica pri vsakem porodu prisustvovala. 27 IV | od izdanih gospodičen od babjega sejma v Govčah; – ali pa 28 II | reglale kakor da bi bil babji sejm. Včasih je tudi kakšna, 29 IV | ako su na tešče kakšnu babu srečali al pa sovu vidili. 30 I | kaj se ja brinim, za te babuše, ki še nobena prave prežgene 31 I | društva; ne da bi bil morda bahun, bog začuvaj, toga mu ne 32 VI | nemogoče, kjer se še naša baka ni iz Algira povratila." ~ 33 IV | raztrganim klobukom i s grčevi bakli v roki. Kakih šest korakov 34 IV | nizkoga svetlo oribanimi bakrenimi obroči široko okovanoga 35 IV | poljubilo se vzdignuti. Bala se je pužica cele roke, 36 VI | napenjanja je naj težiše bale prekobical i prenašal. ~ 37 I | medičarje svoje šotore rudečimi banderci navršene, kakor da bi trebalo 38 V | ovezati razjenca svojim banderom." Voglarjev podá Arabčanu 39 V | po teharskem dvozvednem banderu. Kamor mu jegovi dolgi meč 40 VI | brodostaja je bila napolnjena barkami raznih narodov. Arabčan 41 VI | Bežigradske ječe. – ~Vsi na barki su v svojem veselju papeža 42 VI | afrikanskoga bila, pozove barkini vlastnik vse sužnje na krov. 43 II | potuknuju, i zares stopiju v ta bart trije v dolge črne meniške 44 II | Vas bilo!" – Meniha vse barve sprehajaju od jada i od 45 I | jima stopi, kakor volk v basni, soseda Martnačka pri Lemeževem 46 IV | ponijkami svinje nahraniti i bavtoru odpre skoči van i zbeži. 47 V | njem. Sdaj sám janičarski baša na njega namiri. Janez mahne 48 I | mislil, da se ti lažem i bedake iz tebe delam. – Sdaj sàm 49 II | nazaj drži. Ne bodi vendar bedast, dragi Janez," – mu na uho 50 V | pa objela Te ko plahoga beguna, ki uže, trepeče, kada od 51 V | mnogih težavah prideju do bele Ljubljane. Od tod su vzeli 52 I | slovela. Rudeča kakor kri i beleja od liljana nedolžnoga ni 53 V | i pomoč silno obloženem Beligradu. Čul je naime turski car 54 IV | Sám grof stopi iz šatora s belim pismom v roki, dá vsih sedam 55 II | podati, ter mirno spati do beloga dne, kakor se spodobi vsim 56 V | Ta vzame sdaj teharsko bendero iz zastave, i ravno ga hoče 57 V | proti Celju. Uže prej ko benečanski trgovec prestopi meje celjske 58 V | kteri se je med najstareje benečansko plemstvo štel. Po trgovini 59 V | je pa trgovska rodbina v Benetkah vsled te nesreče tako osiromašila, 60 IV | nalašč na vse strani po beračih oziral, al tistoga ni mogel 61 IV | Janez sprepričan, da v teh beračkih cunjah snočni menih tiči. 62 V | da je nazadnje celó na beračku palicu prižla. Sin, ko je 63 IV | snočnem. Še enkrat se po beraču ozre i v ravno ta hip je 64 IV | je celi dan dobro na toga beračuha paziti. ~Pač marsiktera 65 VI | Turki v Algiru i v ostalih berberskil državah su ta papeževi naklep 66 III | Primite" – zavkaže sdaj grof beričem – "toga" – prstom na poslanca 67 II | psimi pa prihrumi ostala beričeva drhal. Frančika se jim hoče 68 V | boj se vname, i udri po beričih. Bilo jih je deset proti 69 V | Al na jetnike pazihati i beričiti – toga ne znamo. ~"Tako 70 V | veter v njega puhne; i cela berička drhal se krikom v dvorišče 71 V | tako se zalete fantje na beričku drhal. Prvi kmal pocepaju 72 V | pismo spisal, ga dá, vikšemu beriču rekoč: "Na! To pismo daj 73 I | Janez od vsega toga ni besednice čul, kjer se še ni zmenil 74 VI | Algir bi bil spred njim besnečem strepetal, kakor šolarček 75 VI | prikaže beli Algir s svojimi bezbrojnimi minareti na lepo osolnčnom 76 V | razodene, do kteroga je bezkončno zaupanje dobil; celo svoje 77 V | tri mesce su morali fantje bezposleno v Stolnem-belem-gradu počivati, 78 V | božja šiba. Akoravno je bezsrčno na kolenih slivkaje prosil 79 I | vidi spred seboj i kmal se bezumno za tem v beg poda, ne da 80 II | navada postajati, al celó bezuzpešno se vračati. Še to noč se 81 V | zgoniti, i plamen bukne iz bežigradskoga nadstrešja celu teharsku 82 I | odhod popravi svoju zelenu bicu, kteri se je še poznalo 83 II | Vajni roki, kar je sedlo na biku! – Kar sàm si predvzel" – 84 IV | prišla. Srce ji je hitreje bilkalo spod čistimi nedri, kakor 85 V | i dragocenim kamenjem i biserjem okinčani opasi; tukaj su 86 V | sbrali, vsi v orožji, vsi na bistrih konjičih, kteri su uže nevztrpljivo 87 III | okol grada, se ogledvaje bistrim očesom na sve strani, je 88 II | jih za prenočišče prosi. Bistro jegovo oko se parkrat po 89 I | prevdarenja. Pogleda je bil bistroga, kakor sivi sokol, kada 90 I | rami visele. V celem njenem bitju je tako rekši kipelo življenje! – 91 VI | vitežtvo goji, kjer ga je v bitki pod Beligradom spoznal izvrstnoga 92 V | bi bilo od mene še dalje bivati med Vami. Tam v slavnem 93 IV | pozlačeni i srebrom okovani bivolov rog. Vse vtihne, pričakvaje 94 VI | ako bi rekel, da ni zares blaga duža, ki nas sužnje spoštuje 95 III | bilo ne vinarja ne v carski blagajni, kar se je le pregostokrat 96 VI | prsi stiskaju celujeju i blagoslivljaju. – Po vasi se je bilo naenkrat 97 II | besedi toga očetovskoga blagoslova v hišu podalo. Po starosti 98 V | Prišli bodu bolji časi i blagoslovila bodeš dan, kteroga boš vidili 99 VI | š njima pogovarjali, jih blagoslovili, i nazadnje, na njih prošnje 100 V | Četirdeset let je bila ta blagoslovljena svetinica edini moj spominek 101 II | Pred odhodom se še poškropi blagoslovljenoj vodoj, križ napravi i se 102 IV | vrat si je obesila zlatu blagoslovljenu svetincu, tudi iz Rima donešeni 103 II | prostaki naše poštenje omazati! Blagovljite nam samo namen povedati, 104 V | Pridirjali su uže unkraj Blagovne, ko še en fantalin za njim 105 V | današnjega solnčnoga zahoda. Blagovoljiti s nama iti i čez-nj moliti, 106 IV | roki stegoval po zemaljskem blagu; ne daleč od toga je čepela 107 III | skoro vse leno v mehkih blazinah ležalo. Oziralo se je po 108 V | še dihajočega na svilnate blazine. Voglarjev mu začne rane 109 V | križcu ošlata, hrepeni na blede svoje usta ga stisnuti. – 110 IV | oslabele i se mi je zelo blešilo, sàm vendar dobro vidila, 111 II | odgovarjali. Al bolj ko se mostu bližaju, bolj malo po malem vtihkaju. ~ 112 Pred| hrvatsko-srbskomu poreklju bližal, al to vendar tudi sámo 113 II | ukanje se je zmiraj bolj bližalo i ko društvo celó spred 114 V | neizmernu tursku vojsku bližati se v odsadu i pomoč silno 115 I | bolečine, ki se mi v Tvoji bližini naenkrat spremené v sladkosti. 116 II | zamašili i onda siloj na bližni Bežigrad odnesli, kjer je 117 II | se je pa med vsim tem s bližnim vitezem v vzajemem pogovarkanju 118 IV | belo žen i dekličev. Celó bližnje drevesa i strehe su bile 119 II | naj prej darila prejme i bližnjemu hlapcu konjiča preda. Zagorc 120 II | je šumela i žabe su po bližnjih močvirnih senokošah vmes 121 V | govoriti – "pridi vendar bljiže k meni; primi me za rokó, 122 IV | fantom odreže, ter berača k bljižnjemu svinjaku vžene i v hlev 123 IV | čaka." ~"Pa uže opet tako blodiš! Nevem kaj bi storila, da 124 I | je kakor stari rotovški boben, ki prvi za vsako oznanilo 125 V | reki tekla po dolini tje v bobneču Dunavu, daleč krvavo pisaje 126 V | zapojeju krstjanske trombente i bobni! – ~Mlinarjev Janez i za 127 II | obstrežemo. Mislim da jim bodemo vkosi. Tebi Janez pustim 128 II | domačega nemira. Vama pa, ki bodeta skoro v sveti zakonski stan 129 I | iz kolovoza – "kaj me ne bodeti počakali? Kaj je nek vlilo 130 I | dražji v mojem živlenju. Bodite svedoki toga, kar se Vam 131 I | rožic je mnes! Kako jih bodo male žabice vesele! S naj 132 V | poštenost do smrti svoje, bodi bogaboječ i ne bo se Ti treba bati 133 IV | Marjeticu po kaj pogretoga v bogajime, kjer uže tri dni bojda 134 IV | vzvišenem mestu je stal grofovi bogati šator, kraljevem prestolu 135 VI | njega je stal neki drugi bogato opravljeni Turk. Tudi ta 136 III | Zagotovljen bodi uže od naprej bogatoga nadarenje, al pa – kaštige. 137 VI | ječah. Mene bi pa toliko bogatstvo nazadnje še napuhom navdalo! 138 V | s časom neizmerno veliko bogatsva pritržil. Ko je jegovi sin 139 VI | po umnem kmetovaju. Svoje bogatsvo pa nista nikada obračala 140 VI | sporočnik si tedaj kupi bogatu tursku opravu, nabije turske 141 II | vsahnula zadnja vejica Tvojega bogopozabljivoga plemena. Ta Tvoj štimani 142 IV | čete. Sanjal sàm sámo od bojev i vojsk, od zmag i slave; – 143 II | rajnem grofom Ermanom se bojeval v njegovi vojski za njega, 144 V | junakih, o starih slavnih bojih, o grofu Urhu, svojem naj 145 II | Pa tudi povemo, da se ne bojimo ne Tvojih širokih čeljust, 146 II | državnih zadevah, i kakor bojne brazde na mojem obrazu svedočiju, 147 V | zapeti. Poznal je turske bojničke lukavnosti! Čakal je tako 148 V | lavora, od prsnih ran i bojnih brazd! Tako sam ja obračal – 149 V | jih je papež razpisal za bojnike i branitelje svete vere 150 IV | donaša vrč ga vrčem, bokal za bokalom. Pesmica se zapoje za pesmici 151 I | izogibaje! Ti moraš biti al bolan – sàm djala – al pa morda 152 I | Ne vem jali me bolj glava boli, ali kaj. – S eno besedo, 153 II | zakotju čakali, vendar v boljem kakor smo Vas na Vašem potu 154 II | Šimekovem Tonetu ko svojemu naj boljemu prijatelju. Čez nekoliko 155 I | vsaki njegovih besedi se je boril zadušenjem svojih zdihljejev, 156 II | zasuče dvakrat okol svoje borne pesti, ter ga tako nemilo 157 II | gojzdih, naj več pa v našem bornem dlanu, kteroga žule od nocoj 158 IV | Šentjurčani. Tukaj je vse drugač borni Šentjurčan svojemu dekletu 159 IV | pa po nesreči se malo pre borno dotakne svoje prilepljene 160 IV | mu ga kakšni stric al pa bôter za sejm kupili i ki je vzad 161 IV | bratranke i bližnji i dalnji bôtri vse mu je roke podajalo, 162 I | tudi dobro vreme znami. Ko bove s svem gotove, grevo pa 163 I | Solnce je uže zahajalo božgnad, za razsekljano grebenje 164 V | ču za Te pred prestolom božjem. – – – Oj moč, moč mi omaguje – – – – 165 II | zaslugu pred bogom šteli, božjemu služabniku postreči i podvoriti. 166 V | Vzemi križ križarski, opasi božjim se mečem i pridruži se sveti 167 IV | dotakne svoje prilepljene brade, i cela, kakor ju je krznar 168 IV | berača s divjo obraščeni bradi raztrganimi rokavi, ogulenim 169 I | viditi brežen med nosom i brado. Usnate lica su se pa razpihavavale 170 I | sestra, obadva kosmatimi bradovicami obraščena. Nasproti pa, 171 II | hišu stopi. Z prvoga se je branila kozarca, kakor je uže zmiraj 172 V | hoče služiti grofa Urha, ne branim mu, i slobodno si morete 173 V | papež razpisal za bojnike i branitelje svete vere i domovine. Junaki 174 V | zagleda neki imenitni Arabčan branivšega se deseterimi janičarji, 175 VI | slamnatu strhu, i plug i branu, par voličev, nekaj trsja 176 V | hočem Vaše sinove, Vaše brate, Vaše obljubljene prihodne 177 II | na dan! Drugač se hočeta bratiti moj nož i Tvoje gnjilo srce!" – 178 VI | svojih krstjanskih vsužnjenih bratov. Kdo med vsih, kolikor jih 179 IV | žlahta. Strici i tetice, bratranci i bratranke i bližnji i 180 IV | Strici i tetice, bratranci i bratranke i bližnji i dalnji bôtri 181 II | nocoj kar po miz tekla! Brave je bila tako rumene, kakor 182 V | od prsnih ran i bojnih brazd! Tako sam ja obračal – al 183 II | Mi imamo zlata dovolj v brazdah naših dolgih, v naših vinogradih, 184 II | državnih zadevah, i kakor bojne brazde na mojem obrazu svedočiju, 185 I | malo pripomore! Samo ne brbaj od rečeh, ki sem ne spaduju." ~ 186 IV | gmahu, zmiraj je mogla kaj brčkati, drugač, kakor su ljudje 187 V | posavskih i podunavskih bregov, ter celi križarski tabor 188 VI | bolj bližala afrikanskim bregovam i celó ko se jim prikaže 189 IV | od Tebe ločila! Akoravno bregovi i dolovi med naji stopiju, 190 I | je strahota bila viditi brežen med nosom i brado. Usnate 191 VI | minareti na lepo osolnčnom brežiču! – Arabčan je bil Janeza 192 IV | imel; tretji je opet svoje brglje čez pot položil, da bi romarje 193 IV | i gospodičen je zavidila brhki Teharčanki jejnu krasotu, 194 I | pripovedvati, koliko i kako brhkih ljubeznikov je imela, koliko 195 I | kost gloda. Pa kaj se ja brinim, za te babuše, ki še nobena 196 VI | si je celó solze iz očeh brisal, ko je zadnjikrat iz te 197 II | mesiti, voda donašati, ražni brisati, krop pristavljati, posodba, 198 II | klečati v svoji izbici spred britki martri i boga lepo moliti 199 II | prosečega kmetiča, za njegovu britkost i za njegove solze. Sdaj 200 I | tje osivele, ter si robcem brišeju oznojeno čelo, kakor da 201 III | izbici ni bilo vse pri gmahu. Brlela je še luč v lešerbi, akoravno 202 I | hrast v dubravi, kteroga bi brodar naj raj za jadrilo iziše. 203 VI | izvrstnoga orožnika. ~Algirska brodostaja je bila napolnjena barkami 204 I | vedno se je med dekleta broj poleg toga je pa vedla veliko 205 II | dvombe nocoj med prve hišnike brojila. Muharjev Jaka ju za roko 206 V | uže davno sàm nehal leta brojiti, saj su bile neznano grenke 207 V | Poznam jih na njihovih bronastih čeladah i na njihovem jadernem 208 IV | križasti meč opašiju, mu bronastu čeladu na glavu nasadiju, 209 V | drugoga melje, eden drugoga brusi, i nobeden prej ne jenja, 210 V | se podkove zabliskaju i brzo i brže je šlo proti ogerski 211 VI | izpolnivati, samo da mi bu moč!" ~Jaderno je plavala 212 IV | potem še le greju drušinu budit. Naj prvo hlapca kličeju, 213 IV | četiri strani pokneju, ljudje budivši da naj vstajaju, da se obhajanje 214 V | Ermanom, su večidel kod bugarskoga – Nikopolja svoji hrabrosti 215 I | spletenega svitka jerbašču polno bujnoga prelasta. Života je bila 216 V | večnu luč zgoniti, i plamen bukne iz bežigradskoga nadstrešja 217 II | morali pred njo. Naj vekšimi burkljami se je oborožila. Jejna zelena 218 II | poprej v roke vzela. Za burklje je morda uže desetkrat prijela, 219 II | frleli. ~Janez sune v stran burklježku, sgrabi meniha i v tom trenutku 220 II | oglah kozolca vsaku ža butaru kuružine, kjer se ni vedlo, 221 II | Peklenske kazni ga bodu čakale zavolj toga oskrunjenje 222 Pred| zastonj, odgovora še sdaj čakam. ~Tedaj sàm se sámo gole 223 II | ga šli na voglajnski most čakati Tam pod Mlinarjevem kozolcu 224 II | letah le kravam repe vihala, čaple lovila, i za brani pleval 225 V | obogatel, da je celó kralje i care v dolžnike imel. Nasprot 226 II | straha ne pred bogom, ne pred carem, ne pred papežem. Še ni 227 III | položaja. – "Kraljeve i careve" – spregovori nekakim ponosivnim 228 II | bode, kakor le kralji i cari nadarujeju verne svoje sluge, 229 V | car Mohamed v svojem belem Carigradu da je junak Ivan Sibinjanin 230 II | Urh, celjski grof, strah carjev i kraljev, grof Zagorski, 231 III | način se zamorem spodmuznuti carjevem jarmu, ki mi od dneva do 232 III | to pomenti! Do sdaj su le carjevi i kraljevi poslanci mi v 233 VI | proč! Vse je zginulo kakor čarobne boje mavrice božje, kada 234 I | svojoj mračnoj svitloboj čarobno oblijaje ta ljubezni prizor. ~" 235 II | deklina je bila! Celó na sámem carskem dvoru ni bilo nek lepši 236 III | ni bilo ne vinarja ne v carski blagajni, kar se je le pregostokrat 237 VI | š njim vsahnul za večne čase: Ni je bilo hčeri, ni ga 238 II | nakitjenih, naj v prihodnih časih le sove i čuki i drugi gadni 239 Pred| spotikal, naj se v naših časopisih zoper mene oglasi, odgovor 240 II | odvrati menih veličastno. – "S častjo i namenom mojega reda se 241 V | janičarskih napadov. Še v pravem času ga zagleda neki imenitni 242 V | ječi našel! ~Starčeku je čedalje slabeje prihajalo. Skrbni 243 I | pridna je, delavna je, vse čednosti ima, ktere deklinu odlikuju; 244 II | daj roditi stotrno, jihnu čedu daj se množiti od roja do 245 VI | cekinih! Vzemite si ga i Vaše cekine!" Te besede velikodušna 246 V | jih na njihovih bronastih čeladah i na njihovem jadernem ukanju, 247 V | svetil; tukaj su se jeklene čelade i železni oklopi lesketali 248 IV | sàm se uže v duhu v bojni čeladi, s svitlim oklepom, s črnim 249 IV | meč opašiju, mu bronastu čeladu na glavu nasadiju, siroki 250 VI | sprebudil iz Tvoje omedlevce. Celih sedam dana je trpelo. Sám 251 IV | sramval svojega dekleta pred celim društvom krepko i vendar 252 V | ogibljeju. Kakor črtalo, kada v celini brazdu reže, vse korenine 253 VI | je ošabnoga slavehlepnoga Celjana čez vse črtela, se grof 254 IV | klanjali okol našopirjenih Celjank, kakor da bi obnoreli bili! 255 II | svinjaku! To bo dalo govorjenja Celjanom! Hahaha!" ~Kaj je bilo storiti 256 IV | Sovodni, na pol pota med Celjem i Teharjami srečata berača 257 V | prestrašilo. Slovenci, pod celjskim grofom Ermanom, su večidel 258 III | iz gradske višine dolj v celjsko starodavno mestice obokoljeno 259 IV | bili sedeži napravljeni za celjsku gospôdu za viteze i ptuje 260 II | bojimo ne Tvojih širokih čeljust, ne celjskih beričev, ne 261 V | nima pet zdravih zob več v čeljustih. Pengarjevi morda tudi ne 262 II | svete Ane dan," – grof celoj svojoj govorljivostjoj nadaljuje, – " 263 V | enkrat srčno objame – še en celov, še en zdihelj, še en stisek 264 V | zavpije ter sarčeka objemati i celovati jame. Vsi okol stoječi ostrmé, 265 VI | objemaju, na prsi stiskaju celujeju i blagoslivljaju. – Po vasi 266 VI | se ga znebiti, kjer je ta cena bila čez meru visoka. Al 267 IV | bi imela potem doma kaj čenčati, i jezike stegovati. Mali 268 V | zelenko mu ni bil po nobeni ceni prodajaven. "Ja sàm si ga 269 I | veseli i da se srečnoga ceniju tako vrloga človeka za zeta 270 VI | Resnično da! – Koliko ga cenite!" Kratko Turk odvrati. Arabčan 271 III | krepki život, vsa jegova cenjena moč mu obnemagaju. Bilo 272 IV | pod odprtim oknom treske cepal i to čul. Celó na perišču, 273 IV | blagu; ne daleč od toga je čepela stara babca zraven svojega 274 I | Neuztrpljivo je nogama cepetala, od kterih je desno na ti 275 IV | bil uže švedravec! Kakor čepi namočeni i nalzjeni od vina 276 V | tudi ni trdneja od turske čepinje!" ~Vse je skoz svoje govorjenja 277 V | odvažnem trenutku, mu sekira čepinju razbije, da se daleč okrog 278 I | slovenski marki, ne pod cesarjem in ne pod papežem. Iz nožnic 279 V | treh dežel, iz Ogerskoga, Českoga i Poljskoga se uže sbiraju 280 V | nesti. Ta čas še ni bilo ceste med Trstom i Dunajem za 281 IV | sàm še včera za naj veče čestenje menil, se mi danas naj veči 282 III | tudi v Vaših možganah vrti, čestita grofica, kaj ne?" ~"Al pa 283 IV | me je po našem slavnem i čestitem starešinstvu izvolila načelnikom 284 II | strah bilo, – "al nista v čestiti meniški opravi; še celó 285 Pred| se jezika tiče, bo svaki čestitih čitateljev koj na prvi pogled 286 V | verno poslušal goreče besede čestitljivoga duhovna i nehoté se mu je 287 IV | županu v priču Vas i Vašega čestitoga starešinstva. V grb sàm 288 IV | je pozdravljalo, vse mu čestitovalo! Posebno pa jegova žlahta. 289 V | skup pripeljala. "Mene, čestivredri gospod!" zavrne Janez – " 290 V | naj nevarneše, pa tudi naj čestneje mesto. Celu noč su križari 291 V | Janez je menil, da bo sámo čestnu stražu imel v gradu opravljati. 292 V | nad neočakovani rešitvi iz četirdesetletnoga zapora mu je celó še zadnje 293 I | Tedaj nama ni več treba četiri-peresa deteljce!" – popraša Marjetica 294 III | naročeno – al v ta hip vstopi četirica oborožjenih beričev. ~"Kaj 295 II | razpostavi straže na vsih četirih, oglah kozolca vsaku ža 296 V | vidiju, da je komaj kakih četirnajst let stari deček. Janez ga 297 VI | velikonočnu nedelju v Teharju. Češnje i trombentice i zgončeki 298 V | Vam sramôte delal, ne!" ~"Čigavi si pa?" – ga Janez vpraša, 299 V | kakor divji lovci su svojimi čilimi konjiči vse zapreke preskakali. 300 I | Vreme tudi lepo kaže. Saj je čista sveta Uršula i rosa tudi 301 IV | angeljskoga vžitja, solzice čisteje od rajske rosice. ~Do trde 302 IV | ljubeznih sanjah vneli obraz v čistem zrcalu bistre zdenčnice. 303 V | mi je dal zdravo grlo i čisti glas! Po danu ukam kada 304 IV | je hitreje bilkalo spod čistimi nedri, kakor navadno. Sjajna 305 II | teharski fantje! Da vemo čistiti domače dvorišče ptujega 306 Pred| tiče, bo svaki čestitih čitateljev koj na prvi pogled zapazil, 307 III | nogoj v tla vdari – "vas čitiricu pa hočem, – ne zadaviti, 308 IV | bili. Šimekov Tona je svoje citre obiral, da je bilo kaj! 309 III | našli uže kupe, nakupičenih človečkih kosti, od gnjusobnoga gomazna 310 V | pahnjen je iz crkvene občine i človečkoga društva. Je izobčenec kak 311 V | Vsegamogočni! Nezapopadljivi su človečkomu razumu Tvoji večni naklepi." – 312 V | pol sgnjilem škopu najde človečku podobu, ki se le je toliko 313 I | rumeni rožici za svilnatom cofastom trakom, prav po staro slovenski 314 I | je k večem rekel, da je coprnica. V svojih mladih letih je 315 II | nobeden si ne upa ne besedice črhnuti, i molčé vsaki svoj desni 316 I | med nama ostane, da ne črkice ne Marjetici poveste. Zato, 317 V | sporočilom, da še besedice črknul ni; sámo glavoj malo pomajaje 318 V | posluživati, – pahnjen je iz crkvene občine i človečkoga društva. 319 III | je sem ter tje od kakšne crkvice slišal. Celó ptičce su prestrašne 320 I | Teharski fantje su pa za crkvijo možnarje nabijali ter to, 321 II | samoga grofa ne! – Ti pa črna duša, ako nam dobrovoljno 322 II | meniška postava v dolgem črnem talaru med podvojami. Pengarjev 323 IV | čeladi, s svitlim oklepom, s črnim spredobraznikom i sojstrim 324 IV | sivo - jeklenimi oklepi i črnimi spredobrazniki. Na desno 325 I | naj prvo mojega ljubčeka črnorogeca napasete, da mi ga lepo 326 II | si poravnam kosu, no iz črtala sulcu skujem; i viditi čemo 327 V | janičarje ogibljeju. Kakor črtalo, kada v celini brazdu reže, 328 VI | slavehlepnoga Celjana čez vse črtela, se grof kmal vês ranjen 329 VI | naj čvrstejih vojščakov. ~Čtrti dan napoči. Križari su opet 330 V | Moli za me na zemlji ja ču za Te pred prestolom božjem. – – – 331 VI | dobro razumela to znamenje i čudeže junačtva doprinašala v rešenje 332 IV | se posamezne mnenja čujeju – "pusti ga ne ognjusi svoje 333 VI | razjasni mi al sanjam, al čujem! – ga Janez strmo gledé 334 VI | krovu, vse je kričelo, "Čuješ Marjetica! Sdaj prideju 335 II | Vsi su ostrmeli, ki su čuli te jegove kletve. On pa 336 IV | sprepričan, da v teh beračkih cunjah snočni menih tiči. Skoro, 337 V | su mu bile stare sprhnele cunje, polne gnjusobnoga mrčesa, 338 V | straneh grdo ranjen. Krv mu je curkom tekla po hrabrih prsah. 339 V | zelenimi venci, možje pa čutarami. Ukanjem su prihodnice pozdravljali. 340 VI | Pol uže v naskoku, se čutita od vzad za rami prijeta. 341 VI | Eden drugoga objame. Sámo čutiti bi se dali občutki ljubezno 342 IV | jeklenem srcu našlo skrivnu čutljivo strunicu, na kteri bi se 343 II | Marka naj pa toga laž-meniha čuva!" ~Ta predlog je vsim jako 344 II | nikada ne vsahne, jihni krov čuvaj ognja, pred vsem pa domačega 345 I | jim bodu rožce za klobukom cvele." ~"To bo vekomaj, juhé, 346 VI | i zgončeki su naj lepše cveteli i prve lastavice po zraku 347 IV | svet, naj bi bil samimi cvetlicami obsjan, vendar žalostna 348 I | bodu naši fantje ukali, i cvetlice za klobukom nosili, tak 349 VI | Arabčan samozadovoljno. – "Je čvrst korenjak! Le poglejte jegove 350 VI | drugač naji zasačiju!" Čvrsteje se sprimeta, i le trenutek 351 IV | ravno v gradu bilo. Krasni čvrsti mladenč se ji je koj na 352 I | vsih drugih. Rasta je bil čvrsto visokoga kakor mladi hrast 353 IV | dvorkinja odvrati – "take čvrstoče i take možačke lepote nisàm 354 IV | proti Celju. Ni se čulo čvrstoglasno ukanje ne miloglasno pevanje, – 355 I | da ga celo na posodilo daja. Tudi od rodbine ji je vse 356 VI | doma priti. Janezu je pa dajal papežev sporočnik tistih 357 V | ni nobeden več pobrinul. Dajali su mu kakor navadno vsaki 358 VI | spregovori. – Al Vam ne dajem kolikor išete. ~"Mož beseda 359 V | ste si mnogo sveta skusili dajte mi svêt, kaj i kako čem 360 IV | obesiju, i novo bandero v roko daju. Tako oborožjen se sdaj 361 V | teharska četa. Ko su uže dalč za dobravi bili, se je še 362 VI | dan se jim uže prikaže v daleki daljini kakor črni trak 363 I | tako krasnoga, da je na daleko ko naj lepši devojka cele 364 VI | zamišljeno v dolgočasnu daljavu gledal, stopi na Janezev 365 V | Ljubljane. Od tod su vzeli dalji pot v savinsku dolinu proti 366 VI | jim uže prikaže v daleki daljini kakor črni trak italjansko 367 III | okom priti, preda pismo bez daljnih over, ter grofa prosi, da 368 IV | ban hrvatski, slavonski, dalmatinski i t. d. i t. d." ~Opet trikrat 369 IV | i bratranke i bližnji i dalnji bôtri vse mu je roke podajalo, 370 IV | vrste beračev od bljižnjih i dalnjih krajev, to je ljudjih, ki 371 IV | kaj drugoga spremišljujem. Današnja volitev mi po možganah kvasi. 372 IV | vinarje ne, su vendar v današnjih okoljšinah saj spominka 373 V | hvala bogu! prišel je s današnjim dnevom ta presrečni čas! 374 IV | nadarenja prinesti, kakor današnju volitev. Dal sàm naime pismo 375 I | kjer su Teharčanje kakor še dandanašnji svoje naj lepši polja imeli. 376 III | življenje oskudilo. Celo dane se tudi ne da lov loviti, 377 I | gre v glavu, kako da si Ti danes tako smočena! Morda ne bodeš 378 III | kjer drugač se mu bodu dani v gradu skoro vdolgočasili 379 IV | šele odzgonilo, i zvezda danica se še ni otrnula, i Ti uže 380 III | V farni crkvi k svetomu Danilu je vabilo velikim zgonom 381 V | ne, da si! 0 zakaj mi ni dano, da bi Te mogel še enkrat 382 VI | jegovoga sporočnika i milosrčne daritelje, ki su svoje peneze darovali 383 VI | severno-afrikanskih predelih. Obilo je darovala krstjanska ljubezen i kmal 384 VI | daritelje, ki su svoje peneze darovali v odkupljenje svojih krstjanskih 385 VI | narode razpisati, naj se darovi sabiraju v namen odkupljenja 386 I | Počasih pride bliže k meni, i dasiravno ga nisàm naprosila, mi začne 387 VI | mu kratko reče: "ako mi daste deset jeser za njega, ga 388 Pred| se strožjih historičnih dat teharskoga plemstva tiče, 389 III | I kada bom gledal vašo davenje spod roki rabeljnovi, onda 390 III | to noč vaša. Ne bom vas davil, kaker ste vi mene, ampak 391 II | Janezeva pest v zavratniku davila. Sdaj se spomne svojega 392 V | orožjem pepavajoči krepke davorije. Nekoliko za njimi pa gresta 393 I | zpodpashanu, kjer je uže debela rosa tla rosila; da su se 394 II | nakladí. Poleg toga še naj debeleju ravno odojenu telícu iz 395 Pred| al ti vendar nisu tako debeli, da bi motili. ~Zadnjič 396 IV | božji poprosi, jima roko s debelim paternoštrom proživši. Janez 397 I | iziše. Škrlatni oprsnik s debelimi srebrnimi gumbami, irhnice, 398 I | ognišča iz tratnih vež pod debelo-senčnatimi lipi, kakor da bi veljalo 399 IV | bil vidil berača svojoj debeloj grjačoj jima preteti. Skoro 400 VI | spoštuje kakor oče svoje deca. ~"Tedaj bodu tudi mene 401 IV | Tvoja pestna bila! ko maloga dečaka sàm Te zmiraj seboj jemala, 402 V | Ko je jegovi sin še mali dečec bil, se je prigodilo, da 403 VI | tako se je ta pripovest od deda do vnuka; od ust do ust, 404 IV | Urha na njegovem ponočnem deklečjem lovu tako srečno pri Turkovem 405 IV | ljubeznijske rešetke plesti in pred dekletom dvorišče pometati je bilo 406 II | ni bilo nek lepši i zalši dekline najti od nje. – Bog ji daj 407 II | Marjetičnu spavnicu tiho šli, deklini v spanju usta zamašili i 408 Pred| odvratilo. Zato se veči del djanja dramatično razpleta. 409 I | Zato, Marjetica, se le tako delaj, kakor da ne bi nič od vsega 410 V | je potihnul. Nastopil je delavnik i vse je opet zapadlo v 411 I | pregloboko v nji pogledati. Delavno je bila opravljena. Janku 412 Pred| povabilu na naročbu toga mojega delca sàm spomenul, da kar sàm 413 Pred| mojega gosp. strica, bi to delce gotovo še v rokopisu ležalo. 414 Pred| nekoliko anakronizmov je v delcu, al ti vendar nisu tako 415 V | dolinica je armadi saksebi delila, ki ste se srpo eno drugu 416 V | menoj vesele i žalostne dni deliti, pokleknite, ter mi še enkrat 417 VI | vsaki odkupljenec še toliko denarja, da je mogel pošteno do 418 I | da mi dve vedrice vode denese, to drugo bom uže sáma vredila. 419 V | mi je lepa straža" – se dere na glas – "da mojega prihoda 420 V | planine odtrga i v dolinu dol dereča vse spred seboj podira; 421 V | imenitni Arabčan branivšega se deseterimi janičarji, drugač bi bilo 422 V | spred sebe viditi. Okol desetih se začne šele vzdigvati. 423 V | ne vidite tukaj drevače? Desetletnu hojku sám š nji v treh vdarcih 424 IV | poleg njih okol dolge iz desk sbite mize sedelo. Bili 425 IV | Janez vzdigne prve tri prste desne svoje roroke proti nebu 426 I | izza kolovoza za njim. V desnoj roki je imela lesketeči 427 III | omolkne poslanec, seže mirno v desnu stran svoje široke gosto 428 I | sàm pa djala četiri peresa deteljcu, prvu ki sàm ju letos našla, 429 I | oče pred svojem edinem detetu!" – Pengarjev malo prestaneju, 430 VI | pod poteptom igraječih se detičev. Tako je tudi Janez sdaj 431 I | zakrival, saj sva vendar od detinskih let spukaj zrasla. Daj, 432 VI | kolikor se mi bo dalo skoz detinsku ljubezen i podporu. Vsaku 433 I | nek ni bilo para najti v devet deželah ne, ne v slovenski 434 III | krv potrebuje vsaki dan po devetero raznih zabav, da ne strpne. 435 V | Kako hočeš Ti nježna devica s nam v železni boj! – Rožica 436 IV | goreče molitvice iz dna devičnoga srca zdihvali i po temno 437 I | je na daleko ko naj lepši devojka cele okolice slovela. Rudeča 438 III | obokoljeno od temnoga od deža zapranoga obzidja. V farni 439 I | bilo para najti v devet deželah ne, ne v slovenski marki, 440 V | štel. Po trgovini v jutrove dežele si je s časom neizmerno 441 V | prijatelja, da hodi po celi deželi iz vasi v vas, iz grada 442 V | križarski vojski v njegovu deželu, da se je predrznul mu Beligrad 443 II | pa po kuhinji sem ter tje digala, da ju je vseh kotov polno 444 V | pridši, položita le malo še dihajočega na svilnate blazine. Voglarjev 445 V | ostavila, lagleje je začel dihati, i čez nekoliko časa se 446 IV | dremal, včasih je pa celó dihelj na se držal, sámo da mu 447 VI | pirhami po trati igrali. Dimnjaki su se še popoldan veselo 448 I | Pangarjevu Marjeticu, se nekako dirnjen strese, nehote zdihne, se 449 II | pa to tako strašno v srce dirnulo, da su se koj mogli na klop 450 III | nesrečna novica na tešče Urha dirnuti, ves se je tresel, al vendar 451 II | je po vsi priliki kakšna divja zver raztrgala, kjer su 452 V | Al ste zares divjeji od divjega risa, ki ne mori sámo od 453 V | kaj ne greni? Al ste zares divjeji od divjega risa, ki ne mori 454 V | pota zapirale. Lahko kakor divji lovci su svojimi čilimi 455 IV | Teharjami srečata berača s divjo obraščeni bradi raztrganimi 456 II | pozornim očesom menihovo djanje motril, to koj zapazi. ~" 457 I | čakala, kaj če on na to djati. On kakor se mi je dosdevalo – 458 II | kinč za kmeta je žulovi dlan! Podučevajta kristjansko 459 VI | dela opravljal, i krvavo si dlane žulil, sámo da bi bil bljizo 460 VI | vsega toga še dvoje zdravih dlanov! Kaj mi je še več treba 461 II | naj več pa v našem bornem dlanu, kteroga žule od nocoj morda 462 IV | orožje doneseju; mu svitli dleskasti oklep okol prs oklopiju, 463 I | obično kazali, da babca dnar ima, da ga celo na posodilo 464 V | bogu! prišel je s današnjim dnevom ta presrečni čas! Čest i 465 IV | ogovorila, al nobenkrat odgovora dobila. Zamišljen v vsaktere reči 466 V | Bežigradu su uže tudi zaukaz dobili iz Celja, da imaju stražu 467 III | stopivši obrani. – "Prej ne dobite toga pisma v roke, prej 468 III | pesti zvil. – Neizmerni dobitek bo to za nas, za širjenje 469 I | zmiraj se mi je dozdevalo; da dobiva veču povzdanost do mene. 470 II | potekal. Bila je pa zares tudi dobra kapljica! Starina, kteru 471 II | tako, pa tako, ako ne s dobrim, pa s hudim. Na pol pota 472 VI | hotel viditi, vsaki jih dobrodošljenjem pozdraviti, vsaki š njima 473 V | zagotovljam Te, da boš prijazno i dobrodošljivo sprijet!" ~Janez je verno 474 IV | noč zgodilo, ne bo nič kaj dobroga rodilo. Zelo se bojim za 475 IV | nad ti neočakovani grofovi dobroti je bilo seskončno. Vse je 476 V | Svetujem Ti tedaj, dragi moj dobrotnik i rešitelj, da je v ti zadregi 477 V | jih bil ohranil veselne i dobrovoljne. "Ako jih je ravno mala 478 V | po mojem mnenju ne bo več dočakal današnjega solnčnoga zahoda. 479 VI | al nepravičnoga očitati! Dočakala sta vnučke svojih vnukov 480 II | edincu! Daj jima zdravje, da dočakata vnuk, po tom zemaljskom 481 VI | žalost ne bo dala jutra dočakati. Srce mu je htelo žalosti 482 V | ja ne!" Janec zaničljivo dodá. ~"Tudi mi ne!" ostali fantje 483 IV | Te pa naj spremi," – še dodaju, ko ga zapaziju – "da se 484 II | moral. Strašno mu je ta dogodjaj vse moči polomil, ter ga 485 III | kraljevi poslanci mi v grad dohajali. I danas mi naenkrat ta 486 I | oslabele noge, da Vas nikako dohajati ne morem." ~Nisàm vedel 487 IV | Kaj ne," – je djala, ko ga doide – "da sàm se žurila! Nisàm 488 VI | prvi dan, ko je v Algir dojadral, je imel polnu barku nakupljenih 489 III | morda še dalje naštevati dokaze svoje zvijačne ogleduše 490 V | kakor jim jih je treba; i po dokončani vojski ga jim tak opet nazaj 491 VI | Urha ni več! – Da ga je doletela osoda kmal drugi dan po 492 V | i kada na nasprotni val doleti, se visoko spné, čez njega 493 VI | dotaknul. "Vi ste svoji dolg" – mu reče na to ponudbo, – " 494 III | začne kakor nalašč izbu dolgimi koraki gor i dol miriti. 495 V | njevoljna i sita postala tako dolgočasnoga oblegovanja posebno pa naši 496 VI | okna slonel, i zamišljeno v dolgočasnu daljavu gledal, stopi na 497 IV | vidili tako pobožnoga. ~Dolgon je na kolenih klečal spred 498 II | netopir skoz kozolc zaslivkal. Dolgostegnjeni hrbet pohorskoga gorovja 499 V | pomikati. Kmal jih je bila cela dolina polna. Strašno vzdigneju 500 V | tabor vtaborili. Le mala dolinica je armadi saksebi delila, 501 II | svoje ovčice v tihi mirni dolinici prepevaje mične pesmice,