Part

 502 IV  |           poskakvati, da Ti je ta čest določena! – Ti se mi boš tako dolgo
 503 V   |        nezapopadljivi previdnosti smrt določil i ja morebit sdaj zadnjikrat
 504 IV  |             ločila! Akoravno bregovi i dolovi med naji stopiju, moje misli,
 505 II  |       potegnuti, prej ko se ne reši to dolženje, – krivično, ali nekrivično.
 506 V   |                je celó kralje i care v dolžnike imel. Nasprot je pa trgovska
 507 V   |               boj! Le vrni se pa preju domá motaj i krave pasi; meč
 508 II  |              čuvaj ognja, pred vsem pa domačega nemira. Vama pa, ki bodeta
 509 V   |           sovražniku i o mnogih drugih domačih zadevah. O vojskinih dotičejih
 510 II  |               vajnomu kmečkomu stanu i domačiji! Sdaj pa vstanita i stopita
 511 VI  |               nazaj pripeljala v ljubu domačiju. ~Po poti sta tudi zvedila,
 512 V   |         odtiraš skušnjave, ki se mojih domišlij lotiti hočeju!" Duhoven
 513 II  |            drugoga – tako su si uzroke domišljivale, da su v hišu prišle, malo
 514 IV  |             Fantje se vsedeju, vino se donaša vrč ga vrčem, bokal za bokalom.
 515 V   |           slovesa!" ~Koj v vedricah su donašali vino bližnji sosedje. Fantje
 516 II  |              klati, testo mesiti, voda donašati, ražni brisati, krop pristavljati,
 517 IV  |                strežaji vitežko orožje doneseju; mu svitli dleskasti oklep
 518 IV  |             Janez! Ti Marjetica nam pa donesi bokal vina, pa kopuna nam
 519 I   |                ravno bila vedricu vode donesla, ter ju v posamesne lončice
 520 II  |              je bilo toga treba z hiše donesti, skoro kaj drugoga – tako
 521 IV  |  blagoslovljenu svetincu, tudi iz Rima donešeni spominek jejnoga rajnoga
 522 IV  |                gledalo, vsakomu sta se dopadla. Marjetica raznosi svoje
 523 VI  |          motril, tudi jemu se je moral dopasti. Nemirno jame sem ter tje
 524 VI  |             znamenje i čudeže junačtva doprinašala v rešenje svoje zastave
 525 V   |              palicu prižla. Sin, ko je dorasel, si je izvolil duhovski
 526 I   |               djati. On kakor se mi je dosdevalo – se pa ni prav upal prašati,
 527 V   |            spokorite i odvezu papeževu doslužite!" ~Čudno su te besede grofa
 528 I   |            napenjal svoje žile, da jih dospem. Glej, ljubo dete, kako
 529 V   |                še komaj hlače nosiš" – dostavlja na polj šaljivo Šimekov
 530 II  |       vdeležbal bez omadeženja svojega dostojanstva takšnih rečeh. – V tom mislim,
 531 II  |               zpraznuti, bi bilo proti dostojanstvu. ~Menih se je vseh teh norčarij
 532 II  |           mračnaki Tebi i Tvojim delam dostojnu pesem slivkaju. I oni trdi
 533 III |           enoga cekina svojih zakladov dotaknem. Pa vendar, vendar" – srdito
 534 VI  |                bi sámo le enoga cekina dotaknul. "Vi ste svoji dolg" – mu
 535 II  |               mu, ki se predrzne se me dotaknuti žal rokoj! – Peklenske kazni
 536 V   |                moj edini! nobene druge dote, Ti nimam zapustiti, razun
 537 IV  |               ga bi mogle ko načelnika doteči: "Nimam straha zavolj boja,
 538 V   |           domačih zadevah. O vojskinih dotičejih je vsikdar tudi jega za
 539 I   |               naseliti; opet na drugom dotičnem prostoru razpenjaju celjski
 540 Pred|             zadevi po dvapo trikrat na dotično mesto v Gradec, al vse zastonj,
 541 II  |            kádi solz! – Mi imamo zlata dovolj v brazdah naših dolgih,
 542 II  |              mnogo sveta prehodi da ga dovoljno štitita jegovi sveti stan
 543 VI  |               v brodostaju priplavala. Dovoženu robu izkladivši i opet drugu
 544 IV  |            mislilo da je s tim volitev dovršena; i skoro se je uže začelo
 545 II  |       šepetanje po kozolcu ni prevarno dozdelo. Na Tonetovo pretenje opet
 546 III |             kakor da bi se mu pretežen dozdeval – al vslednjič vendar le
 547 I   |          povedala; – pa kako je to vse dozvedla, to je sam bog vedel. Bila
 548 I   |           siloj vsilili v njeni govor. Dozvolili su pa s tem strogim pristavkom,
 549 I   |                Pengarjev reč presečeju dozvolim, da Ti Marjetica pri kuhariji
 550 IV  |             hrepava postajam. – Ako mi dozvoliš Ti kaj prerokvati, Ti sreču
 551 Pred|          motili. ~Zadnjič naj mi bo še dozvoljeno izreči nokoliko besedi v
 552 IV  |               bil še ravno toliko prav došel, da je vidil, kako su fantje
 553 IV  |          drugimi fanti prišel. ~"Dobro došli! Da ste mi zdravi vsi i
 554 IV  |              mi bo bog dal še to sreču doživeti, ko uže tako rahla i hrepava
 555 VI  |            njima govoriti, vsaki jihne dožvitke slišati. Na slemen strehe
 556 V   |              njim bojišče ostavita. ~V dragoceni Arabčanov šator pridši,
 557 V   |               solncu, tam pa turbani i dragocenim kamenjem i biserjem okinčani
 558 II  |                ni mar mojih zakladov i dragocenosti, čim se hočem rešiti – čim
 559 Pred|                Zato se veči del djanja dramatično razpleta. Kar se strožjih
 560 I   |              dok možnarje še nabijemo; Dramljčanom i Vojnčanom še bomo parkrat
 561 II  |             čuki i drugi grdi mračnaki dražé ponočni mir i nepokoj delaju!
 562 VI  |               to vendar ni ne naj manj dražilo obče veselje. ~Srečna sta
 563 I   |                 današnji dan mi je naj dražji v mojem živlenju. Bodite
 564 IV  |                da je bilo kaj! Vsim je dremavec pregnal. Nazadnje se vendarle
 565 V   |          odreže. – "Al ne vidite tukaj drevače? Desetletnu hojku sám š
 566 V   |               je Voglarjem Miha svojoj drevačoj ki se je vedno tik svojega
 567 V   |           stražu v Bežigradu prevzeti. Drevaču dene opet v kot nazaj ter
 568 IV  |               i dekličev. Celó bližnje drevesa i strehe su bile danas obljudjene.
 569 V   |              Tebe s celi Tvoji ponočni drhalji! Ne eden od Vas ne bo ušel
 570 II  |           lažnjivi menih v vedno večem drhtjenju – "da bi v Ti meniški preopravi,
 571 V   |          izobčenec kak poglavar al kak drug velikaš, su jegovi podložni
 572 IV  |                bi obnoreli bili! Čisto drugačišnoga jedra društvo je poleg njih
 573 III |              da se mi ne predrzneš več drugikrat k meni bez poziva priti!
 574 II  |             Koštomajev Andrejc! Pa uže drugoč gre pod okence k svoji Ančki.
 575 II  |                se opet zave i naglo ju druguč zapne. Pa prepozno je bilo.
 576 IV  |           grofa i za njegovu plemenitu druhal je bil uže švedravec! Kakor
 577 IV  |               domu malo pogledat. Cela drušina ga je uže željno pričakvala.
 578 IV  |                bila popotnica te divje drušine. ~Janez je po svrsenem gostvanju
 579 IV  |            ogledaju; potem še le greju drušinu budit. Naj prvo hlapca kličeju,
 580 IV  |             svojega dekleta pred celim društvom krepko i vendar rahlo objemati,
 581 II  |          razpade i razsuje kakor puhlo drvo v prah i razvaline! V Tvojih
 582 V   |           gotova ako se nam še nadalje drzno zoperstavljaš!" ~"Podam
 583 Pred|      pripovedke držati moral. Naj veča drznost je od moje strani navedenje
 584 I   |                i zgovoren, zmiraj le v drštvu fantovskem; od nekoliko
 585 I   |       prestrašenu Marjeticu v objemaju držaje, vzdigne desnicu proti nebu
 586 I   |            levoj je pa motiko čez ramu držala. Na glavi je nesla vrh pisanoga
 587 II  |                okol Tonetovoga klobuka držali. Nobeden ni htel svojega
 588 Pred|                gole narodne pripovedke držati moral. Naj veča drznost
 589 VI  |          Algiru i v ostalih berberskil državah su ta papeževi naklep zvedli,
 590 II  |           očituje, noža visoko v desni držeč. – Al ni to orožje na skrivnem
 591 V   |              si Ti, ki Te sdaj za rokó držim i ki ne bo prej šel od mene,
 592 II  |                ki su se svetile, kakor du bi jih iz jekla kresal,
 593 I   |           visokoga kakor mladi hrast v dubravi, kteroga bi brodar naj raj
 594 II  |                nji raztopljeno. Vinski duh je začel menihu naj prvo
 595 III |               Onda je naj veča slast v duhanju! Vkljub nočem odstati od
 596 V   |                 kjer je gluh. Za druge duhovne opravila nam pa manjka potrebnih
 597 V   |              je dorasel, si je izvolil duhovski stan. Daleč je slovela po
 598 V   |             trgovec s mnogim blagom na Dunaj podal. Srečno je priplavala
 599 V   |                bilo ceste med Trstom i Dunajem za vožnju pripravne, vse
 600 V   |                po dolini tje v bobneču Dunavu, daleč krvavo pisaje jejne
 601 IV  |                Pengarjev, ki su se med durmi prikazali, Marjeticu, da
 602 IV  |               odzdraviju. Marjetica do duru posveti. ~Fantje odideju.
 603 III |               drugač obnašanje plitvih duš proti svojemi gospodari
 604 I   |              nedra, kakor da bi ju kaj dušilo. ~"Tedaj nama ni več treba
 605 I   |            dolgo zakrivaš uzrok svojih dušnih bolečin? Kaj me morda meniš
 606 II  |               drugač slaba sapa bo čez dušo pela, ako se kod njega orožje
 607 VI  |               rekel, da ni zares blaga duža, ki nas sužnje spoštuje
 608 Pred|               Pisal sàm v ti zadevi po dvapo trikrat na dotično mesto
 609 IV  |             lesjaka, bo gotovo med tem dvem zadregam, manjšu zvolil.
 610 III |               žarkih ravno kipeti i se dvigati začela. Vse je še bilo tiho
 611 V   |                iz roke. Trdi je bil ta dvoboj. Cele tri ure se je vrstil
 612 V   |              najdeju Janeza s grofom v dvoboju. Brže mu hočeju na pomoč
 613 I   |              misli ima, na čem tudi ne dvojiju, kjer je on od nekada ko
 614 VI  |                 pogleda ga kakor da bi dvojil, da je Turk pri pravi pameti,
 615 V   |               stareček nadaljuje. – Ne dvojim tedaj več, da si Ti me rešit
 616 II  |          vmestiju. Dekle vbožce, ki su dvorile su se sdaj v toga, sdaj
 617 VI  |                te besede Janez svojega dvoritelja – "na mene ostavil?" ~"Je.
 618 V   |            grofa. Grof se je hrbtom na dvoriščino ozidje naslanjal, i se tako
 619 V   |             ojstrih mečev; na skoro su dvoriščne vrata rudeče beričke krvi.
 620 IV  |                 popraša na tihem svoju dvorkinju do ktere je celo zaupanje
 621 II  |            bila! Celó na sámem carskem dvoru ni bilo nek lepši i zalši
 622 V   |  visoko-križnem zelenku i po teharskem dvozvednem banderu. Kamor mu jegovi
 623 I   |              su tako vestno na svojega edinca pazili. ~"Srečno tatek,
 624 II  |               daj mi oteto dete nazaj, edince moje, moju Frančiku." ~Pengarjevem
 625 I   |            Skrivnosti, oče pred svojem edinem detetu!" – Pengarjev malo
 626 V   |               Ti nimam ostaviti, kakor edinu tistu svetinicu, ki sàm
 627 III |                prostranem poslopju. ~V edni sami izbici ni bilo vse
 628 V   |                straneh enako junačtvo, enaki srd enako hlepenje po zmagi
 629 V   |                  Od toga ropa i še več enakih je rod celjskih grofov tako
 630 II  |                deset let postaral. Kaj enakoga se mu še ni pripetilo. Razideju
 631 V   |           človečka podoba se še zmiraj enakomerno po snopiču sem ter tje giblje
 632 IV  |               pred svetom enakorodni i enakoredni!" ~Veselje nad ti neočakovani
 633 IV  |                služetom! Od sdaj si mi enakoroden, od sdaj si načelnikom teharske
 634 IV  |               pred bogom i pred svetom enakorodni i enakoredni!" ~Veselje
 635 II  |                zarod do večni časov ko enakorodnike. Tukaj je moja vitežka desnica,
 636 I   |                vse povem. – Oba vsa za enčas omolknila. Ja sàm čakala,
 637 IV  |                bilo zavolj toga govorj enje." ~"Glej Tona, od nekada
 638 VI  |               sanjarije o ljubezni, od enkratnoga odsluženja al odliupljenja
 639 V   |              zares pri meni, moj edini Enriko!" ~Nesrečni starček je bil
 640 V   |                 je dal tačasnoga grofa Ermana poprašati ako sme s svojimi
 641 I   |                levo na desno razdelé i eto! Pengarjev oče s Martnački
 642 V   |           udariti, ki se vedno bolj po Europi širi. Rimski papež je razpisati
 643 III |        razpoložen pridige poslušati, i evangelije, i letanije i vigilije i
 644 I   |            žabice vesele! S naj lepših evetlic sàm pa sama za se venčec
 645 VI  |                vitežkih igr, kakor jih Evropejsko vitežtvo goji, kjer ga je
 646 I   |                nekada ko naj poredneji fant v vasi na glasu bil; da
 647 III |             Posebno pa bo vas četiricu fantaline moja roka malo ojstreje
 648 II  |                  Godrnanje se čuje med fantam. Vsaki se zaroti, da še
 649 II  |              sdaj v toga, sdaj v onoga fantiča zagledale i tako skoro vsaku
 650 I   |              Al bog začuvaj, da bi bil fantin druge okolice se možnarju
 651 V   |                su pod lipi pričakovali fantine, kjer se je jih zmaga nad
 652 I   |                krotila. Med teharskimi fantini se je posebno odlikoval
 653 I   |              ji ti zmed vsih teharskih fantov najbolj dopadeš." ~"Mar
 654 I   |           zgovoren, zmiraj le v drštvu fantovskem; od nekoliko časa pa le
 655 V   |              marsikteroga je razdvojil fantovski meč. Tud ogleduha je zadela
 656 I   |         Muharjev Jaka. Sdaj stopi celo fantovsko društvo naprej, ki je uže
 657 I   |             zaročnica!" – se trikrat v fantovskom krogu zakriči. ~"Ona mi
 658 I   |                bi morda kaj čez gospod farmeštra, imela, bog začuvaj, so
 659 Pred|          stricu gosp. Ivanu Kočevar-u, farmeštru v Št. Vidu pri Ponkvi na
 660 IV  |              njene klopi memo išel. Iz farne crkve gre k sveti Ani, kjer
 661 III |              deža zapranoga obzidja. V farni crkvi k svetomu Danilu je
 662 IV  |            opet ozdigne i na ravnost v farnu crkev gre si v molitvi tolažbe
 663 I   |         pripovedvali, da je nekada kar fletna ženka bila. Vedla je zmiraj
 664 II  |               tri dni stari grob svoje Frančike, ki je ko žrtva nedolžnosti
 665 II  |          skrivnem v jutršnu namenil za Frančkinu možitev. Pred odhodom se
 666 II  |                Al kaj je to, dragi moj frater!" – mu Janez srdito očituje,
 667 III |              No, hahaha! kaj hočete za fratra iti, al mislite morda da
 668 III |        pričakvaje. Vedil je, da je car Friderik IV. v Rimu, i da ga je morda
 669 III |               njegovomu gospodaru caru Frideriku IV. preklel – tako jo pismo
 670 II  |              ji lasje kar strašno okol frleli. ~Janez sune v stran burklježku,
 671 I   |             sedmij, venčanjev, kolin i furežev kuhala kakor ja, rada bi
 672 IV  |                kazal, da se je človeku gabilo ju viditi; tam je drugi
 673 II  |                Al Vama je morda srce v gače opalo, kjer sta se tako
 674 II  |           časih le sove i čuki i drugi gadni mračnaki Tebi i Tvojim delam
 675 II  |              ta kraj ki naj le kačam i gadom za gnezdo služi! I to bojno
 676 I   |              bog začuvaj, so tudi prav galant gospod, pa – " ~"Dobro,
 677 V   |               nočete zapustiti," vidno ganjem nadaljuje –da hočete prostovoljno
 678 IV  |               pogleda, da ju Janez ves ganjen od njene sočuljivosti strastno
 679 IV  |           zapazil, ktera je začudena i ganjena ga tako pobožnoga vidila,
 680 II  |           obljube. ~Celo društvo se je ganjeno resnobnih besedi toga očetovskoga
 681 IV  |            pognul i molil bi bil, tako ganljivo, tako mehko su ju znali
 682 V   |         prihajalo. Skrbni sin se mu ni ganul od postelje. Zmiraj mu je
 683 V   |                na križare kričeli, jih garjeve pse psovaje. "Naj le prideju
 684 I   |              sama za se venčec splela. Gejte, al mi ne tiči prav fletno
 685 IV  |               jegovo obnašanje, jegovo gibanje saj naravno! Celjski gizdelim
 686 IV  |           celem pohištvu, vse se začne gibati, kakor v panju, kada v spomladi
 687 I   |               prelasta. Života je bila gibčnejega od mekove mladike, obraza
 688 V   |      enakomerno po snopiču sem ter tje giblje bez ikakvoga obzira na njega.
 689 V   |          lotiti hočeju!" Duhoven stopi ginjen k postelji i prime starčeka
 690 IV  |           gibanje saj naravno! Celjski gizdelim si še srce prav ni vzel
 691 IV  |               pomazilčenih i pofrkanih gizdelinov jegovu golobčicu, ko sta,
 692 V   |               risa, ki ne mori sámo od glada, ampak le v svoje veselje?
 693 III |               se bo spremenilo to moje gladenje v tepenje; vplemenitenje
 694 III |              med ljudem! Danas vas bom gladil, zares; slovesno vplemenil
 695 III |                moja roka malo ojstreje gladila, kakor je mene to noč vaša.
 696 II  |          Kozarec za kozarcem mu je kaj gladko i brhko potekal. Bila je
 697 II  |                 Včasih je tudi kakšna, gladna lesica v Srebrotniku zalajala,
 698 III |              to pismo vročiti. Tako se glasiju moje naročila, take su povelja
 699 I   |               poredneji fant v vasi na glasu bil; da su veseli i da se
 700 I   |             motiko čez ramu držala. Na glavi je nesla vrh pisanoga umetno
 701 I   |                more. Molčé nagne svoju glavicu na Janezeve prsi, ki ju
 702 II  |             Janez!" – reče Tona na pol glašno. – "Ne vem, al se mi je
 703 IV  |            pripovedke pripovedvala, od glaževnatoga hriba, od izdanih gospodičen
 704 III |         stopajev, ter iz svoje ležnice gledat prišla, kaj nek pomeni to
 705 VI  |                čujem! – ga Janez strmo gledé vpraša. ~"Zdaj govoriš s
 706 I   |            prelazu stoječih i za njima gledečih, hitro kakor blisk opet
 707 I   |           nimam časa na njih paziti! – Glejte, koliko i kako lepih rožic
 708 VI  |          sprimeta, i le trenutek še, i globina bi jih požrla bila. – Pol
 709 VI  |           brodostaju. Maček zarožlja v globinu, i pri kraju obstoji. Veselo
 710 III |              hočem za živu skalu v naj globočeje dno toga grada, kamor nista
 711 V   |         Janezevem čelu se je grbančila globoka zamišljenost. Vsi su ukali,
 712 II  |              se jim nekdo od Trnovlske gmajne sem oglasi. Šimekov Tona
 713 VI  |                bregu na sužensku barku gnali. Nič drugoga si ni v svojem
 714 IV  |            vzburkanem morju. Vse se je gnetilo, vse se je ogledavalo, od
 715 IV  |                Kmal prileze iz svojega gnezda, s kodrastimi lasami i rudečimi
 716 II  |              tudi ti trije z njegovoga gnjezda." ~Kurižina zašumi, i Marka
 717 II  |                bratiti moj nož i Tvoje gnjilo srce!" –mu Šimekov Tona
 718 V   |            skoz nizki predor v ječu. V gnjusobnem kotiču, na pol sgnjilem
 719 I   |               drugi. "Meni se je enaka godila" – doda Šimekov kladivcem
 720 V   |             grofa!"  Vsaki zagrabi bez godrnanja svoje orožje i vsi hitiju
 721 II  |         narodom, ki uže tako njevoljno godrnja proti Vam i Vašim dan na
 722 II  |                mu ni bil ta predlog po godu. Tona, ki je zmiraj pozornim
 723 VI  |                jih Evropejsko vitežtvo goji, kjer ga je v bitki pod
 724 I   |               kuruza od mejašne, ki ju gojite, kakor da bi Vam na srcu
 725 V   |                vse eno bilo, ali gre v gojzd ali pa na stražu. Se oboroživši
 726 II  |             njive, travnike, nograde i gojzde, svoje celo poslopje, kakor
 727 Pred|              čakam. ~Tedaj sàm se sámo gole narodne pripovedke držati
 728 II  |              ga ko vedena kuharica koj golima rokama pobere, pešičku nadrobljenih
 729 VI  |             prepiravca tako vžgeta, da golimi meči se vzajemno napadeta.
 730 II  |               drugi strani mu jegovoga golobčeka v svojih nedostigljivih
 731 III |            tudi tebe hočem vjeti mlada golobčica, mar da se spod zemlju skriješ!
 732 IV  |            pofrkanih gizdelinov jegovu golobčicu, ko sta, svesta svojega
 733 III |        človečkih kosti, od gnjusobnoga gomazna najedenih. Tje vam bom poslal
 734 IV  |            tudi Marjetica vstala. Urno gore v kuhinju, si jankicu rumenim
 735 I   |               rudečo lice užari, da je gorelo kakor putpela. Nikada ji
 736 IV  |          spomladi solnce prvokrat prav gorko na njega prisije. Kmal po
 737 III |             visoke odre i temne stolpe gornjega celjskoga grada, ko je še
 738 II  |         napravi i se s vsim tem poda v gornjo-celjski grad. Grofa najde na prostranem
 739 VI  |               malo letih je uže streha gornjoga celjskoga grada svoje rebre
 740 I   |              trenutku začne polna luna gorostasno z hrvatske meje izvstajati
 741 II  |        Dolgostegnjeni hrbet pohorskoga gorovja je pa bil nadebelo nakupičenimi
 742 I   |           gospod kaplan obhajali. Toga gospoda pa ja zares kaj rada poslušam.
 743 VI  |             zakonskom stanu, dobro sta gospodarila, pobožno živela, i vidno
 744 III |             moje sluge naučene slušati gospodarjeve povelja! Ako je tedaj pismo
 745 VI  |               je še več treba k mojemu gospodarstvu, kakor pridna delavna gospodinja! –
 746 IV  |               vsako leto mnogo Celjske gospôde na božji pot prišlo. Poedine
 747 IV  |            Šemarsko opravljeni celjski gospodičci su se vrteli i klanjali
 748 I   |               nemar šlo. Tebi je treba gospodinje pri tvoji kmetiji, kakor
 749 II  |       prisustvoval volitvi s vso svojo gospôdo. To bo naj vgodniši priložnost,
 750 IV  |          sedeži napravljeni za celjsku gospôdu za viteze i ptuje goste;
 751 IV  |                Pač marsiktera celjskih gospoj i gospodičen je zavidila
 752 I   |                 se naenkrat žasliši za gostem lipovjem Tonetov glas – "
 753 III |             znamenje bilo, da su ptuji gosti v grad prišli. Naglo plane
 754 II  |              sám preda, saj začas toga gostvanja, kjer se ne prispodobi v
 755 VI  |                količkaj važneja zgodba gostvanjem ali prične, ali sklepa.
 756 V   |               i zato mi je to vino naj gotoveje znamenje mojega rošenja.
 757 I   |              vprašanje tako smotilo! – Gotovu Ti je to praznu vraž od
 758 IV  |          gospodičen od babjega sejma v Govčah; – ali pa tist ko su bili
 759 I   |             moje pohištvo, moje polja, goveda i sploh gospodarenje." ~
 760 I   |          vtikale, al vendar od najnoga govora nisu ne rečce ne slišati
 761 IV  |            kakor, da to ne zapazivaju; govorili, i pogovarkvali su se o
 762 IV  |                je uže bilo zavolj toga govorj enje." ~"Glej Tona, od nekada
 763 II  |               kratkočasiti."– ~V takem govorjenju prideju vsi trije od vštric
 764 II  |              dan," – grof celoj svojoj govorljivostjoj nadaljuje, – "bo Vaše starešinstvo
 765 V   |              potihnulo. ~Ne oplotja ne grabe jim nisu pota zapirale.
 766 I   |              srpi, kosami, motikami in grabljami se je pevaje bližala teharski
 767 Pred|        vplemenitivno pismo brž ko ne v gračkom arhivu (Joaneumu) hranuje,
 768 Pred|             trikrat na dotično mesto v Gradec, al vse zastonj, odgovora
 769 I   |              Janez me je vidil ognišče graditi. Počasih pride bliže k meni,
 770 III |           nazaj ne da. I šele doli pri gradnih vratah Vam smem to pismo
 771 III |               Mično je bilo gledati iz gradske višine dolj v celjsko starodavno
 772 V   |               da izdá! Kako bi pa tudi graf Urh tako mogočen bil, da
 773 IV  |                posebno kada su imeli v grajšini kakvi posel, su se vsakokrat
 774 V   |                Na Janezevem čelu se je grbančila globoka zamišljenost. Vsi
 775 IV  |                raztrganim klobukom i s grčevi bakli v roki. Kakih šest
 776 IV  |              načolnikom preklicali, je grda sova sprestrašena od ljudskoga
 777 II  |               samo sove i čuki i drugi grdi mračnaki dražé ponočni mir
 778 II  |              kratkem kar želiš, prosta grdôba, danas nisàm razpoložen
 779 IV  |          vendar le živiju. ~Tu je eden grdu ranu kazal, da se je človeku
 780 V   |                ledenem severu. – To ne gré, to ne more biti! Glej,
 781 I   |                božgnad, za razsekljano grebenje sučavskih snežnikov; naproti
 782 IV  |             brže kakor jeleni, kada se gredu v jutro v dol napajati,
 783 II  |                lastno krvjo svoje črne grehe opirati!" ~"Danas, danas!" –
 784 IV  |           meglah ogledaju; potem še le greju drušinu budit. Naj prvo
 785 V   |           ugodna sdružila, ako" – ~"Ja grem s Teboj" mu Marjetica v
 786 V   |           pohotnih poželenj nič kaj ne greni? Al ste zares divjeji od
 787 V   |       Posmehljaje reče Janezu: "Pojdi, greva malo pogledat, nad čim da
 788 I   |                 Ko bove s svem gotove, grevo pa k večernicami. Sam čula,
 789 II  |            boga lepo moliti naj zanaša grešnomu svetu, naj zanesljivo odvrača
 790 IV  |               bili možje, po bljižnjih gričah je pa bilo vse belo žen
 791 V   |           začeli iz svojih utaborjenih gričav doli v dolinu pomikati.
 792 V   |               su se bili na nasprotnih gričih v trden tabor vtaborili.
 793 IV  |            vidil berača svojoj debeloj grjačoj jima preteti. Skoro za gotovo
 794 III |              kje zapazila kakšnu plahu grlicu za ugodni zajutrek. V grada
 795 V   |             hvalu, ki mi je dal zdravo grlo i čisti glas! Po danu ukam
 796 II  |                včasih zabliskavalo bez grmenja, al kaker narod pravi lesičilo
 797 II  |               pohotne poželjenja. Kraj groba hoče da poklekne, al moči
 798 II  |                 i drugo jutro ga najde grobar – mrtvoga!" – Sdaj hoče
 799 II  |         zadržati. ~Vse je bilo kakor v grobu; le Voglajna, od zadnje
 800 II  |               Ravno tako sta bila tudi grofova beriča kmal izrožjena. ~"
 801 IV  |               po skrivnem al očitnem v grofovu pest padeš, čem ja sáma
 802 VI  |                  Janez je bil kakor od groma zadet, čuvši, da je na drugoga
 803 VI  |               za pet ran božjih!" jima gromoviti glas zaukaže. Janez se ozre,
 804 V   |               priskoči. "Nazaj!" – jim gromovito zaukaže. – "Nazaj! To ne
 805 IV  |             sred naše lipe izfrfetala. Grôza me je prešla toga mračnaka
 806 III |              dal, celó vječanjem mu je grozil. Zviti ogleduh se je skrčil
 807 V   |            miri, – vse je bilo le noč, grozna noč!" – Malo se spočivše,
 808 VI  |        vstajala. Tri dni neprestano je grozovito naskakvala, Beligrad pada
 809 I   |             deklinu odlikuju; tudi bez groša ne bo; i na kar sadašni
 810 I   |               bi odgonul, da hočeš par grošičev za medicu sladčicu, kaj
 811 III |               dva škajnca se simo tamo gugala v sivem juternem nadzračju,
 812 I   |           oprsnik s debelimi srebrnimi gumbami, irhnice, umetno obšite,
 813 II  |                se mu na mizi slonečemu gumbe na njegovi opravi opet same
 814 VI  |                 i znojne srage, debele hakor jagode, mu nastopaju po
 815 III |           moram storiti uže v sám svoj hasen – prišle bodu ure, ko se
 816 IV  |             tudi Martnačkino ognjišče. Hej, kako se je še starka vrtela
 817 II  |             kotah, kakor miš v klopki, hi rešivnu luknicu išče. Sáma
 818 Pred|              razpleta. Kar se strožjih historičnih dat teharskoga plemstva
 819 V   |          prekrižaju, skočiju na nogé i hité slovó jemati od svojih dragih,
 820 VI  |              lastavičnih peruticah sta hitela proti sloenski meji. Ko
 821 V   |           godrnanja svoje orožje i vsi hitiju za Janezem na dvorišče.
 822 IV  |                svoje mleko po navadnih hišah, i prvo opravilo še ni minulo,
 823 IV  |                vselej tudi danas, oče, hišni gospodar, naj prvi po koncu.
 824 II  |              bez dvombe nocoj med prve hišnike brojila. Muharjev Jaka ju
 825 II  |                ravno odojenu telícu iz hjeva vzame. Zadnjič še gre v
 826 V   |             vstavljaš!" ~"Saj še komaj hlače nosiš" – dostavlja na polj
 827 V   |               zrel, da Te kakšen tursk hlačon v zajutrek pozoblje." ~Opet
 828 IV  |            sveti Ani okreneju. Juterna hladna sapa je uže pripihala; rôsa
 829 V   |              Vidilo se je, da starčeku hladni zrak ni prav vgodil, zatoraj
 830 II  |         vročina vmeči tepku v pajštbi. Hladokrvno sám pri sebi prevdari svoj
 831 II  |              padel, se ozre po svojima hlapcama; al tudi jima se je enaka
 832 V   |            pomajaje pismo vzame, svoje hlapce sbere i odide. ~"Prav si
 833 II  |           grada i s celi trumi lovskih hlapcev pridivja kakor tolvajski
 834 II  |              darila prejme i bližnjemu hlapcu konjiča preda. Zagorc pa
 835 IV  |          načelnika priličil; – i da je hlapec – no saj ga poznaš pokveku,
 836 IV  |         obljubili, bo vendar le zmiraj hlepel po svojimi ogledvači, kterih
 837 V   |              junačtvo, enaki srd enako hlepenje po zmagi i slavi! To ni
 838 II  |                najte morda misliti, da hlepimo pa Vašem le prevelikokrat
 839 IV  |          bljižnjemu svinjaku vžene i v hlev k svinjam zapre. ~Rog se
 840 IV  |                 Povsod je pogledal, po hlevah po pôdu, ako ne bi česa
 841 V   |               svetu sluje zavolj svoje hljinjivosti i zvitosti. Zmiraj se mi
 842 II  |              resnici na dan! Drugač se hočeta bratiti moj nož i Tvoje
 843 II  |             brže odgovor da – "Vse Vam hoču na tanko razodeti, sámo
 844 I   |              fari, kake majhne pol ure hoda od staro rimljanskoga Celja.
 845 V   |             izkrenejega prijatelja, da hodi po celi deželi iz vasi v
 846 II  |                vezilo z rok odveže. – "Hodite bez stranpotic domu v Vaši
 847 I   |              hiše, od soseda do soseda hoditi i besede pobirati. Kar su
 848 I   |            nekoliko časa pa le samoten hodiš se ljudeh izogibaje! Ti
 849 V   |              tukaj drevače? Desetletnu hojku sám š nji v treh vdarcih
 850 I   |        Martnačka oglasi, ker je zmiraj hotla zadnu besedu imeti. Pengarjev
 851 V   |              Krv mu je curkom tekla po hrabrih prsah. To ga oslabi, da
 852 Pred|              gračkom arhivu (Joaneumu) hranuje, kjer su bile Teharje, kolikor
 853 I   |            čvrsto visokoga kakor mladi hrast v dubravi, kteroga bi brodar
 854 IV  |                Hrastinšekov oče doma v Hrastinšci povedali, da je bilo v zadnji
 855 IV  |            molčanje povedala, da je od Hrastinšekovoga hlapca čula, da su Hrastinšekov
 856 II  |              zaslivkal. Dolgostegnjeni hrbet pohorskoga gorovja je pa
 857 V   |              sedlu. Oči se mu vžegju i hrčki razpihneju. Ponosno dvigne
 858 V   |         ostareli, od dana do dana bolj hrepaju, i Ti jih hočeš zapustiti,
 859 IV  |          doživeti, ko uže tako rahla i hrepava postajam. – Ako mi dozvoliš
 860 IV  |              po tem je vedno moje srce hrepenelo! – Al skrivnoga maščevanja
 861 III |                to vse lepo počasih, da hrupa i govorjenja ne bo vzrokvalo
 862 I   |                polna luna gorostasno z hrvatske meje izvstajati svojoj mračnoj
 863 Pred|                tudi v poedinih izrazih hrvatsko-srbskomu poreklju bližal, al to vendar
 864 V   |              kteri su uže nevztrpljivo hrzali i kopitanjem tratu razkopavali.
 865 II  |             kako namirava grof ta svoj hudičevi naklep izpeljati? Drugač
 866 II  |            tako, ako ne s dobrim, pa s hudim. Na pol pota pa ni moja
 867 II  |            puščamo dalje iti po Tvojih hudobnih potah. Bodi zadovoljen,
 868 VI  |        pripovest pripovedati mogla, od hudobnoga celjskoga grofa, od vplemenitenja
 869 V   |                pač, da mora uže veliki hudodelnik biti. – Od toga ropa i še
 870 V   |                 V nobeni nista pravoga hudodelnika našla. Skoro sta prišla
 871 V   |               o grofu Urhu, svojem naj hujem nasprotniku i osebnem sovražniku
 872 III |                tebe. Viditi čem kdo bo huji ja al osoda, ki se mojim
 873 VI  |                nebes i zemlje slaveč i hvaleč, ga jih je jegova nevidljiva
 874 V   |            vzeli. Jetnike pa, ki su se hvaležno opletali okol Janezevih
 875 VI  |          jegovi sužen s menoj vred! Al hvali boga, da si, kjer Ti je
 876 III |            zares; slovesno vplemenil i hvalil – to moram storiti uže v
 877 I   |             prijeti! Ne da bi se morda hvalila, pa kar je res, je res!
 878 V   |               odpravim – zaukam bogu v hvalu, ki mi je dal zdravo grlo
 879 V   |            glasom – "kilavca nočem!" – Idi v boj, kjer osoda tako hoče!
 880 II  |             Vse je tiho, da bi se bila igla pasti čula. Vsaki čaka.
 881 VI  |               v vaji orožja i vitežkih igr, kakor jih Evropejsko vitežtvo
 882 VI  |           sprepričanoga meni, da je le igrača v roki osode, ki nima ne
 883 III |       kraljeviča, da bo imel bar kakvu igraču, kjer drugač se mu bodu
 884 VI  |           kakor mravlinci pod poteptom igraječih se detičev. Tako je tudi
 885 VI  |                smeji, kada spod njnemi igraječimi prsti človek za človekom
 886 VI  |          mladež se je pirhami po trati igrali. Dimnjaki su se še popoldan
 887 III |            roki rabeljnovi, onda mi bo igralo srce, onda se bode moji
 888 II  |               iz sedla zvrnul. Šele ko igre mineju se ponižno približa
 889 Pred|               bila za teater slovensku igru spisati, pa sám si ne morem
 890 III |                                        III. Papeževi poslanec.~Solnce
 891 V   |         snopiču sem ter tje giblje bez ikakvoga obzira na njega. Janeza
 892 VI  |                kakoga drugoga. Saj uže imate polnu barku nakudljenih
 893 V   |            pravem času ga zagleda neki imenitni Arabčan branivšega se deseterimi
 894 V   |        Nesrečni starček je bil iz zelo imenitnoga rodú, kteri se je med najstareje
 895 I   |              fantje slovenski – no tom imenom se mi ponašamo – še ukali,
 896 V   |            papež je razpisati dal tako imenovanu križarsku vojsku zoper njega.
 897 II  |             obnašanje zares vitežko se imenvati mora, Vas hočem, fantje,
 898 I   |            debelimi srebrnimi gumbami, irhnice, umetno obšite, do kolena
 899 II  |           penah grof zakriči, da se je is sred gojzda odmel jegovi
 900 III |               i slavljeno od solnčnoga ishoda do solnčnoga zahoda! Mir
 901 VI  |              Sdaj je željno po bojišču iskal prijatelj prijatlja, brat
 902 II  |              ljudem napravimo! – Al bo iskala v jutro grofica po gradu
 903 VI  |                Tudi teharski fantje su iskali svojega načelnika po celem
 904 VI  |             zastonj je bilo vse jihovo iskanje! Zelenka su našli vbitoga
 905 IV  |               gre si v molitvi tolažbe iskat. Uže dolgo, al morebit še
 906 II  |                sámo, da mi enu prošnju ispolniš!" – Tako je še dalje govoril
 907 II  |               spoznavši v njem svojega isposlanoga ogleduha. Komaj je še to
 908 V   |                Janez radoveden nadalje ispraškuje, – "ako papež koga izobči?
 909 IV  |                i včerašnji ogleduh ena ista oseba, samo v drugi spreobleki.
 910 IV  |               je na vsih tabljicah eno isto ime stalo, su vse na enu
 911 VI  |                daljini kakor črni trak italjansko obrežje! Ko do kraja prijadraju
 912 V   |       Stolnem-belem-gradu okol zastave Ivan-Sibinjanina, naj boljega junaka kakor
 913 V   |              Mlinarjev Janez to novicu Ivan-Sibinjaninu v tabor prinese, postavi
 914 V   |        namestnika je poslal na Ogersku Ivana Kapistrana, mojega naj izkrenejega
 915 Pred|         zahvalnost mojemu stricu gosp. Ivanu Kočevar-u, farmeštru v Št.
 916 IV  |                prenehati. Al kmal opet izačne: – "Al se še kaj spomneš
 917 II  |             prah i razvaline! V Tvojih izbanah zlatom i srebrem nakitjenih,
 918 II  |                Da bi dobro ogledal vse izbe, posebno pa, da bi – pri
 919 I   |         kmetiji, kakor vratam podvoje. Izberi si kteru izmed naših deklin,
 920 II  |               kjer je uže nek prilična izbica za njo pripravljena, Drugoga,
 921 V   |               zatoraj dá Janez koj enu izbicu zakuriti, i jega v snažnu
 922 IV  |              še enkrat v oblast priti. Izbij si te misli iz glave. –
 923 V   |               konj, ktere si bo pa sam izbral, za to prepustiti. S ti,
 924 VI  |            kteri su se tačas naj lepši izbrani sužnje tržili. Arabčanu
 925 II  |          privleče meniha v mesečinu. ~"Izdajavec! – mu grof zarenči, spoznavši
 926 I   |               dopadeš." ~"Mar me niste izdali!" Prestrašeno Marjetica
 927 IV  |              od glaževnatoga hriba, od izdanih gospodičen od babjega sejma
 928 IV  |       ljudskoga šuma iz sred naše lipe izfrfetala. Grôza me je prešla toga
 929 V   |            namen je bil, Turke v gradu izgladati, da bi mu trdjavu predali
 930 IV  |           zmiraj k smagi i bodi mu sám izgled hrabrosti i junačtva. Lišpaj
 931 V   |              obrasli – i star, star je izgledal kakor zemlja! Slep je bil.
 932 VI  |               i trgali na gradu, da je izgledalo, kakor da bi bil živi nebeški
 933 V   |         spametna mila moja" – ji Janez izgovarja. – "Kako hočeš Ti nježna
 934 III |         prizoru. "Bog! Tvoja volja naj izidi!" zdihne papežev poslanec
 935 I   |              brodar naj raj za jadrilo iziše. Škrlatni oprsnik s debelimi
 936 IV  |              njega, ga izmota, se malo izkašlja, ter začne, kolikor se mu
 937 VI  |               veleval, se prime veselo izkladanja, sámo da bi se prej zgotovilo,
 938 VI  |       Arabčanovih sužnjev, ktere je za izkladanje robe seboj imel. Jih prebere
 939 VI  |              priplavala. Dovoženu robu izkladivši i opet drugu naloživši,
 940 VI  |             morje zagrezniti. "Janez!" izklikno v tom trenatku spred njim
 941 Pred|                ne "železnih pravil" ne izključive slovenščine, to je, jezika,
 942 III |              obnemagaju. Bilo je naime izklučivno, vpanavno pismo. Papež ga
 943 V   |           Ivana Kapistrana, mojega naj izkrenejega prijatelja, da hodi po celi
 944 I   |           junačtvo urezano, i kakor su izkušeni ljudje pravili, ki su si
 945 I   |                vendar ni skrito ostalo izkušenomu očetovskomu očesu. Zato
 946 I   |               podvoje. Izberi si kteru izmed naših deklin, ktera kaj
 947 IV  |                široki list ž njega, ga izmota, se malo izkašlja, ter začne,
 948 III |                i iz zvunajnih zamotkov izmotavati. Pa komaj ga reši trojnoga
 949 V   |               Vsi su, pravi junaki bez iznimke, v boju nepremakljivi kakor
 950 V   |               zvedilo, da je od papeža izobčen, kjer bi mu to veliko škodovati
 951 V   |               i človečkoga društva. Je izobčenec kak poglavar al kak drug
 952 VI  |         kteroga je bil na grofa Urha s izobčivnim pismom poslal. Turki v Algiru
 953 I   |                samoten hodiš se ljudeh izogibaje! Ti moraš biti al bolan –
 954 V   |               Požunec do zadnje kaplje izpivši daleč čez lipu zažene. Vslednjič
 955 III |          rokama drži. Oči mu narasteju izpod košatih obrv kakor zmaju
 956 VI  |                 Natanko se je sdaj vse izpolnilo, kar je kmetič Zagorc prerokoval.
 957 IV  |        neodlagljivu i zvestu i natanku izpolnitev vsih mojih povelj!" – ~Janez
 958 IV  |               i jegove povelje natanko izpolniti, kar se tiče mira doma i
 959 VI  |            tako majhnu želju jim hočem izpolnivati, samo da mi bu moč!" ~Jaderno
 960 I   |               Marjetca dalje Martnačku izprašiva.  "Danas, pri sveti Ani.
 961 I   |               se je prerezalo preteglo izprašivanje od nesrečne četiri peresa
 962 VI  |              oče sina, ki mu je v boju izpred oči zginul, i ki ga je med
 963 I   |             tukaj do večernicah, morda izprosim Marjetice od Pengarjevih
 964 I   |              moj posel, sámo Marjetice izprosite i gori pripeljajte; al to
 965 VI  |           objela. Slovenski jezik nima izrazev, da bi se š njim zadostno
 966 Pred|                ter tje tudi v poedinih izrazih hrvatsko-srbskomu poreklju
 967 IV  |           vrelo. Na vsih obrazih se je izraživala radovednost, na koga da
 968 V   |              prodajaven. "Ja sàm si ga izredil, ga hočem tedaj tudi sam
 969 V   |             obdelovanje mojih zemljišč izročim Pengarjevim za ta čas, dokler
 970 II  |               tudi grofova beriča kmal izrožjena. ~"Vi ste roparji, ponočni
 971 I   |             polje vzela, da bi se malo izskakljale, al kaj, – kjer nimam časa
 972 III |              za vsako kolikanj važneje izsledjivanje posebne darila vleče, i
 973 I   |             Mlinarjev Janez mi je veže iztrate nareza! – Pri teh besedah
 974 I   |               ti službi se je kuharije izučila. Pozneje pa, ko su ju zavolj
 975 I   |            kteri su se mu zmiraj s prs izvijali. ~"Nemoj, nemoj, dragi Janez,
 976 IV  |               Sramežljivo se Marjetica izvije Janezevih objemajev. On
 977 I   |                je le med zdihljeji prs izvila. ~"Ni." – Je bil kratki
 978 IV  |         zakriči. Pa ko se hoče iz roke izviti, – glej stoji Mlinarjev
 979 III |              al vse je še v njem kakor izvmrlo, le straže težki stopaj
 980 II  |                Urh je jejni morivec! – Izvohali su ju naime jegovi ogleduhi,
 981 IV  |             nas uzročitelje vsega toga izvohati, i se nad nam kakor koli
 982 VI  |               sporočnika ravno tistoga izvoli, kteroga je bil na grofa
 983 IV  |                smeš, ako Te odbereju i izvoliju. Plašljivost bi se v Tvojem
 984 V   |              Sin, ko je dorasel, si je izvolil duhovski stan. Daleč je
 985 IV  |                i čestitem starešinstvu izvolila načelnikom našega junačkoga
 986 IV  |                Čestito starešinstvo je izvolilo enoglasno novoga načelnika
 987 V   |              dal, naj bolje ta klopčič izvozljati? Molim Vas, Vi ste si mnogo
 988 I   |            slovenski nošnji, su ga kaj izvrstno krasili! – V njegovem obrazu
 989 VI  |           bitki pod Beligradom spoznal izvrstnoga orožnika. ~Algirska brodostaja
 990 I   |             gorostasno z hrvatske meje izvstajati svojoj mračnoj svitloboj
 991 II  |                vse jegove po nudbe. – "Išči si svoju nevbogljivu hčer
 992 VI  |                Al Vam ne dajem kolikor išete. ~"Mož beseda ostanem" –
 993 IV  |            crkev, v vas. Kamor god sàm išla, povsod si bil pri meni. –
 994 VI  |               Beligradom i potem sèm v Ištambol prenesti. Ti se ve da od
 995 VI  |              pride Arabčanova barka iz Ištambola pred Algir. Papežev poslanec
 996 III |               I kjer ga nočeš po lepim ižročiti, ga bodeš pa siloj predati
 997 II  |                vse barve sprehajaju od jada i od sramote, al zvit, kakor
 998 V   |        bronastih čeladah i na njihovem jadernem ukanju, ktero je uže marsikteru
 999 V   |            priplavala jegova barka čez jadransko morje v Trst. Tu je dal
1000 VI  |                prijadrala napihnjenimi jadri v brodostaju. Maček zarožlja
1001 II  |                vse mirno, še listek na jagnetu se ne trese; to zašumenje,